FORUM Nebojse.si

Odločila sem se, da tudi jaz, končno napišem svojo žalostno zgodbo, saj je ne morem več zadrževati v sebi.Ubija me.Moram se nekomu izpovedati, čeprav je hudo, moram to narediti zase, ker tako ne morem več živeti.Lažem sama sebi, da ni tako, a vendar je.Čutim, da je tako, čeprav nočem, ne morem, ne znam.Tako rada bi bila spet ljubljena, a žal, ne gre…življenje se mi je v trenutku obrnilo v drugo stran.
Ko sem bila stara 25 let sem se zaljubila, bil je res prečudovit trenutek.Bila sem ljubljena, in vse je bilo tako lepo, prečudovito, kot v pravljici.Tako sva z mojim(sedaj že bivšim fantom ) živela 3 leta.Imela sva stanovanje, službo, ljubezen, srečo.Vse, kar sva si želela.Po 3 letih je bilo konec te pravljice.Načrtovala sva otroke, vendar brez hitenja.No in tukaj se že skoraj konča ta pravljica.Ko sva odšla na morje, sva na morju spoznala en par.Bila sta super družba.Ostali smo v dobrih odnosih in se večkrat dobili na eni pijači ali dveh.In tu se je začelo zapletati.Vedno več časa smo preživeli skupaj in nato so se začeli prepiri.Moj bivši fant se je sprl z obema, jaz pa se nisem želela vpletati, saj nisem imela nič pri njihovem sporu.Z njima sem se še naprej pogovarjala, njen fant pa se me je naenkrat pričel izogibati.Saj se nikoli nisva kaj veliko pogovarjala, a vendar je bilo v njuni družbi vedno zanimivo.Moj fant (sedaj bivši) je bil malo užaljen, ker sem z njima sama hodila na pijače in njega malo zapostavljala.Nato pa sva se odločila, da greva za vikend v zdravilišče, da se spočijeva in si nabereva malo nove energije in moči.Ja, in spet je bilo lepo, bila sva sama, in resnično srečna.Čudovita noč je bila za nama, a vendar lepe stvari hitro minejo.Ko sva prišla domov je bilo spet vse kot ponavadi, vendar z nekaj več ljubezni.Pa je poklicala prijateljica in me povabila na kavo, da malo pokramljava, kako sva se imela za vikend.Ko sem prispela k njima je skuhala kavo.Lepo sva se pogovarjali a njen fant je bil molčeč, njegov pogled je bil sovražen.Ko sem prijateljico vprašala kaj je narobe mi je povedala, da me nikoli ni kaj preveč maral, da je bil v najini družbi samo zato ker je bilo njej prijetno z mano.Molče sem jo poslušala, saj tega nikoli prej ni pokazal.In življenje je šlo naprej.On se mi je umikal, ko sem prišla na obisk je brez besed odšel , niti pozdravil me ni.Jaz sem se počutila vedno slabše.Zmeraj, ko sem videla ta sovražen pogled, me je zabolelo in še zdaj me boli.
Vedno več sem hotela biti z njima, večkrat sem poklicala prijateljico, skoraj vsak dan če gremo na pijačo.Prišel je zraven, vendar ti pogledi, te besede, ki mi jih je namenjal, so bile čisto drugačne kot včasih.S tem sem se sprijaznila, čeprav sem čutila v srcu žalost in nisem vedela zakaj.To se je dogajalo ker precej časa.
Bil je petek in utrujena sem prišla iz službe, in takrat se je zgodilo.Fantu sem pričela razlagati kako je bilo v službi in ko sem omenila, da sem se za jutri dogovorila, da grem z prijateljico in njenim fantom po nakupih, takrat je počilo.
Moj fant je imel že vsega dovolj, ni prenesel več tega, da sem živela za njiju in ne za naju.Pretepel me je! Poslušala sem očitke vse vrste glede najinih prijateljev in tega da ne morem živeti brez njega.Ko sem ga poslušala vsa nemočna na tleh, sem mislila samo nato, kako naj zbežim, takega ga nisem poznala.Vendar je bolečina udarcev bila tista, ki je bolela najmanj, najbolj so bolele besede.Besede so bile bolj močne kot udarci.Ko sem se pobrala iz tal mi je rekel, da naj se poberem k tistemu, ki ga ljubim, njega pa naj ne mučim več.Odšla sem.Odpeljala sem se do nekega parkirišča, ker nekaj kilometrov stran.Vse skupaj sem premišljevala , saj še takrat nisem dojela vsega, ker mi je rekel, ker sem bila od presenečenja popolnoma na dnu.Tisto noč sem »spala« v avtu.Saj nisem imela kam.Celo noč sem premišljevala, kaj naj, kako naprej.Ko sem ga poklicala je telefon zvonil v prazno in tudi vrnil mi ni niti enega klica.Šla sem živeti k staršem in imam sedaj pri njima svoje stanovanje svoj vhod, tako da se niti kaj veliko ne srečamo.Nikoli me nista vprašala, zakaj sem se vrnila.Vendar sta mi vedno dejala, pridi ko se boš želela vrniti.Nikoli ti ne bova obrnila hrbta.In res je tako.Po 4 letih sem se vrnila domov.Kjer se počutim, da sem res doma.Čeprav jih ne srečam velikokrat, vem, da sta tu in da imam pri njima varno zavetje in to mi je veliko pomenilo.
Ko so se poškodbe zacelile in po nekaj dneh dopusta v službi sem si malo opomogla, in spet poklicala bivšega.Hotela sem stvari, vsaj moje(oblačila itd) v solzah mi je dajal, da me ima rad a vendar tako ni šlo naprej.Da brez ljubezni ne more živeti, ne more živeti ob misli, da jaz ljubim drugega, te besede mi je ker naprej ponavljal.Nisem odšla po stvari, saj so rane bile še prevelike.A v meni so bilo čudni občutki, kljub temu trpljenju, mi je nekaj manjkalo, nekaj kar se prej imela in tega sedaj več ni.Čez nekaj časa me je poklicala prijateljica, odšla sem k njima.In ko sem prihajala, sem jih čez okno opazovala, kako se imata rada, kako se ljubita in kako strastno sta se poljubljala.
In takrat sem začutila, da je on tisti, ki sem ga pogrešala.Zaljubila sem se v prijateljičinega fanta.On mi je mankal.Njega sem tako močno pogrešala.Nato sem pozvonila in prišel mi je odpret vrata.Ko sem ga pogledala v oči, sem se zavedla, da je res tako.Pogrešala sem ga in to tako tako zelo.In spet je odšel in ostali sva sami. :'(
Ko je spet prišel in jo poljubil, sem se počutila grozno grozno.Čez nekaj časa sem odšla in spet sem obstala pri oknu, ko je prišel.Gledala sem čeprav me je to ubijalo.Nikoli ne bo moj.Jaz ga ljubim a on mene prezira, ni rad v moji družbi, a bi tako želela da je.Pogrešam ga, vsak trenutek.Ko sem bila že tako na tleh in sem se malo pobrala sem ponovno pristala na dnu.Sedaj vem zakaj sem bila tako rada v njuni družbi, sedaj razumem tiste očitke od bivšega fanta, sedaj razumem zakaj je tisto noč odreagiral tako.Vedel je, čutil je, da ni on tisti, ki ga pogrešam in ljubim.Vem kako se je počutil, saj jaz to čutim sedaj.Samo trpljenje in bolečine v srcu, ko veš da te nekdo ne ljubi, te prezira.Hudo mi je zaradi prijateljice, nevem kako naj ji povem, in če ji lahko.Nevem kako bo prenesla to.Mislim, da pravo prijateljstvo temelji na iskren in odkrit način, zato bi ji morala povedati, pa ne vem kako.
Hudo mi je, ker sem tako neiskrena, in da ji že takrat ko sm ugotovila kaj čutim, nisem povedala.
Nisem dobra prijateljica, to vem.A vendar je to tako zelo zapleteno in se tega močno bojim.
Dokler ji ne povem, ne bom mogla brez skrbi spati, očitam si vedno ko sem sama.Kako sem lahko tako brezsrčen človek!Ljubim ga z vsem srcem, a vendar mi ona tudi veliko pomeni, zato moram, moram dati od sebe vse moči, moram ji povedati. :( :'(
Ne morem živeti z tem bremenom, ki me pogublja, in uničuje.Hudo mi je, nimam nikogar, ki bi mu zaupala kar se mi je in se mi dogaja.Hvala vam in hvala forumu, da obstaja.Počasi bom zmogla tako sem rekla ko sem prišla na ta forum, in uspelo mi je.Že to mi veliko pomeni, da sem se lahko odprla in povedala.
Hvala vsem, ki ste me bodrili in mi vlivali upanje da bo bolje. Sedaj sem naredila prvi iz med mnogih korakov, ki me še čakajo na moji trnovi poti, za katero upam, da se nekoč konča srečno.
Opravičujem se za slovnične napake, saj sem pisala z solzami v očeh. :jok:
Hvala.

...ena ideja:
Preden poveš prijateljici, da si zaljubljena v njenega fanta, jo vprašaj če ji je morda všeč tvoj bivši fant

Hm ne vem lahko poves prijateljici, ce ti bo lazje.Samo mislim, da vsi to ze vejo, ve tvoj bivsi fant, ki te je zapustil, prav zato, sigurno ve tudi fant v katerega si zaljubljena, zato se te izogiba, ker se pocuti nelagodno in ima rad svojo punco. Sigurno pa ve tudi punca. Sicer ne vem zakaj se kljub temu tako rada druzi s teboj, da ni recimo ljubosumna. Cudno. Po moje je najbolje, da se od vsega malo odmaknes, ker se mi zdi, da fant je oddan (se tudi odklonilno obnasa do tebe) in se mi zdi da v tem ni prihodnost.

Pišeš,da bi bila rada ljubljena ,a si to morda ne želimo vsi?Morala bi že prej razčistiti pri sebi,ko si prvič začutila naklonjenost oz.simpatijo in določene občutke do njega pri sebi.Nevem zakaj si si tako dolgo zatiskala oči?Kot pišeš si imela čudovito ljubezen kot v pravljici a jaz mislim,da le ni bilo tako.Kajti če bi tvoje srce pripadalo le tvojemu fantu nebi padla v takšno skušnjavo.Čeprav srcu ne moremo ukazovati,si preveč dolgo odlašala in bila nepoštena do svojega fanta.Pogovor,pogovor dekle,že ob prvih občutkih bi s fantom morda uspela marsikaj preprečit.Da pa te je fant udaril pa je še en dokaz,da nista bila za skupaj.V LJUBEZNI SE MARSIKAJ OPROSTI,udarci ljubljene osebe pa so neopravičljivi.Vzami si čas zase,poskušaj misliti in delati kar te veseli,pozabi nanj,čeprav bo težko.Vedi,da čas celi rane in ko boš najmanj pričakovala bo prišel resnično tisti pravi.Želim ti vse dobro in ne utapljaj se v žalosti,so še hujše stvari od nesrečne ljubezni in nekoč boš morda to spoznala.POGUM PUNCA in upam,da te s čim nisem užalila.

Pozdravljena

Naj ti povem,da sem imela jaz pred leti skoraj isto zgodbo kot ti,s to razliko da nisem imela fanta.Na žalost sem se zaljubila v fanta moje najboljše prijateljice.Zgodba se je začela tako,da smo vedno bolj pogosto bili skupaj in sem se na tistega fanta močno navezala.Zelo sem bila zaljubljena v njega in sem počela neverjetne neumnosti.Naj povem,da sem prijateljici to povedala,saj je to tudi sama opazila.V joku sem ji dejala,da ljubim njenega fanta,pa čeprav on mene ni.Odvrnila mi je,da ve in da ne more glede tega storiti ničesar,ampak da me bo enkrat že minilo.Čutila je,da trpim in mi ni zamerila prav nič.Rekla je,da nisem kriva da svojih čustev ne morem nadzirati.Fanta sem s časoma prebolela in ni mi žal da sem prijateljici povedala-še danes sva najboljši prijateljici.

kaj naj bi ji to koristlo????

Zalostna,imava isto zgodbo,z razliko,da tut on men kaze znake... Njegova je sicer sama to vse ugotovila,ampak jaz nisem priznala... V srcu ga nosim ze 2 leti ziher... druzimo se tut.. v glavnem ista zgodba, z tisto razliko... In tud mislim,da je mogoce bolse,da ji ne poves.. Fanta,kot vidis,ne bos imela (ce te ne mara),zgubila bos pa mogoce se prijateljico,ne poznam in ne vem,kak bo/bi odreagirala... Ceprav so to tvoja custva,ktera si ne izbiras sama... Imas dve plati,poves prijateljici svoja custva,mogoce te bo odslovila,to bi bilo zate mogoce dobro,saj ga ne bi tolko vidla in ga pocasi,res pocasi zacela prebolevat... Je pa slabo zato,ker bos z njim izgubila tudi prijateljico...
Jaz prijateljici nisem priznala,da se kaj dogaja,druzimo se se naprej,ceprav je rekla,da mi ne zameri,ampak jaz vem,kako napete skupne ure bi bile,zato skoda besed... mogoce povem takrat,ko bo samski  :pomezik:

Ce bos sla po mojih obcutkih,ktere jaz dozivljam.... ti bo sam zaradi njega tut prijateljica postala anti... Tak je pri meni,prej mi je blla ful dobra,zdej ,ko se druzimo,mi gre na ziuce,sem tam zaradi NJEGA,ceprav s tem trpim... na beda je pa spet zaj da bi rekla prjatlci ne bomo se vec druzl kr mi gres na zivce... to pa ne morm...  :kiselnasmeh:

Draga Žalostna tvoja zgodba je žalostna.

Si kdaj razmišljala v kaj si se zaljubila?
- res v njega, takega kot je, s tem da te ne želi videti, te ne mara...
- ali morda v njegov LIK, ki si mu TI SAMA pripisala lastnosti, ki Ti želiš, da bi jih on imel...?
- vidiš njega realno ali ga gledaš skozi svoja rožnata očala (torej skozi lastno izkrivljeno sliko)

Biti zaljubljena je zaslepljenost...trenutna faza...faza idealiziranja nekoga
Ljubiti je drugače, je sprejemati celotnega človeka na podlagi realne slike, vedenja...osebnostnih lastnosti.

O pretepanju nimam besed (tvoj bivši).
Zame je to tako nizkotno dejanje...
Čim prej stran to je vse....kdor udari enkrat - bo tudi še enkrat ....
Prijateljica ... hm hm...ne vem..ti veš ali si res pri njej zaradu NJE ali samo zato ker je tam tudi ON. :kiselnasmeh: ...
taki trikotniki se ne obnesejo dolgo ... na koncu so prizadeti vsi ...

Vztrajati v neki slepi zaljubljenosti v nekoga, ki ti ljubezni ne vrača je nesmisel.
Odnos potrebuje DVA partnerja....vzajemno ljubezen...vzajemno željo biti skupaj.

Čas, ki ga namenjaš mislim (domišljiji) "o njem" - poskusi zamenjati za čas ko se boš ukvarjala s seboj.
Prvo si TI pomembna sebi (imeti sebe rada) in zato se ukvarjaj s seboj..s svojimi vrlinami, potrebami, raziskuj svoje občutke, misli...samospoštovanje....samozavest ...

lahko ji poveš,kaj se dogaja v tebi, hkrati pa bi se na tvojem mestu odmaknila od vsega tega.
Vem ,da je prijateljica,vendar kadar veš,da vsakič ko vidiš njenega fanta trpiš, je bolje,da se odmakneš od obeh.
Na začetku bo hudo ,vendar še vedno vela:Daleč od oči, daleč od srca in počasi boš prebolela.
Trpljenje vsak dan je res hudo...

Drži se....

pozdrav nicole

Mislim, da je najbolje za vse, če se čim prej umakneš iz tega razmerja. Zakaj uničevati prijateljstvo???? Zaljubljenost te bo prav gotovo minila, če se boš umaknila, tako ostane vsaj nekaj možnosti, da ohraniš prijateljico. Priznanje??? V tem ne vidim prav nobene koristi za nikogar od vas.
Pomembno je, da se distanciraš! Potem se bodo stvari uredile same po sebi....zakaj ravno prijateljičin fant?? Ker imaš dovolj oziroma preveč možnosti za srečanje z njim.... svojo energijo raje usmeri v iskanje SVOJE ljubezni....daleč od vsega tega. Take, ki ne bo pretepala ne z besedami in ne z dejanji...to je zadnje, kar lahko nekdo nardi - udari!!
Preprosto pusti....bo najbolje!!!
LP

mislim, da mi to nikakor ne bi pomagalo, če imaš v mislih kakšne menjave partnerjev :o

v bistvu ve to samo moj bivši fant in vi tukaj na forumu. To, da želim povedati prijateljici se mi zdi prav in iskren odnos do prijateljev, čeprav me je tega strah. želim si povedati, ker ne trpim samo zaradi njega, ampak tudi, ker se počutim tako zelo zahrbtno... :jok:

zavedam se tega da bi morala v trenutku ko sem začutila ljubezen do njega, oziroma ko sem to spoznala zatreti to v sebi, kar sem tudi želela, a kaj ko ljubezni ne moreš premagati. poizkusila sem tudi z iskanjem napak na njem a kaj ko sem vsako napako sčasoma idealizirala kot nekaj posebnega na njem. Občasno poizkusim z kom, ki mi je res všeč in se kmalu zalotim kako ga primerjam z njim, ki ga enostavno ne morem preboleti in pozabiti. enostavno prekinem z zvezo saj se mi zavajanje partnerja ne zdi primerno. >:(
poizkušam se pripraviti do boljše volje a kaj ko se mi po glavi podi le on in to me vedno znova podere na tla. :jok:

želim si poguma, da bi izpeljala to kar si ti, najbolj pa si želim, da bi se izteklo tako kot pri tebi.
hvala za spodbudne besede :rozicodam:

z prijateljico sva še zmeraj najbolši prijateljici in se bojim da se bo kaj zalomilo. težava je v tem da se zelo dobro razumeva in da imava obojestransko popolnoma odkrit in iskren odnos, razen kar se tika te moje težave. vem da prijateljica ne ve da sem zaljubljena v njega, ker če bi sumila, bi me zagotovo vprašala kar bi bilo po eni strani dobro, saj bi ji lahko odgovorila, čeprav bi mi bilo težko. a sama niti ne vem kako naj bi začela temo o tem. rada bi ji povedala in samo tega me je strah da bi jo izgubila, saj takšni odkriti in iskreni prijatelji kot je ona ne rastejo na drevesih, če me razumeš.
na začetku ko smo se spoznali sem se tudi jaz pogovarjala z njim in on z mano,  potem pa se je naenkrat vse skupaj končalo. oddaljil se je in popolnoma distanciral.
zanima me kakšne znake ti ta tvoj prijatelj sporoča, ker sem takrat na začetku tudi jaz imela občutek da sem mu všeč.
mislim da ti je prijateljica dala odlično možnost da poveš resnico in celo povedala ti je da ti ne bi zamerila, in samo želim si da bi se pri meni izteklo tako.
rada bi vedela kako se sedaj spopadaš z tem in kakšen je sedaj vaš odnos, ko je prijateljica posumila da si zaljubljena v njega.
nevem pa kako ti je prijateljica lahko sedaj anti, lahko si samo srečna da je tako dobra prijateljica, da celo pri ljubezni reče da si je ne moreš izbirati in ti ne bi zamerila.
upam da bom imela toliko sreče kot ti in pupa30, čeprav tebe povsem ne razumem.

v nekaterih točkah se popolnoma strinjam s tabo, vendar ne morem si izbirati kar čutim do nekoga
z prijateljico sva zelo dobre prijateljice in vem da sem tam zaradi nje, če vidim njega je to le nekakšen velik bonus in ob enem tudi trpljenje. ni mi lepo ko jih vidim kako se poljubljata in vidim da se ljubita, a prijateljici to privoščim, privoščim ji vso srečo z njim, ne želim ga imeti, želim ji samo povedati kaj čutim in s tem tudi obdržati njo, ki jo imam neizmerno rada.

hvala za nasvet, a žal se jaz ne želim držati izreka, ker se mi zdi popolnoma nesmiselno. trpim tudi ko nisem z njima in tudi ko sem z njima. ne želim pa izgubiti prijateljice ki jo imam rada in mi pomeni veliko  :srce-utrip:

priznanje kot samo naj nebi koristilo nikomur?? kako lahko kaj takšnega napišeš
si že slišala za odkritost in iskrenost med prijatelji, ali sploh veš koliko noči ne morem spati zaradi tega ker se počutim zahrbtno in najbolj umazano. oprosti za odziv, ampak res ne razumem kakšne odnose imate z prijatelji in kako jim lahko sploh rečete prijatelji, če nimate iskrenih odnosov.
oprosti ampak mene to nepriznanje tako muči da sem razmišljala tudi o samomoru, ki se mi zdi tudi edina rešitev v primeru da ji tega ne povem....ne morem, ne zdržim, ubija me, ne morem ji gledati v oči.... :jok:

Žalostna, če bi bila RES tako zelo prepričana, da je treba povedati, bi to že zdavnaj storila!
...zakaj tega (še) nisi storila?
...zakaj ti je dosedaj, bolj "pasalo" biti "hinavska" in ne povedati, kot pa povedati?
...v čem je "štos", da je tako (in ravnaš tako kot ravnaš, čeprav tega nočeš)?
(morda zato, ker tudi ti (potihem oz. nezavedno?) deliš mnenje zale (pa si ga ne priznaš), ki pravi, da to nobenemu ne bi koristilo, čeprav si ob tem mnenju naravnost zgrožena, da tako pa vendar ne gre!)

Zakaj se dneve, tedne, mesece trpinčiš?
Upam, da ne misliš še naprej "vztrajati" pri tem?
(v obsodbah sebe kot zahrbtne, umazane; v neprespanih nočeh, v tem, da ne zdržiš tega nepriznanja, da te ubija, da ji ne moreš pogledati v oči,...)

Praviš, da te to tako zelo muči, da razmišljaš tudi o samomoru... upam, da se zavedaš, da s tem vztrajanjem lahko sebe pripelješ celo do samomora...
...torej; čas je za spremembe; prenehaj se mučiti, trpinčiti in vztrajati pri tem, ter naredi nekaj zase, da ti bo lažje!
(Razen, če si morda mazohistka in v vsem tem trpinčenju same sebe obenem celo uživaš na nek "čuden" način?)

No,tule bi js neki rekla... se drugac strinjam z Yangom,ampak ker vem kk to zgleda,oz poznam tele obcutke.... JE TO ZLOOO DOLGA POT da se neu vec trpincla..!! js sm ze tedi rekla da ga bom prebolela...pa se ga zmir nisn,ceprav sta mi pa ze dva usec... ceprav je ON se zmir na 1.mestu  :kiselnasmeh:

Žalostna...nekaj vseeno ne razumem. Zakaj te fant tvoje prijateljice prezira...kot praviš. Človeka pač ne preziraš "kar tako". Ti je bolj ali manj všeč. Ali ni všeč. Preziraš ga pa ne. Vsaj jaz tega občutka ne poznam (če odštejem nekatera globalna dejanja in dejavnike z udeleženci).
Vprašala bi ga. Morda te bo razlog streznil in se boš odljubila.

To kar ti počneš je pa mazohizem. In mislim, da si na dobri poti, da izgubiš vse. Predvsem sebe. Iskrenost. Velika beseda...in lepa. A iskrenost "pod vsako ceno" ne. V trikotnike ne verjamem, razen v geometriji in take z enakimi stranicami. V vašem trikotniku je pa vsaka stranica različna.

To kar si pa ti počela svojemu bivšemu fantu je pa sadizem. Nekomu ki ga imaš rad govoriti kaj čutiš do drugega...ne razumem. Da si mu rekla, da ga pač več ne ljubiš, bi se mi zdelo pošteno. Ne pa ga mrcvariti. Da te je pretepel ne odobravam. Da te je vrgel ven pa. Jaz bi te tudi. S cotami vred. In s tvojimi monologi.

Prijateljstvo je čudovita reč in redko se dobi. Vedno je v recesiji. A v nesmrtna prijateljstva nekako ne verjamem. Prosto po Einsteinu. Vse je relativno. Nič ni absolutno.

Primer: 1. Prijatelji...od otroštva...vedno skupaj.
          2. Partnerstvo...ljubezen do partnerja...nato...
          3. Otrok...tvoj...njen...ko bo.
          4. Otroci postanejo mladostniki...en drugega lahko potegne v npr. odvisnost. Ne vesta ne ti ne
              ona kateri je kriv. En pač sam odneha in je vse OK...samo poskusil je. Drugi npr. tvoj postane odvisnik.

Kaj boš razdrla? Prijateljstvo ali vez z otrokom. Zame ni dileme. Vrgla bi se z vsemi štirimi v reševanje otroka. Tudi pod ceno prijateljstva.

In potem...ko bi rešila otroka, bi poskusila spet s prijateljico. Mislim, da če je prava bi razumela, da takrat pač ni šlo drugače.

P.S. Vem, da je vsak drugačen a pošteno bi bilo, da se ti malo odmakneš. Od para. Jaz mislim, da prijateljica tudi ni tako neumna in nekaj sluti...a...še vedno. Predvsem boš v celoti izgubila SEBE. Ker se že izgubljaš.

REŠUJ SEBE !

Žalostna! :rozicodam:

Draga Žalostna, jaz pa mislim, da ti je Zala zelo lepo svetovala. Povem ti iz lastnih izkušenj, da včasih manj boli, če določenih stvari ne veš, kot pa, če izveš vse podrobnosti, ki znajo boleti. Kaj bi ti sploh dosegla s tem, da bi ji povedala po resnici? Jaz v tem res ne vidim smisla. Sploh pa on ne kaže nobenega zanimanja zate in zato res ne vidim nobenega smisla v priznanju. Razen mogoče če želiš izgubiti še prijateljico, ker sploh ni 100% možnosti, da se bo izšlo tako kot se je pri Pupi30.

Jaz bi se na tvojem mestu vprašala, v kaj sem se sploh zaljubila. Če se zaljubiš v osebo, ki ti zaradi določenih razlogov ne vrača ljubezni, potem je vzrok v tebi. Ali se bojiš ljubezni? Tukaj ti tudi govorim iz lastnih izkušenj. Zaljubila sem se namreč v samo zaljubljenost, pozornost in občudovanje in ne dejansko v človeka. Še dobro, da sem to ugotovila še preden je prišlo do realizacije, ker v nasprotem primeru sigurno ne bi bilo v redu.

Jaz bi poskusila tako, da bi se dobivala samo s prijateljico, če je to sploh mogoče. Na fanta bi pozabila oz. ga začela prebolevati. Če to ni mogoče, boš na žalost morala prekiniti stike tudi s prijateljico, ker drugače se boš samo trpinčila. Ti pa si tega ne želiš, kajne? Prebolela ga boš samo tako, da ga ne boš več videvala. Tudi to ti govorim iz lastnih izkušenj.

Drugače pa sem mnenja, da se nobena trikotniška zgodba ne more končati dobro. Na koncu trpijo vsi vpleteni. :'(
Zaslužiš si pravo ljubezen, in ko se boš tega začela zavedati, bo bolje. :rozicodam:

Žalostna, če si želiš kaj dobrega, in če se imaš količkaj rada, se čim prej umakni od tega para, ker v tej zvezi zate zanesljivo ni prihodnosti. Jaz menim, da pri tebi ne gre toliko za ljubezen do tega moškega, kakor ti je do tega, da bi te ta moški spoštoval in te imel rad. Veliko je ljudi, ki menijo, da ljubijo, v resnici pa si predvsem želijo, da bi bili ljubljeni, sprejeti, cenjeni. Trudijo se, da bi se dokazali pred tako osebo, zato so pripravljeni marsikaj potrpeti in zato tudi vztrajajo v stikih. Ne vem, ne vem, če se isto ne dogaja tudi s teboj.

Žalostna, tvoja edina rešitev je, da se popolnoma distanciraš od teh dveh ljudi, ker sicer bo tvoja vnema zanj le iz dneva v dan večja, intenzivnejša, tvoje trpljenje vse bolj boleče in neznosnejše, in to se lahko zavleče v dolga leta muk in srčne bolečine. Resnično ti prekinitev stikov z njima lahko še najhitreje prinese tvojo odrešitev, mir in olajšanje. Verjemi mi. Res je, da te bo nekaj časa bolelo, toda vsekakor boš prej rešena muk, kakor pa če boš še naprej ohranjala z njima stike.

Prijateljici nisi dolžna povedati za svoja čustva. Povedati bi ji morala le v primeru, če bi s tem njenim moškim imela kaj konkretnejšega, ali če bi ga zapeljevala in osvajala. Življenje ne zahteva od človeka take iskrenosti, da bi si morali povedati, kaj se plete v naših glavah in srcih. Ljudje dostikrat nismo sposobni voditi naših misli in našega srca. Srce je velikokrat močnejše od uma. Zato, kar se odvija v tvoji glavi in srcu, naj ostane samo v glavi in srcu. Poglej, ustvarjena si tako, da so misli neme, tihe. Vse to ima svoj namen. Zakaj bi moral jezik potem izdajati te misli? Nikakor ne! Ne povzroči si še hujše tragedije, kot jo že imaš. S tem, da si toliko obsedena s tem moškim, ne delaš krivice prijateljici, ampak le sama sebi. Zato ji nisi dolžna opravičila za svoje misli. Če pa bi se zapletla s tem moškim, potem bi ji pa vsekakor povzročala krivico in bi ji bila dolžna opravičiti se. A vedi, da bi z fanatično iskrenostjo povzročila žalost ne le sebi, ampak tudi njej. In glej, kako bi bilo na svetu, če bi človek, ki sovraži krajo, sporočal drugim, da ga mami želja, da bi kaj ukradel? Sigurno bi si s tem nakopal težave, nezaupanje, morda celo sovraštvo. Drugi bi ga zaradi tega zaničevali, čeprav ta človek nikoli ni nikomur ničesar ukradel. Tako, če je v tvojem srcu želja po prijateljičinem fantu, usmeri vse svoje moči raje v to, da ga pozabiš, ne pa da ji odkrivaš, kaj se skriva v tvojem srcu. Prekinitev stikov lahko prijateljici pojasniš s tem, da ne želiš biti več nadležna. To pa je tudi vse.

Žalostna, želim ti, da se čim prej odločiš za tisto varianto, ki ti bo čim prej prinesla pozabo tega fanta in olajšanje ter mir v srcu.  :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

priznanje kot samo naj nebi koristilo nikomur?? kako lahko kaj takšnega napišeš
si že slišala za odkritost in iskrenost med prijatelji, ali sploh veš koliko noči ne morem spati zaradi tega ker se počutim zahrbtno in najbolj umazano. oprosti za odziv, ampak res ne razumem kakšne odnose imate z prijatelji in kako jim lahko sploh rečete prijatelji, če nimate iskrenih odnosov.
oprosti ampak mene to nepriznanje tako muči da sem razmišljala tudi o samomoru, ki se mi zdi tudi edina rešitev v primeru da ji tega ne povem....ne morem, ne zdržim, ubija me, ne morem ji gledati v oči.... :jok:
[/quote]

K vsem že napisanim komentarjem bi dodala še naslednje, pač glede na tvoj odziv: odkritost in iskrenost je tudi to, da niti pomisliš ne na to, da bi partnerja svoje "prijateljice" gledala kot moškega....vprašanje je, koliko si morda globoko v sebi ljubosumna na njun odnos in bi seveda s tem priznanjem omajala tudi njuno vezo. Gledati na točno določeno drevo poleg obilice sadežev, ki jih lahko dobim na tržnici...je kar malce prevzetno.
Glede gledanja v oči pa takole: rekla sem, da se distanciraj... torej ji ne bo treba več gledati v oči... ampak ti očitno tega ne želiš... verjetno še nisi dovolj zrela v svoji sebičnosti.....
Pa še nekaj: nikar ne razmišljaj in govori o samomoru...saj se sploh ne zavedaš kako je lahko življenje lepo! Pomisli, da boš enkrat izgubila VSE bližnje, vključno s svojim partnerjem, še kako boš cenila življenje... tisto, ki njim ni bilo dano, ti bi ga pa sama zavračala!
Vsekakor pa ti želim, da bi svojo situacijo rešila na način, da boš srečna in da nihče od vas ne bo trpel.

žalostna  :rozicodam: precej odgovorov si dobila; moje mnenje: umik. Umik od obeh in začeti živeti lastno življenje.

Objem  :rozicodam:

   
     Žalostna oprosti,ker mogoče boli ampak tudi jaz ti iskreno predlagam,da se umaknes.Vem ,ker sem sama občutila podobno situacijo -jaz sem bila prevarana in to zelo ,zelo boli in tudi s tem,da bi ji to povedala ne bi naredila nič,samo bolečino tej ženski oz.tvoji "prijateljici".Se enkrat ti predlagam ,da se umaknes in pozabis vse skupaj ter zaživis svoje novo življenje!! Brez zamere moje mnenje je absolutno taksno!     
                 lp N

         

Žalostna! :rozicodam:

Vem, da so te marsikatere naše besede zabolele  :'(, pa kljub vsemu se nam kaj javi. Ne glede na to, kar smo ti napisali, čutimo tvojo žalost in vemo, da ti ni lahko. Ravno zato smo ti napisali tako kot smo ti, ker je zate najbolje, da greš ven iz bolečine. Poskusi nam napisati vsaj par stavkov. :rozicodam::poljubnjej: :rozicodam:

Žalostna, kako si kaj  :rozicodam:

Živjo Žalostna!

Zagamana zadeva res, hudo naporna.

Moje mnenje (ravno sem, poročena žena in mami, zaključila z enostransko zaljubljenostjo v sodelavca, kateri mi tega na srečo ni vračal):

bodi vesela, da se prijateljičin fant ni zaljubil vate.

Odmakni se od vsega skupaj, poišči neko zanesljivo tretjo osebo za pogovor o tem in se razbremeni. Kdo bi ti lahko pomagal nositi ta križ, imaš še kakšno dobro prijateljico?

Sicer pa je zaljubljenost kot droga, ko prideš k njima na obisk, v bistvu prideš po nov odmerek. In vemo, kaj se dogaja z odvisniki. Da se zapirajo vase in propadajo, v ta propad pa povlečejo še koga.

Zdravilo je predvsem ljubezen do sebe, odmakniti se, da boš bolje videla, biti prizanesljiva, a odločna do sebe.
Morda tudi podporna oblika psihoterapije, če le neformalni pogovor  z zanesljivo osebo ne bo pomagal. Moraš raziskati, zakaj se premalo spoštuješ in se navežeš npr. na fanta, ki te nato pretepe in je posedovalen do tebe.

Zakaj se s prijateljico nista družili sami, brez prisotosti njenega fanta, mi tudi ni jasno.

Eno zakonitost je v življenju, ki dopušča zelo malo izjem: da se samski družijo svobodno med sabo, par pa med sabo, in sicer le, če je med njima vse poštimano. In partner ima prednost pred prijateljem, otrok pa celo pred partnerjem.

Torej tako kot pri slikah impresionistov: od daleč se bolje vidi, to je nujno. In nekoč boš pristala na zemlji, kot sem jaz, vmes pa PROSIM ne delaj pomembnejših odločite, ki bi jih utegnila obžalovati.

Z žalostjo pa je tako: ne se zatirat, pač pa jo izrazi in čakaj na boljše čase. Lahko pišeš dnevnik, lahko laufaš, plešeš, govoriš, jokaš ... nekoč bo minila. Najbolje je, če delaš nekaj, kar te izgrajuje, veseli, tako boš imela manj potrebe po "drogi".

Srečno!  :rozicodam:

na žalost sem še tu, prometna "nezgoda" :jok:

je vse v redu? :rozicodam:

Žalostna, upam, da nisi prehudo poškodovana. :rozicodam:  Če se boš lahko, se nam javi kaj. Večkrat si v mojih mislih. :rozicodam: :poljubnjej: :rozicodam:

Hej kaj se je zgodilo? Kako si TI?
Pošiljam ti en objem.
 :rozicodam:

v prometni nezgodi ni bilo drugih udeležencev
samo lažje poškodovana >:(
ni se izteklo kot sem pričakovala :jok:

Žalostna! :rozicodam:

Pa, ja ne misliš resno?! :nehvala:

Ne želim ti nič očitati, želim ti napisati samo nekaj v razmislek. Glede na tvoj namen (očitno je šlo za suicidalnost), bi kljub temu, da ti tega nisi načrtovala, lahko bili prisotni tudi drugi udeleženci. Kako bi pa potem živela s tem? Žalostna, mislim, da res nisi izbrala pravega načina za reševanje problemov. Pa ne misli, da te ne razumem. Še kako te razumem in ravno zato ti želim pomagati. Žalostna, če misliš, da ne zmoreš več teh bremen reševati sama, si poišči strokovno pomoč. Razmisli, ali greš lahko sama ven iz tvoje bolečine ali pač ne.

Si v mojih mislih in vse se da rešiti, čeprav ti misliš, da se ne da. Sem bila sama že večkrat precej na dnu in tudi nisem videla izhoda, vendar vedno se je našel. Napiši še kaj. :rozicodam: :rozicodam:

janja
ne skrbi drugih udeležencev ne bi moglo bit
šele naslednje jutro me je našel en gozdar ki je tudi obvestil policijo in mi pomagal iz avta na varno. policistom sem povedala da sem se izgubila in se na tej ozki cesti poizkušala obrniti a naenkrat je avto zdrsnil v prepad. a me je k sreči ustavilo eno majhno drevo, ki bi se po moji logiki moralo zlomiti.
ne morem si pomagat a ne želim si več živeti :jok:

Žalostna, nikar tako. Ne obupuj, vse bo še dobro. Verjamem, da ti je trenutno hudo, ampak moraš se prebiti čez to obdobje. Ni nam vseeno zate...glej, sploh te ne poznam, pa bi te iz srca rada objela, potolažila, ti pomagala in mislim, da še mnogo nas, ki tukaj izmenjujemo svoje tegobe in izkušnje. Draga deklica, ne obupaj, prosim te!!!!!!!  :rozicodam:

Zalostna, drži se!  Objem! :rozicodam:

Žalostna! :rozicodam:

Očitno ti ni bilo namenjeno, da bi umrla. Jaz na to gledam tako. Če bi ti bilo namenjeno, bi sigurno umrla. Poznam te stvari, zato o tem pišem. Mami si je zaradi bipolarne motnje nekajkrat poskusila vzeti življenje in vedno sem jo jaz še zadnji trenutek našla. Zadnjič je bilo skoraj usodno. Rekla mi je, da je rekla sebi in "Višji sili" (midve namreč verjameva v določene stvari, ki jih tukaj ne bi detaljno imenovala, ker gre za intimno verovanje), da če ji je namenjeno, da umre, naj umre, drugače pa naj ji bo to preprečeno. Bilo ji je preprečeno. Zadnji hip. Imela sem jo na rokah in nisem vedela ali bo preživela. Grozen občutek in upam, da ga bo čim manj ljudi doživelo. Jaz mami zaradi teh stvari ne obsojam, ker vem, da je bila suicidalna izključno zaradi bolezni. Prav tako pa tudi tebe ne obsojam, želim ti samo povedati, da si nisi izbrala prave rešitve.

Žalostna, ti si zelo pomembna in želim si, da bi to začutila. Če so tvoji občutki, kar se suicidalnosti tiče, premočni, rabiš strokovno pomoč. Tudi midve z mami sva jo poiskali, sicer skoraj prepozno, vendar sva jo. Poišči jo še ti, če misliš, da sama ne zmoreš.

Žalostna, pošiljam ti objem. :poljubnjej: :rozicodam:

Žalostna, ko smo na dnu ne vidimo izhoda...tudi depresija naredi svoje pri temu..
ne vidimo nobene rešitve iz situacije...
ne zavedamo se da imamo MOČ V SEBi, da spremenimo svoje življenje na bolje...

AMPAK VEDNO JE REŠITEV IZ SITUACIJE!!!
VEDNo je še toliko moči v nas, da zmoremo reči "na pomoč" ... ne zmorem več sama.

Glede na ta dogodek, po katerem si HVALABOGU živa.. ti jaz priporočam strokovno pomoč...
In JA ni ti bilo usojeno oditi....spoštuj to in verjemi, da te čaka še veliko lepega v življenju...

Nežen in varen objem od Aslan. :rozicodam:

Pozdravljena,

odvisno kaj hočeš.
Če je med tvojo prijateljico in njenim fanton vse v redu, boš s svojim razkritjem ljubezni do njega izgubila njega in njo, najmanj pa njo ... ker njega že tako nimaš.
Mislim, da nimaš pravice - ne glede na tvoje občutke do njega - početi nečesa, kar bi ogrožalo že obstoječe razmerje med tvojo prijateljico in njenim fantom. Tega prijatelji ne počno prijateljem.

Te stvari so vedno težke in boleče in jih tudi sam poznam. Vedno sem se držal načela, da je zveza med dvema človekoma stvar od katere prste stran. Moram reči, da mi nikoli niti za trenutek ni bilo žal.

Preveč sem neposredna in ne znam dejstev zavijati v celofan, zato raje ne bom napisala svojega mnenja o vsem tem, kar berem. Preveč sem naklonjena "šok terapiji". >:(

Morda samo to: vsak ima pravico do svojih odločitev, ki naj temeljijo na trezni presoji in odgovornosti do bližnjih. Življenje je vendarle samo naše.....

Veliko, zares veliko dela te še čaka in srčno upam, da se boš znašla in našla!!

Vse dobro želim!

Nekako se mi ne zdi pomembno, kaj si misliva ti in jaz, pomembno se mi namreč zdi, da Žalostna spet začuti, da je lepo živeti, kljub temu, da sedaj ne misli tako, pomembno je, da si poišče strokovno pomoč, in da si prizna, da ni nič slabša, če trenutno ne zmore. Zelo pomembno je, da ji mi s svojimi pogledi na problematiko ne dajemo občutka krivde. Tukaj ne gre za to, kaj je prav in kaj narobe, tukaj gre za to, da Žalostna dejansko rabi pomoč.
Žalostna, objem in res si poišči strokovno pomoč. :poljubnjej: :sunny:

in to čimprej  :oki: - verjemi, preverjeno deluje  :rozicodam:

po dolgem času se vam javljam in sicer je moje stanje sledeče:
- po dveh poskusih samomora, sem pustila službo (recesija in take zadeve)
- prijavljena na zavodu prejemam sicer podporo, ki je občutno manjša od plače, a sem nekako zadovoljna ker imam več časa zase in seveda za njiju
- s prijateljico sva se še bolj zbližale in nekako se je temu vsemu vdal tudi ON in sedaj spet govori z mano in se ne odmika tako kot se je nekaj časa :)
- prijateljici ne nameravam še povedat
- sem pa hkrati srečna, ker sem v njuni bližini in nesrečna, ko vidim kako se ljubita

Kratek povzetek vsega je, da sem na istem kot sem bila! :'(

Žalostna, pogrešala sem te.... :rozicodam:

hvala slavka
sedaj si mi poleg sončka danes še ti polepšala dan :rozicodam:

Žalostna, tudi jaz sem te pogrešala. :rozicodam: Se mi pa niti malo ne zdi v redu to, kar si napisala. Pa saj to tudi sama veš. Zakaj vztrajaš v njuni družbi, če pa ti to povzroča bolečine? Ne delaj tega. Objem od mene! :-*

vem janja
hvala ti :rozicodam:

eeeej, to ni reeees. poglej, kako ti gre bolje:
- še si tu  :wav:
- zdaj imaš več časa zase in lahko res delaš, kar si želiš!  :vrocina:
- našla boš novo službo, še boljšo  :-*

Nisem bral cele teme, je pa Aslan postavila dobro retorično vprašanje. "V kaj je zaljubljena?" Zaljubljena je po mojem v glavnem v njegovo nedostopnost.

hvala vam za skrb :rozicodam: