zelvica se predstavi

[zelvica999]

Zdravo!

Sem nova na forumu in sem prišla malo pojamrat v upanju, da bom dobila malce podpore, da kako sem boga, pa kaksnega nasveta se tudi ne bi branila
Imam en kup strahov, notranjih knfliktov, itd... da ubistvu sploh ne vem kje bi zacela. Prva stvar je ta, da sem precej obcutljiva oseba in se mi zdi, da me kar z vsem strani nekaj bombardira in da ga ni trenutka, ko bi bilo z mano vse v redu. Nonstop me je necesa strah. Tezko ostanem na faksu, ker me v predavalnici zacne grabit panika, bojim se, da bom bruhala, da bom omedlela, karkoli... bojim se, da me bojo resilci prisli iskat, da mi bojo v usta tlacili cevke (nenormalno se bojim bruhanja), da bom dobila injekcijo (bojim se igle, skoraj omedlim), da ce omedlim, se bom zadusila z jezikom.... obup, res. Sploh na avtobusu je kriza - obcutek imam, da me vsi gledajo, kar zakrcim se, pazim, da me ne gledajo v levi profil, ker je grsi od desnega (ala Helena Blagne ), probam se zamotit ampak ne znam si pomagat... tam mam spet obcutek, da bom bruhala,  omedlela, da se mi bojo smejali... Ko se vsedem v avto, sem spet zakrcena, tezko diham, obcutek imam da lebdim, kot da grem iz telesa oz da sem zadrogirana... ker imam hemoroide se stalno bojim, da bom dobila raka,  tezave imam z zelodcem in spet se bojim, da bom dobila raka... na gastroskopijo ne upam, ker imam strah pred bruhanjem... ne vem, vcasih se mi zdi da sem v zacaranem krogu in da ne bom nikoli prisla ven. bi obiskala strokovnjaka ampak tablet pa ne bi jedla, ker verjamem, da se da tudi brez njih... vcasih mi zmanjka volje in upanja in bi najraje vse skupaj pustila in se ne borila vec, potem pa spet zberem moci in se trudim, zaradi sebe, zaradi drugih... obcutek imam, da sem rojena za nekaj velikega, to mi daje upanje, vedno sem si zelela pomagati ljudem, zelim pomagati otrokom, zivalim, srecna sem, ce se drugi bolje pocutijo ob meni, nesrecna, ce jim ne znam pomagat, krivdo vlecem nase, njihove bolezni in frustracije vlecem nase... K sreci imam veliko podporo s strani fanta, za katerega sem Zivljenju res hvalezna.
Vcasih se mi zdi, da nosim pretezko breme in bi se malo spocila, pa ne znam, ne vem kako...
Ljudem zelim ugajat, ne prenesem konfliktov, ce zacutim, da je kdo zaradi moje izjave uzaljen, imam slabo vest, vse bi storila, da bi se bolje pocutil... ne vem... ko malo brskam po forumu, se pocutim olajsano, ker vidim, da nisem edina s takimi problemi (ne zelim si, da bi imeli tudi vi tezave, je pa lazje, ko ves, da nisi edini in da ti lahko uspe) in nekateri posti uporabnikov so me zelo pomirili. Ampak le za nekaj casa... Treba se je borit, treba se je imet rad, cenit, kar ti je dano... mogoce sem razvajena, lena, ker se mi vcasih ne da in obupam, kaj pa vem....

[MP2011]

Dobrodošla! 

Treba se je borit, treba se je imet rad, cenit, kar ti je dano...

No ja lahko probamo.  Šalo na stran to je kar zdrav način razmišljanja...

mogoce sem razvajena, lena, ker se mi vcasih ne da in obupam, kaj pa vem....

Kok pogosto pa obupuješ? Verjetno časovno gledano večkrat vztrajaš, kot pa obupuješ. Padeš in se pobereš. Več se od človeka ne da zahtevat. 

Drugače pa bi bilo dobro dobiti kakšno pomoč strokovnjaka ja. Upam, da ti bo uspelo tudi brez tablet... 

[Lira]

Želvica, pozdravljena 

Nekako ne verjamem, da je tole povezano z razvajenostjo in lenobo. Tebi bi po moje kvečjemu koristilo malce več ležernosti in razvajanja. 

Je pa povsem očitno, kako težko ti je in da si komplet preobremenjena z raznoraznimi skrbmi, tako da te je prav za občudovat, koliko vedrine in pozitivne naravnanosti še vseeno premoreš ob vsem tem. In res škoda ene take dragocene punce, da tako trpi!

Kot si že sama ugotovila, je na temu forumu kar nekaj oseb, ki se spopadajo s podobnimi problemi, in normalno, da ob tem čutiš neko olajšanje. Če je drugim uspelo "zgrabiti bika za roge", ga bo gotovo tudi tebi. 

Kar se strahu pred bruhanjem tiče; če kdo, bi ti tukaj znala svetovati Janja. In evo, že drugič v parih dneh ugotavljam, kako je škoda, da se v zadnjem času ne oglaša več na forumu. Tole je zvočni posnetek, ko je na Valu 202 spregovorila o svojih, še veliko hujših in uspešno premaganih težavah, če ti kaj pomaga:

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=1143&Itemid=1

Kar se tiče anksioznosti in napadov panike, sem pa tudi prepričana, da se ti bo oglasil kdo s konkretnimi izkušnjami. Moji problemi so druge vrste, zato ti žal ne morem dati kakega napotka iz prve roke, razen enega čisto splošnega, in sicer, da se v vsakem primeru naroči na pregled pri psihiatru, predvsem zato, da boš prišla do ustrezne diagnoze, potem se boš pa od predlaganih načinov zdravljenja že sama odločila, s katerim bi bila pripravljena poskusiti. Če le moreš, poskusiti priti do dr. Mojce Dernovšek.

Drži se in poskušaj poskrbeti zase, kot bi poskrbela za sebi drago osebo. Vse bo še dobro. 

[LostOneFuture]

Živijo!

Naj ti povem da se tukaj vedno lahko obrneš po nasvet ali pomoč.

Veliko je da se zavedaš težav, če veš kaj so tvoje težave, jih lahko tudi začneš reševati.

sem še ena ki je trpela v mladostništvu za strahom pred bruhanjem. Kar nekaj let sem živela s tem groznim strahom. No sicer je pri meni vsako stanje posledica nekega dejanskega dogodka, kot seveda pri vsakem, ampak pri meni so razlogi ''očitni'', ko sem bila stara 11let, je sestra začela popivati, vsak petek in soboto sem za zajtrik in kosilo poslušala njeno ''kozlanje'' na wcju, kuhinja je bila zraven, dokler mi po kakšnem mesecu ali dveh ni izbruhnilo stanje, za katerega sem dobila diagnozo 'anksioznost', danes vem da napačno diagnozo, kajti nisem mogla slišati kako nekdo bruha, že če je bil najmanjši znak da bi lahko kdo bruhal sem znorela in odbežala iz tistega kraja, če je človek kaj počel, kaj bi njemu ali meni lahko povzročilo bruhanje, sem postala totalno panična, razbijalo mi je srce, potila sem se ko konj, mislila sem da bom omedlela ali umrla, da bom zbolela in da bom zbruhala cel želodec ven... če sem bila še tako bolja in imela rota virus, ni šans da bi bruhala, to je bilo zame neki najhujšega... se spomnim da je oče najbrž v 10letih bil enkrat tako bolan da je bruhal ponoči, in se mi je utrgalo in sem pobegnila iz hiše in celo noč tavala po gozdovih in mislila da bom umrla od poslušanja očetovega kozlanja... pa v bolnici je enkrat ko sem si nogo poškodovala bil en moški ki je imel rano na želodcu in mu je šlo na bruhanje in sem čisto znorela, se tresla in hodila drugam skrivat in je me je mama mogla iskati in loviti, ker nisem mogla poslušati tistega zvoka da nekdo bruha oz da bi lahko bruhal.

no to je samo nekaj primerov, iskreno rečeno se tistega časa že težje spomnim, ker je to bil res težek čas zame.

no danes imam po vseh teh letih, po mnenju nove psihiatrinje končno tapravo diagnozo, in sicer  obsesivno-kompulzivna motnja. saj sem človek ki ima rituale. vse mora biti po določenem vrstnem redu zloženo, narejeno, če ne me čisto iz tira vrže, sem perfekcionist, velikokrat hodim preverjat če so vrata zaklenjena, nenehno mislim da moram kaj narediti, imam prisilne misli da bom sebi ali komu kaj naredila, ali da sem bolna, ali da bom jaz ali kdo drug imel prometno nesrečo... velikokrat se hecam da se mi v glavi vrtijo ''celovečerni filmi'' ker jih doživljam tako živo in trajajo tudi do 5ur, takrat cel dopoldan al popoldan nič ne naredim, ampak se borim zgolj z mojimi mislimi.

sicer se še navajam na novo diagnozo, zame je bil precej šok, saj sem živela dolga leta v drugih prepričanjih. No lahko povem da sem po nekje 12letih prebolela nekako ta strah, vsaj ne ovira me več tako, ne bežim več iz krajev takoj ko vidim pijanega človeka ali bolanega.  V tem času sem se namerno izpostavljala situacijam,  (kolikor mi je uspelo, ker večinoma  sem jo prej popihala kot da bi prišlo do bruhanja ). Pol sem se začela rediti in sem nekaj časa z bruhanjem hotela kontrolirati svoje kg, a sem ko sem bruhala se počutila kot da se mi trgajo ograni in da umiram,  da je bruhanje največja kazen zame, in da se na tak način najbolj uničujem, da bruham, kar je razumljivo, če sem jo do takrat vedno popihala  prej, a sem pol nekako sprejela te občutke, in je vse skupaj preraslo v kompulzivno prenajedanje, strah pred bruhanjem pa se je zmanjšal na minimalno, da lahko z njim danes živim, me ko kdo bruha zmrazi, in se čudno počutim, a ni več tiste panike.

jaz imam zadnje mesece vsiljive misli da imam raka na doki in maternici, in zato si nenehno tipam dojke če je kje kaka bulica na dojki in živčno pričakujem pozitiven PAP bris materičnega vratu, ki sem ga imela pred 1mesecem, rezultate da bom mogla dat maternico odstranit in ne bom mogla več otrok imeti.

Noja, zadnje dni nekako odmislim vse skupaj, misli utišam, čeprav so res grozne. te težave imam že od osnovne šole, čeprav prva psihologinja ( ki mi je rekla da nej ne jamram, ker ona ne bo mogla otrok imeti in ne jamra :/ ) mi je dala diagnozo depresija, ampak se je kot zgleda že od takrat ''kuhala'' OKM z depresivnimi simptomi, ugotavljava z novo psihiatrinjo!

kaj točno te pa zanima? mogoče sem jaz zgolj površno prebrala da si se bolj izpovedala kot spraševala kaj naj narediš, iščeš pomoč?... to se mi zna zgoditi in tudi zatipkujem se ( pa bi naj bila perfekcionist a ne? )

jaz imam cel spekter težav, včasih se hecam da bi bila dobra za kako študijo primera ali drugo raziskavo,  pol bi vsej končno izvedela kaj se vse točno dogaja z mano ko bi me kopisa strokovnjakov pregledala, in da niso samo vsiljive misli ki jih ne znam utišati. Čeprav spet drugič je boljše se ne preveč ukvarjati z zadevami, ker te še bolj zmede... ali pa bom začela romane pisat, kakšni ''filmi''' vse se v moji glavi vrtijo, bi bili ziher kak best seller

edini človek ki je vedno ob meni in me res podpira je moj mož ki razume moje težave in mi pomaga, z njegovo pomočjo sem veliko stvari o sebi izvedela, se naučila in se naučila reševati svoje težave...počasi, a vztrajam!

[zelvica999]

Najprej lepa hvala vsem članom za odgovore
Zaenkrat sem o sebi napisala, kar sem imela v glavi, drugace imam se kar nekaj problemov... npr pri voznji z avtom - zelo sem napeta, na avtocesto sploh ne smem, sem sla enkrat na varno voznjo v Logatec, pa sem bila tako zivcna, da sem si zivljenje skrajsala za par let pa tudi ko se vozim z nekom drugim, mi misli preklopijo na prometne nesrece, vsa sem v krcu, noro se bojim, da bo nesreca in da se bom videla vso krvavo, kako umiram... tako da med voznjo avtomatsko preklopim na take misli, s katerimi se kao zavarujem pred nesreco (ze od nekdaj delujem na princip da ce si nekaj zamislim, se to ne bo uresnicilo - in se res ni nikoli, razen enkrat )... zadnjic sem se za foro poskusila sprostiti, pa se je vzporedno s fantovim avtom nek voznik zelo priblizal, tako da sem dobila itak se eno potrditev vec, da se moram sekirat. se spomnim, da ko sem bila majhna, ni minila voznja brez slabosti... ze sam vonj v avtu, zadusljiv...
imam tudi eno hecno motnjo, ki se mi je pojavila pri 6ih letih - pri kakrsnihkoli besedilih (podnpaisi, ko poslusam kako pesem, naslovi, fraze, ...) zacnem steti crke po 10 skupaj. npr V sobi je komar. V sobi je kom sestavlja 10 crk, tisti -ar na koncu pa ne sme ostat sam, zato se moram spomnit neke besede z 8 crkami. vcasih je bilo tako hudo, da se to kar pogosto delala in nisem mogla naprej, dokler nisem dokoncala tega.
Poleg tega imam daddy issues - rada imam mosko pozornost, zelo mi je fajn, ko sem nekomu vsecna in ga zapeljujem nazaj, potem pa se navelicam. Na sreco imam zlatega fanta, ki me razume in ki sprejme tudi to mojo stran, vem pa, da v 'pecanju' moskih ni resitve. Ampak kaj morem, ko se pa takrat pocutim vredna.
Do zdaj sem odkrila to, da imam izredno trmasto in upornisko podzavest. Ko sem v nekaj prepricana, vzamem to za resnico in nihce me ne more prepricati v nasprotno. Tako je npr tudi pri namisljenih boleznih... Zelo tezko me kdo preprica, da je z mano vse v redu in da nimam raka, da ne bom umrla kar tako in da je to samo v moji glavi. Ravno predvcerajsnjem se mi je uspelo prepricat v to, da je vse samo v moji glavi in da je vse odvisno od dojemanja... no, potem sem imela zagon, pospravila, spekla biskvit, bila vesela... cim pa sem se zacela vceraj slabo pocutiti oz mi je postalo slabo, sem se ustrasila in to me je ohromilo in spet sem na tocki 0. Danes me je fant malo razvedril, tako da zdaj vsaj ne jokam vec, ceprav sem se ob vasih odgovorih malo zjokala od veselja, da ste me opazili in da me razumete.
MP2011 zdravstvene tezave me cist ohromijo in takrat sem pravi zombi ampak ce sem se do zdaj znala pobrat.. drugace sem pa bila danes pri zdravnici in dobila napotnico za psihiatra. Resnicno upam, da bom dobila kakega dobrega, ki se bo ukvarjal z mano in mi znal pomagati. Bi pa to zelo rada premagala brez tablet.
Lira tudi tebi hvala za odgovor, to je pa res lepo slisat kaj pa vem... veliko lezim doma in sem na racunalniku, vecino casa nimam volje za nic,vcasih si recem ''No, zdej tole sekundo ne bos nic razmisljala in bos lepo vstala in pomila posodo'' kar mi tudi uspe. Ampak da bi pa ostale stvari naredila, mi pa preprosto zmanjka energije. Vcasih mam dober dan, lepo zalaufam, potem pa kar naenkrat brez energije... No par dni nazaj, ko sem se borila, mi je kar uspevalo, dokler mi ni postalo slabo in sem se seveda ustrasila ko hudic. Najbolj zoprno od vsega mi pa je, da mislim samo na to, se opazujem, ce me kaj boli in najedam se vsem ostalim o svojih problemih... Pa pravijo, da naj jim kar govorim, da nisem nadlezna, a kaj ko mi to ne pomaga, se vedno mislim, da jih bom spravila ob zivce s tem.
Pa ravnokar sem se spomnila se necesa - zdaj, ko sem se koncno bolj odprla fantu (takega cloveka je nemogoce ne imeti rad, ker se ne pretvarja, iskren je, dober...) se je moja podzavest zelo ustrasila, da ga bom izgubila. Da me bo zapustil. Tudi o tem sva govorila in mu ni jasno, zakaj tako mislim. Ne vem, to najbrz izvira iz otrostva, tako kot vse ostalo. Sem mu poskusila pojasnit, da tega z razumom ne znam resit, da sem pac v taki situaciji, v kateri je podzavest sprozila alarm...
Lira hvala za link, ga bom poslusala jutri, ker zdaj ze vsi spijo.
LastOneFuture, tudi tebi hvala za odgovor vidis, ta borba z mislimi po vec ur na dan... toliko energije pobere, pa nic nimas od tega. Sem pa zelo vesela, da si premagala strah pred bruhanjam in tezave s prenajedanjem, ter da imas partnerja, ki te popolnoma podpira. Res je lazje, ce ves, da nisi sam. Hehe, tudi pri meni ni nikdar miru, vedno se mi kaj podi po glavi, vedno me nekaj boli, pece, imam raka, epilepsijo, bla bla... kot da bi iskala pozornost, pa ne vem, bi mi kaj pomagalo, ce bi se popolnoma posvetila sebi in se s sabo ukvarjala 24ur na dan? Vcasih se mi strga ze ob misli, da od sebe ne morem pobegnit...
Hm pa ubistvu sem hotela malo pojamrat, dobit malo podpore, kako mnenje, slisat podobno izkusnjo
in pa mogoce kak nasvet, kako se lotit stvari... Ceprav se bojim, da to ne bo kaj dosti koristilo, glede na to, kako zelo trmasto podzavest imam.

Se enkrat hvala vsem za odgovore, to mi veliko pomeni

[zelvica999]

Aja pa dodala bi se to, da cutim notranjo nemoc, da iz mene nikoli ne bo nic, strah me je za prihodnost, za sluzbo, ce sploh lahko kaj speljem... moje zivljenje se mi zdi pateticno, ko sem bila manjsa sem se veckrat zjokala, ker se mi je moja druzina smilila, ker smo se mi zdeli revezi... Zdaj ni vec tako hudo, se pa sama sebi dostkrat zdim pateticna.. Najbolje bo, da skopiram svoje poste in jih spravim za takrat, ko bom sla k psihiatru da ne pozabim vsega povedat...

Ne boste verjeli ampak trenutno imam obcutek oz VEM, da so moje zdravstvene tezave izkljucno psihicnega izvora. Najbrz bom ze cez nekaj minut spet na dnu. Kaj sem faca.

[Lira]

Itak, da si faca. 

Drugače pa logično, da se velikokrat počutiš nemočno, brez energije in prave volje, če te stalno mučijo neke skrbi, pa prisilne misli … Logično, da zato tudi pri delu nisi tako učinkovita, kot bi bila lahko sicer. Na tvojem mestu bi vsak kdaj scagal. Ampak to se da zdravit, tako da ne obupat. Prve korake k okrevanju si že naredila – spoznala si, da imaš problem in da potrebuješ pomoč, šla si k zdravniku, začela si govoriti o svojih stiskah … Zaenkrat ti gre super.

preklopim na take misli, s katerimi se kao zavarujem pred nesreco
…
zato se moram spomnit neke besede z 8 crkami. vcasih je bilo tako hudo, da se to kar pogosto delala in nisem mogla naprej, dokler nisem dokoncala tega.

Ne pozabi teh svojih miselnih ritualov omenit psihiatru. Dejansko je pametna ideja, da si že pred pregledom zapišeš glavne stvari in to prineseš s sabo. Jao, če se jaz spomnim svojega prvega pregleda … Takrat sem bila v taki depresiji, da sem med solzami komaj kaj spravila iz sebe. Še dobro, da sem svoji psihiatrinji pred tem poslala mail, v katerem sem na kratko opisala svoje težave, tako da je imela kar to sprintano stran pred sabo, ker z mano ni bilo nič.

Pa še enkrat ti toplo priporočam dr. Dernovškovo, če ti le ne bo pretežko priti do nje. Ker poznam kar nekaj zgodb, ko so ljudje izgubili leta brez prave diagnoze, menjavali različne strokovnjake, nazadnje je bila pa prav ona tista, ki se je zadeve lotila s pravega konca.

[levinja66]

 lepo pozdravljena Želvica

k te berem(glede vožnje z avtom in avtobusom) je kot,da bi sebe brala.Vsi ti občutki,strah etc.so
mi zlo znani in veš kaj?? Še sem tu..še sem živa in ni se mi zmešalo.

Tud tebi se ne bo,ker je to samo panika,strah pred odprtimi prostori,ljudmi..Ne bom na dolgo-sam nasvet:stopi do psihiatra po pomoč,razgovor in ne daj se-bitko bijemo mi vsi vsak dan posebej

in tud ti boš zmogla 

[Janja]

Pozdravljeni vsi!

Lira me je omenila in mogoče je prav, da še z vami (novejšimi člani) podelim svojo zgodbo. Ampak zapis ni kratek...

Ga bom pa kopirala od nekje, kjer sem ga objavila, da mi ne bo treba vsega še enkrat pisati.

V izogim kakšnim nesporazumom pa poudarjam tole: sama pišem samo in zgolj o mojih izkušnjah, ki so take kot so. Ne postavljam diagnoz, ne sugeriram kaj bi bilo dobro narediti. Zato naj bo to moje pisanje razumljeno tako kot je tudi mišljeno. Diagnozo lahko postavljajo samo in zgolj strokovnjaki. Ker pa po mojih izkušnjah in izkušnjah kar precej oseb, ki smo imeli postavljeno napačno diagnozo in zato nismo bili pravilno zdravljeni, dostikrat poudarjam, da je dobro, da se poišče pravega strokovnjaka. Žal jih je v Sloveniji bolj malo ~ dobrih diagnostikov...

Ravno zaradi tega kar sem zgoraj napisala, ti pa v tem delu res svetujem, da se obrneš na
dr. Dernovškovo ali vsaj dr. Rothovo.

Sedaj pa k moji zgodbi.

Odločila sem se, da bom prekopirala mojo zgodbo v celoti, ker mi je že več oseb reklo, da jim je cela zgodba zelo pomagala in ne samo zgolj kratki zapisi. Tako, da tisti, ki misli, da bi mu lahko pomagala, naj si jo prebere, vsi ostali jo pa mirno preskočite.
 
Moje obdobje soočanja s simptomatiko ni bilo lahko. Prežeto je bilo z veliko spraševanja in žalosti ter neštetih poskusov pozdraviti se...

Bila sem prijetnega videza, ampak neskončno nesrečna zaradi spopadanja s simptomatiko, ki mi je v enem obdobju vzela vse, čisto vse...

Začelo pa se je že v zgodnjem otroštvu. Na zunaj se ni videlo  kakšne hude stiske sem doživljala takrat zaradi neprepoznane bolezni. Zgledala sem kot običajna majhna punčka. Pa ni bilo tako.

Jaz sem prvič zbolela že kot enoleten otrok. Nihče ni vedel kaj mi je. Najhuje je bilo ob vstopu v šolo. Potem so težave izvenele za deset let, ko simptomatika ni bila prisotna ~ razen emetofobije ~ strah pred bruhanjem, ki pa me ni tako oviral, ker sem se pač umaknila, če je kdo bruhal. Jaz pa skoraj nisem bruhala. Nisem tako zbolevala kot drugi otroci, ki so velikokrat imeli kakšne trebušne viroze.

Moje bruhanje je bilo večinoma povezano z mojo motnjo ~ takrat v predšolskem obdobju in potem kasneje. Ampak to je bilo bolj tisto bruhanje žolča in ne hrane...

V letu 1987 sem ponovno zbolela. Takrat sem bila v tretjem letniku srednje šole. Nihče ni vedel kaj mi je. In takrat se o teh motnjah ni vedelo praktično nič...

Mama je začela iskati v alternativi. Ampak ni šlo. Zdravnica, kjer sem iskala pomoč, je pa rekla, da sem živčna... In to je bilo to. Počasi sem se začela izogibati vsemu. In kar sem delala, sem delala z muko...

Skratka bilo je zelo hudo...

Vmes mi je razpadla zveza, poklicno se nisem mogla izkazati tako kot sem si jaz želela, nisem doštudirala v obsegu mojih zmožnosti. No, naredila sem višjo stopnjo ~ vsekakor premalo za moje sposobnosti...

Potem je še mami doživela relaps. Po 24. letih remisije je njena bipolarna motnja zopet izbruhnila...

Prišlo je do preprečevanja samomora pri mami, hospitalizacija in končno izvedeno suicidalno dejanje.

Takrat sem vedela, da tako ne bo šlo več naprej. Da so moji napredki enostavno premajhni. Dobila sem super psihoterapevtko, ki mi je takrat v hudi stiski sama ponudila pomoč. Končno sem dobila tudi pravo psihiatrinjo ~ dr. Dernovškovo. V približno letu in pol sem postala spet taka kot pred izbruhom bolezni. Jaz osebno imam OKM, ki je delno dedna (mami je imela bipolarno motnjo), delno posledica par stresnih dogodkov. Zelo veliko delam na sebi, ampak jaz potrebujem za normalno funkcioniranje tudi zdravila.

Lahko, da bi mi uspelo tudi brez tablet. Tega ne vem. Vem pa to, da sedaj ne bom mogla brez tablet in me to niti malo ne moti. Ker jaz sedaj spet ŽIVIM in in ne životarim.

Jaz vsekakor vse vzpodbujam, da najprej poskusijo brez tablet. Če pa ne gre, pač ne gre. Vsak posameznik ima svojo zgodbo in najbolje je, da s strokovnjakom ugotovi, kaj je za njega najbolj primerno. Jaz sem na psihoterapijo hodila že približno pol leta, ko sem začela z zdravili. Pa bi verjetno začela že prej, ampak sem morala kar dolgo čakati na izbrano psihiatrinjo.

Pri meni so se te misli, da bom bruhala v javnosti,  pojavljale kot vsiljene misli, ki so značilne za OKM. Kar naprej mi je bilo slabo, šlo mi je na bruhanje, stvari, ki sem jih prej rada delala, jih nisem mogla več delati. Nisem prenesla niti dotikov meni dragih oseb, ki sem jih prej oboževala...

Ko sem šla na morje, je bilo čisto isto s*anje. Prav tako na smučanju in meni zelo ljubih aktivnostih. Potem sem se začela izogibati še hrani. Ker mi je bilo konstantno slabo.

In zato so nekateri mislili, ko sem jim pojasnila moje težave, da gre za anoreksijo. Pa ni šlo. Jaz sem prej normalno jedla, ob izbruhu motnje pa nisem več jedla in sem jedla samo še, ko sem bila doma. To je bilo včasih šele pozno zvečer. Sem pa imela to srečo, da nisem pretirano shujšala, ker sem zvečer kar veliko pojedla in jedla sem tudi kalorično hrano. To pa ne gre skupaj z anoreksijo...

Potem pa nisem več mogla jesti tudi pred drugimi ljudmi ~ tudi, če sem bila doma. Če sem pa jedla, je bilo pa še hujše. Ker jaz sem v času te moje motnje tudi bruhala. Ali pa sem imela zelo hudo diarejo. In bala sem se, da se mi bo to zgodilo kje v javnosti...

Na začetku sem se mučila in vztrajala. Ter poskušala normalno živeti naprej. Hodila sem prav povsod z vrečko v torbici (če bi bruhala), se včasih davila (saj nisem imela kaj bruhati) v kakšnem kotu ~ na stranišču diskoteke, ko sem čakala na avtobus zunaj na zelenici...

Potem sem imela obdobje, ko sem se izpostavljala in se pri tem tako izmučila, da nisem bila za nikamor...

Ko je to izpostavljanje zame postalo prenaporno, nikamor več nisem hodila. Doma pa jokala, ker sem si želela iti. Če pa sem šla, je bila pa itak polomija...

Začela sem opuščati srečanja, morje, smučanje… Razpadla mi je zveza… Kar je čisto razumljivo.

Na srečo sem na silo z veliko muko doštudirala iz ekonomije (zaradi simptomatike in ne zato, ker ne bi bila sposobna) in odprla s.p. računovodstvo. V bistvu je bilo to bolj zato, da mi je tekla delovna doba.

Vmes pa poskusila praktično vse kar se je poskusiti dalo. Na žalost rešitve zame ni bilo. V zdravstvu si nisem več upala iskati, ker sem se bala hospitalizacije. Moja mami je bila namreč, ko sva bili s sestro v četrtem razredu, hospitalizirana na zaprtem oddelku psihiatrije zaradi bipolarne motnje. In to je pri meni pustilo posledice. To je bila zelo kratka hospitalizacija in mami je zelo hitro spet ozdravela in ni imela nobenih posledic. Jaz pa sem jih imela ~ bilo me je strah hospitalizacije...

Psihiatrinja mi je pojasnila, da sem žal zbolela v napačnem času. Ker delala sem ogromno, efekti pa so bili premajhni...

Če bi jaz v tistem obdobju dobila ustrezno pomoč, bi verjetno uspela tako kot sedaj. Ampak takrat ni bilo nikakršne psihoterapije, o OKM~ju pa so vedeli zelo malo. Še sedaj veliko psihiatrov in psihoterapevtov ne prepozna OKM~ja...

Zato je mami začela iskati rešitve v alternativi.   

Najbolj mi je pomagalo poslušati CD Shirle Roden ~ Zdravljenje z glasom. Tako sem potem počasi začela hoditi spet ven. Pred tem pa se vsi moji poskusi žal niso obnesli. Pa sem jih delala kar vztrajno, da ne bo pomote...

Ko sem kasneje prebirala forum društva DAM, sem opazila, da se tukaj precej razlikujem od ostalih. Velika večina jih je pisala, da jih je strah kam iti. Ko pa so naredili ta korak, je bilo vse OK. Pri meni ni bilo tako. Ko sem delala korake, je bilo ravno tako tudi, ko sem bila tam. Ali pa še slabše, ker misli gredo s tabo...

Tudi na srečanjih DAM so se drugi počutili varno. Jaz ne. Meni je bilo grozno ~ zaradi simptomatike. Sedaj je to drugače.

Potem pa se je zgodila prelomnica. Stara mama je zbolela za demenco in tako je šla mama živeti k njej. Po približno šestih letih je zbolela še mama ~ pri njej je zopet izbruhnila bipolarna motnja. Prej ni imela približno 24 let popolnoma nobene simptomatike in živela je čisto običajno življenje. Takrat so sledili poskusi samomora. Enega sem ji preprečila. Sledilo je zdravljenje na psihiatriji, skrb za dementno staro mamo skupaj s sestro...

V tem obdobju sem bila jaz že precej boljša ~ niti slučajno pa ne zdrava.

Dostikrat sem mamo prosila, da če res misli še kdaj poskušati s suiciadalnostjo, naj vsaj toliko počaka, da se jaz spravim v red. Res sem se skoraj pozdravila, ampak veliko mi je pa še manjkalo.

Ko je mama zapustila te dimenzije, me je zagrabila panika. Grozna panika. Poklicala sem kasnejšo psihoterapevtko in dobila sem strokovno pomoč ~ njeno in pomoč dr. Dernovškove. 

Od  21. feb. 2013 pa je najperj preko društva DAM (sedaj preko Inštituta Karakter) pričela delovati tudi skupina, ki je namenjena izključno osebam z OKM. To je terapevtska skupina pod vodstvom izkušene terapevtke Urške Battelino, ki se ukvarja s psihoanalizo.

Priznam,  da sem na skupino odšla z rahlimi dvomi. Mislila sem namreč, da bom na skupini popolnoma sama. Na srečo se moj scenarij ni realiziral, saj nas je bilo prvič kar veliko.

Sedaj nas je rednih članov že manj. Je pa to res odlična skupina, kjer se intenzivno dela.

Preko društva DAM sem hodila tudi na različna izobraževanja, ki so vsem cenovno dostopna. Ponavadi so brezplačna ali pa je potrebnbo plačati minimalno ceno 5,00 EUR~ov. Ta izobraževanja in predavanja so izredno kvalitetna in jih res vsakomur priporočam.

Začela sem slikati, se družiti ~ skratka spet ŽIVIM.

Sedaj pa še eno manjše opozorilo: jaz osebno imam še vedno emetofobijo ~ strah pred bruhanjem, ki se ni niti malo zmanjšal. Žal... Ampak ni pa več v tisti OKM~jevski obliki, ki me je oviral. To pomeni, da me je še vedno strah bruhanja, ampak zaradi tega se ne izogobam druženju in vsemu ostalemu, čemur sem se prej izogibala, ko se mi je ta strah vsiljeval kot prisilne misli, da bom bruhala ali, da bo kdo drug bruhal. Nekako sem se sprijaznila s tem, da bo ta strah ostal za vedno. Saj ima skoraj vsak kakšen strah. Jaz osebno se s tem ne mislim več ukvarjati, ker so mi druge stvari pomembnejše, in ker sedaj spet normalno živim. Se pač določenim situacijam izognem, če bi se bilo potrebno umakniti. Ampak ne izogibam pa se več tako kot sem se včasih, ko nisem več nikamor šla. Je pa res, da otrok pa nimam. Tako, da razumem željo tistih oseb, ki želijo imeti otroke, da bi rade odpravile ta strah...

Pozdrav za vse!

[LostOneFuture]

LastOneFuture, tudi tebi hvala za odgovor Sem pa zelo vesela, da si premagala strah pred bruhanjam in tezave s prenajedanjem,

ne, nisem premagala strahu, je pa veliko manjši kot pred leti, kot najstnica nisem hodila žurat ven ker sem se bala bruhanja in da bi slišala koga bruhati ali da bi mi kdo podtaknil pijačo oz da bi me silili piti alkohol zaradi katere bi bruhala... danes se lahko družim, alkohola ne pijem, recimo če je piknik na vasi, me ne moti več da pijejo alkohol, če slišim koga bruhati, še vedno postanem živčna, se začnem potiti, umaknem vstran, ne zapustim pa dogodka samega...a so te reakcije veliko milejše kot včasih... nevem če si predstavljaš kako je bilo pred 10leti moja reakcija, npr. če sem slišala nekoga bruhati, sem se prijela za glavo, začela lase trgati iz glave, in berzglavo tekla iz hiše in kričala na ves glas da me hoče ta človek ki bruha z bruhanjem uničiti... sedaj pa sem '''zgolj''' napeta, se mi roke tresejo, mi je neprijetno poslušati bruhanje, mi srce razbija, včasih si grizem nohte, sem živčna, a kljub temu recimo ostanem v prostoru, recimo kuhinji, in kuham naprej, mogoče se eno uro po dogodku počutim napeto, slabo, pol se pa pomirim čez čas. Z kompulzivnim prenajedanjem pa imam še vedno težave... :/

nisve edine s takimi težavami, meni je žal predvsem ker nisem imela take družine ki bi mi pomagala, imela sem mamo, ki je po izobrazbi medicinska sestra, zaposlena na psihiatriji, pa mi ni znala pomagati, šele v zadnjih letih, ko sem se veliko izobraževala, delala na sebi, se povezovala z ljudmi  sem prišla do odgovorov ki me usmerjajo v pravo smer, in pri meni nažalost traja, in se zadeve počasi rešujejo, sicer se mi kateri dan ponesreči, da se vrnem na stari tir, a glavno je da se vztraja, in drugi dan spet poizkuša iti po boljši poti, zase.

z sindromom izgorelosti se jaz soočam že 7let, velikokrat imam občutek da več ne zmorem, da se mi dogajajo prehude stvari, da nosim preveliko breme, da ne morem več tako živeti, da bi rada vse to končala, si odpočila itd.... temu še vedno nisem prišla do dna... sedaj z novo psihiatrinjo to še ugotavljava...

[zelvica999]

Ojla, se spet javljam
Najlepsa hvala za vse odgovore, vsakic, ko mi kdo odpise, se pocutim tono lazje in sem bolj prepricana v to, da je vsega kriva moja psiha in lazje premagujem tezave. Danes se bolje pocutim, ceprav se ze ves dan borim sama s sabo in si vsako sekundo dopovedujem, da je to le strah in da to nisem jaz. Med predavanjem se me je zacel lotevati napad panike, pa sem ga uspesno zatrla se preden bi postal mocnejsi od mene...
Janja res ti hvala, ker si delila to izkusnjo z nami, sploh ti ne znam povedat, kako olajsano se pocutim, ker vidim, da najbrz nimam raka na zelodcu ampak so to samo simptomi strahu. Tudi meni je dostikrat slabo, ravno lani (in pred 10 leti) so se simptomi zelo poslabsali, tako zelo slabo mi postane, da sploh ne morem jesti, ne doma, ne kje drugje (tudi shujsala sem skoraj 10kg, apetit sem imela ampak hrane pa vase nisem spravila...), tudi ko imam prevec kisline v zelodcu ne upam bruhat, ceprav vem, da bi mi bilo lazje... vcasih tezko poziram, sploh ko jem juho, proti koncu tako tezko poziram, da skoraj dobim refleks bruhanja... ob preponi me vcasih pece, tisci, potem neha, nekaj casa sem cisto ok, potem pa spet, na drugem mestu... obcutek je kot, da bi imela "muskelfiber". nekaj dni je ok, potem pa spet... ko se nekomu izpovem, zjokam, je nekaj casa ok, potem se pa spet vrne. Sploh ne vem vec, ali je fizicno res kaj narobe z mano ali ne, ker si na gastroskopijo sploh ne upam... Rekla si, da si kot otrok zbolela. Kako je to izgledalo? Ti je bilo samo slabo ali si imela se kaksne druge simptome? Pa zelo lepo bi vas prosila za kontakt dr. Dernovskove/dr. Rothove... onidve sta samoplacniski, ne? to mi malo narobe hodi, ker sem studentka in so psihiatri precej dragi...  Kar se tice pa nosecnosti... Tudi mene je noro strah bruhanja in vseh nosecniskih tegob... ze itak sem zelo bojeca, da bi pa ta stres prenesla na otroka, si pa res ne zelim. Se bojim, da bi nanj prenesla vse svoje travme in strahove... Pa si ga zelim, enkrat bi rada bila mamica, vem, da bi nam bilo lustno in nam ne bi nic manjkalo... Ampak imam obcutek, da se mi cas izteka, ceprav jih imam sele 22. Take stvari se ne spremenijo hitro...
LastOneFuture se opravicujem, sem povrsno prebrala. Ojoj ampak to so mogli bit pa kar ekstremni napadi, jaz recimo ne panicarim, ce nekdo bruha, sem pa precej nervozna, ko sestra rece, da ji gre na bruhanje. Kaksno pa je kompluzivno prenajedanje? To, kar si povedala, se slisi kar hudo... :/ Je pa sigurno lep obcutek, ko cutis napredek, ki ti da upanje, da se lahko izvleces.
Danes sem ugotavljala, da se bojim tudi samote. Ze parkrat, ko sem bila pri dragem doma in ko je sel na trening, sem kar nekaj casa tezko dihala (najbrz napad panike) in se bala, da kdo bo poklical resilce, ce skup padem. Ko je prisel, je bilo vse ok. Enake simptome imata moj oce in stric - problemi z zelodcem (izvidi pa cisti), strah pred samoto, strah med voznjo... obup, res. Resnicno upam, da se bom enkrat izvlekla iz tega in zivela normalno zivljenje, imela zdrave otroke, delala, kar mi bo pasalo, jedla, kar mi bo pasalo..
Zadnjic sem brala brosuro dr. Dernovskove in dr. Jelenkove o MOM in sem se kar nasla not. S fantom se imava sicer super, obozujeva se ampak opazam, da ta motnja vse bolj ven leze... Sploh prejsnjemu fantu sem precej tezila. Pa res nisem hotela ampak kaj morem, ko sem reagirala tako, kot sem - impulzivno, potem mi je bilo pa zal. Ne zelim vec delat tega sebi in drugim. Ze meni je tezko, ko vse dozivljam tako intenzivno, kaj sele mojim najblizjim, ki imajo zaradi mene slabo vest. Za povrh vsega pa nenehno zivim v preteklosti, cez dan mi sibajo misli iz preteklosti, ko grem mimo kakega meni znanega mesta, se takoj zivo spomnim, kaj se je tam dogajalo. Spomnim se dejanj, besed, ljudi... Spomnim se stvari iz zgodnjega otrostva, ko sem bila stara okrog 3 leta in potem naprej... Se mi zdi zanimivo, da se tako veliko spomnim in to sem vedno imela za dar, zadnje case pa bolj za prekletstvo, ker me dusi in mi ne pusti iti naprej.
Res sem zelo vesela, da sem nasla stran, kjer se lahko izpovem in vem, da ne bom obsojana. Se enkrat hvala za vse odgovore, zelo cenim, da ste si vzeli cas zame.

[Lira]

Uf, zelvica, kje si ti našla ravno MOM? Ne obremenjuj se zdaj še s tem. Res, iskreno ti svetujem, da nehaš brati o tej motnji. Sploh ker si že tako ali tako anksiozna in nagnjena k temu, da vse jemlješ nase. Mimogrede, jaz osebno bi bila zelo presenečena, če bi se izkazalo, da imaš MOM, saj se v tvojem pisanju in načinu razmišljanja kažejo značilnosti, ki so izrazito ne-MOM. Pa tudi če bi slučajno imela MOM, to zdaj res ni tvoj glavni problem.

Pri tebi je treba najprej ugotoviti, za kakšno obliko anksioznosti gre in predvsem, ali morda trpiš zaradi obsesivno kompulzivne motnje (OKM); zato bi bilo fajn, da prideš do dr. Dernovškove ali pa dr. Rothove, ker se pri nas najbolje spoznata na OKM in bi znali v vsakem primeru svetovati zate najbolj primeren način zdravljenja.

Pa zelo lepo bi vas prosila za kontakt dr. Dernovskove/dr. Rothove... onidve sta samoplacniski, ne?

Ne, nič ti ne bo treba plačat, samo kartico zdravstvenega zavarovanja moraš predložiti. Niti napotnice osebnega zdravnika ne rabiš. Ne vem pa, kakšne so čakalne dobe. Upam, da ne predolge. To zna biti še največji problem.
Obe omenjeni psihiatrinji imata ambulanto na Polikliniki na Njegoševi 4 v Ljubljani (Center za izvenbolnišnično psihiatrijo).

Tole je informacija z njihove spletne strani:

Naročanje novih pacientov:
OSEBNO: SOBA 4
OD 8.00 DO 12.00 ure
TELEFONSKO: NA ŠT. 01/ 4750 685
OD 8.00 D0 12.00 ure

Drži se. 

[zelvica999]

Lira, najlepsa hvala za kontakt grem jutri osebno, danes sem prepozna.
Uf, to je pa super, da nista samoplacniski upam samo, da ne bo predolga cakalna...
Zadnje case se komaj spravim kaj narest, danes sem spet celo dopoldne zabila na racunalniku ... zdaj grem pa malo na zrak, da vsaj kaj pametnega storim danes.

Zelim vam prijetno popoldne

[LostOneFuture]

kako izgleda pri meni kompulzivno prenajedanje?

gre za neke vrste rituale, ki se jih pogosto ne zavedam, takrat sem otopela, nič ne čutim, ali pa se tik preden začnem počutim jezno, besno, in le tako, z rituali čustva ''omrtvičim'',  kot škodljive, in šele ko je vsega konec žalujem kaj sem spet naredila za eno sranje, da recimo že po službi ko grem v trgovino nakupim vse mogoče svinjarije, in pol ko recimo sina dam spat, se z možem pogovorim, pospravim, da imam ''prosti čas'', si pripravim mizo, pripravim hrano, in jem, jem, jem, jem, da že skoraj bruham, in pol ko se ''najem' se šele zavem koliko sem pojedla, in da že samo od tega bom imela 5kg več... in pol sem jezna sama nase, in se v mislih zmerjam, ali tudi dejansko udarim, tolčem po glavi, z pestmi ja, avtoagresija...

spet drugič pa gre za čisto kompulzivno vedenje, ki se ga zavedam šele ko je vsega konec...tako sem recimo prejšnji teden pojedla na ''eks'' 6 čokolad, nekaj časa sploh nisem vedela kje sme jih dobila, drugi dan zjutraj pa celo škatlo sladolednih lučk, ''zaaa zajtrrkkkk'', obbbbuuuupppppp! pol se pa čudim da imam 150kg, in bom najbrž zaradi možganske kapi ali srčnega infakrta umrla že zelo mlada...


sicer sem imela ne dolog nazaj obdobje, ene 2meseca k sem se zelo dobro zadrževala, zdravo jedla,  brez prenajedanja, sedaj pa mi je ''vse dol padlo''  in se obnašam obupno. če ne bi imeli nekaj hrane v zamrzovalniku od prejšnjih kosil, nevem kaj bi jedli, ker že 7dni nisem nič kuhala, sam prestavljam se sem in tja po hiši, počasna sem bolj kot polž, jem kar odmrzem ali na hitro odrežem, nalijem ali odtrgam ( kruh, klobasa, sadje(večinoma banane), mleko(čeprav imam intoleranco na laktozo in pol letam na wc in driskam... )

včasih sem hodila na skupino za motnje hranjenja in mi je pomagala, se pa danes šele zavedam, da čim smo se približevali jedru problema, bolj sem postala dejavna in dobre volje, da je terapevtka mislila da se zadeve rešujejo, še sama takrat nisem vedela kaj počnem, danes pa to vem,  2meseca po tem ko sem nehala hoditi na terapije pa mi je vse skupaj izbruhnilo, ker smo bili že tik pred problemom in pred mojo največjo bolečino in si nisem več mogla zakrivati oči...

danes vem da s takim ravnanjem sama sebe kaznujem, ker mislim da nisem vredna nečesa več, imam slabo samopodobo, nizko samozavest in po drugi strani se ščitim pred situacijami ki bi me lahko prizadele, tako da se izogibam marsičemu, za kar bi prevzela odgovornost, za katero nimam energije, saj vso energijo porabim za te zgoraj opisane rituale.... sedaj si bi mogla  ''na podstrešju'' toliko počistiti da bi s tem dokončno nehala, ker odgovore imam na dlani, samo še v prakso bi mogla prenesti,  in začela gledati na svoje zdravje in življenje ki me še čaka.

[zelvica999]

Ojoj, tole se pa grozn slis... pa ti kaj pomaga, ce ti partner mal zatezi, da naredi to pa to, al si totalno brez energije? Kaj pa ce bi spet sla v skupino za motnje hranjenja? Pa vesela bi bila, ce bi se kdo z mano v duetu udelezil kake skupine
Pa se nekaj me zanima, pravis da imas otroka... kako je bilo z emetofobijo med nosecnostjo?
A bi ti kaj pomagalo, ce bi sli skupaj nabavljat hrano? Tudi jaz se navajam na nov nacin prehranjevanja in ugotavljam, da doma pojemo prevec puste hrane...

[LostOneFuture]

nisem bruhala med nosečnostjo, če pa je bil najmanjši znak za slabost pa raje cel dan nisem jedla, tako da bruhanja hvala bogu ni bilo in tudi slabosti ne, izredno mi je smrdel kruh in sir, in sem se pač izogibala, zjutraj če se mi je kaj obračalo v želodcu sme pač poležala še malo da se je želodec umiril, da ne bi slučajno mi slabo ratalo ali šlo na bruhanje, v bistvu sem imela zadevo dokaj pod kontrolo, nosečnost je bil dokaj lep čas zame, celo nosečnost sem jedla 99% časa popolnoam zdravo, brez prenajedanja, 15kg sem izgubila ker sem ''pravilno'' jedla, včasih se hecam da bi bila skozi noseča, ker zaradi otroka sem imela tako 'močnoooooo' voljo, da sem pazila na prehrano, gibanje itd., da kar verjeti ne moreš... ko bi zdaj imela to voljo

včasih se res dobro kontroliram ko grem po nakupih, spet drugič pa me že ko sedem v avto pograbi neka sila, da moram iti kup čokolade kupit v trgovino in po možnosti do doma vse pojesti, groznoooo!

O ponovnem obisku skupine za samopomoč že razmišljam, sedaj sem začela z terapijami 1x na mesec, na novo in novo psihiatrinjo imam, in tudi skupina za samopomoč bi mi zelo koristila, se že 2meseca opogumljam da bi prišla na skupino, ki jo organizira društvo dam, k je ob torkih v tehnološkem parku, pa se vedno ustrašim...

 a si imela oz. imaš podobne težave? s težo?

[zelvica999]

Aha torej ni bilo krize.  bi tudi sama imela enkrat otroka, pa me ze zdaj skrbi, kako bom sfolgala...
Recimo, da imam tezave... vso osnovno in srednjo solo sem bila suhica, pac nisem veliko pojedla ampak se za to niti nisem sekirala. Sem si pa vedno zelela dobit par kg, ker mi je mami vedno govorila da naj se pogledam, kako sem suha, da taprave babe imajo obline, da bi me rada zredila... ze med maturo sem se zacela rediti, vedno mi je pasalo jest, ceprav nisem bila lacna... Zredila sem se za kakih 8kg. Na meni se je to kar poznalo, sem bila skoraj chubby in takrat sem mislila, da se dobro pocutim. Potem sem se zacela obremenjevati zaradi celulita, hlace so mi bile preozke, trebuscek mi je zrasel, ceprav sem vedno imela ravnega (hecno konstrukcijo imam, zgoraj sem cisto suha, noge in rit imam pa bolj zalite)... no, ko sem pri 169cm dosegla 65kg, sem si rekla da zdaj je pa dost in da moram shujsat. Sem se pa hujsanja lotila napacno... zacela sem jesti dvakrat na dan, obroki so bili obilni... nato sem zbolela. refluks in tako naprej... sploh nisem vec mogla jest, nonstop mi je slo na bruhanje, shujsala sem 10kg, ce ne se vec... cez nekaj casa sem prisla malo k sebi in ko sem zacela spet normalno jesti, sem se zacela sekirat, da se bom spet zredila in potem sem spet zbolela. najbrz so mi te misli to povzrocile... in zdaj, ko se mi je odprl apetit, spet razmisljam, da se bom prevec zredila in bom brezveze jedla in se bojim, da bom spet zbolela bojim se, da si ne bom vsec, da bom debela puncka, ki je sicer lustna ampak debelusna, da mojemu ne bom privlacna (kakrsna sem zdaj, sem mu ful vsec) in tako naprej... Najhuje je to, da mislim, da s temi mislimi klicem bolezen in potem se se bolj sekiram. Se spomnim, da se mi vcasih ni dalo jesti oz si pripravit hrane, hranjenje se mi je zdelo potrata casa, nisem dobro skrbela zase in svoje telo...
Nisem mislila skupine za motnje hranjenja, ker nimam ne anoreksije, ne bulimije, ne ortoreksije, niti se ne prenajedam... (ok, vcasih sem pozresna ampak mislim da ni tako hudo) mislis, da je to, kar sem zgoraj napisala, tudi kaksna motnja? Drugace sem mislila, da bi se udelezila kaksne skupine npr za OKM ali kaj podobnega.

[zelvica999]

Zdravo, spet se javljam. Pocutje mi se vedno niha, v roku ene minute pridem iz evforije v cisto melanholijo, da se sama ne vem kako... Oz vem, ampak ne razumem zakaj. Pa ko slisim, da ima nekdo neko bolezen, prav zacutim, kako moja podzavest pravi 'o, to bi blo pa fajn imet' in evo, mam ze simptome oz se ze zacne nekaj dogajati z mano, kar ni dobro. Poleg tega grem na zivce sama sebi pa najbrz tudi tem, ki jim o tem povem... Na sreco sem dobila datum pri dr. Dernovskovi in komaj cakam januar, ker tole mi gre pa res na zivce. Sploh nimam volje za nic, cim vstanem ze zacnem razmisljat, zvecer, ko se ulezem v posteljo tudi... na sreco sem zvecer tako utrujena, da nimam problemov z nespecnostjo, vsaj nekaj. Ubistvu sem prisla iskat malo pozornosti in spodbude, da bo vse v redu, pa vprasala bi vas se, ce bo v kratkem se kaksna skupina, bi se je z veseljem udelezila...                                                       

[zelvica999]

Se eno vprasanja - ima se kdo obcutek, kot bi ga v grlu stiskalo? poleg tega imam se obcutek kot da imam grlo/mandeljne cisto nabrekle, kot bi se dotikali en drugega...

[VeseliSoncek]

Glede na to da te prime da ležiš po cele dneve in se dušiš na predavanju bi jaz rekla da maš depresijo skup z anxio. Kar pejdi k zdravniku, ne vem zakaj moraš trpeti. Res ni potrebe da trpiš, tam ti bojo sam pomagal. Zdravila niso noben bav bav tut če jih dobiš 

Mene tut duši na predavanjih, pol moram zbežat ven - ker saj veš strah da padeš skup pred drugimi je kar velik. Avtobusi so tut kriza, ampak le, če začnem razmišljat da ne morem stopit ven in da je preveč ljudi okoli mene. Zdaj nazadnje kar konkretno rečem ljudem zraven da trpim za anxio, tak da vejo če me zmanjka kaj mi je.  Sicer je pa tko ane, jaz sem morala vsakič strah preživeti. Nisem ga tlačila dol, ker bi ven bruhnil ob drugi priliki in še močnejši.

Napaka je tlačit čustva, ker to se pol odrazi na telesu (vse te boli, pa stiska, grlo tut ja). Kakšen odnos mate doma, kako se razumeš s starši ? Ko te prime ta napad, globoko dihaj in prisluhni sebi pa poskušaj identificirat svoja čustva. Ker vsaka anxia je v bistvu neizraženo čustvo, potlačeno čustvo. Moramo se priučiti kako ga izraziti pravilno, dati ven iz sebe. Recimo jaz sem enkrat mela napad pri zdravnici, bil je tok hud da me je kar celo telo peklo. Mislila sem da me bo zmanjkalo, srce je razbijalo nenormalno itn. Potem sem z njenim vodstvom šla vase in sprostilo se je dejansko ogromno potlačene jeze. Pri meni doma je bila jeza recimo prepovedana. Kaj se boš jezil, sramotiš nas pred sosedi, otrok mora ubogati starše, ne smeš jokati, ko pokasiraš batine itd. Torej tle je moja podlaga, da se nisam znala čustveno izražat.

Zdaj se racionalno vprašaj kaj je v ozadju strahu pred padanjem skp v javnosti in kolikokrat se ti je to dejansko zgodilo. Pa tudi zakaj te je strah bruhanja ? Rituali so povezani z iskanjem varnosti, torej to počneš, ker rabiš nek občutek varnosti v nečem. Zato daješ črke skp. Tudi jaz sem mela okm v otroštvu in potem sem razumsko prenehala s tem, ker sem dojela, da me bol izčrpa, kot pa da mi pomaga. Kaj ti trenutno zdaj nudi varnost, kje si našla stabilnost in kako bi se počutila - ko te točke stabilnosti več ne bi bilo ? Tut moški ane, rabiš potrditev in pozornost - ker tega najverjetneje nikoli nisi mela doma. Mogoče si bila na nek način prezrta.