moja depresija

[Arwen]

lepo je to brati  objem 

[Tati]

Bravo, Anchy!

[trzinka]

Super, boš vidla da bo vsakič bolje. Kakšen dan pa tudi ne, ampak ne smeš se pustit.
Sva že na prvi stopnički, le tako naprej...

                                                                Trzinka

[anchy]

pozdrav!

No, pa da vam povem, danes je prvo jutro, ko nimam velike krize, nimam crnih misli in ko pogledam ven skozi okno, vidim svet v taki luci kot sem ga nekoc. cist sem zmedena, prestrasena, ker sem dva meseca zivela popolnoma drugace, danes pa kot da bi se prebudila.. a se je to komu zgodilo? sej ne recem, da je cist ok, sam volja je, lepi obcutki, kot da sem spet jaz. me je pa strah, ker je to prislo tako naenkrat in sem se par dni nazaj bila prepricana da bom umrla, da ne bom zmogla, da je z mano gotovo, misli so bile tako grozne, obcutki tudi. zdaj sem pa cist zmedena. dajte mal povejte kako je bilo z vami...sej sem vesela, ampak strah me je....

anja

[trzinka]

Nič naj te ne bo strah, mislim, da smo vsi, ki pijemo AD to že doživeli. Zdaj bo šlo vedno bolje, izkoristi svoje dobro počutje in pojdi ven na sprehod. Delaj tisto kar že dolgo nisi, verjetno imaš veliko energije v sebi, pospravljaj, beri knjigo, pojdi nakupovat....
Z menoj je bilo enako, zdaj počenjam stvari, ki jih že dolgo nisem. Prej nisem imela volje in moči, zdaj pa imam polne baterije, ki se malce spraznijo, pa jih spet napolnim s svojo energijo. Delaj na sebi-čimveč, naredi nekaj za sebe, sedaj imaš moč...

                                                                  pozdrav, Trzinka

                                   

[anchy]

hej trzinka...

hvala za vzpodbudne besede...pomaga...a kaj ko nisem prepricana, da bo to kdaj cisto minilo...vceraj zjutraj sem bila tako vesela, ko sem nekaj cutila, a kaj ko je popoldan bila spet taka kriza...ko je bila tesnoba, sem govorila, sam da to mine, ko sem jokala, sem govorila, sam da to izgine, ko sem imela grozne misli, sem govorila, sam da te izginejo...in zdaj SAM DA VOLJA PRIDE! zdaj se pa sekiram zarad tega....aj aj aj

[trzinka]

Ja Anchy, tako hitro pa spet ne gre. Glej, jaz sem na AD ju en mesec in pol, pa imam še vedno tiste misli, vendar sem naredila že kar precej na sebi. Sproščam se, delam AT, saj sem ti napisala, šla sem k hipnoterapevtu, grem na masaže, na sprehod, berem knjigo..... Misli so prisotne, vendar jih tudi hitro preusmerim in ne peče in ne boli tako kot prej. Lotim se pospravljanja, kuhanja, totalni preobrat z menoj, pa vendar pride trenutek ko in če....Volje tudi ni vedno, ampak se kar prisilim. Ni lahko, je težko, ampak vesela sem, samo da ne razmišljam. A kam hodiš, na kakšne terapije, si se s kom pogovorila glede svoje težave, imaš prijateljice? Najhuje je če kar ležiš sama doma in ni tiste volje, te čisto razumem. Poglej Anchy, kakšen lep dan je danes, vstani in pojdi ven v najbližjo naravo in to takoj, brez oklevanja. Globoko zadihaj in probaj nič razmišljati. Lepo ti je in nimaš nobenih težav, rada se imaš in ti je dobro. Govori si tako, saj bo tudi tisto neprijetno prišlo, nič strahu, ni vredno tvojega zdravja. Jaz sedaj kuham kosilo, sem pospravila, perilo sem dala prat, potem pa z otroci in možem ven, samo da nisem doma in mi je bolje. Potrudi se, to delaš zase in delaj vsak dan.

                                                           Ti to zmoreš,
                                                                                        pozdrav Trzinka


P.S. še se oglasim, da prekontroliram tvoj napredek

[Arwen]

No, pa da vam povem, danes je prvo jutro, ko nimam velike krize, nimam crnih misli in ko pogledam ven skozi okno, vidim svet v taki luci kot sem ga nekoc. cist sem zmedena, prestrasena, ker sem dva meseca zivela popolnoma drugace, danes pa kot da bi se prebudila.. a se je to komu zgodilo? sej ne recem, da je cist ok, sam volja je, lepi obcutki, kot da sem spet jaz. me je pa strah, ker je to prislo tako naenkrat in sem se par dni nazaj bila prepricana da bom umrla, da ne bom zmogla, da je z mano gotovo, misli so bile tako grozne, obcutki tudi. zdaj sem pa cist zmedena. dajte mal povejte kako je bilo z vami...sej sem vesela, ampak strah me je....

... ko je človek več dni, tednov, mesecev... zaprt v temnem prostoru, kaj naredi najprej, ko stopi na plano in ga sonce obsveti? zakrije oči in obraz... šele sčasoma se oči, obraz, celo telo navadijo na blagodejne učinke sončnih žarkov...

[anchy]

eto, ancika se spet oglasa...se je med zivimi... vceraj sem bila cel dan doma in je bila katastrofa, cist sem zabluzla in se ful slabo pocutla...sem ugotovila, da res ne smem bit doma, da morem ven, delat, druzbo...no do te ugotovitve sem ze prisla...ko pa pridem domov iz sluzbe, pa vedno  zacnem razmisljat in v mene pride strah pred slabim pocutjem in potem komaj cakam, da pride vecer, da grem spat...bezim...strah me je lastnih negativnih misli in se vedno me je strah pred norostjo in tem, da bi se mi kaj zgodilo. poctutje se popoldne ze izboljsuje, a se niti priblizno ni tako, kot bi moralo bit. ne znam se prepustit, cel dan razmisljam kako se pocutim, bolj me je strah, da se bom slabo, se tudi tak potem pocutim. vem, kako na tleh sem bila pred dvema mesecema, ko sem prakticno ne zivela, in napredki so...dogaja se mi, da ko dobim voljo za nekaj, pridejo vsi straheci  in me kr mine. kot da bi strasila samo sebe... no, to je to....

anja

[Arwen]

anchy, naše strahove je možno premagat  ...   nikar dovoliti, da gospodarijo s tabo, na tebi je, da prevzameš vajeti v lastne roke 

[žana]

Živjo

Najprej naj pohvalim use k se udeležujete tega foruma, da skupaj lahko govorimo o naših težavah.
Sama sem se danes upisala na forum, saj bi rada z vami delila svoje težave.
Sama sem večkrat obiskala osebno zdravnico, saj sem se počutila zelo slabo, imela sem vrtoglavice, velike glavobole, vendar mi ni znala pomagati. najprej mi je rekla da imam virozo, nato alergijo. vse to se mi je vleklo približno dve leti, sedaj sem stara 20. Čeprav sem hodila v šolo, se zelo težko učila, saj sem večino časa brez energije, sem vedela, da je z mano nekaj narobe.
Sama sem prišla do spoznanja, ter šla do osebne zdravniče, ter je rekla naj mi napiše napotnico za psihiatra. psihiater mi je napisal jemanje Maprona, ki ga jemljem mesec dni, po njem še ne čutim izboljšanja, mogoče se kakšen dan počutim boljše za kakšno uro.
Zelo prav bi mi prišle vaše izkušnje. Bojim pa se če se bom kdaj počutila bolje, saj se me to loteva že veliko časa, ter se zaradi neizkušenosti svoje osebne zdravnice nisem začela zdraviti že prej.

čaw

[Arwen]

Žana, pozdravljena 

Priporočam, da pobrskaš po forumu, kjer je veliko govora o učinkovanju zdravil, o trajanju, da le-to začne delovati, o tem, da smo bili v začetku vsi bolj ali manj na tleh, po določenem času pa se le začne sonček kazat; jaz osebno imam paroxat dobro leto in po tem času lahko rečem, da je stanje solidno.

Pogum, beri nas in piši še kaj

 
Arwen

[žana]

Hvala za odgovor

Nekaj tem sem že prečitala, upam da bojo tudi meni pomagale tablete, pa čeprav
čez nekaj casa

[anchy]

hej!

Pa da se malo oglasim po dolgem casu...moje pocutje se izboljsuje, vendar zdalec ni to, kar bi zelela, da bi bilo. se zdaj se sprasujem, kaj se je dogajalo z mano, da sem lahko imela take misli, da sem si zelela, da me ne bi bilo...to vendar nisem jaz...pocasi pa postajam...a kaj ko mi te misli se vedno nagajajo, tako so hudobne in kr hitro me spravijo v slabo voljo....najvecji problem je, ko sem doma. drugace pa ze delam in tud grem s kako prijateljico na klepet, doma ze kaj postorim, in veliko trenutkov ko si recem, da sem srecna da zivim-dozivim.. je pa res, da nic ne nacrtujem za jutri, stvari, ki so me vcasih veselile, me zdaj ne...priblizuje se bozic, novo leto, cesar sem se vedno neizmerno veselila, pa se zdaj ne...ne upam razmisljat o prihodnosti, naprimer mama ima marca abraham in bi mogla pocasi zacet pripravljat, sem pa samo prostor uspela rezervirat in glasbo, ko se pa spravim da bi kaj pisala, kak govor, mi hudobne misli spet hodijo po glavi...tako jih sovrazim...ko se necesa veselim pridejo in mi govorijo NIC SE NE VESELI, itak nikoli ne bos boljse...kregam se sama s sabo  :'(se vedno imam obcutek, da sanjam, da se to ne dogaja meni...morem pa priznat, da sem od tistega stanja, ko sem lahko samo lezala v postelji, zdaj resnicno napredovala....vendar pot je dolga in tega se bojim...vcasih se mi zdi, da nimam vec moci in da je brezveze da sem non stop v borbi, potem pa pride trenutek, ko si recem da bom zmagala

anja

[Dečko]

Zdravo Anja!

Jaz v to sploh ne dvomim, da ti nebi zmogla, nasprotno verjamem, da zmoreš in boš zmogla.
Glede misli pa, tudi te bodo enkrat odšle, jih boš pospravila, jih ne bo.
Meni, ko so tako nagajale sem vedno šel ven, v naravo.
Kdaj sem si tudi počutje lajšal s pomirjevali.

Vidiš že zdaj vidiš svoj napredek in to je veliko, saj veš kako pravijo, počasi se daleč pride!

Drži se! 

[trzinka]

          Superca, vesela sem zate, kar tako naprej. Zdaj moraš veliko sama naredit.

                                       Pozdravček, Trzinka

[anchy]

HEJ!

Da se spet malo javim...moje pocutje zadnji teden je tako dobro napredovalo, da ne morem verjet. Dobila sem obcutke, ful energije, zacela sem se celo spet rihtat in vse...do danes...ko vec ne vem kako naprej...po desetih letih me je pustil fant, na katerega sem bila tako zelo navezana, da se danes sploh ne morem spravit k sebi...tega enostavno ne prenesem, imam panicne napade danes, ko jih nisem imela ze ne vem kako dolgo....bojim se, kam me bo to spet pahnilo...kaj ce pristanem spet na tleh? jaz namrec nimam vec moci, da bi se borila...sele teden dni je, odkar normalno funkcioniram in zdaj spet to...sej si govorim vse mogoce, da bo ok, da bom zmogla, sam spet jocem cel dan, zivcna sem, ne morem sprejet dejstva, da je nekdo se tak na hitro lahko tako odlocil in me zdaj, ko sem si najmanj zelela to, zapustil. kako naj to prenesem?? kako?? ce tak mocno boli!

anja

[Dečko]

Ajoj Anja, saj ne vem kaj ti naj rečem, me je kar šokiralo napisano.

Verjamem, da boli in še kako, ampak poizkušaj se zamotiti in ne skozi študirati naj in kako je bilo z njim.
Si še mlada in verjemi boš našla novega fanta.

Bo pa trajalo nekaj časa, da se ranjeno srce zaceli, potem pa bo spet šlo naprej.

Ne obupaj! Objemček. 

[Arwen]

kaj naj rečem, Anchy? lahko ti virtualni objem ponudim in ramo za naslombo.... čas celi rane, tudi tvojo bo... je pa težko, verjamem, da boli.... Upam, bo kmalu posijalo sonce zate 

[gogi]

Živjo in Dober dan vsem.
Oooh, kako lepo je brati te vzpodbude, res, mene kar prevzame že ob tem veselje.
Jz pa sem po praznikih spet sama doma, malo me sicer stiska, ampak se trudim, da bi pregnala strah. Moram rečt, da sem se imela lepo te praznične dneve, marsikaj novega sem počela. Včeraj sem šla na sankanje in morem rečt, bilo je užitek.
Jz tut doma že vse naredim, vsa gospodinjska dela, kuham perem, ukvarjam se z otrokom, s partnerjem, ampak, poleg tega, kar prej nisem počela oziroma sem pozabila, si vzamem tudi čas zase. Za počitek, za kakšno stvar, ki me veseli, pa čeprav je to le reševanje križank. Vsaj urco zase, pa sem dbro.
Edina stvar, ki me malenkost še skrbi, je to razbijanje srca. Sicer sem ga že uspešno pregnala, pa vendar. Tudi to bom rešila, ne smem mislit na to, je tako?
Ja, še to moram povedat, da sem si nabavila TRIS Panična motnja in moram pohvalit zadevo. Sicer sem zdej brala priročnik in vem, da se bom vedno znova vračala tja. Danes pride na vrsto DVD s sproščanjem pa se oglasim in povem še kaj več o tem.
Lepo se imejte...uuf, sem se razpisala, grem nekaj pojest, želodček kliče.