Kako vedeti kdaj imaš prav?

[Putka]

Evo, spet mene malo...

Uglavnem, nekako sem se "sprijaznila" s tem, da trenutno živim z ankso in vso ostalo navlako, sicer me razni simptomi še vržejo iz tira, a se celotna zadeva nekako oblikuje in formira in jaz mislim, da bo na koncu vse OK!

Je pa ena stvar v tem procesu, ki me poleg simptomov mal daje in sem razmišljala o njej pa si nisem prišla na konec in sicer to, da več nevem kdaj si lahko nek čustven lapsus dovolim in kdaj ne?

Naprimer ... prej sem imela slab dan ali trenutek, kakšen izpad in sem ga pač sprejela kot takega, počakala, da mine, premlevala, predelovala in proces končala v prepričanju, da imam prav. Zdaj vem, da nimam vsakokrat prav, a če / ko dobim kak tečen napad ga analiziram, imam labo vest, se sprašujem ali sem sploh imela pravico biti tečna ali mi to povzroča anksa in kako naj bi odreagirala v bodoče (ni scenarija) in se počutim, kot da sem se nekako malce izgubila...
Če mi kak komentar ne paše, nevem več ali jaz pretiravam ali ne, ali to spet povzroča anksa ali je prav, da občutim tako kot občutim??

Ljudje, kako naj spet pridobim zaupanje v svoja občutenja, če so me ravno ta privedla do anskioznosti? Kako naj vem kdaj pravilno reagiram pa ne nujno navzven, tudi navznoter, sama pri sebi? Ali mi je v tem stanju dovoljeno, da mi gre kaj na živce pa četudi najmanjša malenkost? Sama se poskušam preoblikovati, ker verjamem, da so me moje reakcije in razmišljanje privedle v tole, v čemer sem zdaj, a vendar se sprašujem ali to pomeni, da bom morala prav vsako stvar "sprejeti" ??   

[vesnav]

Ne pomeni.

Ja, poznam te reči in razumem.

Sigurno pa si se preveč zapletla..

Vsak človek je občasno tečen, zopr, reagira enkrat tako, drugič drugače.. Ne vem, zakaj bi morali biti zdaj vse posledica ankse?

Jaz dam prav svoji vesti. Ta ima odgovor na vse.


Ne kompliciraj preveč, ko boš pretiravala, boš to najbolje sama vedela. Lastnosti pa nas delajo take, kakršni smo.. Če ne bi, bi bili vsi enaki in dolgočasni.

Drži se,

Vesna

[Aslan]

Morda bi ti prišlo prav znanje s področja Čustvene intelignce.
Spoznavanje medsebojnih odnosov, čustev in razvijanje dobre samopodobe.

Vsa vedenja dobijo smisel, zavedanje imamo zakaj in kako odreagiramo.
Spoznamo kje smo ujeti v napačne predstave.
Vidimo kaj sploh spreminjat na sebi.
Večja širina v sprejemanju drugih, sprejemanje rezličnosti.

www.cdk.si/sci/
2 leti sem hodila v to šolo in je res nesprecenljiv vir informacij, znanja v zvezi z tem.
Žal se letos končuje sistem, ko je trajala po cel letnik..
odslej so le moduli na določeno temo in zajemajo po 12 srečanj in bivalni seminar.

O tem imaš tudi veliko knjig.

Sama zase vem, da sem od tod potegnila več, kot bi od obiskovanja psihoterapije...

[scorpion]

Putka...tudi strah in vsa negativna čustva so čustva...če na zaupaš enim ne moreš niti drugim..Bežati pred svojo anksioznostjo, za vsako ceno, pomeni bežati pred samim seboj...

[OLJA]

Daj preberi knjigo Življenje je tvoje . Ne se podcenjevati , vsak človek ima veliko dobrega in slabega v sebi. Le poiskati moramo svoj jaz, kar pa brez pomoči težko dosežemo. Ne kompliciraj preveč kot pravi Vesna, ampak sprejmi sebe , potem boš lažje razumela in sprejemala druge.   OLJA

[Sinuska]

putka, meni se je enako zdelo. sploh nisem več vedela, kdaj sem jaz jaz.

zadevo rešujem tako, da se trudim biti ves čas v trenutku. tukaj in zdaj. ko me hoče odnesti, se zaposlim. čistim.  na kolena in drgnem. uf, kako čisto stanovanje imam. zdaj sem že vse spolirala. in sem tudi jaz bolj čista. (okna so ostala, ampak jih bom morala na suho, brez ankse zdrgnit.....) napadov odsotnosti je vedno manj. 3 tedne klin.....

ko sem imela izpad, je bil to res izpad. izpad iz moje zavesti. in sem kar nekaj govorila, govorila....
se razjasni sčasoma. počaaasi lepo.....  nočem več padati iz sebe. sem. to mi je dovolj. in sem celo.... srečna. 

[Putka]

Hvala za nasvete! Bom poskusila čim manj analizirati in se bom prepustila čustvom, kasneje mi tako ali tako vest pove ali sem odreagirala prav ali ne.

[moonica]

putka, meni se je enako zdelo. sploh nisem več vedela, kdaj sem jaz jaz.

zadevo rešujem tako, da se trudim biti ves čas v trenutku. tukaj in zdaj. ko me hoče odnesti, se zaposlim.

enako tudi jaz

smo nagnjeni k kompliciranju, analiziranju itd., no, vsaj jaz vem, da sem

[scorpion]

Če nimaš občutka, da SI TI RES TI..potem ne moreš zaupati svojim občutkom...saj jih tudi nimaš...ker te ni...

[Putka]

Ja škorpjon, logično je to ja in povsem res. Točno tak občutek me daje. Kot, da me več ni.

[krasendan]

pa sej v bistvu, kaj pa vem...tut če si brez občutkov oziroma, maš filing da te ni...sej te okolica...družba opominja, da si, pa morš spet študirat kuga je prav in kaj ni...in tle je pol zajeban...razumem putko preklet dobr...

[Noelle]

pa sej v bistvu, kaj pa vem...tut če si brez občutkov oziroma, maš filing da te ni...sej te okolica...družba opominja, da si, pa morš spet študirat kuga je prav in kaj ni...in tle je pol zajeban...razumem putko preklet dobr...

Putka, težko ti kaj konkretnega svetujem ... tud jest zelo dobr razumem tole situacijo, ker se zadnje čase tudi sama prepogosto znajdem v njej ... k sploh ne vem kaj bi, kaj ne bi, kaj je prav in kaj ne, kam bi se zdej obrnila, kaj sem jest in kaj nisem jest ... ne vem, čist sem zgubljena ... da o pretiravanju sploh ne govorim ... in potrebi po pozornosti ... in sploh ne vem kaj nej naredim? kje naj začnem reševat stvari? ...

[She_]

Putka, imam isti problem.
Iz istega razloga se jaz ne moram več dret na ljudi, ker sem dojela, da niso drugi krivi, ampak jaz sama.
Kar je preraslo v to, da ne ločim več, kdaj konflikt nastane zaradi mene in kdaj zaradi drugih.
V odnosih sem ratala pasivna - če mi kdo reče, da sem super ali pa me kaj užali, se sploh ne odzovem.. gr vse kar mimo mene..

Strinjala bi se s Sinusoido.. Če si v sedanjem trenutku, potem stvari kar stečejo.
Znanec mi je svetoval, naj se postavim na prvo mesto, razmislim, kakšne so svoje potrebe in delujem v okviru zadovoljevanja potreb. Meni pomaga.

[Putka]

Ma ja, samo se ne morem prepustiti. Prej sem imela kak tak slab, zaspan dan pa je šel mimo in se nisem obremenjevala. Pač sem rekla : tečna sem, ne da se mi, dajte mir in je blo cool.
Zdaj, dramatiziram.
Prve misli so, sem depresivna? Imam pravico biti slabe / zaspane volje? Kaj če je to začetek hude depresije? Bo šlo samo še navzdol?
Hmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmm!
Izčrpa me  .

Vse kar ni v skladu z veselim in pomirjenim, me vznemirja in si takoj pripišem razlog anksi ali depri.
Ker berem tule. Dolgo se borite. Nekateri predolgo. Meni se je šele začelo. Bom jaz tudi tako?

Pa vseeno sem napredovala od začetka moje ankse. Ogromno. Se je pa mnogo spremenilo in nikdar več ne bo "po starem". Jaz pa si želim starega. Z vso navlako. Mi je čist vseen, samo da bo tko kot prej.
 

Zato nevem? Ali imam pravico imeti slab dan ali to pomeni depresijo. Ali smem zatežiti za brezveze ali naj si to pripišem menjavanju razpoloženja, ki je značilno za ankso. Ali me kdaj sme biti česa strah ali je to samo moja panična motnja?
Jao.

ps. evo pa sem si že danes v avtu rekla, pridna punca, nisi nič jokala že 14 dni.
jokam.

[Noelle]

ja, čist do stavka natančno bi tud jest lohk napisala ...

Putka, jokati ni pa nič narobe ... če ti je potem lažje, še toliko bolje ...

drži se

[Anchi]

Putka, saj to je tisto, kar je bistveno. Tisti, ki smo imeli ali imamo te motnje, lahko pademo v eno past pričakovanja, da biti zdrav pomeni nikoli več občutiti tesnobe, žalosti, strahu. Ampak to so čustva, ki jih imajo vso zdravi ljudje. Normalno je, da v določenih situacijah občutimo strah. Normalno je, da smo kak dan malo jokavi in nerazpoloženi. Celo panika je v nekaterih situacijah normalen odziv. Point je v tem, da nas neha biti strah teh normalnih odzivov. Da si dovolimo biti tesnobni v zobozdravniški čakalnici, da si pustimo jokati po prepiru z ljubljeno osebo, da si pustimo čutiti obup, ko nekoga izgubimo - brez da bi ta stanja v nas povzročila tisto zaskrbljenost "ali se je spet začelo" in pretirano osredotočanje na čustva sama, namesto na situacijo. Center vesolja moramo za malenkost prestaviti. Ni lahko delo, ampak se splača.

[scorpion]

ja zdravo je občutit tudi tista t.i. negativna ali neprijetna čustva....Ko si žalosten si res žalosten,ne pa da padeš v depresijo...Ko si jezen si res jezen en pa, da te prevzame anksioznost...

[Tačka]

Pa vseeno sem napredovala od začetka moje ankse. Ogromno. Se je pa mnogo spremenilo in nikdar več ne bo "po starem". Jaz pa si želim starega. Z vso navlako. Mi je čist vseen, samo da bo tko kot prej.
 

Zato nevem? Ali imam pravico imeti slab dan ali to pomeni depresijo. Ali smem zatežiti za brezveze ali naj si to pripišem menjavanju razpoloženja, ki je značilno za ankso. Ali me kdaj sme biti česa strah ali je to samo moja panična motnja?
Jao.

ps. evo pa sem si že danes v avtu rekla, pridna punca, nisi nič jokala že 14 dni.
jokam.

Želiš si "starega" življenja ? Si bila mirna, umirjena, se nisi sekirala po nepotrebnem, si bila vesela, si se imela rada ? Skratka, kako veš, da je bilo "staro" boljše ?

Seveda imaš pravico biti tečna, slabe volje, žalostna, vesela, razposajena, lena, zaspana, hiper aktvna....  .. vse to, dokler to v tebi ne prinaša nelagodja, strahu ... Takra si pa reči.. ej, punca - umiri se, ne splača se sekirati zaradi teh zadev... pejd ven, v naravo.. še enkrat premisli, reci si - življenje je lepo - ne pustim se 

Drugače pa so to čisto "normalna" občutenja, imamo jih vsi ljudje, samo da eni iz določene zadeve delajo slona..  (sloni tudi letijo  ) , drugi pa enostavno te tečne muhe preženemo ven .. no, vsaj trudimo se 

toliko...

[Arwen]

Če nimaš občutka, da SI TI RES TI..potem ne moreš zaupati svojim občutkom...saj jih tudi nimaš...ker te ni...

tole je pa moj opis  ... uf, je trajalo, da sem razbrala samo sebe, da sem ugotovila, kdo sem jaz.. pa še vedno se na momente vprašam - sem to jaz ali govori iz mene naučeno...

..Normalno je, da v določenih situacijah občutimo strah. Normalno je, da smo kak dan malo jokavi in nerazpoloženi. Celo panika je v nekaterih situacijah normalen odziv. Point je v tem, da nas neha biti strah teh normalnih odzivov. Da si dovolimo biti tesnobni v zobozdravniški čakalnici, da si pustimo jokati po prepiru z ljubljeno osebo, da si pustimo čutiti obup, ko nekoga izgubimo...

Anchi 

[odbita]

Kako vedeti kdaj si ti - ti. Enkrat mi je prišla pod roke knjiga Silvia Fausta Razločevanje duhov, mislim da je tako naslov, vsekakor o tem govori. No, krščanska zadeva ampak kar se vseeno strinjam ja, da je, poenostavljeno seveda, srce posoda v kateri je zlo in dobro, zato tista, poslušaj svoje srce - je malo tako tako. New age. Če bi jaz samo svoje srce poslušala, bi bilo - juhuuu - svašta bi blo.

Sicer pa je verjetno res najmočnejša prav tista svoboda, da se lahko takoj sedaj odločiš najmaj to, kaj hočeš- se lahko odločiš, da si srečen - da ti je vsaj udobno - ali se boš zgovarjal na nekaj zunaj sebe? Zanimiva mi je tudi beseda odločiš, saj je sestavljena: od-ločiš. Za nekaj se odločiš in od drugega ločiš. Boli?

Ne morem - je kdaj res upravičen,
kdaj - pa tudi ne.

Jaz ne morem bit vedno prijazna naprimer. Vse ostalo še gre, tukaj pa se zatakne. Ne morem:). Se bom potrudla, hehe.
No, pa ponavadi pač res ni upravičeno, da bi skakal okoli vseh kot Kekec. Stvar v-pogleda.