FORUM Nebojse.si

 :nehvala:

ja, težka tema, a žal je kar precej pogosta v našem prostoru; mene osebno so ravno te misli pripeljale na forum in prav odziv nekoga  :-* me je prepričal, da še nekaj časa vztrajam, potem pa bo, kar bo... in sedaj je, reci in piši, že osem mesecev, kar ugotavljam, da JE vredno živeti... seveda je bila vmes še kriza pa spet poskus... a sedaj sem v dobri koži in upam, da tako tudi ostane.

...in zahvala za to gre tudi vam forumašem :-* :-* :-* :-* :-*  :rozicodam: pa kranjski skupini  :wav: pa še komu  :-* :-* :-*

Z depresijo imam težave že od otroštva in sem samomor prvič poskusila narediti pri 14 letih, a ga na srečo nisem. Misli so se po tem še pogosto pojavljale, ker sem bila izjemno nezadovoljna s svojim življenjem in se nisem čutila sposobno, da bi ga spremenila.

Najhuje je bilo letos januarja, ko sem bila zopet na tem, da bi naredila samomor in sem imela že vse načrtovano, ker sem bila popolnoma na tleh in nisem videla nobenega izhoda. Postala sem rastlina, ker nisem več mogla spati in jesti in sem bila sposobna samo še joka. V tem času sem dobila psihologa po nasvetu katerega sem se odločila za hospitalizacijo, ki je trajala skoraj 3 mesece.

Zdaj sem veliko bolje kot prej, čeprav nisem še tako trdna in močna kot bi rada bila, a sem naredila velike spremembe v življenju in končno spoznala ljudi, ki so mi v oporo in zaradi katerih zdaj lažje odženem temne misli.

Jaz imam že par let te težave, včasih zaradi depresije in psihoze, zdaj pa zaradi ljubezni ker me nobena punca ne mara. Imel sem že resen poskus samomora.

nism te prej kej dost spremljala...dejavu, kako pa je kej s strokovno pomočjo?

DejaVu, ljubezen bo že še prišla, ko jo boš najmanj pričakoval. Verjemi. Do takrat pa uživaj samsko življenje. Kakor vem (če se prav spomnim s prejšnjega foruma) si še mlad in se ti nikamor ne mudi. Ne misli, da bi te ženska, ki bi se zaljubila vate, rešila vseh tvojih problemov. Ljubezen te resda naredi srečnejšega, željenega, počutiš se privlačno, pa vendar ti ne more dati občutka popolnega zadovoljstva, če imaš ti sam nizko samopodobo. In, saj veš kako pravijo - tako, kot se človek počuti, tako ga ljudje dojemajo. Če boš ti mislil, da si ne zaslužiš ljubezni, da ne zgledaš dobro in ne vem kaj še, ne oddajaš nič kaj preveč pozitivne energije. To pa ljudi ne privlači.
Začni delati na sebi, namesto da si govoriš nesrečen sem, nikoli me nobena ne bo ljubila, slabo zgledam - te besede zamenjaj z: zadovoljen sem s seboj, svet je lepši, kot se mi trenutno zdi, premagal bom svoje probleme, dobro se počutim v svoji koži, ljubljen sem,... Mogoče se sliši tako trapasto, ampak pomaga. Pa četudi se ti v nekem trenutku zdi, da življenje nima smisla - poskušaj razmišljati pozitivno. Čez čas bo misli zamenjala resnično pozitivna naravnanost in ko boš oddajal pozitivno energijo in nosil nasmešek na obrazu (ne narejen, pravi), niti malo ne dvomim, da se bo kakšno dekle zagledalo prav vate.

Če ni preveč osebno - zakaj misliš, da te nobena punca ne mara?

Da še zaključim - ne razmišljaj, da ni vredno živeti. Kaj pa bi dosegel s tem, če bi si vzel življenje? Razen tega, da bi si preprečil užiti življenje? Saj nikoli ne veš, kje in kdaj te čaka nekaj lepega...in morda že v naslednjem trenutku naletiš na dekle svojih sanj.

Objem,
Aimee

pravzaprav me spremlja ena konstantna želja po tem da bi umrla/da bi bila mrtva/da ne bi obstajala... dve leti nazaj je bilo pravzaprav najhuje, ko sem imela že vse pripravljeno načrt, poslovilno pismo - pa sem se premislila - takrat sem potem začela s samopoškodovanjem... zdaj načrtov ni več, samo želja...

Tudi sama sem nekoč že resno razmišljala o samomoru. Ne en dan, ne mesec - dlje časa. Imela  sem vsega poln kufr po domače povedano - še najbolj svojega očeta in vseh njegovih domislic in dejanj, ki so me že sama po sebi ubijala. Takrat sem bila stara komaj 12 ali 13 let. Resno sem načrtovala, kako se bom ubila, določila mesto svoje smrti (želela sem skočiti nekje, kjer bi skoraj zagotovo umrla in pri tem ne bi nikogar poškodovala). Takrat nihče ni vedel, kako mučno mi je živeti. Niti najbližji. Vse te svoje mračne misli in odločitve sem obdržala zase (saj vemo, kako pravijo - tisti, ki veliko govori, samo govori, tihih pa se je bati).
Nekega dne pa sem se potem (brez namena, da tisti dan končam svoje življenje) odpravila na izbrano mesto smrti. In v trenutku, ko sem prišla do tja, me je spreletelo: " Hočem živeti. Hočem videti, kaj me še čaka. Če je bilo moje življenje do danes bedno, zakaj bi verjela, da mi ni naslednji trenutek namenjeno nekaj lepega? Zaslužim si še kaj videti, spoznati, izkusiti. Zaslužim si biti ljubljena in ljubiti. Zaslužim si živeti."
Morda se sliši kot pravljica (zgodba o razodetju) a je povsem resnična. Po tistem "razodetju" se misel na samomor ni več pojavila. Ok, priznam, kdaj, ko sem res na tleh, si mislim, da je brez veze živeti, vem pa, da nikdar ne bi dvignila roke nadse. Ker ljubim življenje - pa čeprav ni vedno rožnato in sončno.

pa se zdraviš?

ne. sm mela že namen ene parkrat da bi odcaplala do osebne zdravnice pa rekla za napotnico... pa me je minil še predn sm do zdravstvenga doma pršla  :zardevam:

morda boš lažje zbrala pogum, ko se malo seznaniš s prispevki tule s foruma... mnogi so bili že v težki depresiji, danes pa so že zdravi ali pa jim je vsaj veliko lažje... tudi reševanje tesnobe s samopoškodovanjem je zoprna zadeva, ki ne mine sama od sebe...

kaj pa če bi za začetek prosila za napotnico za psihologa, vmes, če bo hudo itak lahko greš v ambulanto za nujno pomoč tudi brez napotnice.... tam ti bodo takoj pomagali in potem usmerili naprej...

nič se ne boj, boš vidla, da ni tko hudo.... samo lažje ti bo, težje ne... tu, na forumu, smo pa ves čas prisotni

lep vikend ti želim, čao

js pomislim na samomor takrat, ko mi je najbolj hudo, ko najbolj jocem in ko je bolecina tok mocna, da bi blo najboljs da me ne bi blo... al pa vcasih ko se peljem po avtocesti 160 na uro in razmisljam kaj bi se zgodilo ce bi na hitr obrnla volan...
sam pol na koncu si sama seb recem, sej si itq tok nesposobna da ti se to neb ratal...

in pol mam dneve, k sije soncek v moji glavi, k pomislim za nazaj in si recem "ma si budala"... sam tko je - rollercoaster in my head :)
prejsn tedn sm pa helex dobla, tko da mi zdej to ublazi najhujse krize... ceprav je spet skusnjava, da bi kr vse tabletke iz skatlce pojedla naenkrat, pa da bi vidla kaj bi blo...

trenutno mi je smesno, ker sm dobre volje :) in trenutno tud vidim da mam se za kej zivet - ce ne druzga si enkrat v zivljenju zelim na Kubo in v New York :) :)
LP

 :oki:
Točno v to smer bi moral človek preusmeriti misli v trenutku, ko se mu življenje zazdi tako nesmiselno, da bi ga kar končal. Kaj si še želim doživeti, kaj občutiti, česa se naučiti,...? Želje in sanje so ključ do tega, kako najti smisel v svojem življenju... :sonce:

.....junij 2007

Dr. Marušič je spregovoril tudi o samomorih in stopnjah, njegova trditev, da niti ni slabo, če imamo veliko samomorov pa izhaja iz njegove teze, da samomore delajo aktivno depresivni ljudje, ne tisti, ki se smilijo sami sebi.

600 letno ni majhna številka in upravičeno je ošvrknil državo. Seveda se veličina kaže v tem, da je podal IZJEMEN predlog, za katerega mislim, da bi se morali lotiti akcije lobiranja in predlog izvesti.

Če imamo tam, kjer se dogajajo prometne nesreče lahko table za opozorilo, zakaj ne bi tam, kjer ljudje delajo samomore, dali tablo s številko za pomoč. Marsikdo bi si premisli, to je gotovo.

Nima veze s samomorom- ampak bom kar tukaj napisal.

Jest mam zdej eno punco- včeraj sva bila skupaj celo noč, vendar sem zelo žalosten ker se eden drugega bojiva. Niti enkrat se nisva prijela za roke ali objela in mene to zelo boli ker si tega želim. Vendar se ji tega ne upam povedati ker bi jo preveč prestrašil. Poskusil sem ji ponuditi če bi kaj spila vendar noče. Tudi prespati ni hotela z mano. Vem, da me ima rada a se boji, tako kot jaz. Zdaj sem ves čas zamorjen zaradi tega in kaj mi svetujete, naj si poiščem drugo ?

Ne morem, da nebi povedal še, da me spremljajo kar huda depresivna občutja z tesnobo. Zdej sm dva cela dneva samo pil in bil malo zadet, ko pa pridem domov pa nastopi kar huda kriza. Cela doza heavy metala, substanc in druženja z motoristi, zabavljači. +Tega je še nedelja, sonce, jest pa brez motorja :(
Zdej sm zaprt v sobi v poltemi in sploh ne grem ven, tudi na eno družinsko praznovanje nisem šel, ker ne morem. Če bom dobil vsaj malo ljubezni od kakšne punce, potem ne bom rabil več piti in se drogirati. Vendar se to zdi nemogoče, zato se bojim, da se bom vdal alkoholu in zabavi. Ko imam motor, nikoli ne pijem ker sem se tako odločil a zdaj sem 3 tedne brez in sem stalno malo pijan. Zaradi pijače sem že pustil enega dobrega kolega, ker me ni več prenašal takega (on ne pije). Vero v srečno življenje sem že kar izgubil in nimam nobenega upanja za naprej, tudi vero kot tako, saj ne zaupam več nikomur, tudi sebi ne. Vrgli so me tudi iz službe, popolnoma po krivem, saj sem zelo pošteno delal, nisem zamujal ali prihajal pijan. Nisem jim bil več simpatičen, posebno enemu sodelavcu ne, ker sem preveč natančen za delo. On pa je hotel, da bi se vse kar samo naredilo. Na fakulteto vbistvu hodim samo še toliko da opravim najnujnejše, ne vem pa kako bo z ispiti ker se ne morem učiti niti 20min skupaj, tudi veselje do študija sem popolnoma izgubil in bi rad delal nekaj kar me veseli. Moram povedati tudi da je kar nekaj kolegov takšnih kot jaz vendar niso v depresiji. Tisti ki so zaljubljeni pa so tako nedostopni za pogovor in se ne družim veliko z njimi. Zdajle bi pa najraje videl da umrem, saj kakor se bo življenje obrnilo se ne bo v redu, saj gre lahko samo še na slabše 

DajaVu. Tako kot sedaj živiš ne bo šlo. To sploh ni življenje. To je ena sama zmeda.
Rešitev ni v punci. Še manj pa v pijači in drogah...ali kar že jemlješ. Rešitev je v tebi. Prvo je treba sebe porihtat. Poišči si strokovno pomoč. Tu mislim psihiatra in psihologa. Kot študent imaš najbrž študentsko zavarovanje. Če pa si lahko privoščiš je še bolje in hitreje privat. Mislim, da rabiš kompleten *remont*. Zdravila in delo na sebi so edina rešitev. Mislim celo, da bi ti hospitalizacija koristila. Jaz sem zagovornik bolnišničnega zdravljenja. Imaš čas, da razmisliš o sebi, se očistiš kemije...vidiš kako naprej. Inja, Devlin, somebody. Vsi so bili pred kratkim hospitalizirani in same pohvalne stvari sem slišala.
Pusti punce. Nič ti ne morejo dati, ker nisi zmožen sprejemati in one ne bodo imele nič od tebe. Ni pošteno ne do sebe, ne do punce.

...prav samomora nisem nikoli poskusala narediti...ne vem...sem prevelika reva....sem si pa veckrat, ko je bilo najbolj hudo, zelela zvecer ko sem sla spat..... da se zjutraj ne bi vec zbudila.....

...drugace pa izhajam iz druzine v kateri je bilo kar nekaj samomorov.......

..moja mami 3x...na sreco, neuspesno....

...en stric 1x....uspesno...

...stari ata 1x in takrat ravno tako uspesno.....

...pa se nekaj mojih prednikov je baje umrlo zaradi ,samomora.....

..ocitno izhajam iz samomorilsko nagnjene familije.....zal....

Tell me abaut it..

Jst sem v mlajših letih 1x posegla po tabletah..nič kaj častno. A se zdaj zavedam po kakšnem robu hodim..Met "jajca"..ubistvu nima to nevem kake veze. Mene je skor ubila bolečina in samota. Vendar..

A v mlajših letih? Zdaj si pa že v letih? dvajset.....

Aktivno ne. Pa tudi drugače ne. Sem pa kakšen dan razmišljala, da bi bilo bolje, da se zjutraj ne zbudim. Sedaj pa že dolgo še razmišljala nisem. Tudi zahvaljujoč temu forumu in ljudem.
En stavek si več krat ponavljam ko mi gre slabo in mi ga je omenila mag. Radovanovičeva ko sem bila na odvajanju od tablet in so vsi strahovi pokukali na dan. Nisem se mogla več skriti za Lexaurinom.

*Nikdar ni bilo, da nekak ni bilo.*

In tako se v hipu potolažim in si rečem, da je vseeno lepo živeti. ;D

Počutim se jih ene 45  al pa kakšnega +..Ja pač v mlajših letih.

zanimivo, ker jaz se jih pa počutim 25....pol manj..ja takrat sem se jih pa počutil 60...

obstaja en zanimv pregovor:-Večni mladeniči so bili v mladosti stari..Se mi zdi, da je res

so dnevi, ki jih preživim. Morda celo že z lahkoto. So. Ni jih veliko, ampak so.
Večina jih je še vedno temačnih. Brez načrtov za samomor, samo ogromna
želja po umiku. Samo umakniti se želim. Žal še vedno ne vem, kako.

Nočem pustiti grenkega okusa mojim. Želim si samo oditi. Brez vrnitve in brez
bolečin. Ne mojih bolečin. Drugim nočem narediti bolečine. Zato v svoji bolečini
še kar vztrajam živa.

A.

Jst si ne želim umaknit..jst bi zginla.
 :-[

Mene pa je zdele že resno začelo skrbeti kaj sem naredil iz sebe. Zdle sm že 14dni skor vsak dan pijan, tud trava je bla zraven, pa skoz sem doma, iz službe sm šel ven, na fax skoraj ne hodim več. Ne vem kaj naj naredim, delo se mi je ful zamerilo ker me niso nikjer marali (čeprav nisem prihajal pijan), knjige ne morem videti nobene, postane mi kar slabo. Paše mi samo še glasba, alkohol, zabava, hitra vožnja, iskanje punc, telefonski pogovori, družba in še enkrat družba. Doma sploh nisem nič več. Kamor pa že grem morm pa tud kej spit. Tok d ne vem sploh kaj nej nardim- ne morem ven iz tega. Samomor vidim kot rešitev, da rešim to situacijo.

Samomor ni nikoli rešitev, DejaVu. Je beg od trenutne situacije in ko ga storiš, ni več poti nazaj. In ne moreš več videti, kaj te čaka naslednji trenutek, ki pa bi ti lahko že pokazal žarek upanja.


Ti našteto resnično paše? Ali ti le ponuja trenutni beg od realnosti, omamo, odklop? Kako pa se počutiš naslednji dan - po travi, alkotu,...? Dobro zagotovo ne.
Če bi ti navedeno v citatu resnično tako zelo odgovarjalo, bi najbrž ne rezmišljal o tem, da je tako življenje nesmiselno, se ti ne zdi...

Prvi korak k izboljšanju si že naredil s priznanjem samemu sebi da to, kar trenutno živiš, ni življenje, kakršnega bi si želel.

Alkohol...bi sam lahko rekel, da si že alkoholik, ali stanje še ni tako resno? Lahko odnehaš sam? Omenil si, da kamor greš, moraš nekaj spit. Zakaj? Preprosto zato, da lahko preživiš dan, ali zato, ker si drugače bolj plašne sorte in pač spiješ nekaj "za pogum"?
Trava - tega se da rešiti, ker ne povzroča odvisnosti. Je pa res, da če se gibaš v družbi, ki jo kadi, se je dokaj težko ubraniš. Če ne zaradi drugega razloga, najbrž že zato, ker ti jo ponujajo ali ti jo celo vsiljujejo.
Družba - v kakšnih krogih se gibaš? So tvoji prijatelji, kolegi le ljudje, ki tudi sami živijo podobno življenje, kot si ga opisal sam? Če se družiš le s takimi, se boš sam res težko izkopal iz trenutne situacije. Imaš morda koga ob sebi, ki bi ti lahko s svojim zgledom pomagal do boljšega življenja, ki bi ti stal ob strani in te podpiral?

Nekega splošnega recepta za rešitev iz težav ni, se mi pa zdi, da je ena prvih stvari, ki bi jih mogel storiti, ta, da razmisliš, kaj bi si želel doseči, kaj te veseli ali pa te je veselilo, preden si zapadel v to, iz česar sedaj želiš ven. Kakšno prihodnost bi si želel zase?
Praviš, da na faks skoraj ne hodiš več...si izbral napačen študij? Potem se prepiši drugam. Poskusi nekaj drugega. Včasih študentu vse skupaj pade dol prav zato, ker spozna, da si je izbral napačen študij.

Želim ti vse dobro, DejaVu. In ne razmišljaj o samomoru, ki ti ne ponudi nobene možne rešitve, raje se posveti sebi - ugotovi, katere so tvoje kvalitete, kaj ti gre dobro od rok, kaj te zanima in na podlagi tega poskušaj poiskati zase ustrezno pot naprej. Izbire imaš na voljo veliko in ni le ena prava. Več se ti jih ponuja..le izbrati moraš eno izmed bolj svetlih možnosti. Življenje je lahko tudi lepo, če si ga takšnega narediš. :sonce:

Objem,
Aimee

ja vse to ti paše, da zbežiš o svoje tesnobe, bolečine in osamljenosti, Dejavu.......če vsega tega nebi nosil v sebi bi ti pasalo vse kaj drugega....

Hvala za lepe odgovore. Zdaj mam resno punco, pa jo bom prosil če mi lahko ona pomaga iz teh težav. Upam da mi bo uspelo

DejaVu, sem vesela, da imaš nekoga ob sebi. In seveda ti bo uspelo - v eni roki imaš željo, v drugi voljo, da nekaj spremeniš, pod roko punco...kaj več si sploh še lahko želiš. :pomezik:

DejaVu upam da ti bo uspelo se čim prej rešiti teh težav...alkohol pa itak ničesar ne reši si imun tisti čas ko si pod dozo ampak ko se vrneš v realni svet so probleme le še hujši...veliko sreče :oki: :pomezik:

Dejavu..lepo, da imaš nekoga, ki te ima rad, vendar ti ona ne bo mogla nadomestiti vseh čustvenih primanjkljajev. Odnos se lahko zalomi ravno zaradi prevelikih pričakovanj. Ona je predvsem ženska in ne tvoja mama..seveda ti lahko da toplino, vendar ne more ti nadomeščati čustvene podhranjenosti  iz otroštva, predvsem te pa potrebuje kot odraslega moškega...In odgvornost boš pokazal s tem, da boš poskušal tudi preko psihoterapije razvijati sebe..postajati bolj samostojen in tako ji boš lahko tudi več djala, ne le jemal..

Življenje ti je nekj poklonilo sedaj si na vrsti še ti...vso srečo!

ja, včeraj sem razmišljala kako bi bilo, če bi spila en kup tablet....itak je vsem tako samoumevno, da sem "slabe volje" :'(.... pa sem se premislila, ko sem videla kako je lepa narava, pomlad, da vsaj 2 osebam je nekaj mar zame, pa mi ne znajo ali zmorejo pomagati....narava je itak še edino lepo na tem svetu....in živalce....drugo je vse  :dft004: :slabost: ...

Kristy...vedno je kak drobec za kateri se splača živeti. Jaz nisem ravno dnevni tip človek in dopoldneva bi komot prespala. Živet začnem šele ko sonce preide najvišjo točko. Vedno čakam pozna popoldneva. Usedem se na teraso in gledam v sončni zahod, Rožnik, zelenje ki ga imam ogromno, Srkam sok, poslušam mlade kose...brkljam po cvetličnih koritih...in ja...že zaradi tega zadnje čase rada živim. Pa jasno...tile *norci*  :P tu gor so v veliko pomoč....hehehe. :-* :-* :-*

Kristy, čeprav je takrat težko razmišljat pozitivno, a kljub vsemu - vedno se najde rešitev, vedno je lučka na koncu tunela, za vsakim dežjem posije sonce... in nekomu predstavjaš celi svet  :-* in svet brez tebe bi bil drugačen  :-* Ogromno daješ, ogromno nudiš, tvoj prispevek JE dragocen  :-* Si ljuba oseba, si srčna, edinstvena, dobrega srca, enkratna in unikatna  :-* in resnično je lepo, da SI  :rozicodam:

Objem  :-* :-* :-*
Arwen

...ne vem....že toliko časa gre vse navzdol :'(....vsak dan posebej, zadnje čase prav pospešeno :'( :'( :'(....
lahko mi verjamete ali pa ne, da bi dala zadnji denar nekomu, ki bi mi pomagal se spravit iz te kolobocije...resnično sama ne zmorem :(....žal sem naletela na 2 neustrezna terapevta, sploh zadnja je bila prava katastrofa :dft005:....res nimam sreče....težko mi je, ko vidim kako so nekateri srečni(ali vsaj zadovoljni), kako jim vse uspeva.....jaz že 10 let stojim na mestu oz. je vsak dan slabše....
Samo še upanje me drži gor....in ko se mi že zazdi, da sveti luč v daljavi in da se ji približujem, ....pa ponovno udarec....tako že 10 let....konstantno....pa tudi prej ni bilo ne vem kaj....ne vem kako močne živce moraš imeti, da lahko vse to preneseš....toliko časa že....zdej že od nedelje vsak dan jočem....pa sej tudi jokat več ne smem, ker enim tudi to ni všeč, jih moti, tako, da potem jih še slišim, če jočem....
Se čudite, da si želim iz tega sveta ?

Kristy, čisto razumem in približno vem, kaj se dogaja, pa vendarle; 10-letno stanje na mestu...človek počasi izgubi objektiven pogled nase...mogoče bi poskusila pogledat na zadevo z drugega zornega kota, iti na balkon in od zgoraj navzdol pogledat čimbolj objektivno, kaj dogaja, kaj in kje te bremza... ali samo partner ali samo tast ali samo oče ali samo služba ali samo finance... ali nekaj od tega ali vse... in kaj je ta trenutek možno storit, kako lahko vplivaš na dogodke, kako lahko spraviš v pogon določene stvari... vsaj malček, da se vsaj malce premakne, potem bo pa steklo... karkoli, nekaj probaj ukrenit, vplivat na zadeve, nekaj le narest ta trenutek, kako malenkost ali pa večjo stva, odvisno od zmožnosti, mogoče se celo preselit, začet iskat drugo službo, predvsem pa zaupat vase, ...... verjemem, resnično verjamem in vem, da situacija, v kateri si, ubija, vem pa tudi da SI sposobna mnogo več, kot si priznavaš .

Pogum, draga Kristy in glavo pokonc   :) :-* :rozicodam:

Objem  :-* :-* :-*

Arwen, hvala za tvoj odgovor...hvala, ker se trudiš z menoj (lahko bi prebrala in šla mimo)...ne moreš si mislit koliko mi pomeni  :poljubona:

Draga Kristy...te zelo razumem in mi je hudo, da si v taki situaciji.
Probala si veliko, trudiš se iskat psihoterapevta...

Razmisli vseeno še enkrat o tem ali ne bi poskusila zdravljenja z antidepresivi.
Se spomnim, da si enkrat obupala zaradi začetnih stranskih učinkov.
Res škoda.
Predolgo se ti vleče to slabo počutje in nihanja, da bi bilo smiselno čakat.
Toplo ti priporočam takojšen obisk psihiatra in konkretno zdravljenje.

Objem in drži se....vse bo še ok.

kristy, upam da se počutiš vsaj malo bolje.
včasih kar ne moremo verjeti, da za vsakim dežjem posije sonce, ampak res je tako. zastavi si kakšen manjši cilj, katero težavo bi rada najprej odpravila. in z majhnimi koraki se daleč pride.
razumem, da imaš po 10 letih vsega dovolj. ampak to je samo znak, da moraš najti drugega zdravnika.
Drži se in napiši še kaj
 :-*

Hvala vama za post  :-*
Mah, se ne počutim kej preveč bolje....včeraj sem celo popoldne jokala kot dež :'(....toliko solz pa že dolgo ne :(....sploh se nisem mogla ustaviti  :dft004: .... včasih človek res več ne vidi izhoda....in če nikomur od svojih ni mar ali si zatiskajo oči ....potem je res hudo :'(.
4.junija sem že prijavljena pri drugem zdravniku....ampak na žalost, ne upam preveč, da bo bolje oz. na kakšno večjo pomoč.....kadar te enkrat psihiči tako razočarajo kot so mene....potem :(....
Grozno se bojim AD-jev, ker sem tisti teden lani imela abnormalne stranske učinke :bljak: :bljak: :bljak:. Poleg tega s takimi groznimi stranskimi učinki ne morem hodit delat, za bolniško pa nočem vprašati....sem že povedala večkrat kakšnega splošnega zdravnika imam-da vse vsem pove :obliznjen: in bo tako cela občina izvedela kako je z menoj, tudi poznamo se, pozna moje straše....itd., tako, da bolniška odpade :(.... Ad-ji se mi zdijo ene najbolj groznih tablet.....in kaj, če mi ne primejo ? Da se mučim s temi nenormalnimi stranskimi učinki in po najmanj 3 tednih mučenja, da ne primejo ? In da sledi novo mučenje ? Obupno me je strah tega.
In tako sem brez moči, energije, imam občutek, da sem vsem odveč(itak :'(), ... vem, da ni prijetno poslušati nekoga, ki tarna in tarna....ampak, če imaš nekoga rad, če ti je mar zanj....ga boš tudi poslušal in mu probal pomagati....vsaj jaz bi tako naredila....moji pa nič...sem grozno razočarana, da jih tako nič ne briga...sej kaj dosti res ne morejo....ampak vsaj kakšen dolg pogovor, pa malo tolažbe, bi mi že veliko pomenilo.

Kristy  :-* :-* :-* meni JE mar zate  :rozicodam: zelo  :). In verjamem, da še komu in vem, da si vsaj eni osebi celi svet  :oki:. Kar pa se AD-jev tiče - kolikor vem, jih je več vrst, pač poveš sedaj, kaj si jemala, kakšne stranske učinke si imela.... in verjetnost, da dobiš druge, je velika. In VEM,da ti bojo Ad-ji pomagali do te mere, da si boš laže uredila misli, da se boš laže zbrala... ostalo pa je odvisno od tebe, od tvoje volje, od tvojega spreminjanja same sebe, zornega kota,.... Vse je mogoče in vem, da si močna oseba in vem, da boš zmogla  :clap:

Ja, razumem tudi, da kogar kača piči, se boji zvite vrvi, a ni vsaka vrv že takoj kača...ni vsak psihiater slab, niso vsi za v isti koš.

Objem  :-* :-* :-*
Arwen

ja sej ta ravnodušnodst do tvojih čustev te je pripeljala v to stanje...Kristy....Grozen je ta obutek, da se ljudje , ki ti naj bi bili blizu, sploh ne zmenijo za tvoje trpljenje...mogoče celo rečejo:"saj bo bolš!", pa to tebi ne pomaga veliko...

če tako trpiš pa le začni jemat Ad-je, saj nimajo vsi tako slabih stranskih učinkov.....moraš še poskusiti...

Draga Kristy!!!!!

Tako kot Aslan,ti tudi jaz predlagam....daj zacni z ADji....Lej,tudi jaz sem morala past tako nizko,da nisem vec mogla nic.....takrat mi je bilo vseeno...ce ve ves svet..kaj mi je...samo da mi pomagajo....Saj ta nasa bolezen..ni nic sramotnega....Kot vem delas v druzinski firmi....dej se probaj zmenit....da bos nekaj casa doma...na zacetku jemanja....lej,meni so stranski ucinki..delovali 7 tednov..je blo hudo..pa mi ni zal....sedaj sele zivim "normalno" zivljenje...In...tudi TI si ga zasluzis...Si lusna punca.....ves kaj bi rada,samo premakniti se ne mores...vrtis se na mestu....Naredi to zase....tudi tvoj soprog bo bil vesel premika na bolje....Predvsem pa to naredi zase...ker si to zasluzis :-*

Ce ti je tezko it sama k psih..verjamem ,da se najde tudi kdo od nas,ki bi te spremljal....samo povej nam....

drzi se...pa se kaj pisi...

objem

eli

Ja, Arwen draga, vem, da ti je mar...vidim...vsak dan posebej... hvala, hvala, hvala,....ti   :-* :-* :-*:rozicodam:!!!

Ja, Scorpion (si me prijetno presenetil  :) )....tako rečejo....pa še kej bolj hudega...da nej neham težit npr., ker da imajo vsi ljudje probleme, da nej neham in že kaj naredim (ko bi lahko  :( ), predlani, ko sem ga za par dni zapustila in sem jokala celo dopoldne v postelji, me niso prišli niti pogledat, ko sem prišla ven....je bilo vse tiho, nič me niso vprašali ...npr. če se kaj bolje počutim ali me kej potolažili.... tako, da pred njimi niti slabe volje ne smem biti (ker potem pa že bolje, da niti na obisk ne pridem).... zdaj se to sliši grozno, ampak, če sem oz. če se delam, da sem o.k., potem me imajo najraje na svetu, vsaj mama....zadnjič mi je mama rekla, da sej se pogovarjamo....ma sem ji rekla, da halooo, da kaj govori, ko pa sploh niti pod razno ni res....pa je postala živčna in je bila tiho :o :(
.....in moj mi reče, da kaj stalno cmizdim (ne stalno, samo zadnje dni pa res :jok:), da ga nerviram s to stalno slabo voljo (kako naj bom dobre volje in happy  :o :( ) in da naj že neham s tem, da sej mi nič ne manjka....

jaz pa se mu bojim ponovno povedati, da bi šla rada proč od tam, da ne bi rada nikoli več v življenju prišla v tisto hišo, v tisti kraj....da vsakič, ko moram it tja, me prime tesnoba (ne samo zdaj, že več kot 10 let), da me je strah in se tesnobno počutim v tisti hiši, da tisto ne bo nikoli moj dom...nikoli....sej sem mu že večkrat to povedala, ampak kakor, da ne sliši tega, sploh se ga niti najmanj ne prime....ne razumem  :o
in sedaj me ga je strah vprašati, kdaj gremo proč, v stanovanje...kaj sploh si on misli glede vsega tega....v bistvu me je strah odgovora  :( ....in pol sem živčna, žalostna, depresivna....ne morem več čakati.....in če grem sama tja, se bojim kaj se bo zgodilo....ne maram se kregati, ne maram kakšnih pretresov, sploh pa ne sedaj, ko sem že tako švoh....tako, da res ne vem kaj naj....zdej mi je menda še njegov fotr zameru, ker nisem šla k maši za taščo .....pa drgač sploh nihče ne hodi k maši ne od moje, ne od njegove familije....in s tem mojim groznim počutjem....sam še k maši mi je za hodit(kaj pa imam jaz s cerkvijo...prav nič)...kaj pa on ve...sam me ima, da bi mu povedala, da se še kdo slabo počuti, ne samo on....joj, kako bi šla rada proč od tega človeka....kaj mi je treba, da ga moram prenašati... da moram pod isto streho živet s človekom, ki se pretvarja  :jok: .

Eli, ne, ni družinska firma...midva sva samo poslovna enota, zato delava skupaj, ampak firma ima drugega direktorja in sedež je drugje.
In s tistimi stranskimi učinki se bojim bit sama doma...no, vsaj s tistimi od Paroxata....grozljiv je bil  :bljak:.
Ma ja, se bom pogovorila z zdravnikom....bomo videli kaj mi bo rekel.
Ma ne, mi ni težko it k psihiču....grem celo rada (kakor se to že čudno sliši), ker si najbrž mislim, da grem k nekomu, ki mi bo pomagal....čeprav mi do zdaj niso oz. vsaj ena, mi je celo manjšo škodo naredila.

hvala Kristy, da si podelila z nami svoje občutke....

Draga Kristy...sama sem imela dolgo občutek da me nihče na razume.
Poznam strahove, ko ne upaš vprašati, ker se bojiš "negativnega odgovora",
ker vseeno upaš na čudež...samo to je vse v nas samih stiska...naša tesnoba...

Edino TI boš lahko kaj spremenilla zase.
Antidepresivi zelo popravijo počutje, jokavost izgine, stalni strahovi se zmanjšajo...
Potem boš bolj stabilna v počutju in se boš lažje postavila zase.
Odnosi z partnerjem bodo boljši, praviš, da mu greš na živce, ker stalno jokaš...
sej tudi njemu ni lahko, ne zna ti pomagat...moški se pogosto ustrašijo ženskega joka...
Pol pa nastane začaran krog, ti jokaš, on živčen...oba pa nesrečna...

Firma gor ali dol, vzemi si dopust,pojdi do psihiatra,
če ti predpiše AD jih jemlji in potrpi začetno krizo s počutjem.
Splača se, zaradi tebe same...

Sama boš imela moč odločat kje boš živela, s kom boš živela.
Dolgo sta gradila dom in bila zato pri straših...
Zdaj je dom gotov, ni ovir...verjemi v srečo, veselje, ljubezen...

Smo s teboj...

... vem, da ste in sem vam zelo hvaležna  :poljubona: ... če ne bi bilo vas (ki se trudite z mano  :zardevam: ) in nasploh tega foruma...še posebej v tistih groznih dneh....ne vem kje bi že bila in kako bi bilo z menoj.....najbrž zelo slabo.....pa tako malo je včasih potrebno... en dolg pogovor, da dobiš občutek, da nisi zastonj na tem svetu :009: .

Zato hvala vam stokrat  :poljubona:

Jaz sem zdaj zelo zelo zaljubljen in mi to pomeni največ.

No potem smo pa tako ali tako odveč Dejavu

mal sm pozna v odgovoru, me mal koncentracija daje pa tezko sledim vsem novim postom tle na forumu :) pac, kadar stvari niso cist simpl in cist pregledne, se zgubim s temi svojimi kurjastimi mozgani :)

kristy kar se adjev tice... js jih zdej jemljem ze 4 tedne in pocas cutim, da gre na boljs... blo je grozno prvi tedn - vrtoglavica, visok pritisk, hiter srcni utrip, zelela sm si samoor nardit, slabo mi je blo, ... u glavnem grozno. ampak mi je blo takrat to celo boljs, sm se obremenjevala samo s stranskimi ucinki, ker so bli skoz prisotni, in sm celo mal pozabla na moje druge tezave v lajfu, celo moje depresivne misli so sle nekam v ozadje. poleg tega sm se pocutla se posebi mocno, da sm kljub stranskim ucinkom vstala in sla v sluzbo za 4 ure. prej k se nism mela adjev sm ponavad gnila doma in bla se bolj neproduktivna, zdej na tabletah sm vsaj mela razlog za pocivanje, ampak sm se vseen spravla pokonc - hud obcutek zmage samega nad sabo, ce me razumes...

no in ko so stranski ucinki enkrat izzveneli, sm bla pa nekje na ground zero. vse se mi je zdelo spet isto, depresivno, brezizhodno... sm skor ze obupala da bo kdaj boljs.

zdej po enem mescu mi je zdravnik zvisal dozo iz enga cipralexa na dan - zdej jemlem po dva. in se pocasi zacenja neki svetlikat. ne sekiram se vec za vsako malenkost, ne zganjam panike, mal lazje komuniciram z ljudmi ker ne mislim vec na vsak moj gib in dih... pac nekak manj bremena cutim nad sabo. na splosno se stanje sicer izboljsuje, ampak na zvezo s partnerjem pa na zalost nima vpliva :) ko bi vsaj ble kake cudezne tabletke, da bi se njega spravle mal ob pamet :P poskusava resit zvezo sicer, ampak ne vem kako bo slo. sicer se mi pa s tem se ne da spopadat...

kar sm hotla povedat je to, da le pogumno z adji, ker slej k prej zasvet ena zvezdica upanja, in ce si enkrat v hudi depresiji, ti je vsak se tok mali napredek lep in pomemben, in se pol lazje nadaljuje v zivljenju.

loh pa da samo pametujem dons, k sm pac ok volje, sicer pa, ne hvali dneva pred vecerom :)

pa lep vecer vsem,
gaby

Tu lahko preberete nekaj o meni: http://www.motosvet.com/tabla/index.php?showtopic=24949&st=195&gopid=1366842&#entry1366842


Drugač pa sem čist na robu, vse je prišlo do skrajnih meja

hej DejaVu drži se ...sej veš včasih te vse čisto potlači ampak bo boljše...kako pa to misliš da je prišlo vse do skrajnih meja  :zardevam:

vedno več je takih misli... vedno bolj so mi všeč... toliko ljudi na svetu vsak dan umre? zakaj ne jaz?

ne wem kolk je kaj uredu tukaj to napisati..ampak nekje moram dat to iz sebe..kot nekaksna prisilna misel je..sploh nazadnje ko sem razmisljala o tem..misel..moram umreti..zato sem na svetu..to je moj 'namen'..da se ubijem.. ??? prvic sem se s kaksno tako mislijo spogledovala kaksnih recimo 8let nazaj.

Dekleti, jaz se borim s temi mislimi. Ne maram jih, ker, tudi če pridejo v trenutku, ko sem znosno,
me vedno potegnejo navzdol. Tja pa ne maramo, ane....ne ena, ne druga...nobeden.

In why, res je, da veliko ljudi umre vsak dan. Ogromno njih bi z veseljem še živeli, pa jih je
došla neozdravljiva smrtna bolezen, katastrofa...... . Naša stanja (al motnja, al bolezen..sej ne
vem več kako nej rečem) pa so obvladljiva, najbrž res ozdravljiva. Poskušaj raje mislit na izhod
v veselje, ne v smrt. ........... plešeš kaj?

A.

rada bi pa nimam tolk energije da bi... pa še nove ureznine... ne morem uglavnem

plešeš doma? Daj poskusi. Zadihala se boš in vzdih in izdih bo globji.
Pomaga. Preverjeno.

A.

Mislim,da je to kar dejansko skrivam pred svetom le vredno povedati. Mogoče se bo,kdo,ki se s temi mislimi sooča premislil.
Ko sem začela s samopoškodovanjem in je bil tudi moj povod. Sem si prerezala desno zapestje. Takrat nisem razmišljala o ničemer. Lahko pa povem nekaj kar sem občutila po tem dejanju. Neskončno mi je blo žal. Pekoča bolečina je bla neznosna,namenoma nisem šla pregloboko..da sem se malo bremzala. Potem je zatem prišel še občutek krivde in sramu. Toliko stvari odkrivam iz kript ki sem jih ustvarla sama. Pokopala sem jih z namenom,da ljudem pokažem da sem brezčustev. In da me ne morejo raniti. In vedno znova,ko sem na robu,da bi komu zaupala,zamrznem. In si nadanem masko. In si rečem..tako ali tako ne bo nihče verjel.Prav tako sem se počutila takrat,stisnjene med stene svojega telesa,nisem mogla dihat. Zato je bila najlažja pot..a vendar,ne želim nikomur posledice takšnih poskusov.

Tako mi je blo žal in še danes mi je,vsakič je bila napaka..edine ki sem si jih dovolila. Upam,da bodo to vaše edine napake,ki si jih nikoli ne boste dovolili. Jokajte,kričite,pokažite svojo bolečino..vendar je ne poskušajte utišati na tak način.

Nikakor..ne pustite si tlačit svojih čustev.

ne rabiš energije, prepusti se ritmu in glasbi, ki ti je po godu... samo prepusti se... en korak, še eden, morda bo šlo, le poskusi

ista izkušnja z mano... še celo isto zapestje... čudn filing je to brat... hvala za tole jade*shade, vsaj vem da nisem edina...

Ja misli na samomor sm mela večkrat, začelo se je davnega leta 2003. Ampk takrt očitno nism vedla da me trka depresija. Danes vem s čim se spopadam.. ne vem pa točno kam grem in kako grem, mi ratuje ali "plešem" v začaranem krogu svojih izkrivljenih čustev in občutkov..hja.. vsekakor pa vem, da je vredno živeti, saj to v bistvu nikoli do sedaj to še nism, vsaj tak občutek imam vsak dan bolj.

Vedno se potem spomnim, da mi je bilo dano živeti, ne pa celo življenje umirati, oz. oditi stran.  :wav:

Saj nas matra, ampak vse se reši, nekaj nekoliko počasneje, ampak vse bo še dobro. Vsi lahko upamo in verjamemo, da bo.  :pomezik:

Ni mi več do življenja. Šel sem od punce, se napil...v bistvu dva dni že neprestano pijem. Doma so mi vzeli avto, izpit, da ne govorim o podrobnostih. Ne marajo me več, v kar sem prepričan. Danes smo spili ogromno, prijatelji so me izdali, kot tudi mnogo drugih ljudi. V bistvu me nobeden ne mara več razen punce, kamor pa ne smem več iti. Poslušam temačno glasbo kar mi pomeni zadoščenje. Rad bi bil sam s sabo, da me noben ne moti. Hočem imeti mir. Ni mi več do življenjskih stvari. Rad bi umrl in nočem nobene pomoči od nikogar. Nočem nobenih zdravil več. Sem veren človek ampak verjamem da me je obsedlo zlo, saj mi drugega ljudje niso nudili. Mislim da začenjam tudi sam čutiti tako.

verjamem da ti je hudo samo verjami rešitev ni v alkoholu...res življenje ni lahko in moramo vsi skozi veliko ovir ampak te nas naredijo močnejše tako moraš tudi ti skozi to...ko pa razmišljaš o tem da ti ni več do tega da bi živel se spomni na tiste, ki so npr.invalidi kaj vse bi ta človek dal da bi enkrat spet stopil na noge in naredil korak, ki je nam tako samoumeven...ne zavrži stran živlenja, ki ti je podarjeno...težave pa bodo vedno samo naučiti se moramo kako iti preko njih...že s tem da se izpoveš na forumu mislim da ti ni vseeno in si na pravi poti....drži se

Bravo Jade * Shade !!!!Dobro si napisala!! dokler lahko izražaš vse kar imaš v sebi si še živ,..in počasi vedno bolj živ.


Dejavu...Kdo ti ne pusti do punce? zakaj? Ne razumem!!

Dejavu, tako kot ti je napisala Speli.....rešitev ni v alkoholu!!!!! V alkoholu je še več tesnobe in grdih misli.......Verjemi ni vse tako črno, kot se ti ta trenutek zdi in rešitev je veliko......pa ne v alkoholu in temačnih mislih.......praviš, da si veren,torej verjemi in zaupaj vase!!!!!! Daj napiši kaj več in videl boš, da nisi sam, da so ljudje, ki marsikaj hudega preživljajo in zato si lahko medseboj veliko pomagamo..
Drži se in lep pozdrav-jola

malo si me presenetil, da si veren Dejavu. Po tvojih sporočilih sem dobil vtis, da si nihilist, darker, ali karkoli bolj temačnega, dekadentnega...

Ojla Scorpijon, pa sva se spet po dolgem času srečala v temi........Veš, jaz pa mislim, da je Dejavu en fajn dečko in sem prepričana, da se napačno loteva reševanja svojih problemov. Tešiti se s pomočjo alkohola je prava katastrofa in vem, da alkohol tisti hudič, ki ga Dejavu prepoznava v sebi.Tudi pot do deklice se mu ne bo odprla s pomočjo alkohola in za to po moje ni nihče drug kriv da ne more do nje, kot prav on sam in njegov način reševanja problemov.......

Dejavu, daj napiši kaj več, še vedno sem prepričana, da so še poti, le sam težko prideš v tej situaciji do njih.Oglasi se še kaj........
lp-jola

Tudi tebi Scorpion en lep pozdrav!

Tudi tebi Jolči lep pozdrav! Upam, da si se imela fajn v Gorjah..

kar se Dejavuja tiče, me preseneča njegov kontrast....veren....se rad zapije....nekakšna svetniško grešna kombinacija..

Jaz npr. nisem ortodoksno veren, pa nisem nikoli iskal utehe v alkoholu, kljub notranji bolečini....

Dragi DejaVu, Zakaj ti ni več do življenja? Če so za tvoje slabe občutke krivi drugi..ali je to potem smiselno,da si zaradi njih počasi uničuješ življenje?Ki je samo tvoje. Jaz sem živela z očetom,ki je v mojih mlajših letih veliko pil,sama nisem nikoli vedla,kako naj odreagiram..zato sem se ga izogibala. Velikokrat se zgodi,da otroci povzamejo življenske vzorce svojih staršev.Včasih otroci začnejo pit..tudi zarad tega ker so videl svoje starše kako rešujejo lastne probleme. Vendar če piješ ne pomeni..da te je obsedlo zlo,bolečina in neprijetni občutki ne pomenijo zlo,pomenijo to da si samo človek.

Jaz sedaj počasi odhajam od doma ker ne morem več tko živeti. Iščem eno žensko ki ma stanovanje, ne jemljite tega kot oglas, čeprav mi lahko kdo pomaga...

dejavu...komej si šel od punce...dej vzami si malo časa zase...delaj kaj fizičnega tko da te utrudi in ne razmišljaš toliko...

najprej boš mogu pri sebi rešit stvari, mislim da ni rešitev v tem da iščeš punco za punco...

kako pa je s strokovno pomočjo?

drži se!

Tud jaz sem razmišljala da bi odšla od doma. V tujino. Na svoje.
Sem spoznala,da je to beg..mogoče bi bilo bolše zame..
a ne maram novosti,presenečenj..mislim,da me je to malce zaustavil..
še vedno me premami..da bi vzela potovalko pobrala nekaj najnujnejšega in šla čez ocean..v "obljubljeno deželo"..si poiskala delo in zaživela "na novo"..a potem me je spet prešinilo če bom v stanju kot sem sploh sposobna kaj takšnega.

jade...sej pomoje bi blo dobr da greš stran iz tega okolja...ampak predvsem za to, da v miru urediš misli...in potem korak za korakom svoje življenje...

obljubljene dežele pa pomoje ni...

drži se

Ojla DejaVu......ali iščeš žensko ali iščeš stanovanje? Veš v paketu se to težko dobi.........seveda če ne želiš biti ponovno razočaran! Tudi moje mnenje je, da se najprej osredotočiš nase in poskrbiš za svoje težave, vključno s tem, da si poiščeš pomoč in začneš resno reševati svoje probleme. Oprosti mi, ampak mislim,da boš moral sam nekaj narediti s sabo, nihče drug ti ne bo mogel pomagati, še najmanj pa nova punca..........halooo!!!! :ne:

zanimiv oglas:-išćem stanovanje v katerem mora stanovati punca..

Ijooj Dejavu ...kaj ga pa biksaš...na ta način ne boš daleč prišel. Žal.
In ko bi se vajina zveza končala, si na en mah brez ženske in še brez strehe nad glavo.

Samostojnost se začne drugače.

Najdi si službo, lasten dohodek in nato najemi garsonjero.
Pol pa šparaj, da boš kdaj živel v svojem stanovanju.
Pa kakšna strokovna pomoč, da mal porihtaš svoj lajf.
Smisel življenja, vrednoste, odnos do samega sebe...

Doma te imajo zagotovo radi.
Ampak morda so jezni nate, ker ga piješ....žuraš in oni
to vidijo skozi svoje oči. Vidijo pijanega sina, ne razumejo, da si v stiski,
da si žalosten, osamljen...Ne vem kako si odšel od njih k punci, so se s tem strinjali ali ne,
zdaj ko pa je konec s punco...pa seveda...sin pride nazaj...in oni
niti ne vedo kako naj reagirajo. Starši imajo načeloma radi svoje otroke....
Ampak jim tega mnogokrat ne znajo pokazat.

Prevedeno: Iščem nekoga ki bo poskrbel za vse...jaz bom samo jamral in se še naprej zadeval in stokal kako je življenje nepravično.
A ja...jaz iščem dedca s full dost dnarja...lohk je tud mal starejš letnik...ampak ohranjen. Z črnim tuaregom...zame in obvezno rezidenco na Obali. Boh ne dej, da bi mi kva težil.

alexx evo mene sam na mest tuarega je peugeot :sesmejem: a ponudba še velja? :plesi:

slaya...tebe vzamem tud brez tuarega. Se bova že zmenla. Saj veš...loh obdrživa obe *rezidenci*. V Lj in pri teb, pa bova menala po želji. Jaz golfeka, ti peugota...OK...bom že prenesla tud če si mal mlajš letnik...heheheh :happy001: :005: Morava že jadrnico pa vespo nabavt. :jadralec: :scooter:
Matr bova špilala high society... :plesiva:

OK..saj vem, da sem zabluzila...samomor je resna tema. Zato se pa hecam...da je lažje. Ne splača se. Življenje je lepo, ko pridemo malo na zeleno vejo. Se splača potruditi.

ja, je kr neodgovorno sam sebe uničevat in hkrati iskat žensko, ki bo imela stanovanje, da bi te lahko preživljala in brezpogojno ljubila  - kot mama....to je odličen recept za težave v odnosu....


Dejavu...saj ni treba, da si brez težav, da is zaslužiš dekle in dostojno življenje. Malo deca pa zato res moraš biti...mal odgovoren...mal samostojen...da znaš poskrabeti zase...da nisi parazit....da lhko nekaj daš, ne samo jemlješ....

Saj tudi na tak pasiven način lahko dobiš žensko..vendar zagovot zelo nevrotično in mazohistično....

To pa se popolnoma strinjam s tabo Scorpion, ženska, ki ima razčiščene pojme in ve kaj hoče, pravgotovo ne čaka nekoga, da bi mu nudila sebe in stanovanje..........

Sploh pa ne neko mevžo, ki ne ve kaj hoče, se uničuje s pijačo in išče le materino dojko....

Si ne zamišljam, da dobim "hrčka" v svoj dom...
Pa da ga servisiram odspredi in odzadi....
Takega bi jaz kar: :poglavi:

Meni je pravzaprav zelo lepo.
Mož od mene nikoli ne zahteva nič...če ni skuhano pač ni, če ni oprano pač ni,
če ni pospravljeno pač ni...kar se tega tiče sem na zeleni veji že cel lajf.
Nisem mu mama....rada imam samostojne moške. Ne maram, da se kdo "prisesa" name...

Tole temo smo imeli na starem forumu in jo ponovno odpiram na novem.

Skratka ja sem tudi jaz poizkušal narediti samomor pred leti in sicer z alkoholom in tabletami, ponesrečilo se mi je (kar sem vesel) in končalo na urgenci nato pa na psihiatriji.
Nikoli več nebi poizkušal narediti samomora pa naj bo še toliko hudo, vedno se da premagati.

Pa Vi?

tudi na tem forumu je odprta ze ta tema..

jp, ta tema je že odprta ...

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,44.0.html (http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,44.0.html)

jap, je odprta; sem jo odprla, ker me je podobna tematika na forum pripeljala... mogoče se ju lahko združi?

Jah se opravičujem nisem vedel, da je tema že oprta.  :zardevam:

Kako se ubit ...in se fizično ne ubit?
Podvržeš se samodestrukciji..nezavedno..uničuješ svoje telo..s hrano,samopoškodovanjem,kajenjem..
in svojo mentalno plat..se ponižuješ,pomiluješ,drezaš v bolečino,ubijaš dobroto v sebi..postajaš teman..postaneš tudi navzven grozljiva lupina in opravičilo..za človeka.

jade*shade - uh kakor da bi brala ene svoje misli.  :D

Smrt ja, samomor ne (govorim za svoj primer). Bolj kot vse na svetu si želim umreti, ne bi pa rada delala samomora (saj ne da sem jalovo že poizkusila, ker le tako sem se naučila, da tega nisem sposobna  :) ). Tako mi le preostane tisti "joj zemlja odpri se in me pozri!".  :unsure:

tudi jaz  :)
sem se nabasala s tabletami (seveda v malo manjšem odmerku, za vsak slučaj :pomezik:)
in sem bila potem zjutraj kot, da bi me povozil traktor  ;D

starši so me potem nadirali zakaj že cel dan samo spim in se samo vlečem kot megla..
jaz pa vsa zadozana od jalovega "poskusa samomora"  :sesmejem: kakšna ironija.

se mi zdi zdaj že kar hecno, ko se spomnim na to.

Hihi, pri meni je bilo isto.  ;D Najprej sem bila kar malo zadeta - uf se mi je vrtelo....  :o

Ma to s tableti (preveč tablet, a vseeno ne dovolj za samomor) sem poizkusila kar nekajkrat... Potem pa so me začela ledvica in jetra bolet.  :( Sem rabila kar nekaj časa, da sem spucala telo....  :-[

Zakaj se že zemlja ne odpre in me požre?  :kiselnasmeh:

ker je lepo, da si, ker si tu z razlogom, ker imaš veliko za dati, ker si pomembna, ker si dragoceno bitje, ker si delček mozaika na tem planetu,  ... ker je lepo, da si  :-*

 :-[ :poljubona:


Ma ne bom tajila, da vcasih pase kaj takega slisat.  :zardevam:

fajn je tud kaj tacga čutit..

Ja problem je ravno v tem, ker slišiš že takšne stvari.....jih pa žal
ne gre čutit.....no vsaj pri meni je tako....  :(

lpb

To je tako kot, da bi ti nekdo govoril, recimo tvoj fant, da te ima neskončno rad, se te pa nebi nikoli dotaknil, te pobožal, te celo včasih malo discipliniral s kakšno klofuto , te nikoli povabil na večerjo, ker bi mu bilo škoda denarja..itd..


vedenje in odnos šteje ..ne le besede...

res je, vse šteje, tako besede kot vedenje, najbolj pa sam odnos... čeprav - če prav razumem, bogica,


da nekdo ti to sicer reče, a do tebe ne pridejo ... jaz osebno imam na momente še vedno problem, verjeti v take besede.... da me ima res kdo rad...

Ja saj to...ženska (po moji izkušnji), ki je objektivno privlačna se ima za neprivlačno..In potem taki rečeš. da ti je všeč in da se ti zdi privlačna...nič ne zaleže....ne verjame! In ti se počutiš kot kreten, ki mora vedno znova ponavljati kar ona ne verjame in nikoli ne bo..In se ujameš v igro večnega zdravljenja osebe, ki ne mara sebe..in potem oddideš....ker se naveličaš....

bo, ker tu je pa tisto, kar šteje, potrebno - poleg besed tudi vedenje, kretnje, odnos... s pogojem, seveda, da se oba zavedata teže odnosa in obojestranskega dela ... in potem oba začutita, da se imata rada in vsak posebej verjame temu

Ja res je..vendar je težko ljubiti nekoga, ki ne mara sebe......

mhm, to mogoče res... a ko začneš počasi sebe sprejemat, pa (lahko) dobiš odgovor, da si bil prej sprejemljivejši....

Sem včeraj odpeljal soseda na pregled v psihiatrično bolnišnico v Ormož. Po 20 minutah pogovora so ga odpeljali na zaprti oddelek.
Sosed se zdravi zaradi depresije in že dva meseca žveči cypralex. Nenadoma so ga začele obletavati misli da bi naredil samomor tudi načrt kako bi to naredil je že imel izdelan.
Njegove besede: Dosti se vozim po cesti, bi pač zavil pred tovornjak in to je to.
Sosed je star 45 let ima družino vsi otroci imajo službe in so preskrbljeni. Tudi v službi nima težav. Pravi da je ta tempo življenja kriv za njegove težave, da pač enostavno ne sledi temu ritmu.
Jaz se pa ne strinjam s tem mislim da mu težave delajo tablete cypralex tudi sam sem jih goltal več kot dva meseca in je šlo samo na slabše tudi sam sem med  zdravljenjem imel podobne misli.
Ne vem kam gre ta svet, popolnoma normalen človek z dobro službo z družino in brez nekih problemov začne razmišljat da bi naredil samomor in to pri 45 letih ko so vsi otroci izven šole ko več nimaš toliko skrbi....
Kaj vse še nas čaka....?

U šit...

zarad cypralexa????

nekdo hoče narediti samomor v najboljših letih in mu ničesar na zunaj ne manjka.....ja ja ja...dajmo mu nekaj zdravorazumskih nasvetov....."pa dej glej na svet z lepe strani!", "Ej nič ti ne majka! Nič ne znaš ceniti!", "Pa kaj si zdaj domišljaš! Razmišljaj pozitivno!", "Joj, kolk si ti razvajen!", "prav nič ti ne manjka!Daj se zaposli z nečim, da ne boš mislil na neumnosti!".....

človek brez problemov, z urejenimi odnosi, z urejeno samopodobo....  dvomim, da pomisli na samomor... Tvojega soseda tare kup pa še ena težava... da bi bil vzrok v zdravilih  :o :o :o haloooooooo

Za štirimi stenami se dogaja marsikaj... v človekovi glavi (možganih) pa še več... razlogov za depresijo je precej.... depresiven človek je ponavadi lahko tudi samomorilno nagnjen... itd itd itd

Jap nekaj je znotraj narobe...koga pa še danes briga kaj se v človekovi notranjsti dogaja....

Ajej na tko se trudim, da nebi razmišljal o samomoru ampak zadnje čase mi kar nekam misli begajo. Počasi bom obupal nad vsem in tudi nad tem svetom.  :jok:

Ej Dečko,

težko je, ko se začneš pograzeti v globine obupa... vendar prosim, poskusi najti kakšno svetlo točko. Mogoče v stvari, ki te čaka čez pol leta... ali pa še kasneje. Včasih nam, ko je trenutna situacija res huda, pomaga le pogled v prihodnost in pa trma. Da bo v prihodnje... drugače. Prosim vztrajaj. Naredi si nek načrt. Cilje. Karkoli. Mislim, da bi ti že veliko pomagala sprememba okolja. Spomnim se, da si razmišljal o selitvi od doma. Kaj je zdaj s tem? Drugače je pa poletni čas in priložnosti, da izgineš iz sivega vsakdana se kar ponujajo... Predvsem pa, kar se naučimo "hard way", ne polagaj preveč svojih upov v druge.

Zavedaj se tudi, da si en super fant, ki mi je zelo pomagal, ko sem se šla spužvo...

Drži se,
MC

Zmeda , ali je to sploh še življenje, samo še životarim. Rada imam drugega prijatelja pa kar vstrajam pri možu. Saj se trudi ne rečem, ampak šele sedaj ko sem mu zagrozila da me bo izgubil, če se ne bo spremenil. Poskuša se spremeniti in mi dajati pozornost, meni pa gre vedno bolj na živce, ker tega pri njem nisem več navajena.Otroci so odrasli. Sin se je že odselil. hčerka je nafaksu.Hiša je počasi propadala 20 let, sedaj pa hoče vse nadoknaditi v 3 mesecih. V hribih imamo eno brunarico, tam se zbirajo moški in vedno vse vikende pridejo domov pijani. mene to živcira. Razmišljam da bi se našla eno garsonjero in odšla. Želim si miru. Prosim za nasvet.   OLJA

Mislim, da ko se bo stanje umirilo, da se bo vaš mož vrnil na stara pota. Ponavadi je tako, mogoče pa se motim. Zakaj pa točno pa ga želite zapustiti? Ker si želite mira? Ker želite poskusiti novo ljubezen ali vsega po malo? Kako moteče pa je, ko je pijan, ali je nasilen?

Dejstva:
Stara sem 20 let.
Otrok si staršev ne more izbrati.
S samomorom sem poskušala 2x.
Težko se soočam z realnostjo.
Še težje se soočam s samopodobo,posledica motnja prehranjevanja in samopoškodovanje.

Nimam več ničesar izgubit spremenila bom vse v svojem okolju.

V svojem okolju?

lepo, jade, kaj konkretno pa maš v mislih? sprememba okolja.... ?

Največkrat v življenju sem temne misli preganjala s prepričanjem, da sem nekomu pa le pomembna, da sem potrebna vsaj otrokom, da bi jih s takim dejanjem prizadela in jim čisto spremenila življenje. Zdaj pa enostavno razmišljam, da je na svetu toliko hujših stvari, ki prizadanejo ljudi in enostavno zdržijo. Pred dnevi sem bila priča tolikšnemu trpljenju dveh staršev, da to ni mogoče opisati..........v obupu sem prosila boga, da bi me v življenju ne doletelo kaj tako strašnega.........pomislila sem na vse, tudi nase, ki sem se tudi že v življenju nekajkrat ukvarjala s temi temnimi misli.V tem tednu sem se dostikrat ukvarjala s temi misli in ugotovila, da se da dosti zdržat, res ni lahko, se pa da. Čutim, da sem bila v veliko oporo tem dvema staršema, a vam povem, da sem  od njiju tudi jaz dobila zelo veliko..........pokazala sta mi, da se da in da se mora premagati še tako huda bolečina, da se splača živeti naprej zase in za vse ostale, ki ju imajo radi............

res je, jola, človek prenese ogromno...več, kot ti si kdajkoli mislil...

MC hvala ti za odgovor. Sem našel svetlo točko in gremo dalje tko, da bom pregural.  :)

Sem upokojenka rada bi uživala še malo lepega življenja.Ko sem imela 13 let me je oče začel izkoriščati. Mami nisem upala povedati, ker me ni razumela in sem bila vedno krivec za vse jaz. To sem naredila konec tako, da sem na vrat na nos zanosila se poročila in odšla od doma. Pa s tem nisem rešila nič, to vem šele danes, čeprav imam čudovitega sina v vseh pogledih.Sedaj se je odselil in tudi nima sreče v ljubezni. Po 10 letih zakona, v katerem sem bila pretepena velikokrat, ni se brigal za otroka itd. Odšla sem živet k prijatelju kateri je sprejel mojega otroka kot svojega to je sedanji mož. Imela sva se še kar v redu, dokler nisem začela opažati,da je velikokrat pijan. Rekla sem mu da me to moti pa je rekel da on ni pijanec. Rodila se nama je hčerka, katera je sedaj na faksu 2.letnik FDV in je stara 22 let. Pred cca 13.leti smo na nekih rovtah vzeli v najem eno leseno brunarico, čeprav sem bila jaz proti,saj sem vedela da bomo od sedaj naprej hodili samo še v brunarico in nikamor drugam. In res, začelo se je popravljati in vsak vidend smo bili tam. Ni bilo drugega kot alkohol in prepir. Vedno je bilo polno prijateljev. Mož je hotel da s hčerko hodiva poleg njih ampak jaz sem se uprla. Saj ne moreš 9 let starega otroka voditi po taki družbi, kjer je veliko alkohola ,cigaret itd. Začeli sva se hoditi kopat na Bled, na kopališča, v kino , v gledališče na kolo itd. Hčerka je zrasla midva z možem pa sva se odtujla.Za nas in za hišo ni bilo časa, za brunarico in prijatelje pa vedno. Imela sem sodelavca kateri mi je vedno stal ob strani in nekega dne me je vprašal zakaj sva s hčerko vedno same. Med pripovedovanjem zakaj sem izbruhnila v jok in mu vse povedala. Saj sem tudi jaz samo človek s čustvi ki rabi lepo besedo in nežnost. Bil je moj skrivni zaupnik, dokler se med nama ni razvila ljubezen. Takrat sem spoznala da sem šla z možem zato ker sem zopet bežala pred slabim zakonom. Prijatelju je pred 7,leti umrla žena za rakom in od se je vrgel v alkohol. Pomagala sem mu prebresti to veliko izgubo. Srala sem mu ob strani, da je prenehal piti. Ker svaoba mehke duše sva si tudi pomoč poiskala pri za to usposobljenih osebah v Begunjah. Vedno kadar sem ga rabila vedno je bil tu. V začetku leta pa je moj mož ugotovil, da zahajam drugam in naredil sceno. Otroci o tem ne vedo nič. Zmenila sva se, da bom prekinila z njim in poizkusila znova. In res mož se počasi spreinja, nevem koliko časa bo to držalo, ker se to spreminjanje ponavlja iz leta v leto. Ampak tokrat mislim da je še najdalj. Doma popravlja pri hiši stvari katere so čakale 20 let, prijazen je do mene , hoče biti tudi ljubeč. Vendar tu nastaja problem. Cel dan je v službi, to meni čisto ugaja da sem sama doma, hčerka je tako ali tako večino prostega časa pri fantu. Pospravljam. kuham tudi malo rišem , kar je to moj hobi. Ko pride domov se še lahko pogovarjam, potem pa nastane problem, ko me hoče objeti itd. Meni pa je to zelo odveč in zoprno. Ne znam si pomagati. Razmišljala sem veliko in ugotovila, da tako ne gre več, ker mi bo odpovedala pamet in bom zbolela. rada bi še uživala življenje. V Begunjah so mi psihologi rekli, naj si poiščem garsonjero da bom sama vsaj eno leto in razmislim v miru kako naprej. In če ugotovim, da mi tako paše naj tako tudi ostane. S prijateljem pa naj uživam stvari katere z možem ne morem in tudi nikoli ne bi mogla, ker on ni za to. Rada kolesarim, rada dobro jem, rada se lepo oblačim, skratka vse kar ženskam godi. Prosim povejtemi kaj si mislite o meni in kaj delam narobe da me peče vest, ker mislim zapustiti družino.     OLJA

Zapustiti družino? Kje pa je kakšna družina, Olja?

Olja,

mislim, da moraš o svojih čustvih do moža trezno razmisliti, da ne boš ponovila napake in spet zbežala v objem napačnemu moškemu. Mož ti je na začetku očitno stal ob strani, potem sta se odtujila in morda ne bi bilo napak, če bi mu dala še eno priložnost. Sploh se mi zdi vzpodbudno, da se spreminja. Ne vem, jaz ne bi rinila v odnos z nekom, ki že ima za seboj odisejado z alkoholom.

Razmisli, če je mogoče, da do moža ničesar ne čutiš, ker misliš na drugega moškega?

Res si moraš vzeti nekaj časa in stvari temeljito premisliti.

Vse dobro in veliko sreče ti želim,

marika

hej, bi pa še jaz povedala svoje mnenje. več kot očitno je, da smo tukaj prijavljeni vsi, ki smo imeli v življenju težave, najsibodo takšne ali drugačne, jemali zdravila, se filali z pomirjevali in delali načrte kako bomo končali svoje bedno življenje...
A glejte, kot nekakšni duhovniki se pomirjamo med seboj, si izmenjujemo svoje zgodbe in se med sabo poslušamo. a ni že to dovolj pohvale vredno? pohvale je vredno, da nekdo za trenutek že prisluhne drugemu človeku, čeprav mu ne more pomagati, a je vseeno tukaj-te posluša....
ne pozabimo, življenje je le eno, usodo njega si krojimu sami.in mogoče je danes v nas nevihta, mogoče ne jutri,ampak sigurno ta nevihta se bo polegla,prišlo bo sonce in nam vsaj za trenutek osvetlilo naša srca...
nekje po svetu so ljudje, brez vsega, izgubljene duše, ki iščejo sami sebe, naj bomo mi tisti, ki se bomo poiskali....toliko mojih misli :rozicodam:

Viktorija- se popoloma strinjam s tabo. Tudi jaz sem imela velikokrat zadnje čase samomor v mislih. Mislila sem si , najbolje da skočim s Peračice z mostu bo sigurno konec. Potem pa sem pomislila na otroke kako bi jih prizadela kakšne travme bi jima povzročila. Zamislila sem se in tudi sama začela pisati na forumu. Moram reči da ko vidim da nisem ena redkih ki imajo težave, mnogi si jih sploh ne priznajo, sem si rekla zakaj pa nebi poskusila na novo zaživeti in s tem rešiti sebe in tudi svojim bližnjim ne zadati bolečine. Forumovci so mi v veliki meri pomagali velikokrat premagati kakšno krizo, ko so me vspodbujali in še sedaj je temu tako.  Zato dragi moji ni vedno tako hudo da ne bi moglo bili lepše. Korajža velja, glejmo z lepe strani na življenje . LP OLJA

Viktorija  :clap:  :pomezik: dobro napisano

se strinjam na vso moč  :oki:

res, moram reči, da nam že to da nekaj moči, ko se posvetujemo med sabo in si izmenjamo svoje izkušnje in mnenja. me res napolni z novo močjo in energijo... :A)
vsaka čast vsem  :smejalci:

do zdej sem samo razmisljala o tem, vceraj pa ce ne bi starsi preprecili, bi se nazrla helexov, kolikor jih se imam (mislim da okoli 30 po 0,5)... razmisljala sem tudi, da bi vzela najvecji kuhinjski noz in si ga zarila v trebuh... kakorkoli, sam da se konca vse to...
js si iz tega dreka ne znam vec pomagat, vse pa tako boli, da se ne da prenesti te pekoce bolecine, niti solze je ne izperejo vec...

ZgubljEna včasih se dotaknemo dna.
Ne zato, da končamo življenje, ampak zato da se odrinemo od tal in zaživimo kvalitetnejše življenje.
Depresija je kot črna luknja - ampak na koncu JE SVETLOBA!

Verjemi - tukaj na forumu jih je veliko dalo to skozi.
Biti na tleh, obupavat nad življenjem, želet končat vso muko...
In vsi so spet na krilih življenja...vidijo sonce, veselje, srečo...

Depresija je bolezen. Zato je potrebno strokovno zdravljenje.

Ostani z nami in nam poročaj kako bo pri psihiatru...
Nisi sama.

Objem.

poznam ... celo zelo dobro.... in veš kaj, ZgubljEna, kljub vsemu se najde pot, se najde način... je pot, ki vodi navzgor, le upati je treba, vztrajati...

držim pesti zate  :-*

ZgubljEna tudi jaz mislim nate. Samo sebe moraš prepričati, da bo bolje,

marika

ajoooj ljuba moja!

sej ne vem kaj pametnega napisat, ampak vem kako to je...

veš pa da me loh kadarkol pokličeš!

mislim nate in upam, da si vsaj malo bolje!

objem, n

Zgubljena, drzi se, bolje bo - pot se vedno, VEDNO najde!!!! Le pojdi po strokovno pomoc - pomagalo ti bo.
Tudi jaz sem dozivljala podobno; zelela sem si, da pritisnem tipko off. Ko sem dosegla dno, sem sla po pomoc - in od takrat naprej je slo na bolje - pocasi, a zanesljivo!!!!

Drzim pesti zate, drzi se in vse bo se dobro, verjemi!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

Pisi se, oglasi se!!!!!!!!!!!!!!!!

Objem se od mene  :rozicodam:

Himiko

ful hvala  :rozicodam:

sej takrat k sm ok, vem da pridejo tud lepi trenutki... ko sem pa na tleh, sm pa tok v brezupu, da se ne vidi nobene svetlobe vec...

hvala himiko, krasendan, marika, aslan, arwen...

Padci so sestavni del življenja.
Ampak ker to vemo, se vse lažje poberemo, tema ni več tako temna....
Ne štejmo svoje padce, štejemo raje vzpone.Glavo gor in gremo naprej.

ZgubljEna ti želim en lep vikend in sonce v srcu...

Tud jst sem mela sred tega mesca...

jade ... objem zate  :rozicodam:

včeraj sem spet razmišljala....sicer samo razmišljala...kolko tabletk bi zadostovalo....al bi sam zaspala al kaj bi bilo....sam, da mi ne bi bilo slabo....in še in še......

KRISTY! ej, srce drago zlato, danes je nov dan, včeraj je preteklost, jutri pa neznanka... danes je sonce, danes je idealen dan za nov začetek! In veš, tako zelo lepo je, da si  :-* :-* :-* :-* :-*

Danes ni nič dosti bolje .... si samo želim, da bi bilo že enkrat konc.... da mi ne bi bilo več treba trpet ... čimprej, tem bolje.... ker res ne pelje več nikamor oz. pelje tja kot je napisala Sanja: v bolezen(to sem si že nakopala, pa ne eno) in počasno, trpečo smrt.

Ne vem komu je lepo, da sem...ja, sej...vsi me majo radi...ko sem nasmejana in dobre volje, če pa ni tako, če sem slabe volje, če jočem, če povem kaj me teži....pa vsi bežijo proč, se izogibajo, povedo, da tega ne marajo poslušati....zdej bi pa rada vedela, kako imaš lahko nekoga rad in ko rabi pomoč, ko je v stiski, ga nočeš videti, poslušati ? Se pravi, da ga nimaš zares rad in je vse larifari...en drekec pekec...beda...

Kolikokrat sem kolegice poslušala in jih tolažila (in to med službenim časom), če so imele težave v ljubezni, če so bile bolne, ...ma karkoli....mene pa nihče noče poslušati....niti moji, niti splošni zdravnik, nihče.....in to nekateri niti za denar ne....
A je potem čudno, da si želim proč s tega sveta ?

Ne zmorem več sama.


 

Kristy, vajeti tvojega življenja so v tvojih rokah... pričakovati nekaj od nekoga - saj veš, kako je to s pričakovanji ... mi si obupno želimo pozornosti, objem... a to je naše pričakovanje, in ko nam tisti, od katerega pričakujemo nekaj, le-tega ne nudi, smo razočarani... naša pričakovanja so eno, pričakovanja ostalih pa drugo... kar imam jaz v mislih, še ne pomeni, da ima v mislih tudi druga oseba...

Kristy, vsakdo pomeni vsaj eni osebi veliko, tudi ti pomeniš eni osebi ogromno... a kljub vsemu - najprej moraš sama sebi pomeniti svet! vsakdo naj bi najprej sprejel sebe, imel rad sebe, šele potem imamo lahko radi druge, šele potem smo v polni meri sprejeti...

...in ... če se nekdo slabo počuti v neki sredini, ima ponavadi na izbiro nekaj opcij - ali spremeniti sebe in sčasoma postane kraj manj temačen.. ali se enostavno sprijazniti z obstoječim (kar bi lahko pomenilo tudi vreči puško v koruzo  ???) ... ali pa poiskati drugo sredino  :-*...

Objem  :-* :-* :-*
 :rozicodam:
Arwen

...sem mislila na mamo, sestro, očeta ... ne vem no, če so me že spravili na svet, pa vsaj lahko pričakujem kakšno podporo vsakih 100 let od njih ... ali pač ne ?
Sploh kar se zdravja tiče ... in sploh, ker so v zdravstvu ...

... sej od drugih jo ne pričakujem ....

Temne misli so temne. In ker ne maramo teme, prižgemo luč. Ker potem vidimo in beremo. In še kaj.

Odženi vraga!

Mislim nate.

Vesna

kaj pa vem... jaz osebno od staršev pričakujem - NIČ... onadva sta zame le jajce in seme... tako pač je... odrekla sta se meni, odrekla sta se sestri... je bolelo, a sedaj je preboleno in počutje solidno! in ravno zavaljujoč njunemu odnosu sem se prikopala do precej spoznanj  :oki:

Podporo lahko vedno in vsakokrat človek pričakuje od sebe in od tistih, ki nas imajo radi  :A) žal /ali pa k sreči/   :kiselnasmeh: kakor človek vzame

Ja..Arwen..pot zrdavja se začenja takrat, ko spoznaš, da ne smeš več viseti na starših in pričakovati česar nikoli ni bilo in nikoli nebo..drugače se vrtiš v začaranem krogu...

Ja Kristy,zalje premnogokrat tako,da ko smo v tezavah smo sami.Cakati,na od nevem koga pomoc,ce je ni in ni,je nesmiselno.Vem,razumem da ti je hudo,da trpis....da ne vidis izhoda.Se predobra poznam ta obcutek,pa vendar....Upam,da imas sama sebe rada....Dej naredi nekaj,karkoli....Ne bom ti zdej nevem kaj predlagala,ker bi mogoce narobe razumela...vendar ti resnicno zelim,da bi ti bilo bolje....Ampak zaceti moramo pri sebi,ce nam vsa ta leta ni uspelo spremenit druge(nase najblizje),niti jih nimamo pravice spreminjat,potem ,ni druge,kot da naredis en rez v zivljenju.Vse tisto kar te unicuje....probaj spremenit....drugace zivet....

Kristy,sama nisem bila zaposlena,2 otroka....pa sem se odlocila it stran od tistega,kar me je unicevalo...
In ves kaj....so bile kristusove muke,in se zdaj so vcasih,vendar sem jaz srecna,kot se nikoli v zivljenju.

To zelim tudi tebi...tko da,....malo razmisli...

vse dobro..

eli

 :zardevam: hvala, Vesna  :rozicodam:

Eli, hvala za vzpodbudne besede  :rozicodam: .

Hvala Eli....tudi meni je bilo všeč kar si napisala..

Williem Glasser, avtor znamenite Teorije izbire oz. Realitetne terapije, je po dolgih letih terapevtksega dela in pisanja knjig, prišel do preprostega zaključka: Depresija ni bolezen, temveč globoka nesreča pri posamezniku. Depresivni ljudje so v bistvu zelo osamljeni.... :unsure:

Kar koli je, je zaj***o je. Naj bo žalost ali bolezen. Najbrž se tu vsi strinjamo.  Zaj*** reč. :jok:

Glasserju v opravičilo, da je očitno živel v srednjem veku in preveč pisal knjige ter premalo preučeval ljudi. Depresija je bolezen. Vsaka verodostojna študija to jasno navaja.

Scorpion, tole je pa res velika neumnost, da take streljaš. Če si za osebna sporočila, se lahko pomeniva tam.

http://en.wikipedia.org/wiki/William_Glasser

http://www.zofijini.net/modrost_psihofarmaki.html

S tem se popolnoma strinjam.

Vesna

Jaz sem Glasserja citiral, Ton...

Link v Arwenem postu ima dve temeljni sporočili Glasserja:1. Duševne bolezni ne obstajajo 2. Le zdravlejnje s psihofarmaki ni prava pot...

To ni moja pogruntavščina..

Stari, s sabo nosiš neko odgovornost. Tudi pravila citiranja so ti bržkone poznana. "Ponudil" si tezo, ki je po današnjem pojmovanju depresije nevzdržna in hudo nevarna.
Takole bom rekel: sem nasprotnik vsake premočne rabe zdravil, če pa teh ne bi bilo, bi bil zdajle bržkone brez osebe, ki mi na tem svetu pomeni največ, in brez vrste drugih, ki mi pomenijo veliko.

... mene brez Ad-jev definitivno ni več

Sej pravim, da Glasser mal pretirava...

To, da je pa depresija velika nesreča pa mi ni tako tuje.....

Absolutno, Scorpion....depresija je dejansko velika nesreča, ki te doleti v življenju........
Mislim, da se prav vsak človek kdaj pa kdaj znajde v depresiji, pa pravzaprav se tega niti ne zaveda in stvar enostavno premaga.

Ljudje, ki pa nosimo slabe vzorce iz mladosti in smo zrasli z slabo samopodobo in s slabo samozavestjo nas depresija hitreje in močneje prizadane. Stvar se dejansko začne intenzivno poglabljati, začneš se vrteti v tistem začaranem krogu, otopiš in se začneš intenzivno poglabljati...........to pa je dejansko težko premagati brez pomoči strokovnjakov in zdravil.

izčrpana sem  :'(

Ja , depresija nam uničuje živce in s tem zdravje. Zato je skoraj vedno nujno poiskati osebo da se z njo pogovoriš, najbolje pa je da si človek poišče strokovno pomoč. Z njo je težko živeti, ugotoviti je treba zakaj smo depresivni, zato pa obstajajo pri ljudeh različni vzroki in te je treba najti v sebi. Potem  je lažja pot k zdravju. Če je ne zdravimo je dejansko lahko zelo nevarna .

brrrr grozen naslov.
niti ne upam brat teme. samo napišem pa lahko, kaj mislim o smrti. ni mi ravno blizu. ko sem začela jemat adje, sem imela en trenutek, ko sem mislila, d asem umrla. groza. potem sem pri kolegu v 18. nadstropju gledala dol in razmišljala, kako fajn bi bilo letet dol. in sem se ustrašila ko hudič.

nočem razmišljat o tem. izogibam se. prestraši me.

je to bolje, kot da si želim umreti?  :kiselnasmeh:

nikoli si nisem želele umreti. samo utrujena sem bila, da nisem mogla vstat s postelje. hmm... če ni to podobno...

J..S.., imaš čas, da se spočiješ? Svetovala bi ti spanec za začetek.
Kaj te izčrpava? Nove naloge ali staro stanje?

A-

Ne vidim nonenega cilja..
Izčrpava me ta brezciljni trud,ne vem kam to vodi.

To temo povzroča bolezen Depresija.
Počasi se bodo črni oblaki razpihali in videla boš sonce.

To tvoje sonce sije tudi zdajle, le vidiš ga ne, ker je oblačno...

Nekaj bodo pomagale tablete.
Nekaj ti sama.

Štej korake naprej...vedno bo vmes tudi kak nazaj, ampak bo samo eden in bo le trenuten.
Za vsakim korakom nazaj, se bodo nato naredili spet trije naprej...

Drži se...

Jade, verjamem in si predstavljam, kako ti je... in se strinjam z Aslan - to je žal to grozno nihanje razpoloženja, ki ga povzroča depresija.. in ja, je pot ven; predvsem je ogromno odvisno od nas, potem je dobrodošla pomoč strokovne osebe, mogoče skupine za samopomoč, druženje, ... če je stanje akutno, seveda AD-ji... in počasi človek tudi iz tega prileze ven  :oki:

Objem
Arwen

Prebiram to temo in sama sem na poti kjer imam vsega dovolj.Tudi jaz sem mislila kako se po vsem hudem enkrat razvije tudi dobro.Mogoče res nekaterim vsem pa gotovo ne in ena izmed teh sem jaz.Bila sem na KVT tam sem dobila teoretično znanje a če te življenje ne mara ti to nič ne koristi.Nekaj časa imaš moč pa rešuješ probleme a niti se še dobro ne pobereš pride nov problem in to se ponavlja pri meni od lanskega leta vsaj nekajkrat mesečno.Ne gre za probleme ,ki bi jih lahko reševal ampak za tiste na katere nimaš vpliva.Resnično imam vsega vrh glave.Konec mi pomeni samo olajšanje vseh kalvarij mojega življenja.Odkrito povedano iščem način in kraj kjer bi to lahko izvedla.

Astra, vedno se najde rešitev... piši nam, povej kaj več,... skupaj bomo našli pot... seveda je na tebi, da teoretsko znanje pretvoriš v prakso, tega namesto tebe nihče ne more storiti, a verjemi, je izvedljivo. Je rešitev. Je luč... Korak za korakom, vsak dan po malo, pa se rezultati začno kazat... Vem.

Objem
Arwen

Astra, popolnoma te razumem, natanko to se pojavlja pri meni......Ampak, vedi ko v življenju daš že toliko stvari skozi, postaneš močnejši in tudi, če še tako pogosto padaš dol......,veš, da prideš tudi gor....Tako si opisala situacijo, da se popolnoma vidim v njej.......kako rešiti probleme, na katere nimaš vpliva!? Sama sem sedaj točno na tej stopnji.......,a ti povem, se ne dam in tudi to bom preživela in verjamem, da boš tudi ti!!!!! Odženi črne misli, piši, povej....in videla boš, da bo že jutri veliko lažje.....

Prisrčen pozdravček in objem- jola

Dolocene stvari ne moremo spremeniti...kot ste rekle nimamo vpliva.Pa nas te stvari vseeno sesujejo.
Hmmm....mogoce pa lahko spremenimo sebe...vem da mnoge stvari bolijo,zlo....tudi mene so...in me se.....A ce tega ne morem spremeniti,pa naj delam se ne vem kaj....bom poskusala vsaj v tej smeri,da me stvari ne bojo tolko prizadele....Zaceti moramo pri sebi....Ne da nas zivljenje ne mara...mogoce smo si narobe zastavili crto in scenarij,kako naj bilo nase zivljenje....

Vem da je zivljenje mnogokrat kruto...prevec....zato..prvo maraj sebe....sama sebi si najvec vredna...ostalo se potem odvija samo po sebi...Preverjeno...na sebi....

Astra drzi se......objem


eli

astra, tudi mene skrbi zate!

govori z nami! tukaj smo. tu skupaj jokamo, težimo, se veselimo, jaz sem začela celo poskakovati, nihče ne zameri grdih misli, nihče se ne posmehuje, ne obsoja, skupaj smo.

lažje je skupaj!

govori z nami!

tudi če je kdo ultra tečen, ga držimo za rokico! tudi če je kdo na robu, ga držimo za rokico! samo pustiti moraš, da ti pomagamo. da ti pokažemo, kako si lahko pomagaš sama!

 :rozicodam:

Astra tudi danes najbrž ni pri PCju. Sem govorila z njo sinoči
in ji zažugala, da je treba "roza zajčka" ko pride, tudi naprej
spustit. Naj odskače. Ona to zna in dostikrat je že uspela
spedenat zadeve.

Verjamem, da jih bo z našo pomočjo tudi tokrat.

A.

Seveda ji bo uspelo, kakopak  :-* držim pesti, Astra, pa velik objem pošiljam  :rozicodam:

Arwen

Astra verjamem vate, da boš premagala to in šla naprej. Menim da je zelo v redu, da si pripravljena govoriti o tem. To pomeni, da se še nisi vdala, ampak iščeš rešitev in potrebuješ samo malo pomoči, ker ne veš več kako naprej. Saj zato smo pa tukaj, ane. Piši svoje črne misli, pogovarjaj se o njih...samo ne drži jih v sebi. Tudi mene je strah kaj si ostali mislijo o meni, čeprav vem da razumejo te težave, ko ves čas nekaj jambram. Edino stvar, ki ti lahko rečem je, samo ne obupat.

No, sedaj še majhno vprašanje. Ena stvar je razmišljanje, načrtovanje...druga pa izpeljava. Se pravi zanima me, kdaj je mera polna, kje je tista točka, ko ne moreš več in narediš neumnost. Ko se ti odpili in te briga čisto za vse, ne pomisliš več na nič...postaneš totalno egoističen...postane tudi strah pred ponesrečenim poskusom nepomemben...samo da se rešiš trpljenja.  
Vem da je življenje sestavljeno iz vzponov in padcev. Ljudje smo trpežni biološki stroji, vendar tudi še tako sofisticirana naprava enkrat odpove, pa ni važno ali gre za software ali hardware.

BARKING DOGS SELDOM BITE. SO, DON'T WORRY.

čisto odvisno od posameznika.. nekdo izgubi celo družino, pa se nekako z neverjetnim naporom pobere in mu uspe iti dalje, nekdo izgubi le službo, pa je to zanj trenutek, ko več ne vidi naprej. Ja, saj primerjava je mogoče res čudna, a hočem povedat, da smo si ljudje različni... kaj je mene konkretno odvrnilo? neznanje, to prvo... drugo pa... ko sem stala tam v gozdu, pod drevesom... ko mi je po glavi šibalo le eno: hočem proč...hočem, da se to preneha... ko dejansko tisti moment ni bilo a ma prav ničesar, ki bi me odvrnilo od namere... pa kljub vsemu... en 0,0000001% pa je le bilo v meni : ej Arwen, nikar...

In sedaj sem vesela, da sem še  :) in se ne dam kar tako. Vem, da zmorem  :oki:

Jaz pa čist tko praktično razmišljam včasih kater način bi bil najboljši, če že rabiš nardit umor na sebi..

In nisem prišel še daleč  :laughing:

Z višine ne bi skočil, ker me je strah višine  :)  pa še ko pomilim kakšen zmazek bi bil pol na tleh .. bljak  :dft002:

Če se zaletiš z avtom je mal riskirano k če preživiš upaj da te sestavijo nazaj  :nanosilih:

Ma če bi se hotu obesit, bi ziher mogu prenehat k mi ne bi dihat dal  :smesno:

Liber...eni smo bili na tem, veš...

Razumem to, samo to še ne pomeni da kdorkoli ne sme razmišljat o samomoru na svoj način. Jaz razmišljam o vseh stvareh popolnoma neobremenjeno pa četudi se določene stvari dogajajo tudi meni.

Kakšen dan sem tudi pomislil na samomor, oz sem bil bolj razočaran nad sabo in se spraševal o smiselnosti vsega tega. Pa ne vem točno ali mi v bistvu strah pred neznanim odžene te temne misli, ali veselje do življenja..

Če bi pa bil na tem, da recimo storim samomor, pa bi to naredil s premislekom. Bi moral poskrbet, da bo poskrbljeno za mucke. Po možnosti bi naredil še eno dobro zavarovanje da obrnem svojo smrt v tudi nekaj pozitivnega. Pospravil bi po stanovanju  :)
In ko bi bil ravno pripravljan bi me pa verjetno minilo  ;D

Pa še zdaj ne vem ali si če delaš samomor reva ali si pogumen.

 :oki: sorry, sem prej napačno razumela ..

Mah, zgleda da se ne bom izvlekel.
Nisi ne reva in tudi pogumen ne. Vem, da se mi je to najprej zdela imenitna rešitev. Celo smejal sem se. Potem pa, ko sem pogoltnil prvo pest tablet, me je postalo strah. No, nato sem vse lepo pospravil, odnesel smeti... Tako pač. Ne, nisem bil reva, in ne pogumen. Bil sem samo neskončno žalosten. Zmeraj, ko slišim ali berem, da je nekdo odšel s sveta od svoje roke, sem žalosten, ker vem, da je tudi on\ona bil. Neizmerno

Meni se zdijo tisti, ki delajo samomor heroji.......Mene je prekleto strah smrti...

Mislim da kdor naredi samomor ne vidi več izhoda iz svojih težav. Tudi mene je velikokrat obšla misel da bom kar skočila z mosta, takrat ko sem se odločala ali grem stran od družine ali  ostanem. Pa so me prijateljice in prijatelj in v Begunjah postavili na pravo pot. Včasih si tako obupan, da ne vidiš izhoda. A stvari niso nikoli tako hude da se jih ne bi dalo na nek način rešit. Danes ugotovaljam da sem naredila prav da sem odšla, ker sicer bi se jaz sama podrla. In kaj bi s tem naredila. Prizadela bi otroke in še koga . Zato pravim da ne obsojam nikogar ki naredi samomor. To je enostavno neprištevnost in nevidnost izhoda iz težav.

Ne vem OLJA, jaz sem dobro vedel, kaj delam.
Pa še strah me je bilo.
Svinjsko, v določenem trenutku.
Bil pa sem zelo žalosten...
To je prevagalo.

Jaz pa ne vem kaj sem delal, ker sem bil amortost pijan in s tabletami sem se nafilal, potem drugi dan sem se zbudil v bolnici ....  :(
Drugače me je pa depresija tako daleč pripeljala in nisem več videl izhoda, ama ništa samo smrt še.  :(

Ja, Dečko, ampak tega se ne da razumeti. In potem tak, kot je naš Mmiha, ki se je znašel na naših straneh, da bi nas žalil. Kaj bi rekel takšnemu človeku. Mogoče pa ga je poslala Udba na te strani. In mi smo državni sovražniki, ker mislimo s svojo glavo, zato, ker smo že videli vraga v vsej svoji podobi. Kako se sploh rodijo taki!?

Moja kolegica ima na msnju napisano:
   "Nikad se ne zna šta če biti sutra, sve se vrati, sve se plati nebojte se i vi čete doči na vrstu".  :pomezik:

Bacardi Diaz, tudi Mmiha in podobni bodo kdaj na istem, ko bojo jebali ježa pa se bodo drugi okoli njih delali "pametne" in takrat jim bojo te stvari bolj jasne. Ti pa boš takrat, sicer tudi zaradi žalostnih izkušenj, ampak vseeno daleč pred njimi. Na dolgi rok se pokaže kdo samo pametuje in kdo se dejansko v žviljenju kaj nauči. Keep ur head up !

ja samomor sem poskusila narditi pribl kaksen mesec nazaj. temne misli imam vsak dan. ni upanja. o samomomoru tudi razmisljam skoraj vsak dan. tako da sploh ne poznam zivljenja brez tega.ne vem kako se tega znebiti. sploh zato ne ker sem v vsem tem sama brez suporta drugih.

jaz pa vem, da JE upanje! vem, da JE luč... je pa res, da je tako presneto slabo vidno vse skup tisti hip... tako presneto boli, tako je hudo, tako je brezizhodno... tako si človek želi le konec vsega... a, kot je meni takrat bilo razloženo "kar tako kabel iz vtičnice vzet..." - ja, tisti moment (ki traja par ponedeljkov skupaj) je hudo, pa se kljub vsemu nekako prevetri.... dejansko za vsakim dežjem sonček posije... je pa res, da je včasih monsunsko obdobje obupno dolgotrajno...

nadja, saj v končni fazi sem bila tudi jaz sama, čisto sama, samcata, osamljena, zlomljena, uničena, na tleh... pa je nekako šlo... so pomagali zdravnik, pa AD-ji, pa psihologinja, pa forum, pa skupina, pa druženje (bowling), ... pa ves čas sem si dopovedovala, kako neki bojo nečakom dopovedal, če naredim konec, kako si bojo to po svoje razlagal, da jih teta ni imela rada .... in sedaj sem vesela, da živim , je pa res, da je eno leto voda tekla pod mostom, da jaz to izjavim in mislim resno - vesela sem, da sem  :clap:

jaz sem po poskusu samomora v marcu, ko sem si porezala žile.potem sem se zdravla za psihozo in zdaj sem doma im pred tem, da izgubim službo. Skratka, nisem v dobri koži in se slabo počutim spet, samo zaenkrat nimam samomorilnih misli

Najprej en objem  :rozicodam: ... lahko poveš kaj več? si v službi za določen čas, da jo boš izgubila? ali je kaj drugega posredi?

zgodba se začne v marcu, ko sem poskušala naredit samomor, potem sem šla po enem mesecu (totalno prehitro seveda) v službo nazaj, ker sem si hotela dokazati, da zmorem ven iz tega s... in sem v juniju totalno dekompenzirala s psihotičnim stanjem, ko sem v službi delovala kot da bi bila zafiksana in so me dali na oceno delazmožnosti, kjer so rekli, da 1 leto nisem sposobna za to delo. in potem sem šla v bolnico, kjer sem bila do avgusta, od takrat pa sem doma. Problem pa nastane, ko pridem iz bolniške, saj mi bodo zaradi ocene delazmožnosti dali odpoved, groza pač

saj se trudim in si iščem novo službo, ampak mam obdobja, ko sem totalno spet depresivna in ležim v postelji in zdaj mam tudi napade tesnobe, ki zgledajo tak, da zvečer ne morem zaspat in me tišči v prsnem košu, kot da me bo nekaj pretrgalo na dvoje

skratka, po svoje se trudim nekak :wav:

ampak... preden začneš spet delat, naj bi šla ponovno na zdravniški pregled in bo spričevalo lahko sedaj drugačno, mar ne?

Hojla Lucy80
S počasnimi koraki greš naprej. Saj to veš, kajne? Ampak kljub temu, da so premiki počasni so, in so na boljše. verjamem tudi, da se ti bo glede službe uredilo tako kot si si zamislila.
Mislim nate in držim pesti, da se bodo zadeve začele premikati na bolje s hitrejšim tempom

Kako znano mi je to...in mogoce se komu z foruma. In potem slisim od nekaterih da ko so prvic
prisli k splosnem zdravniku dobijo odgovor " Drugic pa pridi z problemom ki ga bom lahko videl"  ??? :o
Lucy....v bolnici upam so ti pokazali da se da pocasi in mirno (ne za vsako ceno) premagovati
tezave ki so se ti nabrale. Sama presodi ali je ta sluzba zate ali ti povzroca tesnobo in se vecjo depro.
Vsekakor pa NUJNO poiskati PSIHOTERAPEVTA z katerim bosta sedaj ko si "na dopustu" pocasi
nasla tisto PRAVO lucy in ne to zaznamovano z depro in tesnobo. Ko je meni psihiater rekel
" cez eno leto boste na tezave gledali cisto drugace"  ??? :o  jaoooo saj je on tudi bolan  :P
SAMO imel je prav. Z pravilno psihoterapijo, delom na sebi, izpostavljanji, FORUMASIIIII  :clap:
se da korak za korakom priti iz teh krogov. Potem pa ko si sposoben zavijes ven in krozisca
in GASAAAA..... po avtocesti ki si jo gradis kilometer za kilometrom. Pogumno....uspelo ti bo, ceprav temu sedaj se ne verjames.  :oki:

Lost   :clap:  lepo in pravilno povedano  :rozicodam:

tenks vsem za pozitivne misli, saj gre počasi. res je, da s časom se vse težave počasi že nekak rešijo, ane
drugač pa že hodim k psihoterapevtu in ne vem kak bi sploh lahk funkcionirala brez njega, to mi je res v veliko oporo, tak da psihoterapevt je kr nujen pri takih težavah :oki:
ne vem, očitno mam jaz neko težnjo po tem, da skušam vse stvari prehitro rešvat al pa jih kr mal pod preprogo pomest, pol pa planejo še večje nad mano :(

ampak bo že nekak, tudi to s službo, najbolj pa mi je seveda groza vrnit se na isto delovno mesto, pred tem me kar mrazi in mam nočne more :'(
a ma kdo kako izkušnjo z vračanjem na delovno mesto ali pa med iste ljudi, po tem ko je bil "čuden" in celo hospitaliziran v psihiatrični bolnici, kar je še vedno tak tabu, tega me je res kr groza

Lucy, veliko ljudi doživlja nekak sram pri vrnitvi v staro okolje - ampak konec koncev ne gre za vrnitev iz zapora ali poboljševalnice, pač pa iz bolnišnice, ne? Kako pa se vračajo ljudje z operacije kolka, po angini?
Skratka: četudi duševne motnje seveda še so stigma in 'sramota', je bolj na okolici kot na tebi, da se 'čudno počuti'. NA nek način boš 'manekenka', ki bo sodelavcem pač pokazala, da smo tudi ljudje z motnjo prav običajni ljudje.
Seveda je tole lažje pisati kot uresničiti v tapravem okolju, govorim ti le, da se nimaš česa sramovati.
Poročaj, kako bo šlo, prav?

http://www.nebojse.si/ForumArhiv/index.php/topic,2824.0.html   :oki: :pomezik:

Jaz sem se po letu in pol vrnila v isto okolje. Sicer na drugo delovno mesto....pa vendar. Po eni strani je moje zdajšnje delo veliko manj dnevno operativno odgovorno, veliko manj stresno, brez dnevnih nalog. Moje delo mora biti samo opravljeno na rok. Je pa po drugi strani šit, ker sem one man band...odgovorna direktorju, brez podrejenih. Ne morem zahtevati od nikogar, le od sebe.

Niti sekunde nisem nikoli nikomur skrivala, kje sem bila. Nobene stigmatizacije nisem čutila v službi. Je pa hecen občutek, ko nekaj trdim, pa me gledajo....ja, itak je ubrisana. Saj najbrž ne mislijo ravno tako, jaz le čutim tako. Je pa izid isti....noben sebe ne preveri, čeprav pokažem na napako. .....tale je z Begen, itak se ji mal rola.

Tko da.....se mi zdi, da si večino stigme naredimo kar sami sebi. Ne vsi, seveda ne. Tudi jaz sem se bala it v službo, pa ne....kaj bodo rekli, ampak, kako bom zmogla. Ta boj sem morala boriti sama...z Zavodom za zdravstveno zavarovanje in kasneje s Pokojninskim. Oni imajo "stigmo" v tem, da to ni bolezen, da itak si dober, ker imaš vse 4 okončine zdrave......itd, itd.

Torej......to leto poskusi čimbolj dobiti boj z depro, čimbolj se postaviti na noge...pa ne samo zaradi delozmožnosti, predvsem zaradi sebe in dobrega ali pa vsaj znosnega počutja.

A.

res hvala za vse te besede, ki mi kar dajo voljo in energijo, stvari kar niso več tako črne in brezsmiselne.
ja, vse tole s službo depro sam še bolj poglobi, ampak se ne dam, gremo v boj naprej, hvala vsem :rozicodam:

Lucyyy80, super!! :clap: :clap:

...res te je lepo slisati..

..don't be a stranger, še kaj se oglasi in poročaj kako ti gre..

Drugače pa:
Sama se tudi ze nekaj let borim z depresijo in sem bila nemalokrat "stigmatizirana" s strani ljudi za katere sem bila prepričana, da ne bodo drugače gledali name.. a sem sla naprej in nekaj časa sem rabila, da sem dojela da zaradi tega nisem "šibkejši" člen v naši družbi... :P

...potem sem ugotovila, da ljudi pač ne morem obtoževati, če so pač NEVEDNI!!

Srečo vsem,
Gigli

Lucy, večina, ki nas je tle pristonih smo bili na bolniški in potem spet v službo. Prve dni je mogoče težko, potem pa gre. meni je bilo najtežje to, da nisem več zaupala sebi, da sploh še obladam svoje delo. Predvsem v okolju v katerem ti delaš, bi morali imeti razumevanje. če pa meniš da ne, ti pa še vseeno ostane malo laži in reči, da si izgorela. Glede na tvoj študij, delo...bo vsak verjel.

(se mi zdi, da se poznava...če pa ne, pol pa mal v temo brcam)

ja, s pupiko se verjetn poznama :)
tole z izgorelostjo je pa res kr dobra ideja, bela laž pač, jo bom uporabla, hvala za nasvet :oki:
bom že nekak, se pa ne dam kr takoj :pomezik:

Ja tudi jaz dostikrat pomislim na samomor in da bi kar povsem obupala. Prvič se mi je to zgodilo na faksu, ko sem resno zbolela za depresijo. Domači me niso razumeli, pa sem zagrozila s samomorom. Zdaj po10 letih je še vedno zelo hudo in kdaj pomislim na konec, da bi vzela veliko tablet in dokončno zaspala, samo sem osebno ful proti zdravilom, čeprav jih moram veliko jemat, pa me prav ta odpor vleče in pusti pri življenju. Ja hudo je ko ne moreš več živet in se bojiš umret in tudi bi rad normalno živel, zelo težko. Zdaj me pa že dobre tri mesece neznosno glava boli in tudi večkrat pomislim na konec, samo se trudim, da ne bi razmišljala o tem.

je hudo, upica, res je... a upanje umre zadnje in vedno , res vedno, je na koncu predora luč.... je pa največ odvisno od nas, kako in kaj gremo naprej... pomoč ti nudi osebni zdravnik, strokovna oseba, ... seveda tudi AD-ji prav pridejo, da pomagajo misli uredit...,  potem druženja, skupina za samopomoč, predvsem pa samoanaliza. Ja, vem, da si proti tabletom, a mogoče bi z njihovo pomočjo laže obdržala službo? in ko imaš službo, imaš reden prihodek, z nim si lahko pomagaš k osamosvojitvi....

Na tebi je, upica, samo na tebi.  :poljubnjej: .... Vem le to, da je izvedljivo  :rozicodam:

Ja včeraj sem pomislila. Tudi požrla nekaj tablet. Srce mi je hitreje utripalo. Sem samo čakala, da se ustavi... Potem sem pomislila še, da bi si zapestja mal prerezala, če tist ne bi učinkovalo.

Nativa, objem zate  :poljubnjej: ... kaj se je zgodilo?

Pridem domov iz službe, vse ok. Se stisnem k fantu, se imava fajn. Pol pa on zaspi. Nekaj časa sem TV gledala, pol šla ven na čik, pridem nazaj- on še vedno spi. Pa že tako mi je žal, da nisva več skupaj. OK saj živi z mano, ampak efektivnega časa, ki ga preživiva skupaj, je ful malo. Pač ponoči spanja ne prištevam v to.
No in pol obupam in grem še jaz v posteljo spat. Po 5 min mojega ležanja, on vstane in gre za comp.
Takrat se mi je pa utrgalo!
No in pol sva se skregala....
Pol se je začel dret name, da mu nimam kej govorit kdaj lahko on spi. Ko sem pač rekla, da ko sem jaz hotela bit z njim, je spal, pol se pa jz vležem zraven, da bi zaspala, pa on vstane. Kot drkanje v glavo, res.
Za konec me je ozmerjal kot cucka. Pa da nism normalna, itd. Pol sm šla pa v posteljo dokončno- pomalicala pest Seroquelov.... in to je to....

Nativa, po tvojih postih se mi zdi, da ti počutje precej niha. Kako pogosto hodiš k psihiatru, si zadovoljna z njim in s terapijo? Hodiš kam na psihoterapijo? (ni treba odgovorit, če sem preveč radovedna)

hahaha, ja to že skoz govorim. Nihanje razpoloženja je nenormalno, kar se določenim ljudem dogaja v 1 tednu , se meni v enem dnevu. Razpoloženje niha na 1 uro.
Ja, hodim k psihiatru.

Nativa, veš, nekaj podobnega se je tudi pri meni dogajalo... sedaj se stanje izboljšuje.. je pa res preteklo za eno leto vode, pa svoje so AD-ji, zdravnik, psihologinja, skupina, druženje, pa jaz naredili... poanta je bila pri meni v tem, da sebe nisem sprejemala, pa samozavest in vse to je blo v ledišču... itd itd itd

Jz samo upam, da mi bodo zdravila omilila ta grozna nihanja, ker mi to ful energije vzame...

Nativa, saj veš, da samo zdravila  :ne: .. ta ti pomagajo misli zbrat, se fokusirat ... ostalo je pa na tebi... in veš, ti to zmoreš  :rozicodam:

Ja, ampak jaz sem prepričana, da sem imela prav (v tej omenjeni situaciji).

Nativa,

eno vprašanje, mogoče malo čudno: ali se s fantom lažje meniš po telefonu ali u živo?

Meni se pri mojem zdi, kot, da se po telefonu pogovarjam z drugim človekom - bolj razumevajočim.

 :zvizgam: hehe  :-[ , tudi zase sem takrat "vedela , da imam prav"  :zardevam: .... pa je bilo to v mojem primeru iskanje pozornosti  :kiselnasmeh: ...

Moj fant zagovarja pogovor v živo. Se sploh noče po tel. menit o pomembnih zadevah.
Sicer pa, kaj se je tukaj za menit. Jaz mislim, da se mi ne posveča dovolj (ne moreš it spat takrat ko imam jaz čas)- pač jaz moram okol 22ih spat, ker zjutraj vstajam za službo. On pa pač ne, ker mu ni treba. Spi do 11ih, ker ponoči dela do ene 4ih. Pol pa se ravnio začne njegov dan, ko jaz pridem iz službe. V polnem zagonu je takrat, ko jaz že sanjam o postelji............

hja, Nativa, to je pa stvar za pogovort se... nočni šiht... verjamem, da ima drugačen bioritem kot ga imaš ti... se mi zdi, da je tu obojestranski kompromis potreben...

Coprnička se kar strinjam. Tile pomešani bioritmi so vražji. Moj je nekaj časa delal ponoči zaradi enega projekta in takrat se je meni pravzaprav začelo s paničnimi napadi.

Ja Nativa, kompromis. In pogovarjat o rešitvah takrat, ko sta oba spočita.

Nativa, tako kot tebi se tudi njemu najbrž zdi, da ima prav on. Pa sploh ne gre za to, kdo ima prav. Kaj pa vikendi? Koliko časa sta že skupaj? Imata tudi čas vsak zase? Dovolj časa zase? Ko živiš skupaj, je res nevarnost, da začneš živeti drug mimo drugega, zato bi bilo res ok, da se pogovorita. Zakaj imaš občutek, da se ti premalo posveča? Se posvečaš sama sebi? Ljudi si ne moremo lastiti, tudi če živimo skupaj in če bi se ti 'posvečal' zato, ker mu težiš, bi to želela? ...

Na psihoterapijo ne hodiš?

Se mi zdi, da bi lahko naredila malo več kot samo jemala zdravila. 

Ja, on me je začel napadat s tem, da mu jaz nimam kej govort, kdaj lahko spi. Pa mu nisem tega rekla, le da bi lahk tak urnik si naredil, da takrat ko imam jaz čas. Torej med 17. in 22. uro, da sva lahk skupaj. Ne pa da ravno takrat spi. To se je namreč že parkrat zgodilo.
In jaz si življenja skupaj pač nisem predstavljala tako- da skupaj preživljava čas le za vikend in občasno kako urico na dan čez teden.

Psihiatra obiskujem, kaj pa je psihoterapija? Je kakšna razlika??

http://www.youtube.com/watch?v=IINn0UatJPE

To je moj fejvorite quote iz nanizank na temo relationshipov  :)

Relationships don't work they way they do on television and in the movies. Will they? Won't they? And then they finally do, and they're happy forever. Gimme a break. Nine out of ten of them end because they weren't right for each other to begin with, and half of the ones who get married get divorced anyway, and I'm telling you right now, through all this stuff I have not become a cynic. I haven't. Yes, I do happen to believe that love is mainly about pushing chocolate covered candies and, y'know, in some cultures, a chicken. You can call me a sucker, I don't care, because I do believe in it. Bottom line: it's couples who are truly right for each other wade through the same crap as everybody else, but the big difference is they don't let it take them down. One of those two people will stand up and fight for that relationship every time. If it's right, and they're real lucky, one of them will say something.

nativa, ne ga no srat  :'(

sej bo bolje...
so upsi in so downsi, tud men tkole preklapla... ma je tok super ko smo up, sam skoda k se v najtezjih trenutkih ne da oprijet nicesar, za kar bi bilo vredno zivet... takrat sam zase tezko vidis kakrsnokoli lucko v prihodnosti...

drzi se  :rozicodam:

ja lahko to govori eden, ki mu gre lepo...
sam sem poskusil afirmacije, pa ugotovil, da je še slabše...potrata časa...

a je slabo samospoštovanje najpomembnejši razlog ljudi, ki storijo samomor?

težko je rečt na grobo, kaj je razlog... obup, navidezna brezizhodnost situacije, občutek ujetosti, utesnjenosti, občutek, da si sam, da nikomur ni mar zate, grozna bolečina, ki te razjeda noč in dan, .... pa seveda slaba samopodoba, pomanjkanje samozavesti, ... pa še marsikaj bi se našlo...

Evo, me je Arwen prehitela, tudi sam bi navedel ta čustva.
In obenem so ti občutki navadno pogojeni z depresijo, torej z bolezensko spremembo mišljenja, zato bi verjetno lahko utemeljeno rekli, da človek brez simptomov motnje enake resničnosti in svojega mesta v njej ne bi videl na ta, teman način.

mah bolnica je bolj tko... kot da bi bil v 18. stoletju, sam da soo zdravila mal napredovala...
v bistvu se gre sam za filanje z zdravili...

jst sm bil totalno razočaran in ne bi šel še enkrat...
pa še tveganje obstaja, da si dolgo na zaprtem oddelku, kjer je totalna muka... še ven ne smeš it...
pa še zaprejo ti sobo za par ur, da še spat ne moreš...
pa nekateri zaposleni so totalni degeni...

Kdaj je dovolj?
Nikoli.

Hmm upam da bo šla ta temna misel ven z moje buče..

Saj bo šla, Jade*shade, le čas potrebuješ. Obrni oči od mraka! Obračaj se k svetlobi, pa bo zasvetilo tudi v tvoji notranjosti! Potrebuješ res čim več svetlobe, svetlih misli, svetlih besed, svetlih čustev, svetle narave, sonca, svetlega okolja, topline bližnjih, mehkih, toplih in svetlih zvokov. Ustvarjaj tisto, kar te dviguje, pokaži svoje stvaritve, svojo nadarjenost! Mlada si še, pred tabo je življenje. Pojdi mu naproti! Živi!  Živi! Živi! :rozicodam:

Jade, kako si kaj danes? objem  :rozicodam:

sosed je lepo povedal, da ne dohaja tempa življenja....samo prisluhnit je treba

sem razmisljala.. ce takrat ne bi bilo nekoga ob meni bi bila verjetno ze pod zemljo. Mal se mi je spipal v dolocenem momentu.

Sem proti samomoru. Zivljenje nam prevec ponuja, da bi zavrgli vse skupaj zaradi enega napačnega krizisca

Jaz sem poskusila narediti samomor pri 10 letih, ker se mi je zdelo da je ob meni vse črno,da me nihče ne mara, da sem edina na svetu ki jo vsi sovražijo... V glavnem same črne,zlobne in napačne  misli... No potem sem si z britvico prerezala žile...In v bolnico...

Razlog, da se človek odloči narediti samomor, ni nikoli samo eden. Gre za cel splet različnih faktorjev, ki so posredno ali neposredno vplivali na to, da se je človek znašel v začaranem krogu... v situaciji, ki se zdi brezizhodna.

Morda je človek v življenju doživel že veliko razočaranj, morda je prepričan, da četudi se mu kdaj uspe za trenutek povzdigniti proti smeri, ki daje občutek, da rešitev obstaja, se mu nikoli ne bo uspelo obdržati na "sončni" strani - tam, kjer se življenje zdi vredno, da ga živiš.

Morda pa je zgolj tako zelo naveličan življenja in v njem ne vidi nobenega smisla (seveda spet ne kar brez vzroka, temveč zaradi preteklih bolečih izkušenj, ki so ga (pre)močno zaznamovale).

Sama, priznam, sem zadnje čase pogosto pomislila na samomor. Pa ne v smislu, da bi ga zares izvršila, temveč v smislu: "Zakaj ga ne?" Naj ne bo to razumljeno kot smiljenje sami sebi ali kaj podobnega, a včasih se resnično sprašujem, kaj me drži pri življenju. Upanje? Očitno, kajti včasih se mi zdi, da je prav upanje vse, kar imam. Povsem neoprijemljivo, povsem slepo, a vendarle je tista rešilna bilka, ki me varuje pred tem, da bi dvignila roko nadse.
V življenju sem bila pogosto razočarana, dolgo se že bojujem sama s sabo (s svojim telesom in svojimi strahovi) in po vsakem napredku slej ko prej padem nazaj - vsaj po občutku še nižje, kot sem bila prej, preden sem storila korak proti "sončni" strani.
Da, okusila sem slast življenja, ko naj bi bila srečna, a kaj, ko vedno znova padem nazaj. In ta padec je po zaslugi občutka sreče še hujši, kot bi bil, če te sreče ne bi občutila nikoli.

A zakaj še vedno živim? Morda zato, ker še vedno upam, da nekoč vendarle za dlje časa (in ne le trenutek) ostanem na "sončni" strani.

Lisha...

...lepo napisano...kot bi brala sebe...

..in popolnoma resnično. Nažalost.

gigli :rozicodam:

sam se tudi pogosto razmišljal o samomoru, ko bo vsega konec ipd. vendar kdo pomisli na vse ostale za tabo....
zadnjič sem si ogledal film The bridge(http://www.imdb.com/title/tt0799954/).Film govori o samomorilcih iz Zlatega mostu (Golden bridge)v San Franciscu, ki je točka z največ samomori na svetu. kolaž intervjujev s s starši, prijatelji, naključnimi mimoidočimi govori o tem kako le-ti doživljajo samomor , kako so prizadeti, kaj doživljajo ipd. nekateri so se tudi zlomili v solze.
Drug vidik, ki ga tisti , ki dela samomor sicer ne vidi, ker bi rad da je vsega konec, pa vendar ti da za misliti preden se spustiš v tako dejanje.

Ja, danes sem imela to izkušnjo.....moja znanka me je poklicala.........čisto obupana, kljub temu, da je samo moja znanka me je prosila, naj  ji pomagam........Obupano s slabotnim glasom je prosila....pomagaj mi....me kar vleče v to reko........pa ne smem....imam hčerkico, ki me potrebuje.....ampak mene kar vleče.....Dve uri drame, napora, rotenja....nekako mi je uspelo, da sem jo potolažila.......Vso premočeno in premraženo sem odpeljala domov.......pogovorarjali sva se, odpeljala sem jo k njeni mami, hčerkica je sedaj pri njej in upam, da bo jutri nov, lepši dan.......

Salvame, kako si pa sedaj... danes?

Jola, pogumna si. Držim pesti in mislim nate in tvojo znanko. Želim, da uspe, da zaživi življenje, ki si ga zasluži.

Jola,

tudi v mojih mislih sta... :rozicodam:

gigli

Hvala za podporo. Najprej se je zvečer vsa stvar umirila, bila sem res zadovoljna sama s sabo.....ponoči pa me je začelo stiskati..........kar nekakšen strah. Začenjalo me je preganjati, da bi verjetno morala takrat še nekoga  poklicati, danes si tudi pomisliti ne upam, če bi se vse skupaj drugače končalo.......uf, s kakšno krivdo bi morala živeti.  ???

Bravo, Jola, super si reagirala. Morda daj zdaj prijateljici vedeti, da si nekje blizu, če bo znova v temnih mislih, in ji takrat morda predlagaj, da se pogovori s kom, ki se strokovno spozna na zadeve.

tudi jaz pravim bravo in vse spoštovanje Jola

storila si vse, kar si lahko.... bila si ji v oporo, ko je pokleknila... vendar ne pozabi, njenega problema ti ne moreš in nisi dolžna reševati, lahko si ji pa še naprej v oporo, da ona sama ujame korak

in misli tudi nase ravno toliko kot si na njo, rešuj svoj problem in bodi sebi v oporo... le pogumno...

take stvari sežejo v dno duše in rabimo kar nekaj časa, da si od tega opomoremo, krivde pa v nobenem primeru, tudi če ji ne bi mogla v danem trenutku nuditi opore, ne bi smela nositi ti.... tega pa nikakor ne jemlji na svoje rame

njena bolečina je plod vsega kar se ji je v življenju godilo, tega ti v trenutku, ko je ona na robu, ne moreš rešiti... tako je to.... srčno upam, da bo zbrala toliko moči, da bo ubrala pravo pot

tebi pa se še enkrat spoštljivo klanjam

čao, Jola, čao

Najprej en lep pozdrav! Sem nou na tem forumu.

Z depresijo mam probleme že 7 let. 2x probal naredit samomor ampak brez uspeha. Na srečo.
Stanje se izbolšuje amapk ker mam bipolarno motnjo mam velike težave s tem. Lahko sem mesec dni brez problemou pol pa kr na 1x me prime in bi najraje umru...To pač že dobro poznam.
Zadnje cajte se mi pa pojavljajo izbruhi jeze. Krivo je otroštvo. Okoli sebe sem mel sam tak folk, ki so me maltratirali in podobno. In vse se nabira. Strah me je kaj bo ko bo to počlo....

Druga stvar je ta. Na netu sem zasledil citat:  Pain Is Weakness Leaving The Body .
Od takrat sem čuden. Neznam si razložit zakaj. Pač da je normalno da moremo trpet tko fizično kot psihično.

Zna kdo to razložit?

Desperation...Jeza škodi!! Ne jezi se...Moraš odpustiti tistim, ki so te maltretirali..

Hec.... :P....Če te maltretirajo je najbolj normalno pod soncem, da is jezen..kaj jezen besen...

To maltratiranje se je dogajalo samo v osnovni šoli in prvem letniku. Zdej se nebi pustil! Delal sem na tem da postanem močnejši ampak ne tko da bi bil nabit al kej, ker nočem istopat.
Dve leti nazaj vem da sem se dosti bolj bal ljudi ko zdej. Še posebej ko sem šou mimo kakih čefurjeu...
Drugače nisem nasilen. Sem dober človek... včasih preveč. Verjamem da me bo to dosti stalo v lajfu!
Pač ne morem bit ko nekateri, ki jih boli k.... za ostale.

Desperation,

Te kar zelo razumem kaj prestajaš. Jaz namreč čedalje bolj ugotavljam, da je dobrota res sirota. Moja stara mama mi je vedno govorila: Bodi dobra do ljudi tudi če oni niso do tebe... vse se enkrat povrne!
Nekako vrjamem v to ampak do sedaj..hmm vedno nasrkam v smislu, da sem jaz ki se sekiram in obtožujem, ker želim ustreči oziroma ker se podpiram hinavščine, in metanja polen pod noge.
In potem se ne izpostavljam in raje požrem kakšno stvar in seveda to me razžiza in od tu moja depresija.
Dostikrat sem jezna nase in si mislim, da bi bilo bolje, če bi enostavno vsem povedala kar jim gre a enostavno ne zmorem.
Sicer moram reči, da napredovala sem a še vseeno ne tako kot bi hotela. Vedno je prisoten nek strah kako bom potem sprejeta od drugih-ko bi pa resnično morala misliti nase.
Ja začaran je ta krog...upam, da ga bom nekoč lahko dokončala..zaradi sebe!

Pogumno!  :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

gigli

Res je. Na srečo mam dobre prjatle in kolege.
Mam tut srečo da sem dobil delo v Cyberju. Nikoli si nisem mislu da bom kdaj delal z ljudmi. Cool mi je ki sem se navadu nekako komunicirat z ljudmi. Ampak mi ni dosti v pomoč...pri takem delu naj nebi mel čas razmišljat o težavah in tko ampak mi uspe....  :(
Ta trenutek bi najraje zginu! :'(
Smešno je da pol ure nazaj sem bi cool. Zdej pa kr neki. Razloga za to pa ni. Vsaj jaz ga ne najdem. :o

Zunanjega seveda ni..Saj naše težave ne izvirajo iz sedanjosti...

Razlog, vzrok..je notranji..

jaz zadnje čase veliko razmišljam o samomoru.... :( vbistvu čist preveč razmišljam o tem in sem zaradi tega postala totalno neaktivna... ker je želja po smrti vsak dan večja... nobena stvar me ne veseli več, nikogar nimam več rada niti sebe niti mojih bližnjih, to me full boli, zato bi rada vse skupaj končala 

Barby! :rozicodam:

Najprej prejmi en objem od mene. Rada bi ti napisala malo več o problematiki suicidalnosti, ker sem se tudi jaz srečala z njo, in sicer na drugi strani.

Moja mami je poskušala narediti samomor v stanju zelo hude epizode v sklopu bipolarne motnje. Jaz sem bila tista, ki ji je to preprečila. Strokovnjaki so ji povedali, da se je na srečo končalo na najbolj ugoden način, ker bi lahko ostala tudi hroma in povsem odvisna od drugih. Mami je bila potem hospitalizirana na zaprtem oddelku psihiatrije, kjer je bila tri mesece. Potrebovala je medikamentozno zdravljenje in veliko naše podpore, ki pa jo je imela že prej.

Rada bi ti povedala samo to, da jaz nikogar ne obsojam, ker vem, da so to hude stvari. Vsak, ki je že kdaj poskušal narediti samomor, je sigurno v zelo hudi stiski in ne vidi poti naprej in takemu človeku je potrebno vsekakor pomagati, da bo spet videl barve življenja, in da bo spoznal svoj smisel obstoja.

Želim ti povedati, da svojih stisk ne zadržuj v sebi, vendar se komu zaupaj. Če pa so misli res prehude, potem pa nujno o tem spregovori tudi s strokovno osebo, ki bo vedela, kaj je potrebno storiti. Mogoče potrebuješ več podpore, mogoče več pogovorov, mogoče več psihoterapije,... Jaz ne vem, vem samo to, da svojih stisk ne zadržuj v sebi in čimprej spregovori o tem.

Res ti želim, da bi spet začutila svoje bistvo, in da bi bil spet srečna. :rozicodam:

za začetek lahko tudi tu  :rozicodam:

ali mislite, da čeprav imam sedaj te temne misli, da se lahko poberem iz tega.... jaz namreč doživljam full krizo, zdi se mi, da se v življenju nisem dovolj trudila, in zato plačujem sedaj. po izobrazbi sem profesorica, vendar se full ne vidim v tem poklicu, ker mi full manjka samozavesti in zaupanja vase. sedaj sploh nevem kje bi lahko delala. gledam razpise ampak se mi vse zdi full težko in da sem nesposobna. ko gledam mlade mamice z otoki mi postane še bolj bad, saj sama sploh ne bi znala vzgajati otrok. zdi se mi da sem zgubila občutek uživljanja v druge ljudi. doma imam podporo, vendar oni ne vedo dobro kaj dejansko se dogaja v moji glavi.... srah me je in po eni strani nimam nobene volje... zato razmišljam, da je samomor edina rešitev.... ko berem razne knjige o samopomoči, piše, da je vsak sam odgovoren za svojo situacijo, se pravi, da sem itak vse skupaj sama zakuhala in sedaj ne vidim poti ven.... problem je v tem, da ko je bil čas za izbiro poklica, nisem dobro premislila, kaj dejansko si želim.... vbistvu si nikoli nisem nič želela postati, oz. nisem znala tko razmišljati.... ko srečam znance na cesti, sploh nevem kaj bi se pogovarjala z njimi.... zdi se mi da le bežim pred problemi in se ne znam z njimi spopasti.... imam ljudi, ki me imajo full radi, ampak jaz se počutim totalen izmeček... zadnje čase se full vračam v preteklost in vem, da sem se tako že večkrat počutila, vendar se nikoli nisem preveč obremenjevala s tem... ampak sem vse samo potlačila v svojo podzavest.... ne najdem moči da bi se borila... vedno sem si želela biti nekdo drug.... ampak na žalost sem le jaz in to ostajam... prišla sem do točke, ko ne znam več razsodno razmišljati, nimam več nobenih želja.....

moje misli so bile obupno temne, grozne, prav bolele so... pa sem se pobrala - torej VEM, da se lahko tudi ti  :oki:


ne, Barby, daleč od tega - skupek situacij, skupek dogajanj, skupek vsega, vseh odnosov, vseh dogodkov, nas privede v določena razmišljanja... kaj sedaj storiti, pa JE odvisno od tebe - to je - odločitev za boj je tvoja  :rozicodam:


in to veš le na podlagi opazovanj?

Barby, se mi zdi, da bi bilo zelo pametno poiskat strokovno pomoč, potem pa korak za korakom rešuješ vse skup  :rozicodam:

Barby :rozicodam:

Razumem te. Vse to sem tudi sama doživljala nekaj let nazaj. Vem, kako je. VEM pa tudi to, da obstaja pot ven iz tega.
Našla sem pot in se odločila za življenje in ravno tako kot je to uspelo meni in Arwen, tako bo uspelo tudi tebi. VEM.

Največ je, da o tem spregovoriš z osebo kateri zaupaš. Najbolje s psihiatrom ali psihoterapevtom.

Še piši..

Objem,
gigli

Barby, take misli niso resnične, glej, univerzizetno izobrazbo imaš že v teh mladih letih si diplomirala danes, ko jih veliko študira do 30. leta in čez. Jaz sem stara 33 in je nimam. Veliko nas bo delalo vse življenje, če sploh, za 600 eu in če bo sreča, več. Tako pridna in sposobna kot si, se zdi, da če bi ti uspelo danes najti nekaj, kar bi ti veliko pomenilo in kar bi bil tvoj novi cilj, bi znova uspela narediti vse, končati do 32. leta  8) Mogoče se ti ne da, ampak ti veš, da bi lahko. Če bi našla nekaj tisto pravo zase, kar bi te v živlenju izolnjevalo in kjer si lahko po svoje ustvarjalna. Ni prepozno. Moja prijateljca  tudi dela tako, poznam enega ki je s 40. letom bruc in enega, ki je s 35. letom vpisal nekaj in še delal hkrati kot delavec v tovarni. Ne mislim, da je najti tisto pravo realna rešitev, saj ni vedno dano.
 Povedati hočem, da ni nič izgubljeno in da so danes na splošnp so taki časi, da se mnogi ne najdemo in da celo moramo poprijeti za vsako delo, če smo le zdravi in če je sploh kakšna možnost za službo. In pri tem mladi diplomirani ljudje niste več izzvzeti, taka je današnja reanost. Škoda živcev, sprejeti jo raje in delat tisto, kar ti paše ali kar se mora, karkoli za nekaj zaslužka, brez slabe vesti : Ni vsem dano najti točno tistega pravega zanje!  :A) Tudi kdor to najde, morda ne uspe najti prostor zase in delati v tistem! Delati tisto, kar te izpolnjuje in ti močno leži, je danes največji luksuz. Ker večina dela tisto nekaj za preživetje.
In noben dokaz tvoje nesposobnosti ni, če nisi našla nekaj pravega zase ! Po moje tudi čisto narobe gledaš črno, ko sklepaš, da če nisi rojena za profesuro, da tega ne moreš delati : glej, tudi če ti ne leži, se lahko vseh ukan naučiš sproti ravno tako kot drugi - saj je začetek v vsakem primeru vedno težak, to je treba pričakovati !
Ampak če si zmogla skozi težko šolanje, zmoreš tudi skozi to uvajanje in če nisi prilagodljiva, se boš pač prilagajala toliko kot gre in se boš naučila elastičnosti v tvojih okvirih,  toliko pač, kot je rabiš z namenom, da lahko delo teče.  :happy:  Pri tem bi ti pomagalo, če bi imela fajn delovno okolje. Na to pa se ne da vplivati. Potem se pač ogneš slabemu in ne dovoliš, da se te dotika. Saj vendar delaš zase in splača se ti.

V drugi temi si napisala, da si ponovno na AD... Enim nam je uvajanje AD v prvih dneh naredilo take misli o brezizhodnosti in smrti, meni tudi, jaz bi si kar naprej rada nekaj naredila in bila prepričana, da imam prav in da je to res...  Če so te misli postale ob novem AD tako močne, da se jih ne da premagati, so pač razultat uvajanja, ti jih bo zdravnik menjal. Jaz sem zarad tega istega , kar ti prestajaš, morala pustit en AD in biti 2 tedna brez vsega, nato pa šla na drug AD, kjer teh pojačanih duševnih težav nisem imela. (namesto Paroxata šla na Cipralex).

meni se ne da več živeti... sploh nimam nobene želje več.... full sem postala pasivna in le čakam, da bo konec dneva, da grem lahko spat... ne znam se več organizirati, počutim se full egoistično sem cele dni razmišljam le kako mi je grozno... ali se lahko iz tega izmotam... vem da bo potrebno veliko dela, ampak jaz sploh nimam energije.... najraj bi zaspala za večno

Draga Barby,
najprej en topel objem in malce sončka v tvojo dušo. Približno vem, kako ti je, ker sem tudi sama trenutno v težji depresiji, tudi sama sem obupana in bi najraje zaspala, pa se nekako prebijam. Imam pa mlajšo hči, ki je trikrat poskušala s samomorom, na srečo ji ni uspelo in je danes spet zadovoljna sedemnajstletnica, ki se je odločila v svojem življenju narediti spremembe, se boriti in uspelo ji je. Pomoč je poiskala na KOMZ-u, enota za adolescentno psihiatrijo in moram ti povedat, da so bili napredki neverjetni. Vsa pohvala celotnemu osebju na tem oddelku.
Poskusi tudi ti poiskati pomoč, ker jo morda res potrebuješ in NIKOLI ne OBUPAJ!!!, vedno se najde pot v prostost.

Vse lepo ti želim in NE OBUPAJ
Mamchy :pomezik:

Zadnje mesce mam en down feeling sicer ne me narobe razumet se borim..sam veste k se problemi nakopičjo  :-[ pol morjo misli nekam uit.

Veš jest k mam usega dost (overdoze problemov) ma 2 načina:

1.)
Si napišem listek z težavami...
In čez kak teden ko ga spet preberem (ko jih je že nekaj tud rešenih) se mi zdijo manjše in vidim kok sem takrat dramatizirala...kaj vse sem razmišljala, se bala...

2.)
Odklopim gsm, net in vso tehniko in sem sama s seboj...
Tišina, mir in jaz. Počnem kaj trapastega: pospravljam ob muski, čečkm..ležim, spim..
Polnim baterije.

evo..pa je teta depresija ze blizu ali pa tukaj..ne morem razlocit..mogoce, ker skusam boriti, da ne pristanem spet na psihiatriji..ko bi kdo vedel kako se pocutim..zelo obcutljiva..utrujena od vsega..misli zvecer-ko se vsaj ne bi vec zbudila..misli zjutraj-cemu sploh vstati..obcutki krivde, ke sem taksna kot sem..negativni odzivi ljudi na trenutno stanje..kaj vse bi morala narediti, da bi se mi stanje 'popravilo', da bi se izboljsala nasploh kot oseba(kar je tezko ze ko sem v 'dobrem stanju')..potem pa jeza drugih ker tega ne naredim..se ne trudim dovolj..pa ni energije..uspeh je ze, ce sploh stopim iz stanovanja..prespim pol dneva, ce le imam cas-nic na dnevnem urniku.. mogoce je vse to posledica izgorelosti..ko se nisem imela sploh casa 'pobrati s tal'....ne vem vec kaj napisati..zmedena..
sla 1x pred kratkim na fax..in me je zacel preplavljati tak strah..ne morem niti sama sebi razloziti zakaj..pulza sem imela 160 preden sem sla od doma....no,da sem si si malo olajsala duso..v bistvu si je nisem kaj dosti..ma....

lp vsem  :rozicodam:

Lost_in_time, kaj naj ti napišem?  :ojoj: Zelo poznam tvoje občutke in zelo te razumem. Kaj pa na vse to pravi strokovna oseba?

Skratka, najdi način, da boš spet prišla iz tega. Pošiljam ti objem in podporo. :rozicodam:

hvala ti,res....  :rozicodam:

strokovna oseba..psihiatrinjo mam na sreco v ponedeljek..2tedna nazaj sem ji rekla da se mi zdi da se me 'depresija loteva', ampak pol je en dan pocilo..in poslabsalo..

Lost in time,  v ponedeljek, ko se spet pogovoriš s svojo psih., bosta gotovo začeli ukrepati. Zavedaj se, da bo bolje, da je to stanje le trenutno.  Želim pa ti, da boš čimprej spet "na konju" , brez strahu, brez tesnobe, uživala življenje.
Ti držim pesti in oglasi se  :rozicodam:

hvala, Slavka, za tolazbo..  :)
vem da bo bolje, ampak letos sem ze tolkrat padla v to..skoz se menjuje..depresija-povprecno-depresija-povprecno-....
strah in tesnoba sta vedno(pa ne mislim vsak trenutek :)) prisotna, tega sem ze navajena in skusam ignorirat ko me prime.
zivljenja pa ne znam uzivat..ker se ne morem nikoli sprostit..mogoce ce sem sama doma malo edino.. s psih.imava pa plane delat na mojih 'prvotnih' problemih, ker vse izvira iz tega(ker ce se skoz pogovarjava o trenutnem stanju, ne pridema kaj dalec..za trenutno ja, tiste stvari ki pa so zakoreninjene v meni pa na zalost ne..)..
povedala ji pa zagotovo bom.

no, hvala se enkrat..  :rozicodam:

Lost_in_time  :rozicodam:

Lost in time ..tudi jaz ti pošiljam en objem ter  :rozicodam:

Razumem tvoja občutja, bila tam. Vem, da je hudo. Sploh pa je trenutno nasploh zelo "nestanovitno" obdobje za nas. Ni svetlobe, ni sonca..
Pomembmo je, da VSE poveš svoji psihiatrinji, da bo lahko čimbolje ukrepala in ti pomagala, da se čimprej pobereš. To ti želim tudi jaz.

lp,
gigli

hvala..  :rozicodam:

nisem sla k psih., sem skoraj cel dan prespala..  :'(
danes pa malo manjka da ne padem skup..  :o

lp vsem

si jo vsaj poklicala in se dogovorila za drug termin?

 :rozicodam:

Osebno mislim, da je hrepenenje po smrti pri nekaterih ljudeh lahko tudi privzgojeno, pridobljeno, izkušnje, travme...

Celo zgledi o mrtvih junakih iz filmov, oboževanje, kult osebnosti, tud mrtvega, je žal posredno romantiziranje smrti in za junaki vsi jočejo. Taki zgledi pa lahko že pri otrocih brez pozornosti in ljubezni staršev , lahko vlečejo v tem smislu, da se napačno nauči, da je smrt veliko priznanje, cilj, smisel in rešitev. V življenju neopažen, v smrti oboževan.
Samouničevalno vedenje je po moje čudaško lovljenje sreče pri tistih, ki imajo pač obrnjeno dojemanje.

Ampak niti dve osebi nista enaki - ena bo po istih izkušnjah dobila take misli, druga pa ne.  Tretja ima take misli zaradi psihoze (ali pa prisilne misli, ali pa skupaj al kak gre to).

Moje osebno mnenje je, da imam jaz pravico na glas govoriti o moji želji po mojem koncu, kadar me ravno prime tako, seveda ne smem drugim stalno moriti.
 Govoriti ja, ker to spada k svobodi govora. Če me dobijo pri dejanju, poskusu, pa seveda po novem zakonu o duševnem zdravju pristanem v bolnici ali na ambulatnem zdravljenju. Ampak ne za dolgo. Bi jih že znala spalamuditi tam vse, da mi nič ni in da je bil afekt al pa, whatever

Marsikdo svoje želje po uničenju ali smrti izraža (besedno ali v dejanjih) zato, ker preprosto ljubi smrt- konec- nič,  ker se mu ne da živeti, ker je ali pasiven ali zarukan , vsekakor trpi, morda je omejen v razvoju sebe, da enostavno ni to, kar bi mogel biti in postati in če ne ceni sebe, ne ceni življenja.  Treba mu je spodbude in pomoči pri aktivnostih, ki pomagajo začutiti vrednost, koristnost.

Samomorilnost zaradi zaljubljenost v samo dokončnost vsega kar obstaja, kot oblika upora proti vsemu v primeru, če življenje čutiš upravičeno ali neupravičeno kot eno samo omejevanje.

Če si žrtev nasilja, samouničevalno vedenje in samomorilni poskusi prinaša tudi maščevanje, s katerim se  zoperstavi nasilju drugega, da nihče nikoli več ne more dobiti priložnosti za kakršnokoli prizadetje. Pri tem ob zelo nizki samozavesti samemu sebi nisi nič vreden, ampak daješ celo kar lastno življenje za največjo možno zmago - premagati svet, ki mu ne pustiš več do sebe.

Ampak to je v trenutku TUNELA vse zakrito in nepomembno, ne zanimajo te več drugi ljudje. In zaradi zoženega dojemanja te nič ne more doseči v srcu, da bi se premaknil ven.

Koristna so direktna vprašanja, ki šokirajo samomorilno naravnanega, da se morda odpre. Kdor trpi za takimi idejami o samomoru, naj odprto prizna, kaj m hodi po glavi, ali da  mu je smrt nekaj lepega, rad bi se rešil, ne da se mu več.

 Iskrena skrb, iskrena beseda, naklonjenost, lahko naredi čudeže, tudi skreg če treba, pa opora pa konkretni nasvet takemu človeku in ne toliko v obliki "Poišči strokovno pomoč", ker ta stavek pušča odtujenost in nič več, pa sam ne bo hotel it itd. Ampak kot prvo v smeri rešitve praktičnih težav,  komunikacija, komunikacija, pa ne ga samega pustiti preveč, iskreno zanimanje, ampak ne pa pokroviteljsko obnašanje ali celo nadzorovanje in podobne bedarije, če še ni v bolnici : to ne pomaga, ker prvič ni spoštljivo, drugič pa se pot za to že odločenemu najde v vsakem primeru ne glede na vse ukane drugih.

V našu državi je vsakodnevno pretvarjanje vsaj 2 LJUDI NA DAN, ki se pred vsemi delata zdrave in vesele, tekom tega istega dne pa si vzameta življenje.

Ne bi bilo treba tega nebodigatreba pretvarjanja okolice in tudi samomorilcev,  da je vse vredu. Direktno vprašat človeka, kaj mu je, ne ignorirat, ampak ga skušat zbrihtat, ne da bi arogantno moraliziral, nasvete v smeri rešitve, karkoli je že in tolažba.

 Včasih lahko iskren posluh, direkten nasvet, ali več nasvetov, sočutje razbijejo najgostejšo meglo, naredijo predor skoznjo bolj kot pol leta ali eno leto antidepresiva.

Tukaj daljše počitnice ali sprememba okolja ne pomaga nujno, ker je človek isti, ko se vrne. Pomaga bolj nekaj, s čimer se zamotiš, kar nosi uspeh, s katerim se dvigne samozavest, lastna vrednost. Preko svoje večje samozavesti pa tud svet in življenje na splošno dobi večjo vrednost in take misli odidejo (če ne gre za vsiljivke in psihozo).

Martinca eno pomembno kategorijo si pa pozabila oment. Govorila bom osebno zase, čeprav vem da nisem edini tak primer. Jaz pogosto mislim na samomor recimo kot na prerivanje prek vrste. Tega ne udejanim zaradi občutka odgovornosti do mladičev (oba sta še mladoletna), pa tudi ker mi je jasno da moji blžnji življenje vrednotijo bistveno drugače kot jaz in bi jih zato najbrž  prizadelo. Torej samomor mi brani edino uvidevnost do okolice. Sama zase v življenju ne vidim nobenega smisla bivanja. Živim pač,
ker je to manjše zlo za moje bližnje, kot bi bila moja smrt. Pa se ne počutim manjvredno od ostalih, niti nesposobno. Sam enostavno mi je brezveze, ker se ne znam slepit in pretvarjat sama pred  sabo. Ves ta svet je en slepeč privid, iluzija, kolektivni trans.......kot da bi trezen gledu gručo zadetih kako zbijajo neumne štose....ampak ker imaš rad par posameznikov iz tega zborčka opic in ker se do teh posameznikov čutiš odgovornega, se pretvarjaš da si v transu tut sam....tko nekak...in potrpežljivo glumiš in čakaš da te odpihne z vrtiljaka programer....

Lp,
H

Vem kaj preživljaš....to poznam zelo dobro, vendar ti ne bomgovorila na  dolgo in široko. Le tako naprej kot si že začela,......ne dovoli  svojim negativnim mislim, da te ujamejo v svoj vrtinec.... trudi se da se boš zaposlila s čimerkoli, recimo s hobijem,  s sprehodom s psom, s kakšnim športom, obiskuj prijatelje, sorodnike,...ne zapiraj se vase  in MISLI POZITIVNO.. kajti misli so naš največji sovražnik.
Kadar pa boš imela težave in dvome pa kar poprosi tukaj  za pomoč, vedno se najde kdo, ki ti bo pomagal s svojimi nasveti.  LP

1. A samo en vidik želje po smrti obstaja?  :ne:
pa se ta se mi zdi tako najstnisko 'nerazumljen' obarvan..
menim, da se vecina ljudi odloci za samomor iz drugacnih razlogov, drugacnih želja..
(glede na to, da bi lahko izdali roman ce bi zdruzili vse tvoje poste, se mi zdi da imas malo prevec casa/dolgcasa..po drugi strani pa, ker si opisala samo en vidik, cemu samomor, imas se vedno premalo casa..  :zvizgam:).

2. WHAT?!?!  ???
ok-po tvoje.
v realnosti pa..niti priblizno tako..seveda da se ljudem taksno vedenje zdi cudasko-AMPAK:ce necesa ne das skozi sam, si ne mores predstavljati kar dozivlja drugi.(cemu to pocne).



Arwen: nisem poklicala..termine imam ze vnaprej dolocene..mislim da nisem niti zmozna stopit do nje..bom pa verjetno morala, ker mislim da za letos nimam vec terminov, bom pa verjetno rabla zdravila....  :rozicodam:

Lost_in_time, objem od mene. :rozicodam:

Harlekina, kako nazoren in moram priznati v nekaterih primerih zelo realističen opis, na žalost. Ne poznam teh občutkov, pa vendar to ne pomeni, da jih tudi ne razumem. Res ti želim, da bi pa le našla smisel bivanja tudi ti. :rozicodam: 

Lost in time, po moje ja, kar sem opisala, verjamem, ampak jaz ne trdim, da česa drugega ni.

Imaš prav, Harlekina. Saj tega je še verjetno več. Od nekje mora izvirat odljudnost in odsotnost radosti, saj je ta odsotnost kriva teh misli na smrt. Če bi bil človek zadovoljen sam s seboj, jih ne bi imel.  :-\  Mogoče je največ kriva osama.

Sem imela svojo debilno ukano v zvezi s tem, kako se odreči samomoru takrat, ko me je držalo, ampak je pomagala. Na to sem se trudla gledati kot na ' samo še eno neizpolnjeno željo v življenju več' , v nizu drugih neizpolnjenih želja. Zmanjšala sem temu vrednost in moč tako, da sem željo po samomoru postavila ob bok vsem drugim neizpolnjenim željam. Mislila sem si tako : če mi tisto ali ono ni uspelo (marsikaj drugega), pa si tudi te končne želje po samomoru ne rabim izpolniti, ker kaj pa je to takega, saj je samo ena izmed mnogih želja. In ena želja gor ali dol. Če nisem nič drugega posebnega pomembnega naredila, zakaj bi točno to.

se strinjam, realen opis... in - poznam te občutke...    in jaz prav tako, Harlekina, iz srca ti želim, da ugotoviš, da smisel je  :rozicodam:

Lost_in_time  :rozicodam: kako kaj?

Janja, Arwen..  :rozicodam: :rozicodam:
pa, danes je malo boljse, malo bolj aktivna,celo do faxa sem uspela prit..
lp :rozicodam:

 :oki: super novica; upam, da bo danes tudi tako, vsekakor držim pesti zate  :rozicodam:

Lost in time  :oki:! Vsako izpostavljanje je težko, a vendar ti je uspelo. Kar tako naprej...

Harlekina, dobro in resnično napisano. Te občutki tudi meni niso neznanka, čeprav jih sedaj več ni..so pa bili.

lp,
gigli

Arwen, Gigli..  :rozicodam: :rozicodam:

Arwen, danes je faxa prost dan..  :sesmejem: (eno neobvezno predavanje), pa sem pri dragem..imam namen malo pospravljat po bajti..bomo vidli.. sem se celo prej vstala danes..ob 12h....  :-[

lp :rozicodam:

Lost_in_time,   :rozicodam:

Drzi se, kako si pa danes?

Himiko

ne vem..nima smisla..ne zivljenje..zveza..kaj moram nardit da se mi pokaze malo ljubezni..ne vem..potem pa imam jaz slab obcutek,krivdo....ko si cel vikend z osebo, ki se te niti dotakne ne..in ta vikend sem se zlo trudila delat na svojih 'napakah'-jih popravit..pa bom nazaj spet odsla s slabim obcutkom..ko se mi zdi da se je vsem bivsim dosti bolj odprl,ni bil tak trmoglav..jaz pa zdaj kasiram za vse nazaj, kar mu je pri razmerjih slo narobe-no,saj sem delala napake, ampak..sem 100x bolj kasirala zato..sem se ZELO spremenila medtem..ampak on tega noce videt/si priznat/kaj pa vem....kaj naj..kje je smisel..sem zelo navezana..nocem narazen..trenutno sem tak al tak v depresiji..kaj naj se naredim?!?!

Himiko  :rozicodam:

Najprej zase poskrbi, napni moči, da zlezeš iz depre, potem pa rešuj ostale zadeve, odnos,....  :rozicodam:

Lost_in_time  :rozicodam:

Vcasih se res zdi, da ni smisla. Posebno v demontazi nasega pogleda na svet, ki pa se pravzaprav vseskozi odvija, le da v razlicnih obdobjih z razlicno intenzivnostjo.

Seveda depra kot neko dlje trajajoce bolezensko stanje natakne na nase oci debela ocala, skozi katera vidmo svet popacen, nesmiselen. Tudi in sploh v razmerju, ki zaradi svoje zgoscene intenzivnosti blizine se bolj lovi tovrstne obcutke - vsaj takšna je moja izkusnja.

Razmerje dveh temelji na vzajemnosti, komunikaciji in predvsem spostovanju, zato ti nikakor ne smes prevzemati odgovornosti za oba, sploh pa ne smes imeti obcutka krivde! Ti delas na zvezi, a v prvi vrsti delas zase, ne zanj! Ti se trudis, a tudi on se mora truditi. Res pa je, da smo vsi krvavi pod kozo - morda je trmoglav zato, ker je prizadet zaradi preteklosti. Srce pa se zdravi in odpira pocasi.

Daj si cas, dajta si cas... Vcasih je minevanje casa najboljse zdravilo. Ni lahko, a iz lastnih izkusenj lahko recem, da smisel vseskozi pronica in nas vedno najde - oziroma bolje - mi najdemo pot do njega.

Lost_ in_ time, te reci se vedno uredijo, cetudi se vcasih zdi vse prevec zacementirano, statično. Ljudje se znamo in nas znajo presenetiti , zivljenjski tok nas vedno znova poboža in to je zame smisel - neko neotipljivo upanje, ki pa vseskozi tli.

Lost_in_time, veliko si ze dosegla in se veliko lepega je pred teboj, le pogumno  :rozicodam: :rozicodam:

Himiko

 :rozicodam: :rozicodam:

p.s.:ne vem ce sem kaj dosti ze dosegla?  :unsure:

Ob vseh nasvetih, ti lahko samo povem kaj pomaga meni. Pogovor. Pa ne govorim o pogovoru s tvojim dragim, govorim o pogovoru z neodvisno, tretjo osebo, s prijateljico, prijateljem. Z nekom, ki bo pripravljen poslusat, poslusat tvojo izpoved, bolecino. Brez da bi te prekinjal. Rabis nekoga komur lahko potozis, ne drzi stvari ki te mucijo v sebi, daj jih ven, cimprej, cimvec. Vem, besede je lahko reci, tezje je stvari potem tudi narediti. Vsi smo v tem, vsi smo dali to skozi.

Drzim pesti, da ti uspe. Ob vsakem trenutku, ko nebo slo naprej pa nam napisi na forum, z veseljem bomo prebrali!


LP

M

Lepo napisano. :oki:

lp,
gigli

haloooo  :nene: pa si! in to ogromno!  :oki:

 :rozicodam:

Hvala vsem za podporo..Arwen, Mali Mai, Gigli..  :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:
malo sem se pogovorila z dragim..na zalost pa nimam svoje najboljse prijateljice, tiste, s katero se lahko o vsem pogovarjam brez problemov, v blizini (tak je, ce spoznas prave prijatelje ko si hospitaliziran..vsak je iz drugega konca Slovenije..  :kiselnasmeh:)..  :(
En nasvet: Kaksen je najboljsi nacin da se pogovoris z moskim? Enostavno-pogovoris se v avtu(po moznosti njegovem)-tak je 'ujet' in ti nima kam zbezat.  :kiselnasmeh:
pa da se malo potarnam: utruujjeennaaaa.... :spim:  :A)

p.s.: Arwen-res ne vem kaj sem dosegla..  :unsure:

lp vsem  :rozicodam:

ja, potem pa razmisli malo, noooooooooo   :A)

Lost_in_time  :rozicodam: lepo je, da si  :rozicodam: :poljubnjej: :srce-utrip: :sunny: :rozicodam:

Arwen, enako.  :) :rozicodam:

Lost_in_time, vse dobro!  :rozicodam:

temne misli, samomor; ste kdaj poskusili...razmišljali o tem...

Seveda. Ravno danes. Da si bom natočil vodo v kad in si prerezal žile. Sem pa pozabil, na kateri roki moraš to narediti. Levi ali desni?

Bacardi :ne: :nehvala:

Verjetno na obeh. Kurc, pa tako življenje.

Bacardi, dej ga no srat no;)...

al si mi dolžn še kosilo...hihihi;)...

preskoči te misli...pejt raj spat...k jutr bo bolš...vrjem, ker te bom jz poklicala...hihihihi...pa pazi se...k mam bergle;)

Bacardi, poizkusi udejaniti te besede, ki si jih včeraj napisal v temi o smislu življenja: živi zdaj in živi tukaj ter sprejmi vse, kar ti življenje ponuja. To si napisal ti in meni je bilo všeč. Pa da ne bo pomote, jaz razumem tudi to, da človek kdaj misli, da ne zmore, vendar to samo misli. :pomezik:

Če misliš, da ti bo lažje, napiši, kaj konkretno te teži. :rozicodam: 

 :strah:  :nehvala: Bacardi  :poljubdobil:  ja, saj vem, no  :rozicodam:... je tudi pred kratkim nekaj podobnega švigalo po moji podstrehi, ko sem stala pod milim nebom, gledala zvezde in na glas bentila nad vsemi in vsem in se kregala z onim tam gor...  :jezko: :jezko: :jezko:  "pa kaj mi je treba tega... itaq je vse brezveze.. pa jaz brezveze... pa kdo si me je zmislu... " ... in potem me prešine: ja, porkiš, kaj se pa grem? ja, je sedaj vse tko trapasto pa to... a... a zdaj, ko sem pa tko daleč že prišla, me bo pa ene par dogodkov kar povozilo?  :ne: :ne: :ne: naka! ni šans! se borim(o) dalje  :oki:

Bacardi  :rozicodam: saj veš - je smisel... ni vse brez veze..

Hmm, kaj pa če ti nič več ne ponuja? Ravno včeraj sem se srečal s tem, da mi nič noče dati. Mater, že 45 let si moram vse na silo vzeti. Se jebat po tem svetu, pa zakaj.

Moja dva, zaradi katerih živim, predvsem je to sin, me že cel teden nista poklicala. Sem naredil test. Imaš moža, ki se cel teden ne javi, pa te boli moški spolni organ. Kaj pa, če je v bolnišnici, ali pa so ga zajeli ugrabitelji. :pomezik: Ne, moja žena misli, da se kurbam naokrog. Res sem faca in frajer.

Ej, Bacardi, pa zarad tega že ni vredno mislt na najslabš.
Kolkrat sem se že jaz skregala z mojim možem, pa me tudi ni poklical, pa še starši so me znerviral, pa v službi sem si živce natrgala, še čudno, da sploh diham, da še lezem in da imam toliko volje v sebi.

Nihče, ampak res nihče ni vreden, da se daješ v nič, da misliš na temne stvari. Pomemben si ti. :rozicodam:
Pa še nekaj, tko fejst dečko si, da si greha vreden.

Enim pomaga pri preprečitvi tega dejanja tolažba drugih ljudi. Enim pa samo lastna zavestna, razumska odločitev ZA ŽIVLJENJE, brez čustev al kakršnihkoli vrednotenj.

and the point is?

Bacardi, ta "veseli" december nas vse malo stisne....samske, vezane...vsi okoli nas so nekako evforični, pa se sprašujemo kaj delamo narobe, da nas tako stiska okrog srca...tudi jaz sem taka.
Pa bo prišel januar, pa februar, pa pomlad in bo narava zaživela in mi z njo!
Pošiljam ti objem  :rozicodam:

Slavka, se podpišem pod tvoj post :oki:

lp,
gigli

Hočem reči, da če nič ne pomaga v smeri najdenja smisla in je misel stalno globoko nekje prisotna, ne glede na trenutno življenjsko stanje, da še vedno pomaga zavestna, čisto brez-čustvena odločitev za življenje in ne za smrt.
Če se ti zdi vseeno, a si ali te ni, svojih dejanj ne rabiš prilagajat glede na trenutno počutje, mišljenje ali čustveno stanje, ampak je lahko ta zavestna odločitev nad njimi vsemi, ne glede na naravo teh misli glede življenja in smrti...  Zavestna odločitev ZA življenje ne glede na vse in vsemu navkljub živiš, to je point.  :kiselnasmeh:

Jaz imam včasih občutek, da je nekaterim vse k "riti" prinešeno, nekateri pa se že vse življenje samo trudimo in trudimo... Pa vendar je to samo občutek, ker jaz za druge ne morem vedeti, tako kot tudi drugi zame ne morejo vedeti. Že v neki drugi temi sem napisala, da drugi zame mislijo, da živim sanjsko življenje, v bistvu pa samo jaz vem, kakšne bitke bijem, čeprav o tem ne govorim in ne pišem. To je bistvo Bacardi, da ne ti ne jaz ne veva za tuje bitke in misliva, da sva samo midva v "govnu". Pa ni tako... Ko bo s tabo spet malo bolje, potem boš spet zagledal smisel in vedel boš, da je vredno živeti, če ne zaradi drugega, zaradi sina. :)

Punce toliko pišejo o tebi in tvojih čevljih, jaz pa še sedaj ne vem, kdo si. Pa saj tudi ti najbrž ne veš, kdo sem jaz, čeprav sva bila oba prisotna na zabavi. :pomezik:

Drži se! :rozicodam:

Bacardi :rozicodam:, si bolje?

Bacardi...  :rozicodam:  Si kej boljše??? Sej ne morem razumet kako ti je, res ti pa želim da ti uspe te misli stran zbrcat in prebrodit tole!!... Drži se!!!!!!! :-*  :rozicodam:

Bacardi, obuj sexy čevlje, pa pridi na Obalo...Bova šla na kuhano vino in gledala v zasnežene barke. Hudiča, sem jaz tudi tako  :jok: zadnje čase. Potolaži se, je december.

Pozdravljeni!
hudo je, tale praznični december me vedno ubija. jaz sem dosegla že vse, kar sem si zadala. že več let nimam nobenega cilja več.
trgovine so polne, ljudje pa brez denarja??????? vsi tako brezglavo kupujejo z velikimi minusi.
jaz si pa tako želim miru v sebi in notranje sreče.
Zakaj sem vedno sama za to?

Bacardi ...moja zgodba je obrnjena situacija: (mogoče v razmisek)

...moj mož se večinoma ni javil kdaj pride domov...pač ga ni bilo...v začetku sem jokala, potoki solz, črnih misli.....trpela, klicarila (ni dvignil), sms, tudi nekajkrat klicala policijo če se je zgodila nesreča (ker ga recimo ob 02.00 še ni bilo domov) ... KO JE PRIŠEL je bil njegov najpogostejši odgovor na moje vprašanje kje je bil: "ni kaj povedat"... (danes ne vem kako sem to zmogla prenašat tolko let).Torej iz enga dreka sem padla v drugega (iz skrbi kje je (srečna k je prišel domov)- v nezaupanje in dvom(zakaj mi skriva, laže)) ... na koncu sem dojela, da če NISEM TOK VREDNA da mi on sporoči kje je in kdaj pride ... da mi enostavno mora bit vseeno kje je...saj to ni ljubezen, ni povezanost...je ena razsuta situacija.
In ja, tudi jaz sem bila prepričana da popiva in dobaciva kelnarcam...in da ga boli K. za nas doma.
Pravzaprav nima veze a je utapljal v alkoholu depresijo (zaradi svojih skrbi, travm)...pač je ponočeval v večdnevnih turnejah...in to je dejstvo, ki boli..tvoja ljubljena oseba naj se tako ne bi vedla.

Danes je zame pomembno samo še kakšen odnos je imel do mene.
Neiskren...kljub vsej obojestranski ljubezni.
In zame je nespoštovanje partnerja da zgineš od doma in ne poveš kje si...se ne javiš.itd...
Ker vem kako prekleto hudo in ponižujoče je doma "čakat" moža, ki nimaš pojma kje je.

Vse, kar sem si želel, kadar koli je že bilo: stari , kako si. V isti sekundi bi odpisal. Pa nisem šel popivat ven, ker mi niti ni bilo. So pa bili časi, ko sem šel. Mačoti smo stali pri šanku, in seveda dobacivali kelnercam, ampak verjemi, nobenemu niti na pamet ni padlo, da bi s katero od njih imel kakšno afero.

Noben moški, kadar, vsaj mislim tako, in če jih gre družba večih moških, nima nobene posebne želje po nekih ženskah. Sami sebi so zadosti.

Imam sosedo v našem naselju. Ne vem, če kaj to pomeni, je prlečka, in včasih smo se kje ustavili, Prlekija je huda po tem, vendar je rekla, da če grejo trije moški v gostilno, ona nima nobene bojazni, da bi kateri, predvsem je tu mislila na svojega, skočil kam čez plot. Mi smo, enostavno, bili preveč "pametni", da bi nam kaj takeka padlo na pamet.

Je pa res, če takrat, ko ded, ko pride domov pozno, ne more povedati, kaj je delal.

Enkrat sem šel ven z mojima sosedoma. Prišel sem domov in sem stal pred vrati, baje, kot "šerif", ko sem pozvonil. Drugi dan smo se iz tega samo šalili.

Je pa res, da so vsi vedeli, kje smo bili, in da se bo končalo, tako kot se je. Jaz sem naslednji dan kuhal kosilo, in vse žene sta se cel dan hecale iz nas.

Torej: povedati je treba, kje si bil. Problem pa nastane, če ti tega partner ne verjame. Odnosi so že zastrupljeni. Protistrupa pa ni.

In sedaj, ko živim v Ljubljani čez teden, lahko povem, kakrkoli hočem, pa mi še sosed, ki je moj prijatelj, ne verjame.

Življenje ni enostavno!!

No, Aslan, nisem pa hotel povedati, da če me ne bi bilo več dni doma, da je to normalno. Ne more biti, če si oče. Jaz, npr. nikoli nisem šel v gostilno po službi. Niti enkrat.

No, pa sem tudi slab.

Seveda ne Bacardi. :rozicodam:

Meni je bilo tko preklet težko..vsa ta dolga leta prenašat
to da nikoli nisem vedela kaj prinese večer, kaj jutro itd...
Zato sem ti napisala da vidiš kaj vse ženske tud tuhtamo ob tem... :unsure:
In kok nam je pogosto težko...ker smo same, same za vse...

Odkar sem samska...sem manj sama kot sem bila prej.
Ker vsaj vem pri čem sem...ker ne čakam u nedogled a pride domov, a je trezen...

Če prav razumem si ti v Ljubljani čez teden, stran od družine?
In te nič niso poklicali... :(

Pravi prijatelji verjamejo našim besedam.
Ko smo iskreni se začuti...

Ah, Aslan, življenje je tako prekleto zapleteno, pa sploh ni.

Je pa nekaj, kar mi že dolgo ne da miru; velikokrat se sprašujem, kaj pa če smo mi tisti, ki smo zaradi svoje bolezni... motnje, ali , kar koli to že je, nerazumljeni. In še huje, da smo egoistični v tej meri, da bi nas morali vsi ostali razumeti. V smislu, kaj ne vidiš, da sem depra... Ali ne moreš razumeti, da sem še vedno enak, vendar samo bolj občutljiv. Da ne morem vedno vsega razumsko, kot sem nekoč, sprejemeti sveta in življenja. In tu se pojavi novi zaplet oziroma rešitev: najbolje, da smo sami. Sami v svojem svetu, ki je največ krat črn, je črna jama, iz katere se izkopljemo, ali pa ne. Vendar pa takrat nobenega ne pustimo zraven. Ne staršev, ne partnerjev, ne prijateljev...

Danes sem to naredil sinu. Osebi, zaradi katere še danes, pravzaprav živim. Včeraj je praznoval rojstni dan. Bil je zunaj in prespal pri prijatelju. Skuhal sem kosilo, in se potrudil še bolj, kot kdaj koli prej. Zmenila sva se, da me bo poklical, kdaj, približno lahko pridem po njega. In potem sem klical in klical, in čeprav je še kdaj tako utrujen, svojim prijateljem se zmeraj oglasi. Ker slišim. Meni se ni. Zakaj, ne vem, ali pa vem. Vse, kar sem za njega storil v življenju, ne materialno, čustveno, se mi je podrlo. Ne vem, ali mu je kdaj kdo rekel, da sem kreten, in kandidatov je bilo, po moje kar nekaj, so ti uspeli.  In vsi terapevti mi govorijo, imaš sina, za njega moraš živeti, in le živeti in živeti inživeti.

Nič, skuhal sem kosilo, vzel tisto malo, kar imam in odšel v Ljubljano. In, seveda, kar je nazadnje izpadlo: kriv sem jaz, kaj pa sem kar tako odšel.

Nič drugega pa nisem hotel, kot to, če že ne more domov, ker je preutrujen, ali je pri kakšni mladenki, da mi reče: stari, ne morem še domov, ker me npr. boli noga. In jaz bi to razumel. Vseeno še mislim, da sem oče, ki je glede vseh stvari jako elastičan. Vendar je bilo bolje, ne se javiti.  Mater, kdo ga je pa vlačil mrtvo pijanega po Šentilju in nič ni rekel, in celo noč dežural ob njem, da se ne bi zadušil...

No, in izpadlo je, da sem preveč občutljiv, da ne dojemam stvari, da so to pač pubertetniki... No, vsedel sem se v avto in odpeljal, brez kosila, ki sem ga delal z ljubeznijo... Mogoče pa vsega nisem dobro razumel.  In če ne razumem vsega v redu, mislim, da na svetu ni več mesta zame. To je gotovo.

Kaj je možno, da nič ne razumem?

Jaz pa razumem...Bacardi!!!...Tebe razumem!

Daj malo zdrži še...prosim!!!! :rozicodam:

Bacardi OK si ti. :rozicodam:

Si pa občutljiv (morda tudi zaradi depresije) toliko bolj... :unsure:
...razbrati je da krivdo (zelo hitro) pripišeš sebi: sem slab (zihr so mu rekli da sem kreten), noče se MENI oglasiti...itd...SEBE vidiš slabega...
(ne pomisliš naprimer: mulc se ga je ornk napil in spi k koma, vraga in jaz sem  mu zaman kosilo naredu, banda pubertetna.. :o) .. vedno je VEČ vidikov...

in tukaj je en keč...slabo mnenje o sebi...in že majhna stvar, ki nam v naši glavi to
še potencira (ne dvigne gsm)...naredi v nas totalno čustveno vihro...z subjektivnim sporočilom: "JAZ SEM SLAB"... (ampak v resnici - objektivno gledano si OK oseba, fajn možakar, še fejst povrhu!)

Sin se mi zdi ni vedel za kosilo...je bilo presenečenje... :-[
in klica ni dvignil bog si ga vedi zakaj...(ne veš zakaj...samo domnevaš)

Rešitev ki jo jaz vidim: POGOVOR z sinom..točno tak kot pišeš nam tukaj...
poveš SVOJE občutke, misli, kaj si želel...in kaj si nato občutil...
S tem pokažeš svojo ranljivo plat, svoje srčece...in sin ne bo ostal ravnodušn...
Taki pogovori ZBLIŽUJEJO...

In ja, drži se...sej veš za dežjem posije sonček. :rozicodam:

Bacardi, zelo zapletena zgodba. Lahko napišem samo to, da razumem tebe, razumem pa tudi tvojega sina. Tudi moj oče ni bil idealen in mi ni znal biti oče. Jaz mu tega nisem zamerila, marsikdo drug, ki bi bil na mojem mestu, pa bi po vsej verjetnosti mu zameril. Še zmeraj ni prepozno, da začneta delati na boljšem odnosu. :A)

Drži se! :rozicodam:

Bacardi, saj človek pravzaprav živi zase... zase in za trenutke s sočlovekom... kaj pa vem... vem le to, da kar tako kabel iz vtičnice potegnit (to je men rekel takrat Ton, ko sem se pojavila tu gor)  :ne: ... ogromno stvari lahko zamudiš  :rozicodam:

Živeti moramo svoje življenje. Otroke ne vzgajamo zase, pač pa za življenje. Lepo bi bilo, da bi sin sporočil, da ga ne bo....Je pa vračanje hvaležnosti zanj veliko breme.

Skozi svojo občutlivost mu sporočaš: toliko sem naredil zate, ti pa tako.....
Oprosti, mene tako vedenje odbija. Veliko raje bi slišala: kako je bilo? prav gotovo ste se imeli super....prosil bi te le, ča drugič pokličeš da te ne bo, da me ne bo skrbelo....da vem ali tudi tebi skuham kosilo...
Tebi se zdi, da si toliko naredil zanj, on pa ti tega ne vrača..kaj pa njegova čustva? Kako to on doživlja? Se počuti utesnjenega? Vprašaj ga....Brez očitkov. Daj mu vedeti, da ga ceniš, da mu zaupaš, da pa si le njegov oče in te skrbi.

Jaz se pa podpišem pod Aslan...

Ne znam ti sicer tako lepo napisati in svetovati, vendar bi ti  nakako isto povedala kot ona. :rozicodam:

Čakaj malo, Bacardi,
če sem prav brala, je tvoj sine (očitno že starejši najstnik, a ne) imel včeraj rojstni dan in je torej v soboto, kot se spodobi, žural s frendi in okronal rojstni dan s tem, da je prespal - kot se za mulca njegovih let spodobi - pri kaki mladenki. Bravo sine, tako se dela!
Ampak: ti si želel, da rojstni dan namesto v svoji družbi ali v naročju kake mladenke preživi s tabo. In ker se ti po prekrokani in bogvedi kakšni noči na rojstni dan ni oglasil na telefon - potem ko si se tako potrudil zanj, da si mu skuhal kosilo! - si ne bodi len spokal in stegnil v Ljubljano - in niti toliko nisi potrpel z njim in počakal, da bi prišel domov in mu voščil. Kakšno darilo si torej poklonil sinu za rojstni dan? Svoje demonstrativno nezadovoljstvo z njim in občutek krivde, ker ni izpolnil tvojih pričakovanj in zadovoljil tvojih želja.

Pa saj je bil vendar njegov rojstni dan! NJEGOV dan, ne tvoj, ja? Se nisi mogel niti toliko premagat, da bi ga počakal, preden si v dno srca užaljen, ker te ni upošteval, odšel?

Bacardi, si kdaj razmišljal o tem, kakšno neznansko in neznosno breme nalagaš na sina s tem, ko tako proklamativno živiš samo še zanj? Postavi se v njegovo kožo - kakšni občutki ga morajo vendar navdajat ob tem? 'Moj oče živi samo še zaradi mene, jaz sem edini smisel njegovega življenja, torej moram pazit, da bom izpolnjeval njegova pričakovanja, da bo ob meni zadovoljen in da ga ne bom kdaj prizadel, ker bo potem izgubil edini preostali razlog svojega obstoja in ga nič več ne bo zadrževalo v življenju. In če kdaj - bognezadeni! pa vseeno - če torej kdaj res položi roko nase, kdo bo odgovoren? Kdo bo kriv? Jaz.'

Bogtenimarad, Bacardi, takih bremen nimamo pravice nalagat komurkoli - kaj šele svojim otrokom! Od sina dejansko zahtevaš, da te bo brezpogojno razumel in te imel brezpogojno rad. To, Bacardi, da imamo brezpogojno radi, pritiče nam staršem v odnosu do otrok, ne obratno. Pa ti svojemu sinu poklanjaš brezpogojno ljubezen?
Bi včeraj ravnal tako, kot si, če bi mu jo?

Tvoj sin bo svojo brezpogojno ljubezen, odgovornost in skrb naklanjal svojim otrokom, ko jim bo starš - do takrat pa mu, za boga milega, pusti, da je pač najstnik!

Pred časom, ko sva si izmenjala par zs-jev, si mi napisal, da ti bom nekoč zaupala recept za obletnico, se spomniš? Evo ti ga: zavestna odločitev. Za spremembo.

Oh, Trina, ne govorim si jaz, da živim samo še zaradi sina. Drugi mi govorijo, da to moram. In, kakor koli že, tega mu tudi nisem nikoli povedal, v smislu, veš, jaz pa živim samo še zaradi tebe
Kaj si čisto nora, ali pa imaš mene za bedaka. In moj sin ima pri meni vso razumevanje. Še sam ga spodbujam, da ga mora srati tu in sedaj, da mu ne bo kdaj žal. Kot je nam vsem.

In od njega tudi nisem nič drugega hotel kot to, da mi pove, kdaj bo približno nared, da pridem po njega. In, verjemi mi, da nikoli ne vohljam za njim, ker mu 100% zaupam. Nikoli mu ne težim po telefonu. Po njega hodim ponoči ob treh ali štirih v Maribor, v njihov klub in še njegovih prijateljev mi ni težko razvozit. Pa tudi pijanega kot mavro sem peljal domov, da mi je še v naročje pljuval. In naslednji dan mu ni bilo treba avta ščistiti. Pa sem ga razumel in mu dal nasvete.

Odšel pa nisem užaljen, ampak žalosten, ker sem mislil, da se mi svet dokončno podira. Lahko mi tudi verjameš, da nisem ravno zmeraj razsoden, da sem občitljiv in ne ravno "normalen".

Še vedno pa mislim, da bi en sms bil dovolj: stari (tako me kliče), pridem pozneje, kot sva se dogovorila. In, verjemimi mi, draga Trina, da niti pisnil ne bi.

jA samomor, zadnje čase se  mi ta misel velikokrat prikrade v misel.Posebno danes zvečer čisto sem na tleh. Ne vem več kaj naj naredim. Bili smo s prjatlovo sestro skupaj pri nama. K prjatlu sem se preselila prejšnji mesec. Ker ga ze dolgo poznam sem mislila da je v redu človek. Danes pa je pokazal zobe, ko je njegova sestra odšla domov. Bil je in je še vedno pijan. Bil je grono grob, da ne rečem da me ni oklofutal. Ampak jaz sem mu vrnila samo v samoobrambi. Od druzine sem šla pred 18.meseci v garsonjero. IN ker me je prjatu ves čas masiral zakaj mečem denar stran, če sem lahko pri njemu sem končno popustila kljub opoorilom njegove sestre in prijateljev. Danes mi je pokazal pravi obraz. Šla sem spat v drugo sobo in sedaj mi je zagrozil da naj se zjutraj poberem. Nimam kam iti. Nazaj k druzini ne morem , garsonjere nimam več in kaj sedaj. Po glavi se mi mota tisoč misli in ena je naj končam sama sebe in vse bo rešeno. Otroci so odrasli , nekaj mesecev bo te3zko pote3m pa bodo preboleli. Boli me le za hčerko ki je močno navezana namene in še študira. POMOČ!!!!!!!!!!!!!!!! prosim  !

Olja, samomor nikoli ni rešitev!

Olja, si mislim da ti je zelo hudo in si povsem obupana in ne vidiš nobene rešitve.
Vendar vedi da nisi sama in maš našo podporo. Drži se in počasi se bo našla kakšna rešitev.

Otroci pa ne bodo kar "preboleli", otroke to zaznamuje za celo življenje!

Sicer pa nobena juha se ne poje tako vroča kot se skuha in tudi če prespiš in potrpiš boš jutri lažje iskala rešitev kam oditi - morda imaš kakšne prijatelje, morda se najde kakšna rešitev, ki jo sedaj niti ne vidiš...

Namesto misli o tem da kaj narediš sebi raje se razjezi nanj in uporabi to agresijo v smislu bolj zagnenga iskanja rešitev iz krize.

Jang    hvala za podporo ampak tako sem obupana ! Sploh ne vem kje se me drzi glava kar šla bi kam pa ne najdem rešitve.

Bacardi, brez zamere, ampak sam sebi nasprotuješ. Če bi imel tvoj sin pri tebi 'vse razumevanje,' bi ga včeraj počakal in mu voščil - ne pa, da si demonstrativno zapustil prizorišče, ker se ti ni oglasil na telefon (ali pa ti poslal sms-a). Je bilo res tako težko razumet, da mu v tistem trenutku nisi bil najpomembnejša okupacija na svetu?

In, Bacardi, ne izgovarjaj se na svojo občutljivost - ko se začnejo starši izgovarjat na svojo kao občutljivost kot vzrok za napačno vedenje do otrok, mi grejo vsi lasje pokonci; in da nisi 'normalen,' je nesmisel. Namesto da se ukvarjaš s svojo 'občutljivostjo,' namesto da vidiš samo svojo kao tragiko, poskusi sprevidet, kako tebe in tvoje vedenje vidi sin. In sploh družina. Povsem resno ti to predlagam - ker, glej, ne glede na to, da imaš načeloma prav, da bi ti bil mulc moral poslat vsaj sms, ni absolutno nobenega razmerja med resnostjo njegovega 'prestopka' (na rojstni dan se ni ukvarjal z mislimi nate, ker se je očitno ukvarjal s svojim letom primerno nujnejšimi zadevami) in tako skrajno dokončnostjo tvoje kazni (užaljeno si odkorakal iz bajte). Ja, mislim, da je bila to gesta užaljenosti, ne žalosti - in, ja, to je bila dejanska kazen za tvojega mulca, sporočil si mu, da te je tako zelo razočaral, da se ti je podrl svet.

In po drugi strani, Bacardi: če bi meni mulc v pijanosti pobruhal avto, bi moral storit še krepko, krepko več kot samo lastnoročno očistit za sabo, da bi se odkupil za prekršek.


Olja: za prvo silo se lahko zatečeš v kakšno od 'varnih hiš.'

Olja, stanovanja se oddajajo - zagotovo najdeš prav kmalu zase kaj primernega, do takrat pa, kot pravi Trina - varna hiša http://www.tosemjaz.net/si/dodatne_informacije/739/detail.html

objem  :rozicodam: pazi nase, pa drži se; mnogo si prestala, tudi čez to BOŠ šla  :rozicodam:

Trina, kaj bi ti brez Bacardija.  :pomezik:

Moj sin ni imel rojstnega dne v nedeljo, ampak že v soboto 19. decembra. To vem še kako dobro, ker sem bil prvi, ki ga je ob njegovem rojstvu videl (razen babic, seveda). In že v soboto sem ga objel in nisem spizdil od doma, ne da bi to storil.

Sploh pa, ne veš, kaj se je meni takrat motalo po glavi, in zakaj se mi je, ker so zadeve mnogo bolj kompleksne.

Tudi ti boš morala kdaj prej zajeti sapo Ne pa, ko vidiš, da je Bacardi nekaj napisal...saj veš...

in, Bacardi, kako si kaj danes?  :rozicodam:

Ne vem, bolj slabo. Gledam to svoje prerezano zapestje in sem prav slabe volje. Kdaj bom nehal to agresijo nad seboj zganjati.

Potem mi pa še Trina teži :sesmejem:

saj veš, da Trina hoče dobro + več mnenj dobiš...   :pomezik:; kar se pa zapestij tiče, jih pa preučuj kvečjemu z namenom nakupa zlate zapestnice  :)

Draga OLJA..smrt ni izhod..je beg...je občutek lastne nemoči...
In ti SI MOČNA, ti si že dokazala sebi, zmogla si zapustit moža...
in se znajti sama in če prav vem si bila prav fajn ko si bila sama.

Takle pijani fičfirič....ki verjetno zna spretno z besedami oviti žensko dušo.
takle ni vreden počenega groša, kaj šele tvojega življenja.
KLOFUTE???
Olja beži kukr te noge nesejo - ZAVEDNO stran od tega tipa...!
Zdaj te je "imel doma, udomačeno" in je lahko pokazal svoj pravi jaz.
Nimaš kam iti - to ve tudi on...zato je lahko pokazal pravo lice.

Imaš kam iti:
- DOMOV k hčerki in uradnemu možu (dokler ne najdeš garsonjere)
   PRVO NASE pomisli da imaš kje za bit in da si stran od nasilneža.
   Nič "kaj bo mož mislil"..nima veze kaj mož misli...važno da si na toplem in doma!!!
- varna hiša
- kakšna prijateljica

Drži se..smo s teboj!!! :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

Olja, bejži!!! Čim enkrat udari, potem večkrat udari!!

Bacardi, všeč so mi vajini dialogi s Trino. Prav popestijo monotonost. :)  Drugače pa sem mnenja, da premalo poznam(o) tvojo celotno zgodbo, da bi si lahko ustvarili celotno sliko. Vsaj zase lahko to trdim. Po vsej verjetnosti si ti v preteklosti naredil določene napake, po drugi strani pa tudi tvoj sin ne dela zmeraj prav. Še zmeraj pa imata možnost medsebojnega dialoga. Nikoli ni prepozno. Drži se! :rozicodam:


Predraga Olja! :rozicodam:

Žal mi je, da se ti dogaja, kar se ti dogaja. Veš, jaz že od vsega začetka, odkar prebiram tvojo zgodbo, nisem imela dobrega občutka glede tvojega partnerja... Ne vem, občutki pač. Ko si vsa navdušena pisala, da se boš preselila k njemu, sem si na tihem želela, da si boš premislila. Nisem se ti upala napisati, da ostani v garsonjeri, ker sem imela občutek, da se ne smem vtikati v tvoje življenje, pa tudi vsi drugi so te vzpodbujali... Vzemi to kot še eno preizkušnjo v tvojem življenju. Ker vem, da si borka, vem, da boš zmogla. Jaz sem v to prepričana. Vsekakor pa moraš čim prej odditi stran, ker bolje ne bo nikoli, čeprav ti bo mogoče partner, ko se bo streznil, obljubljal drugače. :zvizgam:

Jaz bi na tvojem mestu šla najprej do bivšega moža in hčerke. Če se ne motim, ste v dobrih odnosih in ti bosta pripravljena priskočiti na pomoč. Potem pa se bo že nekje našla kakšna garsonjera tudi zate. V bodoče pa raje ne pristajaj več na takšne kompromise. To ne pomeni, da ne smeš več imeti nobene zveze, to pomeni samo to, da kljub zvezi, ostani raje na svojem. Saj tudi take zveze obstajajo; vsak je na svojem, in ko si zaželita, sta lahko skupaj. :A)

Glede suicidalnosti pa naslednje: jaz mogoče na suicidalnost gledam nekoliko drugače kot ostali. Jaz osebno je ne obsojam, zavedam se, da se tudi to dogaja, si pa želim, da bi se to dogajalo čim manjkrat. Želim si, da bi se vse prezgodnje smrti, ki se zgodijo kot posledica suicidalnosti, dalo preprečiti. Jaz sem se s to problematiko že srečala, in sicer pri moji mami. Napišem ti lahko, da sva se iz te izkušnje veliko naučili, in sicer obe, čisto drugače pa bi bilo, če mi je ne bi uspelo rešiti. Jaz sem odrasla, pa vendar bi mi bilo težko. Ne bi je obsojala in je tudi nikoli nisem, pa saj se je sama dovolj...  Dejansko imaš zmotno prepričanje, da ker sta otroka odrasla, bi bilo zato lažje. Mogoče bi bilo lažje iz finančnega vidika, ker sta nekako že preskrbljena, prav nič lažje pa jima ne bi bilo kar se čustev tiče. :zvizgam:

Jaz vem, da si borka, in da boš zmogla. Objem od mene! :angelca:

Gofljo bi držala, ker ne bi mela koga napizdevat. :)


Bi rad, da neham? Al te lahk napizdim zarad porezanega zapestja, porkasvet, no! Saj nisi najstnica!

Trina, še malo, pa ne bom mogel več živeti brez tebe. Saj veš: odvisnost od odnosov.  :-*

Uh, sem morala prav pomisliti, če mislim na pravo Oljo .... joj Olja ... čeprav sem tudi jaz imela take občutke kot jih Janja tukaj dol opisuje, si vseeno niti pod razno nisem upala misliti, da se bo tvoj prijatelj tako hitro in tako zelo spremenil .... prav hudo mi je zate  :(



Če te že sedaj podi proč....kaj še bo. :zvizgam:... sej...ko se bo streznil, bo najbrž vsesorte obljubljal, mogoče tudi jokal, da vrni se nazaj.... dovolj si naredila zanj in še preveč.... sploh si ne zasluži tako dobre ženske kot si ti, Olja.

Čimprej pojdi stran od njega....ne zaslužiš si tega !!!
Tudi jaz mislim, da lahko povprašaš moža, da si pri njem vsaj toliko, dokler se ne umiriš in si ne poiščeš novega domovanja.... kaj pa pri tvojih starših...

Drži se  :rozicodam: !

Olja, kaj dogaja? kako si kaj?

ta tema ima že grozen naslov...
ja...sem bila tam...pred vrati pekla...
vem kako je...
sem šla nazaj...jokajoča...da moram živet...preživet...

kdor ni probal...ne more razumet

Jazz sam da si šla nazaj... :rozicodam:
Objem... :-*

in ostani tudi še naprej tu :rozicodam:

Obstajamo tudi taki, ki nismo poizkusili, pa vseeno zelo dobro razumemo. Ne vem zakaj. Mogoče zaradi empatije... :angelca:  Jazzjazz, tudi mene veseli, da si še vedno z nami. :rozicodam:

zdaj je to daleč...eno leto daleč...in zanimivo, da se niti sam ne moreš razumeti, da si bil tam...

decembra lani se je počasi začelo trgati, nato sem zdrsela v janujarju hitro navzdol...plaz, ki, ko začne, ga ne moreš zaustaviti, če nimaš pomoči...

hvalabogu imam sina, zaradi katerega sem se obrnila proti življenju in poiskala strokovno pomoč....

in kaj me najbolj uničuje: medčloveški odnosi...pokvarjeni odnosi...ne morem razumeti podlosti in žlehtnobe...še vedno, kljub svojim 43 letom, se nisem navadila to sprejemati...

Za sedaj je v redu, tudi pije skoraj nič. Zelo pazi da me ne uzali, ker ve da sem mu močno zamerila. Za novo leto greva v moravske toplice, bom videla kako bo šlo. Zahvaljujem se vam za podporo saj če ne bi imela vas bi se včasih tezko znašla.  Če bo kaj novega vam sporočim , trenutno pa je kar OK!   Lepo se imejte ! OLJA :rozicodam:

jazzjazz :rozicodam:

tudi mene prizadenejo medčloveški odnosi, tisti ta nesramni, nezreli.....

Verjetno zato, ker sva vzgojeni še v tistih časih, ko je bilo vse lepo in prav......


No ja, kakorkoli, spremenit se moramo :kiselnasmeh:

Saj ne živi samo zanj- Postavlja pogoj. Če boš tak kot zahtevam, bom mogoče še živel. To je izsiljevanje.

ko sm u krizi, pogosto postanem suicidalna.. pred dobrim tednom sm se po pol leta s5 porezala... strah me je, kaj če se mora na novo začne? Kaj če bodo misli na samomor s5 tako intenzivne kot nekoč???? KAJ NAJ NARDIM??!  :seznojim: :groza: :groza: :groza: :groza: :groza:
ostala sm brez prijatlou (ne čist brez, sam na vezi več nismo) in brez psihoterapije, katero zaman iščem...      :jok:

Piccolina.. :rozicodam: :rozicodam: žal mi je da tako trpiš.

Trenutno obdobje je neprizanesljivo za vse nas.
Se lahko z nekom pogovoriš o svojim težavah? Mislim, da bi bilo dobro, da bi se nekomu zaupala.. lahko tudi meni pišeš na OS, če ti bo lažje.
Če sem prav razumela, torej iščeš psihoterapijo vendar še nisi uspela najti pravega?

vse dobro,
gigli

Jaz osebno imam črne misli konstantno že leta in leta in to mi stalno roji po glavi kot alkoholiku alkohol ali odvisniku droga.No glede mene to je vse ok ....bi se reklo,skrbi me pa to,da sem imel že nekaj poskusov samomorov, toda jaz teh dejanj se nikdar ne spominjam razen posameznih trenutkov.Bojim se,da v takih trenutkih ne bi še koga v moji okolici nezavedajoč bilo kako prizadel ali ogrozil.Bil bi zelo vesel,če kdo tu na forumu ima formulo ,da ne bi prišlo do kake take nepredvidljive situacije
tega me je hudičevo strah,kaj naj naredim

formula? moja je: zdravnik, strokovna pomoč, AD, spreminjanje misli, vzorcev, graditev pozitivne samopodobe in samozavesti. Slišat je enostavno, pa v bistvu žal ni... je kar precej časa in dela potrebnega... in so še padci, seveda so, a čedalje manjši  :oki:

Ja se vedno mi misli uhajajo v obup, kar sla bi nekam in se ne več vrnila. A zaenkrat me se ljubezen do mojih otrok drzi pokonci. Upam da se skuliram ker je on grozen, vsak dan slabši in tudi pogovoriti se noče.

Olja drži se! :rozicodam:
Pokazal je pravi obraz, tega nisi mogla prej vedeti.

Ljubezen je smisel  :oki:
Ne samo do otrok, do samega sebe, do življenja, priložnosti...
Izbiramo SAMI ... sami delamo korake in sami se odločamo za spremembe...

Olja, vse se bo uredilo. Rada se imej, če si zmogla enkrat, boš še drugič :rozicodam:

Kakor mi je taka misel priletala v glavo... tako mi je k sreči odletela iz glave... Življenje je eno, in še to je kratko... zato ga vzamemo takšno kot je...


SREČNO!

LP

Spet padec, celo življenje sem zafurala, zopet intenzivne misli o samomoru.
lp

Flori, kadar pademo se poberemo in gremo naprej. Težko, ampak počasi :rozicodam:

Hvala, težko je, če te nihče ne razume, ne podpira.

Flori, včasih v nas prevladajo temne misli in se nam res zdi celo naše življenje brez veze.. Ampak to so najbolj črni scenariji. Za začetek si lahko poskušaš napisati razloge, zakaj se ti zdi, da si zafurala življenje in česa te je pravzaprav strah. Ko boš boljše volje, poglej na seznam in videla boš, kako drugače razmišljaš, če so tvoje misli bolj svetle  :rozicodam:

Meni v takih trenutkih pomaga, da se oprem na tisto, kar me veseli, da se pogovorim z nekom (ki me razume in ki mi hkrati zna našteti vse dobre strani v mojem življenju).. Seveda sprememba z zelo slabega počutja na boljše ponavadi ne gre čez noč, pomembno je, da opazimo tista mala izboljšanja in tako vzdržujemo voljo za nadaljnji trud  :rozicodam:

In res je, kadar smo na dnu, se tudi najbolj trudimo, da izplezamo iz takega stanja. Kar pa pomeni, da v takih trenutkih tudi veliko več naredimo zase, naš napredek je večji  :rozicodam:

Pomembno je tudi, da si znamo biti sami sebi v oporo, da si znamo reči "Tudi, če ves svet misli, da sem zafurala, jaz vem, da sem vredu in da se trudim. To je zame dovolj.". Pomembno je, da ti sama sebe razumeš in da si prijazna do sebe. Potem tudi drugim ne boš več pustila, da bi s tabo ravnali grdo oz. se boš raje malce distancirala od takih ljudi  :rozicodam:

Drži se, pa še kaj napiši, kaj točno te mori  :sonce:

Visela z nebotičnika, policaj me prijel, kot v ameriških filmih ???
 Danes? Spoznala sem kaj je OBUP, ampak nikolli več :kadim:
 SE splača boriti!!!

Mixon :clap:  :clap:

MIXON, FLORI  vem da je vama ful tezko, ampak verjemita splača se ziveti. Vsi se vedn znova in znova pobiramo. A zavedajta se da je vskič lazje in počasi se poberemo. Na tem forumu smo da vam pomagamo , tudi sama sem bila na tem da se poberem in počasi mi tudi uspeva. Korajza velja ! :rozicodam:

Meni  je zelo hudo zadnje tedne. Nedelje so najhujše... stalno razmišljam da bom skočila, prerezala vratne žile, šla pod vlak...same hude misli. Vse je črno in do konca zafurano, samo mučim se še v tem
življenju. kopa pridem ven iz teh misli, pa je kot bi obrisal meglo s šipe in so spet jasne misli. služba je za en drek ... v blagajni itak šit, ker imam koncentarcijo kot enoceličar se tudi motim pri štetju denarja. v Treh urah sem pridelala minus 1,16 EUR.
Trenutno ne vidim sploh ven iz tega sranja. Živim za vsak dan posebej , načrtujem nič in to je to. AD-ji so prijeli, jaz pa se počutim kot da sem zabetonirana v močvirju.

na vem kaj naprej.
l.p. am.

Amarina, pa si poiskala kakšno strokovno pomoč??Terapije, in ne samo zdravila. Ne smeš kar tako puške vršt v koruzo... :ne:

Motiti se, je človeško. Koncentracija je skozi dan vedno v nihanjih in na denar biti osredotočen je zelo težko. Si vzameš vsaj uro na dan zase, se zluftaš, sprehodiš?? To pomaga, ziher. Sicer ne takoj, ampak če boš prakticirala vsak dan, se boš veliko bolje počutila.

Premakni se iz močvirja, boš videla, da se splača :rozicodam:

Zadnje čase imam grozno težko glavo, polno vsiljivih misli. Bojim se, da bi si kaj naredila. Zato sem poslala sporočilo svoji zdravnici z predlogom, da grem na pregled v bolnišnico v polje. Globok v seb si želim eno izolacijo od znanega okolja in odkrit pogovor z ljudmi, ki se spoznajo na takšne stvari.

Hmm, mogoče bi bilo to tudi dobro, ja  :oki: Ali pa kakšna druga vrsta spremembe okolja  :kiselnasmeh:

Pogovor pa vsekakor  :rozicodam:
Drži se!  :rozicodam:

Mene tudi že nekaj let spremlja depresija...večkrat pomislim na samomor, saj sem popolnoma sama še z družino ne komunikaciram veliko o svojih težavah pa tudi ne govorim,in zato se v meni nabira bes, zato se pogostokrat jočem imam pa tudi dneve ko sem jezna brez konkretnega razloga.Bila sem že pri psihiatru,predpisal mi je zdravila Zoloft 100mg vendar ni nobenega posebnega učinka.Večkrat se zamislim da nimam nobene svetle prihodnosti , dejavnosti ki so me prej veselile me ne zanimajo več,popolnoma sem druga oseba,zaprta vase...najraje sem sama (doma,zunaj)...Nevem več kaj naj naredim.Tudi doma (od družine) so bile večkrat izgovorjene stvari, ki jih pomoje niso mislili resno (ali pa) in so me res zelo prizadele.Kar se pa tiče kakšne zveze se pa zelo upiram kajti po mojem mnenju si noben fant nebi želel punce ki boleha z depresijo. :'( :'( :nehvala: :jok: :jok:

LP.
LiMoNcA !

LiiMoNca, pozdravljena! :rozicodam:

Ali si svoje misli zaupala tudi strokovnjaku? Koliko časa pa si že na medikamentoznem zdravljenju? Če si šele na začetku, potem vsekakor še ni kritično. Včasih se tudi suicidalne misli pojavijo kot stranski učinek medikamentoznega zdravljenja. Mogoče ne bi bilo slabo o tem spregovoriti. Kaj pa psihoterapija? Si mogoče že razmišljala tudi o tej opciji? :A)

Ali imaš vsaj koga, ki se mu lahko zaupaš, in ki naj bi bil tvoja podporna oseba? Zelo priporočljivo bi bilo, da imaš vsaj nekoga, ker ti bo potem vsekakor lažje. :pomezik:

V tem trenutku niti ni smiselno, da razmišljaš o zvezi. Zdi se mi namreč zelo pomembno, da si urediš boljše počutje. Ko pa boš malo bolje, potem boš na te stvari gledala drugače. :-*

Napiši nam še kaj! :rozicodam:

LiiMoNcA, dobro poznam opisano, sem bila tam...

Moj nasvet: takoj k zdravniku, mogoče bi bilo dobro zamenjat zdravila, sploh, če po enem letu ni pravega učinka... potem obvezno strokovna terapija (seveda ne samo ena), pridruži se skupini za samopomoč (vsaj meni osebno je zelo zelo pomagala), pa čimveč piši, al tu gor na forum, al dnevnik,.. in poskusi vsak dan obvezno it ven na krajši sprehod - gibanje pomaga



 :) pravi partner je lahko v veliko pomoč...

Ja psihologa in psihiatra obiskujem že kar neka časa ( psihologa dobra 3 leta,psihiatra malo manj).drugače pa trenutno ne razmišljam o zvezi samo učasih mi malo na pamet pride.kar se pa tiče osebe kateri zaupam svoje težave je pa to samo moj zvezek,vanj pišem takrat ko mi je res težko.Družini sem se dostikrat zaupala pa sem potem ugotovila da mi ne verjamejo ker so bile pogostokrat izrečene besede k so mi segle globoko v srce...seveda mi je težko ker je bila družina pri meni na prvem mestu...ampak tudi sama počasi lezem naprej.In hvala usem za nasvete :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

 :wav: :wav: :wav:

pazi nase  :rozicodam:

tudi mene so obhajale črne misli enkat sm poizkusu s samomorom pa se je kabl strgou pa je blo bum pok tresk pa sm biu na tleh še vedno živ
in ker nisem umru sem pomislu da še ni verjetno čas zame da grem na oni svet
črne misli sm pa ignorerou in tako so sčasoma izginile in pa nehal sem razmišlati preteklost ker ni nč pamtnga v tem

lp
Domen

Limonca, svet ni tako črn veš. Mislim, da si od Arwen dobila kar nekaj pametnih nasvetov, ki dejansko pomagajo. Zdravila pa le menjaj, če še nisi. Vsekakor upam, da se počutiš bolje in, da si črne misli uspešno prepodila. Objemček :rozicodam:

Tudi sama sem že poskušala delati samomore (cocktail enormnih količin tablet-pomirjevala in vse ostalo kar sem našla in kar nekaj litrov alkohola - pivo, vino, žganje, pa neuspešno rezanje žil,..) , leta nazaj, ampak nikoli ni uspelo, no ja, saj je očitno, če sem tukaj :) in zdaj sem vesela, da mi ni. Nič v življenju ni vredno, da si ga vzamemo, vedno se najde rešitev in vedno je neka lučka na koncu temnega predora, samo poiskati jo je treba. Imamo samo eno življenje, zakaj bi si ga krajšali, že tako ne vemo, kje in kdaj  nas čaka konec.

Seu, na tem forumu ne boš dobila nasvetov za samomor.  :nehvala: Sicer pa, če pomisliš....tisti, ki so ga delali in jim ni uspel, verjetno ne poznajo recepta za 100% smrt, tisti drugi pa ti žal ne morejo nič več napisati.  :ne:

Poznam pa jaz recept za 100% smrt: življenje.

Poskusila pa sem, mogoče pa se najde kdo, ki ve.

Hvala vseeno in lep pozdrav.

Same here.. All I want to do is cry, cry, cry... and die.
Toliko mladih življenj je ugasnilo okrog mene... Toliko veselih, ljubljenih, polnih optimizma. Sprašujem se, zakaj je usoda tako kruta... da je vzela njih, ne pa mene.

to je njihova usoda;tvoja je zgleda,da še živiš-zato,go on in išči cilj,hodi po cilju,najdi življenje. s stopanjem po mestu boš samo vegetirala in zapravljala življenje...

Bi vas prosila za eno pomoč.
Zadnje čase se mi misli o tem nenehno ponavljajo, da o misli na rezanje ne govorim.
Trenutno je moj lečeč psihiater dr. orfej iz cmz-ja,( ki me je imel v bolnici) ampak ga imam šele čez dva mesca.Včeraj sem bla pri njemu pa je tako hitro šlo tiste pol urce, da sem mu povedala kako je blo na rakitni, pa kako doma, kako šola.Sploh ni blo časa da rečem da sm resnično zjebana(se opravičujem izrazu) da ne spim in nenehno razmišljam le o tem. :o

Absolutno mu moraš povedati. Piši mu na na e-mail. Tu ga imaš:   orfej.radisavljevic@psih-klinika.si



Preko maila mu boš lažje in bolj natančno povedala.


Ali pa poglej kdaj dela in ga obišči. Čim prej.  :)

čudno mi je, ker sem bla včeraj pri njem pa me je dejansko sram da mu nisem rekla.
Pač on je tak, rad me heca ker pravi da sem svetnica in hočem vsakega rešit.In potem se je ravno nekaj šalil na moj račun in reče "moram koga klicat se boš ubila?"
In seveda sem zatrokirala in odkimala. Potem je sledilo nadaljevanje šale "aha, kaj pa je blo pred mesci ko si vsak dan rekla da bi najrajš umrla?" in moj odgovor je bil nevem.
Pa rekel je naj najdem novega psihiatra. In če mu zdaj napišem da se mi te misli ponavljajo, bom pristala kjer sem bila (v bolnici) česar pa nočem.
vem vse skupaj je zakonplicirano :o

Smo, ja.

Liti pod nujno mu povej. Tako bo vedel kako naj nadaljuje zdravljenje.

 :rozicodam:

skoraj ne mine dan ko ne bi pomislila na to, da bi najraje umrla. trudim se sama sebe prepričat, da je življenje lepo, da jih toliko lepo pelje čez življenje... nič ne pomaga... trudim se samomotivirat, hodim na sprehode, berem knjige... ampak ko pridejo te črne misli, taka goreča želja, da če bi mi kdo v tistem trenutku rekel da me lahko reši bi takoj pristala na to. V glavnem preklejem dan ko sem se rodila, proti moji volji sem tu... Vsak dan je bitka, vsak dan...Poskušala sem že, pa me je preveč strah, odneham... ne vem zakaj, sama sebi se zdim zaradi tega še bolj bedna...

Nevidna, za tvojimi mislimi gotovo tiči nek vzrok. Se večino časa počutiš prazno, žalostno, izgubljeno?
Ali poleg samopomoči morda obiskuješ psihoterapijo, jemlješ kakšna zdravila...?

Samomorilne misli so posledica stiske in niso nekaj normalnega v vsakdanjem življenju. Včasih lastna volja, ki jo očitno imaš, ni dovolj in je potrebno poiskati še drugo pomoč.

Lithium in nevidna, poskusita še s kakšnim SOS telefonom?

krasendan tega še nisem poskušala.nekako mi je lažje v živo.zdaj probam v stanovanjski pridobit zaupanje in to da JIM JAZ zaupam(je to večji problem). da bom potem se lahko obrnila tudi na njih.

...tudi jaz se vam pridružujem, saj sem zadnje čase pomislila tudi na to tematiko, pa..nisem vedela, če bi...

Arawen se je izvlekla (vsaj upam!), jaz pa še ne, saj me več krat oblegajo negativne misli oziroma se to pojavi, ko imam relaps..kot mi vsi.. :( Opazila oziroma pri vsem tem sem, na moje zadovoljstvo, spoznala, da ni vedno POJAV DEPRESIJE POVEZAN Z KAKŠNIM SPROŽILNIM DEJAVNIKOM KOT JE NEK DOGODEK.. :nehvala:,..absolutno ne! Kaj mislim s tem? Zadnje čase, ko sem se opazovala in tudi vmes, doživela "padec" in obležala, sem opazila, da sem padla v depresijo in anksio, potem, ko so v moj um prešli neke vsiljive misli.. :D Od kod le?? Zakaj? 2 uri prej pa sem razmišljala, kaj me še lepega čaka v istem dnevu..nerazumljivo!!! ???

Ko sem se zaupala sosedi - sotrpinki, mi je povedala, da je to najbrž nek "trik" iz naše podzavesti, kot nek strah, ki ga nosimo s seboj....

No, in tudi takšne stvari sprožijo preplah, žalost, depresijo, nemoč in navsezadnje tiste misli...

Zanima me, če je še kdo doživel kaj pd..


                                                                 Dušica

ja velikokrat o tem razmišljam, včasih v mislih načtrujem, prav načrtovala in poizkušala izvesti sem pa v preteklosti štirikrat. krivo je agresivno okolje v katerem živim in zaradi njega čutim stisko, padec volje do življenja. sedaj mi moj 1mesec star sinček daje voljo, čeprav je še vedno težko, po porodu sem doživljala poporodno otožnost, sedaj pa se počasi tesnoba veča, gre za težave od prej, otrok me sicer tako zaposli da ne utegnem veliko o tem razmišljati, a me vseeno lovi. moram spet do psihiatra, sedaj po porodu vrjetno lahko dobim ad-je.

Draga LOF,

o kakšnem agresivnem okolju govoriš? Če gre za nasilje, potem se prosim prosim obrni po pomoč v društvo za pomoč žrtvam nasilja. Agresivno okolje ni kraj ne zate in ne za sinčka. Tu ti popolnoma vrjamem, da so misli takšne kakršne so.

Po porodu, seveda lahko dobiš ADje, je pa za premisliti tudi, da dokler obstaja tako okolje, potem imaš skoz vzrok za slabo počutje. Moraš ven iz tega. Zaslužita si veliko bolje!

Piši še!

jaz o samomoru nisem nikoli razmisljala, niti takrat, ko je bilo najhuje. Najvec moci in volje mi vliva moj sin, ki ga imam neizmerno rada, pa tudi zivljenje je ze samo po sebi prekratko, da bi si ga se sami skrajsali z samomorom. Je pa hudo, ce nimas nikogar in si sam takrat, ko najbolj nekoga potrebujes. Jaz sem se veckrat pocutila sama, ceprav v resnici nisem bila, le do sebe si nisem pustila. zaprla sem se vase, kar pa niti slucajno ni ok. Ampak vedno bol postajam odprta do ljudi in ponovno se ucim zaupati, kar pa je zelo tezko.

Sedaj sem se naucila poslusat sebe in svoje zelje, predvsem pa sem se zacela ceniti in verjeti v to, da sem neki vredna.


Vsem, ki imajo temne misli in ne vidijo izhoda pa  :rozicodam:
za vsakim dezjem soncek posije in vredno se je boriti, saj ko enkrat to storis poti nazaj ni. zato pogumno naprej! :wav:

Spet, vse pogosteje, padam nazaj očitno, žal.

prevec si zelim (za)ziveti, da bi naredil samomor ..

To je bistvo. Ti pa še kar razmisljas, kaj bi mu lahko rekla ali mu ne bi rekla.

Osebno gledam na to stvar PREPRIČLJIVO takole: živimo v takšnem "zmešanem" in kot nekako "hormonsko" porušenem svetu in okolju, da je neizbežno na to, kdaj po tihem ali na glas, hote ali nehote pomisliti..Poznam ljudi, ki so kdaj na to "kar tako" pomislili, pa nimajo naših težav in so načeloma zdravi..Torej, to je situacija, v kateri se znajde nekdo, ki je v tistem trenutku plah, nemočen, ranjen, potrt in razočaran...Še vedno pa verjamem, da se da iz vsake ŠE TAKO HUDE SITUACIJE najti eno rešitev, da pomiri to krizo...

                          Dušica

...nazadnje ko sem bila na robu je mama v zgornjem nadstropju odprala vrata pa me je zagrabila panika in hitro vse pospravila. Od takrat so bolj samo misli, grozno mikavno se mi zdioditi... poslusila pa od takrat nisem več... čustveno sem pa dnu

nevidna,

dej prevedi prosim kaj si napisala ;)


ma kaksen samomor folk, halooo !!

 :rozicodam:

joj pa res... :-[

nisem bila čisto pri sebi...

Najbrž je že bil štrik v roki.

Nič ni res, da nisi bila pri sebi. Čisto pri sebi si to napisala.

ja verjetno res, če ti tako praviš. Hvala, hvala ti za to da sem se spomnala zakaj sem že stokrat hotla delit svojo zgodbo na forumu pa vedno vse izbrisala ker me je bilo strah. so opravičujem da z svojimi neumnostmi smetim forum. 

Sej sploh niso neumnosti - pa ta forum je itak namenjen vsem, ki hocejo dolocene strahove dati ven iz sebe...go for it !

lp

Torej:

zanima me, kaj narediti, ko te zagrabi, da bi se ubil. Ne govorim o tistem impulzivnem dejanju, ki je podoben jezi in na katerega pomisliš ali ga celo izvedeš v afektu.....pač pa o umirjenem načrtovanju samomora. Miren si, popolnoma trezen in veš, da se ti ne bo treba več ubadati s tem svetom, se siliti v življenje. Pogledaš par filmčkov, si zavrtiš umirjeno glasbo in uživaš, kako se ti zamegli pred očmi...

Any advices?

Seu :rozicodam:

verjetno je veliko takih, ki se ukvarjajo s takimi mislimi kot ti. Tudi jaz z se  vcasih, mene drzi nazaj sin. Drugace pa res nevem kaj naj ti svetujem. Mogoce da ko raxmisljas o tem poklices nekoga, ki ti je blizu in mu zaupad svoje obcutke, razmisljanja. Ce nimad nikogar takega, ki mu lahko zaupas pa poklic kak telefon za pomoc v stiski. Obisk psihiatra oz odlocitev za psihotetapije je dober, vendar ce nimas denarja je to velik problem. Vsekakor je potrebno veliko dela na sebi,  pa misli cim bolj na to, da sicer imas slabo obdobje ampak vse hudo enkrat mine. Ne smes  obupat, vefno moras iskat izhode  iz tezke situacije.
Jaz sem trenutno tudi v breizhodnem polozaju ko nevem kako naprej.  Problem pa je se tolko vecji, ce si sam ce nimas nikogar na katerega bi se lahko oprl mu zaupal...
Ko te primejo take misli se poskusi zamotit s cim kar te veseli. Verjetno pa obstajajo tudi kake brezplacne psihoterapije a o tem upam da ti bo kdo znal kaj vev povedat in ti pomagat.

Seu drzi se... :rozicodam:

Predvsem se moraš zavedati, da za dežjem vedno posije sonce in da se s tem oropaš toplote, ki ti jo bo to sonce nudilo. Sam bi se že večkrat lahko ubil, ker trpel sm kot žival, ampak se splača prebrodit temno močvirje! :)

Hodim na psihoterapijo, k psihiatrinji po tablete, klicala sem že na sos telefon (ravnokar),....

Ampak to ni NIČ, drugi ti ne morejo tu pomagati, edino sam se lahko izkoplješ iz luknje. Problem je, ker ne vem, kako....

Te zelo dobro razumem seu. Najtezje je res najti pot iz tezke situacije. Kako naprej? To he najtezje.  Verjamem pa da vedno obstaja pot, sam mi jo velikokrat ne vidimo. Tudi jaz jo pr sebi ne in potem tavam v zacaranem krogu...

Ja mi je še predobro znan ta začaran krog.

Zamoti se s kakšnim delom, da preusmeriš misli, teči, telovadi, poj... Nisi se zato rodila, da nesrečno končaš.
Minilo bo, verjemi.

Seu, do zdaj si se še vedno izvlekla - sama! Če ga (samomora namrec) nisi storila do sedaj, ga verjetno nikoli ne boš, tako, da no panic...

 :rozicodam:

http://www.youtube.com/watch?v=MSzz-t7ywVM

Jaz ko je najhuje preprosto prosim Boga, naj me vzame, naj zaspim ali kaj takega. In to si takrat tudi iskreno želim, ali pa mi vsaj čustva pravijo, da je želja iskrena. Da bi pa sam kaj ukrenil, pa ni poguma, in tudi tisti zadnji košček ratia, ki vedno ostane, mi to preprečuje.

tudi jaz sem imel dostikrat zelo črne misli... pri meni je bilo skoraj zmeraj afektivno, hitr vzgib, jeza, žalost, obtoževanje.. potem pa je prišlo še nekaj negativnih izkušenj in nekaj osebnih padcev in se je to naselilo, kot nek izhod v ozadju, načrt, ki me je hkrati nekako za silo držal pokonci in tlačil ter puščal v istem stanju.. na srečo ni prišlo do kake nespametne odločitve in upam, da tudi ne bo. imel sem nekaj zaustavljalnih mehanizmov.. prvo sem pomislil, da sem sebičen in bi s tem poškodoval tudi življenja ljudi, ki jim je mar zame... včasih je dejansko pomagalo tudi, da sem si predstavljal sliko sebe pred in po...mene je pretreslo in odvrnilo. začel sem se tudi spraševati, kaj čaka človeka potem, mogoče si še v hujši koži, nihče ne more biti prepričan kaj se bo zgodilo. tudi ideja da izpuhtiš v nič ni tako dobra ko o njej razmisliš. skok v post apatijo nekako... dobil sem tudi nasvet, ki si ga dostikrat ponovim...trenutno se ti zdi, da bo večno vse črno, čeprav je lahko bolje že naslednji dan. in tale tudi pride prav...dobro prespi preden se odločaš o stvareh. izračun je po mojem na koncu v prid življenja.=) in ja človek se mora tudi zavedati, da ti lahko že ena nova oseba v življenju zasuče stvari. starih oseb, ki jim je mar za nas pa tudi ne odrivat. ne splača se obupat=)

1. sem pojedla nekaj podganjega strupa, zaužila nekaj babičinih tablet in šla do našega mostu nad reko Sočo - hotela sem se vreči v korita.. Nekaj časa sem stala nad koriti nakar me je vse minilo, umirila sem se. In veste zakaj??? Tiste babičine tablete so bile pomirjevalo! In so me pomirile, kar me je rešilo! Prava sreča v nesreči:) 

moja leva roka je tako sijajno porezana  :pomezik: od majhnih brazgotinic do veliiike grde ... ki je nastala v afektu pred fantovimi očmi ... potem me je bilo sram, predvsem pred dohtarco na urgenci, ki je spraševala mojega fanta, če se me boji.
nekje v meni je vedno tiha želja, da zaspim in se nikoli ne zbudim več. vedno, odkar pomnim. in ko pomislim na to, mi gre na jok, v meni se prebudi taka močna žalost, trga mi srce. že tale napisan stavek je preveč  :-[
lani me je stresla elektrika, "zašvasala" sem se na neko kovinsko zadevo in nisem mogla spustit. verjetno bi umrla, če prijatelj ne bi skočil name in prekinil krogotok... takrat v tistem belem brnenju sem pomislila, da nočem umret, da me ne pustit da me ta štrom ubije. kljub temu, da to vem, še vedno redno molim Boga naj se me usmili in pusti da zaspim. naj mi odpove srce, ker ga itak tako boli, da ne zmore več.

Zdaj imam cca. 5 let mir. Ampak do mojega 20.leta starosti sem se enih 6x poskušala ubiti. Bila sem tako zelo zelo depresivna! Večinoma sem si rezala roke (imam cele roke brazgotin).
Bila sem zaradi poskusov samomora večkrat hospitalizirana v psih. bolnišnici v Idriji.

Ironija je da je zdaj ravno obratno, nočem umreti, hočem živeti, živeti, živeti.

Življenje je DAR. Srečni smo lahko, da imamo ravno mi, ti, jaz in vi možnost da smo na tem svetu. Srečo imam, veliko srečo, da smo se v tem velikem, celo neskončnem vesolju ravno mi rodili v ta svet.

Ampak depresija, želje po smrti, to so težke stvari. Takrat ne vidimo upanja, pa naj se zgodi karkoli.. Ni druge poti kakor to premagat, čeprav je tako zelo težko, zdi se takrat nemogoče.. Ampak še vsaka depresija, pa naj je tako huda, če vztrajamo, če uspemo preživeti, jo je nekega dne konec.

Stara sem 15 let. Letos bom 16. Imam ocima in maceho. Oba sta bila vedno nesramna do mene. On je bil celo nasilen. Mojo mamo je pred mano davo. Moja maceha pa ne spostuje ateja in ga ma za financnega cucka. Pri mami je isto. Ocim jo samo izkorisca. Meni je izredno hudo zaradi locitve starsev ceprav se je zgodila ko sem bila jaz stara tri oz stiri. Odnos med maceho in ocimom pa je vse se samo poslabsal. Starsa ne receta nic ker se ne zelita preprirat ali celo se enkrat locit saj imata oba otroke z novima parterjema. Zdi se mi kot da me nena doben razume. Sem odlicnjakinja pa se maceha in ocim iz mene norcujeta itd. Res zelim umreti in vem tudi pa da je to narobe. Prosim pomagajte mi!!!!!!! Kmalu se sola zacne in se bojim pa da mi bo zaradi vseh mojih tezav padel solski uspeh. Vse je narobe in to samo zato ker sem povedla da sem ze dobrih deset let priblizno nesrecna. Zahvaljujem se vam za vasa mnenja :(

Pozdravljena in dobrodošla!  :rozicodam:

Res nimaš zavidljive situacije doma in vse pohvale da se uspeš tako dobro držat kot se! Tudi če se ti mogoče ne zdi, si močna, da v tem preživiš... Nismo dolžni reševati svojih staršev in njihovih problemov, čeprav te vpletajo. Moraš poskrbeti sama zase! (oziroma bi lahko vsaj malo starši zate  :A)) Ker si ti pomembna in ker si super in ker boš to uspela prebrodit. Imaš koga s komer se lahko pogovarjaš, mu zaupaš? Kakšen hobi, kaj kar rada počneš? Kakšno domačo žival?

Sploh ne vem kaj bi ti rekla. V teh letih bi se res "morala" ukvarjat z drugimi problemi  >:( Ampak verjemi, ko se boš lahko enkrat izvila iz tega, iz vseh teh zmešanih družinskih odnosov, bo življenje res lepše in lažje! In za to se splača borit!

Drži se. Napiši še kaj o sebi oziroma o tem kaj se ti podi po glavi... Mi smo tu in s tabo  :pomezik:
carmel

Draga 666

Takoj, ko se bo pričela šola, poišči šolsko psihologinjo ali socialno predagoginjo - kar pač imete. In ji zaupaj svoje težave. Lahko te bo usmerila naprej po pomoč. Definitivno potrebuješ neko podporo in svetovanje, ker je v tvojih letih res zelo težko živeti, če nima podpore doma. Obstaja tudi Center za otroke, mladostnike in starše (zdi se mi, da si iz Maribora - po načinu pisanja), tudi tja se lahko obrneš po pomoč. Saj vaših razmer ne bodo spremenili, bodo pa te okrepili s strategijami, kako preživeti v tem okolju, te naučili, kako si lahko sama pomagaš.
In bodi še naprej uspešna v šoli, nikar ne popusti. Res so težki časi danes, a brez izobrazbe je še težje.

Drži se, drago dekle. Vse se preživi, tudi teh nekaj let bo minilo in lahko boš šla na svoje, proč od oseb, ki te ponižujejo.

Vse, vse dobro in poišči pomoč.

Ribica

jaz te pa poooopolnoma razumem :wav:

Tudi sama sam imela te misli a sem ih spomočju zdravljenja in veliko osebne volje uspela premagati.

Nika1,

se podpišem pod tvoj stavek, sicer pa...ko človek spozna, da je v njem samem največje bogastvo, ljubezen in tista topla luč... :-[...potem pozabi tudi na te misli..Velja zaupati VEDNO vase in v svojo notranjo moč...in potem, se že rišejo nova obzorja..


                                 Dušica

Da, zadnji trije meseci so bili peklenski.... Pogosto sem imela suicidalne misli in enostavno nisem mogla ničesar... Preveč stvari se je nabralo na kupu.. videla sem, da imam velike probleme s koncentracijo in da zastavljenih izpitov na faxu ne bom mogla opraviti. To sredo me je prijela velika tesnoba.... pograbla sem nekatere stvari in zbežala do železniške postaje.... Šla sem na tire a so me potem na srečo zvlekli domov.

Anny,

razumem tvoje občutke, ker sem nekdaj tudi jaz tako globoko zabredla ali verjemi...se ne splača!  :nehvala:

Upoštevaj, da je to momentalni težki trenutek, ki te hromi...Zavedaj se, da ga lahko premagaš in greš naprej - absolutno  :rozicodam: Zapomni si, da je v tebi največja moč in da ti vodiš svoje življenje in ne ti momentalni "hromeči" negativni občutki in misli...nikakor! Svetujem ti, da poskusiš z VKT-erapijo in se naučiš tehnik preusmerjanja misli; meditacije in globinskega sproščanja za premaganje anksioznosti...vztraja in se ti bo obrestovalo! Kar se tiče izpitov, pa...si začrtaj realne in kratkoročne cilje..tako ti bo najlažje! Kar ne utegneš letos, boš naredila drugo leto in pika..v vsakem primeru, se zavedaj svojega ponosna in bodi polna vere vase! :rozicodam:


                                    Dušica

Dobro je samo to, da vedno ko pride kritični trenutek nekoga na to opozorim.... in GOVORIM o problemih naglas... To me vedno odvrne od samomora...
Pa ni bilo enkrat, da bi mela te misli... že v preteklosti, ko so prišli težki trenutki sem jih imela samo ne tako izrazitih kot sedaj... pomagajo pa tudi pomirjevala, da se sprostiš in nekako ne misliš na bedarije :).

Anny,

po teh tvojih besedah sklepam, da je že bolje in da obvladaš zadevo... :clap:

Kar tako naprej!


                                     Dušica

Nekako poskušam obvladati zadevo... ampak misli še vedno so (zaradi začetka jemanja novih AD-jev). :/

Anny,

tudi to bo pošlo: ne obupaj in vztrajaj naprej, sicer pa je pomembno, da tudi sama, kaj narediš v tej smeri: prični s pozitivnimi afirmacijami, tako da si jih ponavljaš na glas tudi takrat, ko se v redu počutiš in si jih napiši na velik list papirja in zalepi na omaro v sobi ali tam, kjer se najpogosteje zadržuješ...in vsako jutro si reci: EDINSTVENA IN NEPREMAGLJIVA SEM. :clap:


                                 Dušica

Sem si na zid narisala na veliko ZMOREM!. In si vsako jutro to poskušam ponavljati v glavi :)

 :clap:

Jaz sem skozi to zadnje okrevanje občutila obžalovanje nad tem, da sem kot čisto majhna deklica preživela. Zdelo se mi je, da je to življenje prehudo breme zame, glede na vse, kar dajem vedno znova čez. zagotovo pa lahko rečem, da take misli pridejo le v depresivnih fazah. Te pa je treba enostavno premagati.

Trudim se.

majč

Majč,  :oki:

tudi jaz imam kdaj pd občutke a si na vsezadnje rečem, da zmorem in da sem vredna in željna lepšega življenja...pa se trudim, da bi to tudi dosegla...


                              Dušica

Na samomor se pomislila že tolikokrat, da me ideja o smrti sploh več ne plaši kot druge.

Predstavljam si jo kot zaslužen počitek po dolgoletnih naporih, v globini zemlje, kjer je vse tiho, prijetno hladno in mirno. Varno.

Samomor sem želela izvršiti že parkrat, ampak sem si recimo postavila datum in si rekla da če ne bo bolje, se bom "rešila sama" žalosti in obupa.

Potem sem pa začela razmišljati o življenju. In mi je bilo žal da nikoli več ne bi videla nobenega sončnega vzhoda ali snežinke. Zvezd ponoči ali neviht poleti. Vdahnila tisti čudovit zrak po dežju. Gledala lepe barve jeseni. In bilo me je žal umreti zaradi teh stvari. Same te stvari so vredne življenja.

Soncek in ostali  :-* pravi borci ste :rozicodam:

Ni prav, da o samomoru nič ne pišemo, saj tudi ta poja, to dejanje je dol ali stanje depresije!
 Sam sem nalomljen od 1983 ko sem podoživljal sampmor! Pa sem se spomnil neke moje sodelavke, kako mi prinaša kavo, in vstajale so posamezne glasovne pojave ljudi, iz teh pojavov se  je rodilo  namesto pozitivnih dejanj,  cinizem, saj teh ljudi ne slišim ali po vaše vidim že prek 20 let.
 Priznal bom: danes sem pred mojim izsiljenim idealom, z imenom Marjetka, po telefonu igral pozitivneža, ki se zaveda, da gre na mimogredno operacijo hidrokile na mošnji, v resnici pa pošiljam vso dozdajšnje življenje zaradi tudi lastnih napak k vragu. Da sem sploh še na svetu, ampak to ni spričo trenutnih misli, je dejstvo, da nimam ročnih spretnosti.
 V zavodu za slepe so nas usposabljali za ročna dela, jaz  pa pri tem početju nisem bil spreten in ne znam, priznam, delat namernih vozljev, zato je vrv oddaljena, tablete pa premalo varne, saj lahko nastopi le kup stranskih učinkov in morda odvzem pameti, rastlina pa nočem bit.
 Tako sem še tu in pisarim o trajnici v mojem življenju, o refrenu - Samomor!
 Nedavno sem opisal, kako sem preklinjal.
 Moja mama pripoveduje, da ji je zdravnik očital, zakaj v bolnico prinaša mene-mrliča. To je bilo nekje 1955 (pravilno napisano, nič bat). Pa si mislim: kaj če ji bodo zdaj pod najino starost, njeno 82 let in mojo 60 let, iz bolnice javili, da sem v razpadu telesa in duha, da sem mrtev!
 Igra misli!
 Krleža je v eni svojih dram zapisal, kot se spomnim: ko bi samomorilcu pred dejanjem nekdo podal skodelico kave, (kot pozitivno dejanje, ne pa kot pri Cankarju krivdno, prav negativno občutje), bi si samomorilec premislil.
 Zato mi pomenijo živi stiki z ljudmi, do katerih imam toleranco, rešilna vrv, okostnico življenja! je z leti

vsak dan razmislam

Tole stanje pa obvladam, kot riba v vodi!
 Leta 1983 sem podoživel, kako bi bilo narediti samomor.
 Od takrat se ne počutim več "celega!"
 Nalomljen sem: od znotraj.
 Pri psihiatru pravim: kaj me res drži pri življenju tisti primarni, bi rekel živalski nagon, gon, posledično strah pred smrtjo.
 V praksi pa: nisem ročno spreten. Kot osebo brez vida, so me učili vezanju, pa recimo čevljev.
 Ampak prave enigme vozljev nisem pogruntal, kako se narede.
 Poleg tega sem nedavno spoznal, da sem zaradi prediscipliniranega življenja v zavodu za slepe, (tam sem bil med 1962 in 1970 potem pa še poklicna šola), izgubil svojo identiteto. Nič ne diši po meni, saj sem delovno dobo preživel ob mami, ki me je zakrivala s svojo, danes vem, pretirano dobroto, s čimer me je senčila.
 To zadnje spoznanje je res grenko.
 Vozel, vrv, - ne znam, ne ne zmorem!

Ja tudi jaz sem že o tem premišljeval, sam nisem naredil tega. Sam si po še danes želim da bi tako lepo zvečer šel spat in bi lepo v miru zaspal, in se več nebi zbudil.

16.8. Bo 31 let, kar sem prvič intenzivneje občutil željo za izstopom iz življenja!
 Še sem tu.. želja pa  tudi.
 Ne vem, počemu o teh rečeh ne bi odkrito pisali!

zakaj ne bi pisal? Baje da je ta forum zato da lahko napišeš kaj.
no jaz sem tudi začetnik in ne upam še kaj dosti pisati, me še ima strah.

vedno večkrat pomislim da bi se na hitro vsega rešila

ja tako sem tudi jaz premišljeval. sem že pojedel tablete sam, sem premalo vzel, tako da sem dva dni spal, pol sem se zbudil in si misli zakaj vraga sem to naredil, še danes se sprašujem zakaj, pomoč pa nisem poiskal in mi je žal da nisem, bi mi že kdo pomagal. lansko leto sem  zaupal svoji zdravnici ker nisem več zdržal, ti povem da me je dobro na noge postavila. Ti svetujem pojdi in nekomu zaupaj svoje težave boš videla da ti bo boljše.

mislim ja, vedno, ko pridem do podna pa mi postane za vse vseeno. včasih enkrat na teden, včasih enkrat na mesec pomislim. odvisno, koliko mi dogaja. potem grem pa spat, prespim, pa drug dan vse normalno spet naprej. in tako lajf dalje teče, enkrat je lepo drugič je črno, pa gredo dnevi, mesci in leta naprej. žiletka je pa najboljša prijateljica, da za en čas mal se sprostiš. sm še vedno živa in zrak mešam. ampak samo pomislim na samomor, naredila ga pa nebi, ker nimam toliko volje.

Jutri zvečer bo 31 let, ko sem na samomor prvič pomislil!
 Žiletka.. Joj! Menda ja ni ob tebi vedno zvečer!
 Smo kar smo in smo tu!

Jaz pa za kake določene dni,oz.za praznike,večkrat pomislim na samomor.Takrat je želja res velika po odhodu s tega sveta...Tudi moja prijateljica je žiletka,čeprav sva zdaj neki časa "skregana",mi manjka rezanje me sprosti,osvobaja napetosti...
Zadnjih nekaj dni je želja po rezanju neustavljiva...pa želja po alkoholu tudi.

woooow...milina  :) ... jaz si tut tako kdaj mislim ... kakšen dan, ko sem tako utrujena od življenja in njegovih klinčevih izzivov, ko mi ne da miru niti par mesecev, da človek pride malo h sebi....

potem pa si mislim, ja, kaj pa če ima življenje še kaj lepega in srečnega nekje spravljeno zame  :)   ..... sanja svinja kukuruz  :sesmejem:

ko bi človek lahko vsaj izbiral ali se želiš roditi ali ne.... če tako pomislim, po eni strani sem prav vesela, da nisem nobenega reveža več spravljala na ta svet... nihče mi ne bo nikoli očital zakaj sem ga morala roditi, nikogar mojega mi ne bo treba gledati kako trpi, ker vem, da če bi bilo tako, bi tudi jaz trpela...tako pa trpim samo zase....ni ga človeka na tem svetu, da mu kdaj ne bi bilo hudo in ne bi bil žalosten....kaj šele kaj več.... življenje je itak ena velika jeba... ja, je tistih 5 ali 10 lepih dni ali celo 50...ostalo je pa jeba taka ali drugačna....amen.

Moj prvi samomor se je začel pri 14-ih letih. Takrat sem hotela skočiti v divja korita reke Soče, pojedla nekaj noninih tablet in malo podganjega strupa.. tudi porezala sem se. ko sem hotela skočiti, sem se ustavila in se zapodila nazaj domov. Pila in pila sem ful mleko.. izkazalo se je da so tablete ki sem jih pojedla pomirjevala in sem se zato umirila in ne skočila ampak zdirjala domov.
Naslednji dan so domači videli da imam povito zapestje. In 1. sem šla v Idrijo.
Vse do danes (imam 26 let) sem bila v Idriji 6x. Od tega 3x zaradi samomora.

pri 15 letih sem delala samomor. najedla sem se apaurinov. Našli so me domači in spomnim se, da so me nalivali s kavo. Dobila nisem nobene pomoči, ker me niso hoteli dati v ''norišnico''. Nekako sem zvozila do sedaj, ko me je pribilo do podna in še malo v minus. Na samomor pomislim večkrat tedensko, a nočem zaznamovat svojega otroka, ki me tudi še rabi. :'(

Probal, zadnje leto veliko razmišljam o tem,... preprosto pridejo tisti dnevi, ko je vsega preveč ..., k sreči za vsakim dežjem posije sonce, samo letos je prekleto veliko dežja  ???

ja poizkušala sem 4x, začelo se je po mojem 18.rojstnem dnevu, čeprav anksioznost je bila pri meni prisotna že od nekje 10.leta starosti. prvič sem si hotela porezati zapestje, da bi izkrvavela, pa sem si namesto tega sprva porezala cel zgornji del dlani, presenetil me je oče, ki je sredi noči vstal, zato sem namesto smrti dobila 18 šivov  :o , drugič sem pojedla dve tablici maminih uspavalnih tablet in spila čez celo vodko, pa ni bilo reakcije, kot da ne bi nič vzela  ??? :o  danes razmišljam, ker sem takrat imela emetofobijo na višku, najbrž je tudi želodec posledično bil kot iz jekla,  tretjič sem se hotela obesiti pa se je vrv strgala ko sem brcnila stol in obvisela  :A), četrtič pa sem se hotela z avtom zaleteti v steno v predoru pri izredno visoki hitrosti, pa me je na drugo stran ceste odneslo, čeprav sem ciljala v steno, avto je bil minimalno poškodovan, meni ni bilo nič. zaradi tega sem začela verjeti da ne smem umreti, da ima moje življenje višje poslanstvo, danes se ukvarjam z duhovnostjo, verjamem v angele, mogla sem jih imeti prekleto veliko oz prekleto dobre  ;D  vmes sem sicer še ogromno-krat načrtovala samomor, a tistega nisem poizkušala, pisala poslovilna pisma... danes  več ne poizkušam, tudi načrtujem ne, imam pa še kdaj pa kdaj samomorilne misli...ki hvala bogu hitro izpuhtijo!

Take misli se mi pojavljajo že nekaj let.. Zdaj se tudi zdravim zaradi tega v Polju.. Poleg samomorilnih misli imam pa tudi psihozo zgleda.. Sicer lažjo obliko..

Vsak dan.

Enostavno..ubit bolečino, pomen ubit sebe..in gasa po tabletah..no, neuspešno. Malo prekmalu, kjub pozni uri ob 1h ponoči ga je nekaj zbudlo, me je našel, oživljanje, sedaj životarjenje dalje..žal...težje je živet, kot ubit se, za življenje moraš met jajca, ne za smrt.

Mojo misel bom s težavo izoblikoval, čeprav je njeno bistvo zelo jasno!
 Logoterapevti trde, naj se ljudje ne navezujemo na soljudi, pač pa jedro življenja iščemo v drobnih stvareh, v minimalizmu.
 Toda sam verjamem v ljudi, v neko bitje, ki me je pa prizadelo in sem globoko v sebi, v moji ranjenosti ppomislil na končnost.
 Že naslednji dan sem bil te iste osebice vesel, a želo teme ostaja v meni, tudi tista misel o koncu!

Mene pa zanima...veliko vas je že poskušalo. Zakaj ni uspelo? Kje je tista meja, koliko tablet mora biti, da je uspešno...Je 240 tablet lorama dovolj? Sploh pomirjevala ubijejo? :wav:

Od benzotov samih je težko OD-jat. V kombinaciji z alkoholom ali opijati pa so lahko smrtonosni že v majhnih količinah. Količina je odvisna od vsakega posameznika.

Sam ne bi poskušal delati tega, ker če se zajebeš, ti je lahko enkrat zelo žal, ker imaš lahko hude posledice do konca življenja in depra bo še hujša.

https://www.erowid.org/experiences/exp.php?ID=64276

Pozdravljeni!

Za začetek vsem en lep pozdrav, sem nov na forumu in bom začel kar v tej temi, namreč tudi sam imam samomorilno osebnost, epizode depresij itd. Včasih pridejo trenutki, ko obožujem misel, kako bi si pognal kroglo skozi možgane.To so včasih čisto patetični sprožilci teh misli, včasih že npr to, zakaj se nisem rodil 100let kasneje, včasih se mi pojavi paradoks, češ življenje je neprecenljivo, premalo potegnem iz njega premalo, ga izkoristim, podobno, kot gradbenik, ki je kupil velik stroj potem pa ugotovil, da ga premalo koristi in ga prodal, potem so tu stvari, na katere totalno nimam vpliva npr trenutna situacija v svetu, manipulacija , ki jo moramo prenašati s strani nekaterih posameznikov, ki se imajo za Bogove in si lastijo svet in posledično nas in potem se počutim ponižanega, pojavi se neke vrste samorajski sindrom, kot bi rekli naši južni bratje, bolje grob nego rob, na srečo so te misli prehodne narave, ki zbledijo včasih mi pomaga že preusmeritev misli, včasih tudi ne v skrajnem primeru grdo rečeno se nažrem chillija 500.000-1.000.000 skovilov,  neverjetno ampak pomaga hehe tako, da to metodo bi svetoval vsem tistim, ki izvajajo samopoškodovanje, chilli je neprimerno bolša izbira in še povrhu zelo zdravilna. Možnosti za učinkovito prekinitev svojega obstoja je kar nekaj, možnosti za vaš obstoj oz, da ste se rodili ravno vi in ne kdo drug (potencialni brat sestra) so pa nekaj čisto drugega na harvardu so opravili kalkulacije, za primerjavo možnosti za vaš obstoj so približno enake, kot če bi 2 miliona (celotna slovenija) metala trilion strano kocko in vsem bi moralo pasti enako število, se pravi možnosti so enake "Null Komma Josef" več o tem si lahko preberete na priloženem linku dober grafični prikaz: http://blogs.law.harvard.edu/abinazir/2011/06/15/what-are-chances-you-would-be-born/ tako, da ko boste naslednič pomislili na samomor, ali ga celo poskušali izvest, poglejte ta miselni vzorec in se zamislite, vsi ste zmagovalci probajte čimveč potegniti iz tega prekratkega življenja. In še nekaj ponavadi si ne moramo izbirati glasbe, ki nam jo igra življenje, lahko pa izbiramo ples s katerim bomo plesali na njo. Se zahvaljujem za vašo potrpežljivost upam da nisem preveč dolgovezil heheh.

Na to temo bi lahko napisal par knjig. Kdaj sem prvič pomislil na samomor ne vem. Vem pa da sem bil star 12 mogoče 11, ko sem šel prvič v gozd z vrvjo in odločen, da se živ ne vrnem več. No seveda sem se in morda v naslednjih dvajsetih letih še stokrat, ker sem pač reva ali pa morda zato, ker sem vedno našel en žarek upanja, ki se je seveda vedno izkazalo za lažno.

V mojih najtežjih letih ko je bil v meni tak obup in strah in groza, da je bilo življenje res neznosno  (takrat nisem imel nobenih zdravil ali česarkoli), je bil samomor oz misel nanj meni v "tolažbo". Nekako v smislu če bo prehudo imam rešitev. In tako sem potem živel iz tedna v teden in po nekem čudezu preživel najbolj obupnih 10 let, ki si jih lahko zamislite.

Ne, še nikoli! Le kako da se nisem že kdaj prej tega spomnil?

ko sem bil star 2 leti 9 mesecev in 4 dni si je moja mama vzela življenje :(

 Mi je žal prebrati, da je bilo tako, Champ. Mame so pomembne v našem odraščanju in mi je žal, da te tvoja ni mogla spremljati.

 :( :(