Lep pozdrav!
Do zdaj nisem vedela, da obstaja še nekdo, ki ima vsaj podobne težave kot jaz - strah pred požiranjem trde hrane. Vse skupaj se je začelo leto dni nazaj...
Za sabo sem imela vse skup 3 tedne počitnic, ko so se začele težave. Nek večer me je začelo stiskati v prsih in nekako špikati v rami. To ni trajalo dolgo...največ tri dni. To vem, da je posledica stresa ali česa podobnega - imam mamo, ki trpi za manično depresijo in mi je znala o tem precej povedati. Sprva sem se ustrašla, da imam tudi jaz kaj podobnega, glede na to, da je to nekako dedno (kot otrok imaš malo več možnosti, da zboliš). Skratka, stvari so se začele stopnjevati...vem, da se zelo čudno sliši in vsakomur, ki sem pripovedovala o tem, je delal čudne face..ampak dobro...iz nosu mi je v grlo začel tečt...kot praujo teme...sekret. Pač izločki iz nosu. In tega je blo use več...kokr sm čutila je blo zeloo gosto in ni več teklo po grlu navzdol, ampak je nekako obstalo in se nabiralo nekje v grlu. Z vsakim novim je postajal ta cmok večji, dokler me ni začel že pošteno motit. Pila sem veliko vode, a ni nič pomagalo. Stanje je bilo vse slabše in odločila sem se, da grem na pregled k zdravniku. Takrat sem bila ravno na morju pri fantu. Peljal me je v Koper in na poti do tam sem zaradi vse večjega občutka, da se bom zadušila, dobila napad hiperventilacije. V zdravstvenem domu so me pomirili, zdravnica mi je pogledala v grlo in videla ta kup šmrklja al kako bi se izrazila...To se ji ni zdelo nič posebnega a vseeno mi je dala napotnico za Izolsko bolnico, kjer sem ostala čez noč. Zjutraj me je pregledal otorinolaringolog (uf
) in seveda, bilo ni nič. Dan sem preživela normalno, večer pa je bil precej buren. V grlu so se mi zataknili špageti...in ni šlo le za občutek...čutila sem kako se pomikajo gor namesto dol, ob tem so se mi podirali kupčki. Kljub temu, da sem veliko pila, je bilo vse v redu šele zjutraj. Iz nosu mi je še vedno teklo in začela sem jesti vse bolj tekočo hrano.
Ker se stanje ni zboljšalo mi je mama zrihtala psihiatrinjo, ki mi je predpisala antidepresive. Prej sem sicer poskušala še z alternativo, a premalo zagreto, saj me je začelo grlo vse bolj bolet zaradi ''hrkanja'' tega nosnega izločka ven. V kakšnem mesecu dni, so antidepresivi prijeli in postopoma se je ta nosni izloček zmanjševal. Med tem sem seveda preklopila na le še precejene juhice. Če pogledam zdaj, leto kasneje, se stanje ni bistveno spremenilo. Na vsake toliko me še muči nosni izloček, a glavni problem zdaj je trda hrana. Na splošno se počutim zelo v redu, nisem žalostna, brezvoljna, tudi dobre trde hrane sem se naučila ne-pogrešati. V celem letu sem sicer izgubila le okoli 4 kg in ne hujšam več, a bojim se, da nastaja problem z zobmi. Mama se zelo sekira in kokr je bla potrpežljiva, zdaj skoraj ne mine dan, da me ne bi vprašala, kdaj bom začela normalno jest. Večinoma se takim pogovorom izogibam, saj NIMAM NITI NAJMANJŠE IDEJE, KAKO BOM PONOVNO POJEDLA KOŠČEK TRDE HRANE. Nekako sem se na tak način življenja že navadila in tako mi je vsekakor bolje, kot pa da se mi še enkrat zatakne hrana v grlu. To je res najhujši občutek!
Vbistvu sploh nevem, kaj pričakujem od tega foruma. Verjetno bi mi zelo pomagalo, če bi slišala, da se je nekomu zgodilo enako ali vsaj podobno kot meni. Drugače pa mi pomeni že veliko to, da sem se prvič takole javno izpovedala in da sem opazila, da pa le nisem edina.
Skratka hvala za kakršnakoli sporočila pa lepo se imejte!
Eva
