FORUM Nebojse.si

Najprej lep pozdrav vsem!

To temo sem odprla, ker vedno znova slišim, tako v svoji glavi, kot tudi iz ust in tipk drugih vprašanje:
"Bom kdaj tak kot pred depresijo in drugimi težavami?"

Upala sem, da bi tukaj lahko napisali ljudje svoje pozitivne izkušnje in dosežke po depresiji.

Jaz jih zaenkrat nimam toliko, vendar se mi zdi, da je vmes v mojih osmih letih borbe, bilo kar nekaj dokaj "normalnih" obdobij, ko me depresija ni veliko ovirala v življenju, skoraj nič!

Veliko ljudi v depresiji žaluje za svojimi nekdanjimi sposobnostmi in si jih želi nazaj. Moje vprašanje pa je: "Je to sploh realno pričakovati?" Dosti se jih boji za svoje sposobnosti dela in učenja. Se kdaj vrnejo v popolni meri? Se bomo kdaj lahko pohvalili, da smo uspešno premagali depresijo? Bomo celo življenje imeli neke omejitve? Bomo kdaj lahko uspešni, tako v poslovnem kot v zasebnem življenju? Toliko vprašanj pa nobenih odgovorov.

Ali poznate kakšen primer popolne ozdravitve brez ponovnih epizod depresije?

Za vse pozitivne izkušnje in "poročila" o uspehih na vseh področjih bom zelo vesela. Za malo motivacije in optimizma med nami. ;D

Vnaprej hvala :rozicodam:

Lp Mačica

močno upam, da ne... močno upam, da mi je depresija pomagala spoznati samo sebe, da sem razpoznala in razdelala vzroke, ki so me pripeljali do bolezni in da sem sedaj boljša, trdnejša.... Močno upam, da bom tudi ostala drugačna !

Mačica  prvi pogoj je da se sprijaznimo z tem da ce zelimo zaziveti "normalno" ali drugace
je treba spremeniti nas nacin zivljenja in predvsem razmisljanja in nasih reakcij na nase misli.
Meseci in leta "napacnega" zivljenja in nasih odnosov do nasih tezav so na pripeljali do depresije
se pravi na najnizjo tocko....torej...ali ostanemo tu.....preskakujemo "ograjo" in gledamo nazaj
kaj je bilo, kje bi lahko spremenili, zakaj nismo spremnili, zakaj smo tako reagirali......
Lahko pa pogledamo naprej....kjer je sicer sama ravnina....nic.....in si zacnemo ustvarjati novo
zivljenje. Gre pocasi....ne znamo se pohvaliti ker je vse novo....nepreizkuseno,
Vse nase sposobnosti so ostale....le pogled nanje smo spremenili.....na prejsnjem forumu je
bilo kar nekaj debat kaj pa sploh je "norlalno" ?  Trenutno je zame normalno da prezivim dan,
z cim manj ankse in napacnih misli....in sem zmagovalec in normalen. Da z vsem znanjem in
izkusnjami premagujem dnevne tezave z cim manj kemije. Mačica pocasi se nauci sprejemati
novo MACICO z novim pogledom na sebe. V drugi temi si si lepo priznala da imas tezavo v zvezah
in si odlocena da bos to popravila. Nekateri pa tezav nocejo vidit, ker se ne znajo sociti z njimi.
MACICA vsi na tem forumu smo normalni, vsak po svoje , samo sprejeti se moramo taksne.

 

Za seboj imam skoraj dve desetletji "ukvarjanja" s svojo depresijo, zadnjih nekaj let spet "normalno" živim. Zakaj narekovaji? Ker v bistvu vseeno vse ni tako normalno, kot bi si želela, ostali so neki primanjkljaji, ki jih ne zmorem več zapolniti. Sicer sem si uredila partnerstvo, materialni del življenja, položaj v službi, otroci so skoraj odrasli in letom primerno samostojni....pa vendar.... v meni ni več tiste energije, tistega zagona, ki je nekoč bil. Ko se mi je zdelo, da bi lahko svet trikrat naokrog obrnila... In to pogrešam, to voljo do borbe, do sprememb, ki jih ne zmorem več. Zdaj se raje umaknem pred problemom, nekoč sem ga zagrabila z obema rokama in ga pričela z zagonom rteševati. Saj, morda je to modrost, ki pride z leti in bi se tudi brez depresije tako zgodilo. Nikoli ne bom vedela. In tako mi ostaja nedokončan magisterij (imam napisane 1/3 naloge, ki že 5 let čaka), imam možnosti profesionalnega razvoja, ki jih ne izrabim, ker nekako ne čutim.... In vsak malo večji stres, ki mi je včasih dal zagon za akcijo, me zdaj vrže iz ravnotežja in zaradi tega si ne upam ukiniti AD-jev, pač pa jih pridno papcam in jih bom, če bo treba, prav do konca.... Sicer sem srečna, da spet čutim, ljubim, želim, .... ob vse to sem že bila, tako da sem v bistvu zadovoljna. Ampak vseeno v nekem delu nisem več JAZ, nekega dela mene več ni. Ne vem, če je to dobro ali slabo, a včasih ta delček pogrešam...

Ribica

Zdravo Mislim da med nami ni nikogar ,ki nebi hotel živeti normalno da bi se 100% vrnil v življenje .Sam to ni tako enostavno ,ker smo veliko skozi dali drugače gledamo na živvljenje kot pa drugi ljudje ,ki so zdravi ,ker za nami so dnevi muke in trplenja in tudi osebnostnega razvoja ,ki pa je to dogotrajen proces . Kdor zboli za te bolezni potem naredi vse da bi se iz tega ven potegnil vendar ta boj je težak in krut in vedno tudi ni čisto uspeh da se pozdraviš do konca . Zase vem da sem ,ko sem se podrl je bilo zelo težko sam z voljo in malo tudi z zdravili sem se toliko pobral da sem zopet začel hoditi v službo se zanimati za določene stvari sam ta borba je bila precej težka in sedaj po 9 letih boja sem še vedno na zdravilih vendar s tem spoznanjem da sem marsikaj dosegel toliko kolikor sem se v tem času spoznal se prej nisem v 39 letih in mislim da je to zelo dragocena izkušnja ,ki je ni deležen vsak človek .Če je pogoj za to da bom tako funcijoniral z zdravili to sprejemam in se zaradi tega  ne obremenjujem preveč vem samo to da je samo na meni da si izboljšam  kvaliteto življenja pa ,če sem zdrav ali pa bolan sam da se imam bojše kot pa prej ,ko sem samo trpel in res je samo na meni to kako bom peljal vso stvar naprej . Je pa za to se pač s tem sprijazniti da sem, malo bolj občutljiv in da me vsaka stvar malo bolj zaniha kot pa kakšnega drugega ,ki teh težav nima .Kot nekdo ,ki ima pač kakšno telesno bolezen se moram jaz sprijazniti s tem da jaz pa imam tako boezen ,ki je ozdravljiva ali pa tudi ne sam da si nekako izboljšam  kvaliteto življenja ker sedaj lahko precej bolj kvalitetno živim ker razumem zakaj gre . Lep pozdrav  Stenzi

berem knjigo Zavedanje (Anthony de Mello). Kar na začetku sem bila zelo jezna, saj je na temo o depri navedeno: vsak dober psiholog vam bo povedal, da v ljudje v resnici ne želijo ozdraveti. Želijo le olajšanje, kajti ozdravljenje je boleče.
ne vem zakaj mi je to tako ostalo v spominu. verjetno zato, ker je v meni prebudilo močna čustva. najprej jezo, potem ogorčenje. nato pa sem se zamislila, ali to mogoče drži? ali je možno, da nam je depra v potuho za stvari, ki jih ne zmoremo narediti brez truda? ne vem, veliko razmišljam o tem.

In bolj ko razmišljam, vem da želim biti popolnoma zdrava, pa četudi bo pot boleča.

Malo falila naslov- vem. Verjetno zato, ker mislim da živim zelo normalno, predvsem ko pogledam naokoli sebe. kljub vsej moji normalnosti, pa se vse odkar sem si priznala, da imam depresijo, trudim izboljšati kvaliteto življenja in način mojega razmišljanja, reakcij.. večinoma mi uspeva.

....pač nima pojma kaj je depresija, niti jo približno ni izkusil, kajti tako piše lahko samo nekdo, ki ni poučen o bolezni, hm pa tale o psihologih no, prosim lepo...

Pa smo spet tam. Kaj je normalno? Meni se zdi, da živiš čisto *normalno* pupika. Smo pa v današnjem času *izgubili* vedenje kdaj smo srečni.
Danes sem gledala dokumentarno oddajo o Kitajski, in na licih kmetov ki sadijo riž in živijo kot pri nas pred 100 leti, ni bil noben obraz brez nasmeha. V Ecuadorju sem videla domorodce ki kar žarijo. Življenje sprejemajo tako kot pride.
Letos ne bo šlo, a drugo leto bom menda zbrala toliko denarja, da odidem na tracking v Južno Ameriko za kake 3 tedne. Bom izprašala našega HisTerja kako je bilo. On je že bil tam.

Še malo za hec in malo za res: Na terasi sem posadila dve sadike krompirja...kar tako, da vidim če bo ratalo.  Ko sem videla, da poganja me je od veselja kar neslo. To se mi prej niti v sanjah ne bi zgodilo, da padem v euforijo zaradi krompirja. Pa nič uši nimam na vrtnicah in sem vesela ker so tako lepe. Hvala HisTer za nasvet. Pomagalo je...smrdelo pa tudi. :sesmejem: :sesmejem: :sesmejem:

P.S. Sita sem butalcev ki prodajajo meglo...de Mello. Danes je že vsak psihoterapevt. Slučajno sem na Kanalu 10 gledale nekega bedaka ki je razlagal o načinu življenja in zdravju, a je imel goflo brez zob in zavalen...in še pijan se mi je zdel.

 saj res kaj pa je " normalno ".???? ozrem se okoli sebe, so ljudje , ki niso občutili depresijo, ankso .. jaz sem oboje, pa morda danes živim bolj normalno kod oni....

Tako je keti. Me dve ki pa sva rakice rojene 22.06, smo bolj nežne duše, tako kot ribice. V tem primeru verjamem v natalni horoskop. V tiste druge pa ne.

hvala Alex, ko si me tako nasmejala
največ kar ti v življenju lahko pomaga je zdrava kmečka pamet. če jo uporabljaš je življenje lažje in lepše

Ja res. Zato mi je všeč HisTer - jeva kmečka logika. Še malo pa si bom še jaz omislila hiško in vrt na Obali, pa bom posadila vse kar se da (brez umetnih gnojil in strupov). Pa ateja morila z računalniškimi vprašanji?... :sesmejem: :sesmejem: :sesmejem:

naj odgovorim s pepicinim primerom...

v otroštvu spolno nadlegovana s strani sošolcev, potem poskus posilstva, nadlegovanja in za nameček se je še en tip razkazoval

sledi zaprtje vase, skrivanje, depresija, anksioznost, panika in življenje s tem

pri 27 trikrat poskus samomora

pri 36 spoznala mene (in mojo mamo), poroka, spopad z mojo mamo ter zopet padec v hudo depresijo

eno leto v zelo globoki depresiji, boj, ne boj, mesarsko klanje

ko sem že skoraj obupal nad nama, sem spoznal, da je edina rešitev jo prisliliti, da dela na sebi

začela hoditi v šolo, po treh letih konača s prav dobrim uspehom, potem takoj še prekvalifikacija, zopet naredila vse v roku (celo pred rokom), spet s prav dobrrim uspehom

spremenila videz, lase iz dolžine kaznnjencev v dachau spustila skoraj do ramen, popravila se iz okostnjaka v lepo žensko, hodi po trgovinah do iznemoglosti (moje seveda), se prešerno smeje, je srečna, in kaj je najbolje, se je začela učiti obladovati negativne misli

najbolj pomembno pa je, da si je dvignila samozavest

kar pa se tiče sexa, od tega, da se je ga bala kot hudič križa, sedaj ves blok ve, kdaj se pri nas dogaja

sicer še vedno jemlje cipralex, dvakrat je do sedaj poskusila nehati, a je ugotovila, da je še potreben

sedaj si išče drugo službo, hodi v razne cvetličarne pomagat in se učiti, skratka, premagala je svoje strahove glede novih priložnosti

mislim, da je premagala depresijo, res pa je, da je potrebno še vedno biti pozoren, da se ne vrne po prstih

bistveno je, da se še naprej uči samozavesti, da se tega zaveda in da se ne boji napasti težave, ko nastopijo

res je, bil je dolg proces, dolg cca. 6 let, vendar je uspeh opazen, dejstvo pa je, da niti tablete, niti psihijatri ali terapevti ne pomagajo, če se sam ne vzameš v roke in spremeniš način življenja ter se naučiš biti Človek

torej, lahko se spet živi normalno, vendar je to odvisno od vsakega posameznika, koliko močno željo ima za tem, da vztraja na tej poti

res pa je, da je to težka pot, ki pa na koncu pripelje do zmage

lp

pepi  8)

točno ! in to je to, s čimer se je treba soočiti, spopasti... in ta bitka traja, traja, je stalna in ... boleča




boleče je kopati po sebi, boleče je sebi priznati, da se gremo skrivalnice, da je naša podzavest  :o :o :o poglavje zase ... in da smo si na določeni točki začeli sami komplicirati življenje - ustvarili smo obrambne mehanizme, zgradili zidove okrog sebe, si v mislih ustvarili "varno okolje" .... in sedaj vse to podreti, zradirati, se preprogramirati..... uf  :unsure: ... in prav zaradi tega marsikdo odneha, marsikdo noče sprememb.... in ja, marsikdo se res noče spremeniti...
..večina nas pa se hoče in delamo na tem in se sreminjamo, zorimo, si postavljamo nove prioritete... in to je to - lahko živimo veliko bolj "normalno", kot smo prej  :clap:

Tudi sama se ubadam z depresijo zadnjih več kot 20 let.
Sedaj sem tako v redu, da sem že šesti teden brez zdravil. No, če smo natančni...1/2 Xanaxa pred obiskom kraške jame...
Odločila sem se kar tako, sama, Samo z vednostjo psih., ne njegovim predlogom ali nasvetm, brez nekega posebnega razloga. Razen želje biti kot nekoč...
Popolnoma brez, brez postopnega ukinjanja. Odrezala sem.
Ker sem v teh letih (9 let zdravil nepretrgoma) spoznala, da mi nihče ne more pomagati, če si najprej ne bom sama. In bom začela živeti drugače.
V teh letih sem naredila marsikaj.

Nehala kaditi - tudi z ostrim rezom, se uradno ločila, začela delati (prej sem delala vedno samo po pogodbi, občasno...), prevzela svoje obveznosti, skrbi, probleme, težave, strahove, napade panike...In šla dalje. Nisem se zaradi tega ustavila in nečesa ne naredila...samo zato, ker sem pač ali depresivna ali panična.
Včasih sem jiokala, se tresla in kričala v avtu, ko sem morala sama kam. A sem šla. In še danes mi je včasih težko iti. Na srečo sem se naučila premagovati svoje avtomatske negativne misli. Čim me popade kaj takega, odmislim in jih zamenjam s kakšno realno pozitivno, se pohvalim...in gre...

Morda se nekoč spet vsujem, a sedaj vem, da so padci tudi del življenja in se jih da premagat. Črni dnevi pridejo tudi meni, problemi in težave so isti, samo sem se jih naučila obvladovat. In če mi ne gre, si pač povem, da bodo minili, da nisem v vseh teh letih od depresije in panike umrla in da verjetno ne bom niti tokrat.


Niti najmanj pa ne želim biti taka kot pred začetkom moje diagnoze. Sedaj se lahko pohvalim s svojimi dejanji, početjem, načinom življenja. Imam "omejitve" - tako kot vsak! Pokažite mi nekoga, ki jih nima!? A sem uspešna v svojem zasebnem in poslovnem življenju.
Sicer pa se moramo vprašati, kaj je uspeh...Zame je to, da živim vsak dan sproti, da funkcioniram, da znam in se zmorem spopasti s težavami, da se znam razveseliti vsakega dne, da vidim lepoto povsod okoli sebe in sem obkrožena z ljudmi, ki me imajo (in jih imam) rada.
In da lahko s svojo izkušnjo pomagam drugim, ki se še spopadajo z depresijo, anksioznostjo, paniko in ostalimi meni dobro poznanimi občutki.

Ko malo bolj poglobljeno brskam po tem našem pisanju vidim, da je podobnih zgodb, polnih malih in velikih uspehov dosti, a se ne znamo pohvaliti. Pa si zaslužimo pohvale... :clap: :oki: :clap:..

Res je mina. Saj nam gre, le premalo se nam zdi in hočemo več. Vesela sem zate....saj veš morska pupa. :-* :-* :-*

mislim, da bomo vsi dobro  8)
če bomo le po malih korakih delali na sebi, predvsem brez nekih velikih pričakovanj,
videli v malenkostih vrednost in znali ceniti zavedanje, da si želimo in hočemo
spremeniti stanje v katerem smo se znašli.
to se mi zdi bistveno.
da se zavedam(o), da dostikrat počutje in misli dejansko niso del nas, našega ustroja
ampak simptom, kot del bolezni.
še vedno podležem (dobesedno) dnevno depresivnim znakom, ampak vedno bolj ločim
med tem, kdo sem BREZ depresije in kdo Z depresijo.

Js mislm da nam lahko rata, sam da mormo tud precej manj razmišlat o teh problemih pa o depresiji, pa o vseh motnjah, pa delat na tem,da iščemo pozitivne stvari, ki nas krepijo, pa njih še podkrepit, pa se pohvalit za vsak napredek ipd..ne pa za vsak jok in "spodrsljaj" grajat do konca.

Js mislm, da vsakmu, ki se zaveda loh uspe, ker če veš zakaj se gre, pol se da rešit, če pa niti ne veš kaj ti je niti ne morš rešit problema. Tko pa vsaj vemo kaj nam je, pa se da. Sam vrjet je treba v to, predvsem pa vase in vsak dan trdno delat na seb, pa ne sam upat da nam bodo tableti dal rešitev, pa da bomo nekega dne srečni ko se bomo zbudil. Tud depresija ni pršla kr tko mal.. Vzroki so sigurno kje..imejmo razlog- biti srečen/na.

Velik upanja, velik volje, velik moči vsem sotrpinom.  :) 8)

Pa sej mi zmoremo!!  :wav:

Jst se ne sprasujem. jst vem! VSI se moramo zavedat da kljub strahovom ki jih imamo in en kup tezav... smo močnejši kot kdorkoli drug, ki nima nobenih strahov, nobenih tezav.
Smo osebe, ki čutimo. Bi slucajno raje bili kot roboti? ja vcasih bi bilo lazje, ampak kaj pa za vedno? Jaz VEM da ne. Da smo bolj dovzetni za obcutja drugih je samo en velik plus! Za delo z ljudmi zelo pomembno.
Smo osebe, ki se zavedamo sebe in okolice, bolj kot kdorkoli drug. VEMO kaj nam je. Zavedamo se svojih strahov, svojih slabosti. Je to dobro? SEVEDA! Jih lahko premagamo? ooo ja. Zmagali smo ze, ko smo si priznali in zaceli delat na tem. Ali z zdravili ali drugimi metodami, ni pomembno. Zavedamo se. To je nasa zmaga.

Srečno!

Soncnica

Vsi ste tako pozitivno napisali, da bom jaz raje ostal tiho. Vem da ste to napisali iz svojih izkušenj, vendar trenutno to težko dojemam. Moji dvomi v mojo "normalnost" so preveliki.  :'(

987, verjemi, da si čist ok fant in da SI normalen  :)

Anthony De Mello - Zavedanje:  Masi in Pupika, meni je ta knjiga v poznih
najstniških letih odprla vrata v polno življenje. Potem sem nekaj let mislila, da
vse vem in znam. Več kot deset let je nisem imela v rokah. In kaj se je zgodilo?
Čas, tempo in skrbi ter sekiranje za nepomembne stvari, pozabljanje nase, na
svoje želje in potrebe ter življenje z ljudmi, ki jim pomeni samo materialni svet
(ne da stremijo k bogastvu, ampak samo fizično delo je tisto, ki nekaj velja) me
je pripeljalo v stanje, v kakršnem sem (bila). In ravno to, da bolni v bistvu ne
želijo ozdraveti, mi da mislit:  vsebolj se nagibam k temu, da ne želim živeti
z ljudmi, ki ne zmorejo zaznavati lepote okoli sebe in v drugih ljudeh, zaenkrat
pa še nimam moči biti sama. Vesela sem, da ste me spomnili na Zavedanje.
Lp, Oliva.

pa se razpiši o dvomih... meni osebno pomaga razmišljat ˝širše˝.
tudi negativno. ni pozitivnega brez negativnega. ne steče tok ;)
samo ne izpraznit baterije ;) kar se meni tudi često dogaja.
ampak ko najdeš ravnovesje med tem nihanjem, potem je vaga prava ;)

LP, T.

Tudi jaz se pridružujem tej tematiki, ker mi je zelo pri srcu in se večx sprašujem zelo pd! Sama se zdravim borim zoper depresijo že 5 let, in sem se izvlekla iz največje in najgloblje" luknje", ki me je požirala vse, sedaj pa..ne znam veliko naprej oziroma kako še napredovati!? :unsure: Morda, malo napredujem, potem me določena stresna situacija, določen neg. dejavnik ali oseba v mojem življenju zopet razočara in sem že zopet na dnu, včasih se mi zdi, da moram celo od začetka..ali ni tako!

Zavedam se, da sem napredovala ali če je pot od 1 do 10, več kot 6 naprej ne znam ali zmorem...hočem pa zagotovo, zato iščem tehnike, alternative, delam na sebi in počasi pričnem z jogo...

Kaj pa vi? Je kdo že napredoval do konca..10??

Prosim, pišite mi tudi pod osebno, ker delam...in sem malo ničtukaj gor...

Hvala! :wav:

                                     Dusica

uf...10..potem pa smrt  :P to se s prijateljico šaliva, da bova pametni umrli... Se mi zdi, da več kot drži trditev, da se celo življenje učimo.. če pogledam sebe - prebrala ogromno, se ukvarjala z meditacijo, s sabo, spreminjanje vzorcev... premagovanje strahov, takih in drugačnih, se postavljala na lastne noge... od večnega zapiranja med 4 stenami sedaj grem vsak dan ven na sprehod s posm, začela kolesarit.. pišem dnevnik, ...napredujem, se mi zdi, kar lepo, a do čiste 10-ke je še dolga... ker je vsak dan nov dan, vsak dan drugače/ali podobno/ mislim.... ker se ves čas vse okrog nas spreminja, torej se tudi sama trudim iti v korak s časom....

Tudi jaz nisem pretirano optimistična zadnje čase (me zanima, kako gre kaj vam te dni.. jaz sem cca 2 tedna čisto poklapana.. kot bi dež prejšnje dni prinesel vso mojo preteklost name)..

jaz nimam obdobja "prej" in "potem".. odkar se spomnim sebe, sem imela psihološke težave, ki jih spremljajo še fizične.. enkrat sem našla svoj dnevnik iz nižje stopnje OŠ (1-4 razred) in sem bila šokirana. Že takrat sem pisala, kaj vse bom naredila, da bom popolna.. Kako sem slaba in da me noben ne mara..
Ne spomnim se obodbja, ko bi lahko rekla, da sem živela "normalno".. Če je obstajalo, sem morala biti zelo zelo mlada.

In se sprašujem predvsem, kje je tista meja med upanjem in iluzijo ?
V smislu, da po eni strani vedno UPAM - si želim in se trudim, da bi premagala samo sebe, da bi končno zaživela bolj normalno življenje.. Ne normalno, ampak samo, da bi lahko živela. Nekdo je nekje napisal, da so psihične težave hujše od fizičnih, ampak ko ti psiha tako pretera, da ti reagira celo telo, da ti odpove cel imunski sistem in postaneš stalna stranka pri zdravnikih za vsako malenkost, takrat ni več zabavno..
Takrat se vprašam, če je to res moj maksimum ? Moram sprejeti možnost, da je lahko trenutno stanje moj maksimum in da mogoče več od tega ne bom nikoli zmogla ?

In tukaj se pojavi vprašanje ILUZIJE - kaj pa, če JE to v resnici moj maksimum. Če se upanja oklepam samo zato, ker se ne morem sprijazniti na manj, na realnost, da pa mogoče nikoli ne bo bolje ? Je upanje iz dneva v dan, iz leta v leto, da bo boljše, medtem ko psiha, telo in vse skupaj odpoveduje, sploh še smiselno ?

Priznam, da se upanja oklepam vsaj zato, ker si ne upam niti pomisliti, da bi tako živela celo življenje. Meni to predstavlja neuspeh, priznam. Večkrat me je gor držala samo še misel, da bo nekoč nekje bolje. In ko to mislim leto, dve, tri .. deset.. In se vrtim samo v krogu.. Me to spravlja v obup in eno veliko žalost.

In pravijo, da upanje umre zadnje. V pozitivnem smislu, seveda. Ampak mislim, da je včasih boljše, da umre prej oz. se vsaj prilagodi na dane možnosti. Npr. če ostaneš brez roke.. (grozen primer, vem, ampak lažje mi je razložit na primeru, pa čeprav tako absurdnem).. Ne moreš upati, da boš pa jutri vstal in da jo boš imel. Ker ni realno. Prej ali slej se moraš sprijaznit, da je nimaš. In štartati potem iz tega naprej. Da dojameš, da boš moral zaživeti drugače. Po drugi strani pa obstajajo zgodbe ljudi, ki so presegli same sebe in dosegli na videz nemogoče..

Ne razumem točno, če je sploh smiselno verjeti, da bom nekoč zmožna iti čez vse to, še posebej, ker občutka "normalnega" življenja niti ne poznam ?

Špeli miška,

full si dobr napisala!!!!   :wav:
Res ne vem, če je pametno upati ali ne. Nasploh nimam odgovorov na vsa tvoja vprašanja, ker si jih tudi sama pogosto neuspešno postavljam.
 Mislim, da je rešitev mojih težav v tem, da se vsak dan posebej soočam z dano situacijo in ne razmišljam o jutri, nič več, kot je potrebno. Sploh pa z delom na sebi in "predelovanjem" preteklosti in predvsem s spreminjanjem starih, očitno neučinkovitih, vzorcev obnašanja, ki sem jih nekje pobrala in jih nosim s sabo ne da bi si jih dodobra ogledala in ugotovila, če mi v resnici koristijo v življenju. Jaz sem začela malo spreminjat vzorce obnašanja in mi gre na boljše.
Kaj bo jutri ali pa čez leto pa nočem razmišljati, čeprav mi ne ratuje vedno najbolje, kot je vidno v tej temi. Ampak trudim se živeti za danes ter delati na sebi!!! In zdi se mi da res deluje in da se moje življenje izboljšuje!! Naučiti se moram biti hvaležna za to, kar mi je dano in ne stremeti za tem, kar bi lahko imela oz imajo drugi. Saj, ko gledam "normalne" ljudi sploh nisem prepričana, da so bolj srečni kot jaz!!!

Lp Mačica :rozicodam:

Upsssssssssss ???
Šele zdele vidla, da sem zamešala MadameBovary s Speli, zarad podobne slikce  :zardevam::-[ :-[ :-[ :-[
Sorrrrrrrryyy Madame Bovary, prejšen post je namenjen tebi, ne Špelci :zvizgam: :zardevam:
Lp Mačica

Žal mi je, da nisem prej videla te teme, potem mogoče ne bi odpirala svojo pod VESELE MISLI in OSEBNI USPEHI.
Ali pa bi vseeno, ker mi je tako Masi naročila.

Jaz se tukaj ne morem pohvaliti kako je dokončna zmaga MOJA in da depresija nemočno leži pod mojimi nogami. Lahko pa vam zagotavljam, da se stanje izboljšuje, če jemlješ prave tablete in predvsem delaš na sebi. Če boste prebrali zgoraj omenjeni post, boste izvedeli, da se baham s 3 mesečnim  NEjemanjem tablet in sem zelo stabilna, dobrovoljna, močna,...
Mogoče malo manj energična, vendar to je dobro. Je že čas, da se prelevim iz otroka v damo.
Normalno je, da vas je strah. Normalno je, da se sprašujete vsa vprašanja, ki ste jih zapisali.
Pravzaprav ne le, da je normalno, celo ZELO dobro je. Taka vprašanja in PRAVINI odgovori vas bodo gnali naprej k izboljšanju, k ozdravitvi.
Mene bi zaskrbelo, če bi se nehali spraševat!! Nikoli se nehat spraševat! O čemerkoli! Kajti le vprašanja rodijo odgovore.

Kar se tiče upanj:
Upanja, želje,… vse je pozitivno, dokler to ni edino zadovoljujoče.
Jaz mislim, da si mora človek NUJNO dovoliti biti kdaj v krizi, biti kdaj slabe volje, biti kdaj žalosten, kdaj jezen,… To vse so normalna stanja, normalna čustva. Je kje človek na svetu, ki ga nikoli ni nič bolelo? Glava, zob, udarnina? Nikoli imel prehlada? Tudi takrat smo švoh, tudi takrat možgani ne delajo normalno: ni fizične niti psihične kondicije. Tudi za ta obolenja bi se lahko sekirali, si očitali. Zakaj mi je »narava« dala take zobe? Kako, da nisem bil sposoben zanje dobro skrbet? Je smiselno se zaničevat zaradi tega? Nekaj je naredila narava: potem taki pač smo-občutljivi na tisti del telesa, torej genetsko švohnejši. In nekaj smo mogoče naredili sami-nekaj napak.
In mi Damovci smo genetsko švohnejši v duši. IN KAJ POL?
Vsaj brezzobi ne hodimo po svetu!
Kar pridite na bowling, pa boste videli kako krasna družba je to. Kako so ljudje nasmejani!
Me zanima koliko se smejejo v društvu brezzobih!     (opravičilo vsem, ki so s to šalo prizadeti)

Nauk zgodbe: če imaš slabe zobe, greš zobozdravniku in jih poštima. Še vedno pa moraš skrbeti zanje. Mogoče dobiš protezo in moraš spet skrbeti zanjo. (mogoče je celo lepše oblike ko so bili naravni zobje). Karkoli se zgodi, se da deloma ali v celoti popravit. Najbolj pomembno pa je, da se naučiš živeti s to novostjo naprej. Koliko mladih ljudi poznam, ki imajo delno protezo v ustih. Mislite, da jim je vseeno? Ni jim. Zelo se sekirajo.
Kaj bi vi svetovali takemu človeku? Da se je smiselno sekirat? Da ima hibo? Da je nevreden, če ni znal skrbeti za svoje zobe? Saj ne vemo njegove zgodbe-zakaj je izgubil par zob.

Poskrbite zase!
Ni se smiselno sekirat!
Nimamo hibe.
Nismo nevredni !!!
Naučiti se moramo živeti s tem kar nam je dano in se imeti radi kljub vsemu !
Upanje, delo in zanos pa nas lahko pripelje do še boljšega položaja. Do boljših zob.   :sesmejem:

F., veseli me tvoj napredek in upam, da bo spodbudil še koga naj stopa po tvoji poti. Srečno še naprej.

se mi je zdelo čudno, ja  :)
sem hotla pokomentirat, pa sem si rekla.. ah, če je to namenjeno špeli, pa pol ne bom  ;D

ja, saj, ko sem tvoje prebrala, mi je postalo takoj jasno..
da je pri meni že stara zgodba - čimveč razmišljam, tembolj zaplavam v neka neskončna vprašanja.
se strinjam,
takrat, ko živim za danes, in ne včeraj in jutri,
sem veliko bolj sproščena, zadovoljna in vesela.

ko sem prvič malo dobila znanja o vzorcih, sem bila presenečena, koliko je res na tem.
koliko je samo ena taka rutina, ki jo ponavljam samo zato, ker sem tako navajena.
ko sem to razumela, mi je bilo lažje,
ker sem dojela, da nisem ujeta v eno kolesje življenja, ampak lahko veliko naredim sama.


Francka,
bravo za tvojo zmago  :oki:
sem vesela za vsakega, ki mu uspe !
 

mislim (vsaj zase), da je nasploh pomembno, da se naučim živeti s stvarmi.
malo me daje to sprejemanje. perfekcionist v meni ne more sprejet "pomankljivosti"
zato uporabim upanje, kot rešilno bilko, da bodo pa nekoč nekje te pomankljivosti odplavale stran..
saj vem  :) vem, da ni to to.
se bom potrudila, da tudi jaz mojim "zobkom" dopovem, da so tudi kot taki ok
in poskušala bolj poskrbet "zanje" ..   :pomezik:


kako paše tole slišat !  :oki:

bravo Majč, tole naj bodo prve tvoje misli, ko zjutraj vstaneš in dan bo krasen

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,688.0.html

Živijo!
To je pa res zanimivo, tudi jaz sem rojena na isti datum kot alexx.
Jaz si želim malo več energije, zanosa, vneme ali kako bi to imenovala.
jemljem asentro, pa mi tega ne da.
ali ima kdo podobne izkušnje?

pa res, je tole prav dobra ideja !
sem res prebrala tole, ko sem danes vstala in se malo potrudila biti v sedanjosti..
in je bil dan res boljši !  :) 
ami..  :rozicodam:

nihče ti tega ne bo dal... sama si moraš dati...

Res je. In včasih se moraš pošteno potrudit.

Stvari ne bodo več iste,nikoli,sicer pa saj je to ok ane.Naučiš se živeti s tem.Hudo je le če imaš večje kolapse.Potem težko napreduješ.

sem brala, da so strahovi, fobije najbolj ozdravljive motnje....ko pa malo "listam" po forumu, pa nisem več prepričana, da je tako....ampak ravno obratno, da je depra veliko bolj ozdravljiva kot strahovi in da so nekateri ozdravili depro, strahovi-fobije pa so ostali....
pravzaprav mi je to tudi bolj logično....strahovi se ti zažrejo tja kamor niti sam ne veš, se počasi razširijo na več področij....ne vem, sem prav jezna sama nase, da je prišlo tako daleč, da vem kaj je prava panika....

Kaj pa se vam zdi, je bolj ozdravljiva depra ali strahovi-fobije-panika ?

Jest mislim, da je lažje ozdravljiva panika..strahci...
Spoznati kje te misli zavedejo in povzročijo strah.
Popraviti miselne vzorce.

Depra se mi zdi težja bolezen.
Je nisem imela, ampak k berem druge se mi ne zdi lahek zalogaj.
Črna luknja brez svetlobe.

Se pa depresija rada pridruži drugim težavam.
Naprimer anksioznim motnjam...

Svetlana Makarovič je napisala knjigico Veveriček posebne sorte. Ko sem svojo mamo začela gledati
skozi izročilo te knjige, sem jo šele razumela. Svetlano in mamo.

Odkar se spomnim sem imel psihične težave...pač mi ni dano normalno življenje...na nek način sem se sprijaznil da bo v mojem življenju prisotnost ankse in ostalega (neprijetne misli) kar sodi k shizotipski motnji...so pa svetli trenutki, ko je vse trpljenje pozabljeno...sprijazno sem se s tem da ne bom več vozil avta, da ne bom imel punce, edino kar bi rad je da si zaslužim nekaj denarja, da sem zaposlen (imam status invalida) vsaj toliko časa da se lahko invalidsko upokojim in imam neko minimalno socialno varnost.

Danes sem v slabi koži  :'(

Kristy, takole po literaturi bi rekel, da so tesnobne motnje lažje ozdravljive kot depresija (morda bodo psihiatri zavijali z očmi, ampak recimo, da so tesnobe akutne težave ala viroze in gripe, depresija pa kronična bolezen. Seveda je tudi kronično bolezen moč ozdraviti, razlika pa je, ne?).
Če prav razumem tole (http://www.pandemonij.net/F40F41.html), bi pri tesnobah marsikdaj že dobro podkovan splošni zdravnik lahko marsikaj obrnil v pozitivno smer in je tudi kognitivno - vedenjska terapija na tem področju bolj uspešna.

Zagotovo pa ne vem in bom tudi jaz zelo vesel, če kdo priskrbi kak bolj strokoven podatek.

Hvala Ton za spletno stran...sem že pred mesecem našla in vse motnje sprintala  :) .

Ne vem zakaj se meni zdi panika, fobije težje ozdravljive...najbrž se zavedam kam vse se je moj strah v zvezi z dopusti razširil...to pač ni strah...ne vem...za 1 stvar...npr. za pajka....
Strah pred dopusti (ker se mi je toliko zelo neprijetnih stvari dogodilo na dopustih na morju) je lahko zajeto: strah pred vročino, soncem, tujimi kraji, oddaljenostjo od doma, od mojih, tuj "dom", neznane dišave (smradovi), da bom z nekom, ki me ne razume, da mi bo spet rekel, da sem mu uničila dopust, če bi spet prišla panika, ....in kdo ve kaj je še vse zajeto v to mojo dopustniško fobijo (če sploh je to fobija).....in se mi zdi, da premagat vse te strahove, premlet vse te situacije, odnose....to res ni mačji kašelj....

Hude depresije res nisem imela....tako, da ne morem pisati glede tega....ampak se mi zdi, da se z zdravili vseeno lažje pozdravi depresijo, naravna tiste transmitorje na normalo, .... ja no, seveda je pa najbrž tudi važno zaradi katerih dejavnikov je do depre prišlo....ker, če je prišlo zaradi tesnob,....potem smo spet tam....

Razmišljam.....

vse pohvale pepiju, ki je napisal resnično ganljivo zgodbo. tvoja partnerka ima srečo, da te ima, in enako velja tudi za njo...
srečno življenje

Spomnim se, da je Dernovškova povedala, da je najhitreje napredek opaziti pri panični motnji. Če je pravilno zdravljena, t.i. anticipatorna anksioznost ("bildanje" anksioznosti še preden pridemo v situacijo) izgine že po par tednih. Intenzivnost našega strahu nima nič z ozdravljivostjo motnje. Prav vsak človek s fobijami in strahovi je prepričan, da njegove so pa posebne in težje ozdravljive od vseh drugih. To spada zraven, vendar ne pomeni, da je temu resnično tako. S terapijo in, ja, delom na sebi, so anksiozne motnje zelo ozdravljive.

Ne bi se pa strinjala s primerjavo kronične vs. akutne bolezni. Anksioznost, sploh generalizirana anksioznost, je lahko zelo kronična zadeva. Ljudje lahko brez ustreznega zdravljenja do smrti trpijo za anksioznostjo. Veliko ljudi (spet, še posebno z generalizirano anksioznostjo) niti ne ve, da to kar vsakodnevno doživljajo ni "normalno" in da imajo močno okrnjeno kvaliteto življenja. Takšni pogosto zbolijo še za depresijo. In je potem cel šmorn..
Jaz sem komaj na tistem predavanju od Dernovškove ne tako dolgo nazaj, doživela "razsvetljenje", da moj primarni problem sploh ni panična motnja, ampak generalizirana anksiozna motnja. In da moram zdraviti tudi to, če ne, ne bo miru in "normalnega" življenja..

Obstaja za zdravljenje GAD kak koristen nasvet, razen antidepresivov. Razen telesne aktivnosti ali pa kakšne druge aktivnosti še nisem našel nekaj kar bi dolgoročno pomagalo. ???

Jaz poznam en sam tak primer popolne ozdravitve.  :-\ Karakter ženske : sangvinik. To so zanjo rekli vsi, zato lahko tud jaz. Je družabna, komunikativna, nima strahov, ni doživljala nasilja v življenju, naglih kretenj, logično misleča, lahkotnih stikov z drugimi, ni zamerljiva, je razumevajoča, toda ni pa globlje čustvena, je večinoma nasmejana, nima strahu pred avtoritetami, je taka kot je, prijetna vsem in ne teži nikomur... vendar pa nagnjena k telesnemu izčrpanju pri delu, nase rada pozabi.

Pri tretjem porodu pa jo je prvič v življenju zvila poporodna depresija, pa tako huda, da ni en mesec nič govorila in skoraj ni jedla. Zadržali so jo v bolnici, dali so jo za 6 mesecev na Paroxat in nič več. Imela je hude odtegnitvene učinke, ker se ni držala navodil in ni postopno prenehala.
Ampak že v mesecu dni se je stanje občutno popravilo. Mislim da je blo vse skup tudi v povezavi s telesno izčrpanostjo in shujšanjem, med nosečnostjo nekako ni veliko jedla in je bila z glavo drugje. Zaradi veliko drugih skrbi med nosečnostjo je bila s padcem v porod in materinstvo nekako 'vržena v drug svet'. Čeprav je bil to tretji otrok, se je šok odrazil na pravi, tudi fizični depresiji, bolj nemoči.
 
Od tega je danes 6 let. In se ni nikoli več ponovilo. Nazadnje nekaj v zvezi s službo, neka krivica. Takrat  se ji je stemnilo pred očmi in je bila en dan čisto "aut" tako, da se niti ni nič spomnila iz tistega dne. Toda takoj drug dan je bila spet aktivna in reševala težave in se nič ni sekirala.

 Mi vsi ostali, ki smo doživeli enako, pa nismo bili "aut" kot ona, da se šoka tistega dne ne bi dobro spomnili, a smo namesto tega 14 dni skup jamrali in se sekirali in naklepali, kako bi spore rešili in bili čist zagrenjeni... Ona to ni bila niti malo  : ko se je pobrala iz šoka, je drug dan že bila ok in je razumsko razpravljala brez ene same zaskrbljenosti, češ da je treba stvari vzeti, kakršne so in iz tega nekaj potegniti, ne pa delati sranja sebi in drugim ali zgubljati živcev  8)

Malo sem jo opisala, na kakšni podlagi je ona ozdravela v prvo in zakaj se ni rabila nikoli več zdraviti :  oseba, ki hitro okreva in ki ima v splošnem razumski in pozitivni odnos do življenja. Mi je rekla, da če se mi zdi, da me kdo maltretira, da se naj izognem in da se človek sam odloča, kako se bo počutil in da včasih moraš narediit rez in ne pustiti do sebe, ali izbirati, kaj se te dotakne in kaj ne.  Mogoče se ji zato ne ponavlja več. Ker je pač tak sonček na splošno.  :) Ji želim, da tako ostane. NO, ona je edini primer ozdravitve v prvo in brez ponovitve, pri meni znano.

Martinca, če imaš v mislih samo depresijo - nas je kar nekaj, ki smo ozdraveli...

Arwen, verjamem  :oki:  Če ni endogena depra, greš skoz.

Mislim da je anksioznost veliko trši oreh. Če je ne zdraviš, ozdraviš sčasoma potom prijetnih izkušenj sam. 
Vendar ona spi v tebi in kot sem videla,  ob hudih preizkušnjah v življenju zlahka nenadno izbruhne nazaj , meni letos po 13 letih  :o

Če pa anksioznost zdraviš, pa se težko spraviš dol z AD . Zdravniki pravijo, da se izmenjuje z depresijo, glavni krivec je pa neravnovesje ali premalo serotonina, noradrenalina in dopamina.

Imam veliko upanje, da bo enkrat konec. Morda je depresija po panični motnji samo normalen odziv psihe, počitek, nujnost, preden se znova sestavimo. Najdemo se sami s seboj spet. Morda je praznost samo proces do čiste ozdravitve. Ne vem.

Mnogokdaj pomagajo sprotne pozitivne srečne življenjske izkušnje oz. dogodki in po moje najbolj čas. Pri meni je trajalo 3 leta, tukaj pa 5 letna kalvarija, ampak izginilo samo od sebe , zapis v sredo, 02. december 2009 ura: 08:24 in ob 8. 49 » 

 http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,4137.msg134804.html#msg134804

hehehe ni večje resnice kot ta, da ljubezen in samopotrditev zdravita ! Mislm da je zmotno prepričanje, da samo na AD lažje prikličeš v življenje srečne situacije. Temule se je ozdravitev zgodila sredi agonije življenja z njegovimi uspehi.  8) 
Mene pa nič lepega ni dočakalo, ne ljubezni ne denarja, prešlo mi je pa zaradi vsakdanjega fizičnega dela z živalmi in skrbi zanje, tud to je nekaj, ojačala sem se fizično in psihično.

Jaz sem se iz moje depresije naučila, da  se izogibam negativnim osebam,  negativnemu okolju, da znam reči  NE,skrbim v prvi vrsti  zase in otroka ( pa sem dala krvavo pot  v življenju čez)...

V mesecu decembru, ko so mi našli cisto na jajčniku in sem morala dati kri za markerje (rak)... in čakala izvid 2 dni...( 2 dni - občutek 2 leti)..., izvid je prišel negativen..., ko sem z mojo psiho zrla z očmi v smrt... sem rekla STOP... Sekirala se bom, ko bo prišel čas za to, in reševala probleme sproti. Zavedam se, da je čisto vsaka stvar v življenju rešljiva, če si zdrav. Tudi psiha. Pa ne bom rekla, da sem OK glede psihe, ampak pozitivno mišljenje mi veliko, veliko pomaga, in vem, da bo prišel dan, ko bom začutila tisto pravo srečo v sebi. Delam na tem.

SREČNO!

Syu, zelo lepe, optimistične misli. Sem prebrala tvoje zapise, pa vem,da si res prehodila trnovo pot v svojem življenju. Si prava borka! Res je taglavno, da ne obupamo, da se poberemo, ko nas življenje pritisne k tlom, da gremo naprej....
Vse dobro ti želim  :rozicodam:

Mogoče pri vsem tem še nekaj misli...

s problemi se je potrebno spopasti, ker drugače ne izginejo, temveč z vsakim dnevom postanejo večji in večji, dokler nas ne pokopljejo

bom navedel par primerov, kako je bilo pri ženi

Ko sva se spoznala, je delala kot strežnica v bolnišnici, delo je bilo naporno, v treh izmenah, podnevi, ponoči, nedelje in prazniki. Kot strežnica je bila na dnu, ker se na strežnice znašajo vsi, od zdravnikov, sester pa tudi pacientov. Ko je tudi zaradi samozavesti naredila dve šoli v štirih letih (cvetličarsko in trgovsko), je zamenjala službo in šla delati v trgovino s tepihi in tekstilom. S tem je ubila dve muhi na en mah, ker je prvič zamenjala službo, drugič pa je premagala socialno fobijo, saj še pred petimi leti si ni upala v trgovino. Ko je po treh mesecih izgubila službo (lastnik jo po novoletnih praznikih ni potreboval več), je v dveh tednih našla novo službo (vmes naredila tečaj za varnostnika vključujoč tečaj samoobrambe) in sedaj že skoraj leto dni dela kot receptorka. Tudi izguba službe v trgovini ji je koristila, saj si je precej dvignila samozavest, ker je tako hitro našla novo službo. Nova služba ji zelo paše, se je zelo spremenila, veliko bolj je samozavestna, zadovoljna in gre z veseljem v službo.

Drugi primer je strah pred višino in strah pred utesnjenim prostorom. To sva premagala le na tak način, da sva se tega pač lotila. Prvega sva premagala tako, da sva začela hoditi na Šmarno goro, ko se je tega navadila, pa sva šla na Nanos po strmi poti, kjer na enem delu moraš plezati po klinih, ko je pod teboj prepad, drugega pa tako, da sva šla v kraške jame, za začetek v Postojnsko jamo, pa Škocjanske jame in na koncu v jamo pod Predjamskim gradom, v kateri dobiš svetilko, da si sam svetiš, poleg tega je precej surova, nad teboj letajo netopirji, na koncu pa iz jame plezaš po viskoh lojtrah. 

Kar hočem reči, da strahove in probleme rešiš le, da se spoprimeš z njimi. Le je treba paziti, da vse delaš postopoma, torej začneš z malimi podvigi in stopnjuješ z večjimi, ker če takoj začneš z večjimi in ne uspeš, te lahko še bolj vrže nazaj.

lp

pepi  8)

Uf, Pepica  :clap: to pa SO podvigi !

ok, postojnske pa ostale jame še kar grejo tud pr men, tolele pa  :strah:
 :bljak: :predaja: 

Res se je treba pobrati, moraš se pobrati. Znati je treba tudi hude prepreke preživeti in  se postaviti na noge. Volja, volja in še enkrat volja in  pozitivne misli priklicati, in sam sebi reči: TO ZMOREM,, TO BOM UREDIL/A,  NE BOM SE DAL/A....

Hvala ti Slavka za dobre želje, enako želim tebi.


LP

sem bla tud jest, da se mal pohvalim, pa prov fajn je, priporočam :oki: