FORUM Nebojse.si

heh, kje začeti...hmmm, vse se je začelo, ko sem bil pri starosti 9 mesecev nasilno potisnjen v svet, ki si ga nisem ne želel, ne izbral.

V otroštvu sem še nekako shajal, ko sem nasedal na vse in ko ti ozka in širša družba začne v glavo polagati stvari in želje, ki naj bi jih kot normalen človek imel...in bi tako bil druženo uspešen človek. Med tem časom odraščanja sem mirno, brez problem sprejel tudi svojo istospolno usmerjenost in se tudi sprijaznil, da nisem neko družbeno bitje - v moji bližini ljudi enostavno ne morem tolerirati. Eno veliko muko in stres doživljam, ko iz raznih razlogov moram med ljudi. Samota je moj dom in lahko cele mesece zdržim brez človeškega kontakta. Nažalost je v današnjem svetu človek prisiljen delovati v družbi, ker nekako je treba preživeti.

V tem času sem ugotovil par stvari, ki so me zanimale in so bile nekako edine stvari, ki so mi dale nek motiv in smisel življenju.

Sledila je srednja šola in po njej faks in preselitev na svoje. Dejansko sem pristal na enega cimra, kar je bila kar velika stvar za mene. Cimer je bil zasvojen s heroinom in moram reči, da me do takrat sploh nikoli ni mikalo, da bi kaj takšnega sploh probal.

Par mesecev samostojnega življenja sem nekako znosno izpeljal, vendar so se začele stvari slabšati. Ljudi sploh nisem mogel videti, večje skupine pa sploh no comment. Na faks sem nehal hoditi, vsak teden sem cel teden bil v stanovanju, prevozi domov in nazaj pa v pozni uri, vedno zadnji vlak, da je bilo število ljudi na minimumu. Pa še to, če se je kak potnik vsedel bližje mene, sem se nujno presedel. Enostavno nisem prenesel tega.
Manjšati se je začel pa tudi moj interes v stvari, ki so mi nekoč predstavljale užitek. Veselja je zmanjkalo, prav tako motivov do česarkoli.

Jasno mi je bilo, da je potrebna sprememba, ker sploh nikjer ne morem več funkcionirati. Rešitev se je nahajala, kot je tipično za mladost in naivnost, v cimrovih dejavnostih.

Efekte heroina sem poznal in sem seveda hotel probat kako bo vplival na moje trenutno katastrofalno stanje. In kakšen vpliv je bil. Popolna preobrazba. Dejansko sem imel ljudi rad. Družba? Ni problema. Vse sem imel rad, vse je bilo čudovito, pozivitvno...vsi problemi pa majhni, brezvezni, zaradi katerih se ne splača sekirat. Zastavil sem si cilj (seveda v zadetem stanju), da kontroliram to jemanje in odmerke in da sem vsak teden vsaj 3 dni brez, da bi se izognil zasvojenosti.
Seveda je po enem mesecu ta cilj bil pozabljen in sem naslednje 3-4 leta živel samo za eno stvar. Vendar pa me je to začelo mučiti, ker spet nisem več mogel početi stvari, ki sem jih hotel. To sekiranje je bilo čedalje večje in odločil sem se, da neham. Logično, sam. Istočasno s tem se je moja familija preselila iz mesta v malce oddaljeno naselje in ker nisem imel izpita za avto sem bil v popolnosti odvisen od prevoza staršev. To se mi je zdela idealna situacija, da preneham.

In tako se je začelo naslednje poglavje mojega življenja. Takoj po kriziranju me je seveda zajela totalna depresija, popolnoma me je minilo vsakršno veselje do življenja in vrnile so se stvari zaradi katerih sem sploh začel z jemanje heroina. Logična posledica je bil prvi poskus samomora. Najedel sem se tablet in se, na moje veliko razočaranje, čez dva dni zbudil. Sledila je prisila staršev, da si najdem pomoč. Tako sem začel hoditi k psihologu, vendar je z že vnaprejšnjim prepričanjem, da mi ne more pomagati vsakršni napredek bil nemogoč. V takem hudem stanju brez interesov, z gnusom do življenja, ko se zbudiš z vedenjem, da je treba še en mučen dan prebrodit, kateremu bo sledil večer in spet problem zaspati. Tako se je eno leto nadaljevalo. Vsak dan isto. Popolnoma brez občutkov. Še trpljenja ni bilo. Sploh ničesar. Zamrznili so mi vsakršni občutki.

Pri triindvajsetih je sledil drugi poskus samomora. Odločil sem se za predoziranje. Ena izmed najbolj groznih stvari, ki sem jih naredil. Samo trajalo in trajalo je. Sploh me ni hotelo zmanjkati. Valovi krutih krčev, ko sploh nisem imel občutka če diham ali ne. Na koncu sem se sesedel na balkonu, kjer so me našli domači in odpeljali na urgenco. Spet preživel. Taka katastrofa od človeka sem, da se še pokončat nisem sposoben.

Sledil je obiska pri psihiatru. Spet, logično, pritisk staršev. Tako sem pristal na antidepresivih. Psihiatrinja je bila katastrofa. Pri meni se je ukvarjala s stvarmi, ki sploh niso imele zveze z mano. Vsake 3 tedne sem bil naročen, z mano se je ukvarjala 10 minut, večinoma s tem, da me je spraševala če mogoče slišim kak glas, da me na kaj nagovarja, itd... . Da sploh ne omenim, da so me stranski učinki antidepresivov uničevali...obvezno, vsako noč med spanjem so me prejeli močni krči, v trenutku zbujenja pa sem dejansko imel prisluhe in privide...ti stranski učinki mi niso bili sprejemljivi, kar sem povedal psihiatrinji, vendar me ni registrirala. Celo začela je v tej smeri, da je to dejansko problem z mano, in ne z učinki tablet.
Odločil sem se, da takoj preneham jemat tablete in hodit k njej. In tako sem prenehal, stanje se je pa poslabšalo in dosegel sem do tedaj najnižjo točko v mojem življenju. 2 tedna sem ležal v postelji čisto brez zavedanja za zunanji svet, potem sem nekako prišel malo k sebi in šel malo ven iz mojega pajzlca. Po svetu sem hodil kot zombi.

V tem času mi je umrla babica, ki je bila ena izmed treh najpomembnejših oseb v mojem življenju. Ob njeni smrti nisem čutil nič. Popolnoma nič žalovanja, nič bolečin. Absolutno ničesar. Kot, da bi bila nek tujec, zaradi katerega se moram jaz sedaj sekirati, ker je umrl. Pred domačimi in na pogrebu sem se pretvarjal in igral žalost. Jasno mi je bilo, da jo imam zelo rad in bi me ob normalnem stanju do totalno prizadelo. Vendar pa je to bilo samo razumsko. V sebi sem imel en velik emocionalni NIČ.

In tako sem bluzil kakšno leto v svoji sobi. Ko sem se zjutraj zbudil, sem komaj čakal, da je večer in lahko vsaj za dve ali tri urce svojo zavest ločim od mučenja. Seveda so me ves ta čas podpirali starši, ampak so enkrat enostavno udarili po mizi in mi dali na izbiro: ali pomoč ali delat.

Izbral sem delo. spet sem moral med ljudi. Stres se je enormno povečal. Bil sem brez kakršne koli volje, komaj preživel tistih 8 ur. Ko sem prišel domov, sem šel spat in spal do drugega dneva, ko se je bilo treba z veliko veliko muko spet vstati. Moje delo je vsebovalo tisto, kar bi me naj veselilo. Ampak nisem čutil nobenega zadovoljstva pri tem, noben kreativnosti, čisto brez volje.
Med tem časom sem poskusil najti partnerja, vendar se je vedno po kakšnem tednu vse končalo. Vsakega človeka sem vedno prizadel, ker nikoli nikomur nisem mogel dati tistega, ker so pričakovali. Sploh sem si že težko odtrgal čas za njih in to enostavno pač ne gre. Sprijaznil sem se, da bom pač verjetno za vedno sam. S temi aktivnostmi se stvari samo še poslabšale. O sebi sem izvedel še eno stvar v kateri sem nesposoben.

In tako sem leto in pol delal v takšnem stanju brez kakršnega koli interesa do vsega. Zgradil sem si novo lažno osebnost, ker sem z njo lažje shajal z ljudmi s katerimi sem imel opravka pri delu. Ena sama laž in hipokrizija. Sem tisto, kar pričakujejo in imam mir. Še doma je tako in vsi mislijo, da se mi je stanje izboljšalo. Ampak vse je samo igra.

4 mesece nazaj so moji teti, ki mi je kot druga mama, našli raka in še en kup drugih stvari. V dveh mesecih je obsedela paralizirana v postelji brez upanja, vedoč, da ima še teden ali dva. Ta ženska je še v takšnem stanju imela več volje in veselja do življenja kot jaz. Navsezadnje ji je pričakovano telo odpovedalo in je umrla. Jaz pa spet nič. Nikakršne bolečine, žalovanja. NIČ. Dan, ko sem izvedel z njeno smrt je bil za mene en navaden dan. Dejansko se počutim kot živeči mrtvec. V tem trenutku mi je jasno, da sem izgubil sposobnost kakršnih koli emocij.

Teden za tem, kot teti, so tudi mami diagnosticirali raka. Prestala je operacijo in čaka na kemoterapije. Najpomembnejša oseba v mojem življenju. Se drži in išče oporo pri meni in očetu. Parkrat se mi je zjokala na rami, ampak sploh nisem reagiral. Bolj bednega človeka od mene se res ne da najti.

Stanje je čedalje težje, pri delu sploh ne morem več funkcionirat in še tisto prisiljene produktivnosti, ki sem jo imel je izginila in delodajalec me verjetno ne bo več dolgo toleriral. Sploh komaj zdržim pokonci, skoraj vsak dan cele popoldneve in noči prespim, zjutraj pa se komaj zbudim. Nastavljenih imam šest budilk, ki mi vsakih pet minut, eno uro in pol zvonijo. Zadnja je na drugi strani sobe, da se dajansko moram vstati in jo ugasniti. Zadnje čase sem že začel iskati razloge in smisle za sploh vsak korak, ki ga naredim.

Ponovno pa so se mi začele pojavljati misli po končanju vsega. Skoraj čisto brez vodenja razmišljam o možnih situacijah, ki bi to mojo eno veliko bedo okončale. En velik obup in praznina. Danes sem sicer spraševal po psihiatrih v moji okolici, ampak je tako ali tako brezveze. Šel itak nikamor ne bom. Naročil sem se tudi pri osebni zdravnici, ampak nisem šel. Bila je samo minutka upanja, ki pa je že pregorela.

Taka je moja zgodba. Nadaljevanje pa ne bo lepo. To mi je zdaj že popolnoma jasno.

Hvala za pozornost, bi rekla moja maska.

Joj,
me je presunilo tole.

Upam, da ti je vsaj za hip odleglo, ko si napisal.

Poskusi pri dr. Vengustovi v Celju.

Močno upam, da bo s tvojo mamo vse v redu in da tudi ti počasi začneš luščit ta svoj obrambni ščit, ki si si ga z življenjem ustvaril in začneš znova čutiti.

Po mojem si to res zaslužiš.
Res srčno upam in želim, da ti pomagajo vse sile.

Vesna

1. Želim si družbe, vendar nisem sposoben, ker mi primanjkuje emociji.

2. Ne želim si družbe, ker mi primanjkuje emociji, vendar imam istočasno slabo vest, ker sem takšen.

3. Nimam emociji, kar me ovira le v funkcionalnem smislu življenja-usluga za uslugo.

Katera od teg točk pri tebi drži, to mi je predvsem dalo misliti.

Hvala za info. Mogoče se celo pripravim do klica.


Večinoma točka 3...od časa do časa pa tudi točka 1. Mi včasih pride misel o nekom, pri katerem bi lahko dovrgel masko in ki bi sprejel mojo golo dušo.

Čeprav na nek način si skorajda zmagal... Saj že, če ta forum bereš... vsi težijo najprej k samozadostnosti, šele potem k družbi. To marsikaj pove. To je pač v živalskem nagonu. Samozadostni preživijo(NAJMOČNEJŠI), čustveni nestabilneži umrejo (NAJŠIBKEJŠI). To sta dve skrajnosti, vmes pa jasno... cela paleta barv.

Bi bilo pa zanimivo videti, kako bi bilo v primeru, da bi bil heterosexualen. Pa ne jemlji tega, kot žalitev, ker tudi sam imam neko drugačno spolno podorientacijo... V glavnem... Lahko bi postavili hipotezo, da v primeru, da bi bil heterosexualen, bi bil zanimiv za ženske. Zakaj. Poteba po biti potrebovan... Ženske imajo, verjetno tudi kot posledico materinskih hormonov potrebo, da moškega spremenijo, kar vzburi čustva, ki ga silijo k moškemu. Drugače pa... ženske imajo rade čustveno stabilne moške in ne moške, ki jih vsaka malenkost iztiri.

Pa še to... Zdaj pa vsi uporabniki foruma vidite kam vaše težnje k samozadostnosti vodijo... Recimo. Človeku primanjkuje ljubezni. Po vaše ga spremenimo v takšnega človeka, kot je avtor te tebe. Kaj se zgodi pa sami lahko vidite.

Pain, a ne bi ti spokal v svoje teme?

Vsak živi v svojem svetu - samo tam, kjer se naši svetovi interesno prekrivajo, smo sposobni kvalitetno kontaktirati z okoljem. Vsekakor nam mnogim ni cilj v življenju, da bi bili strašno družabni in komunikativni - in se s tem da lepo shajati.

Smo pa vsi potrebni ljubezni - te potrebe pa si sami ne moremo zadovoljiti. In ravno ljubezen je ključ, ki nam odpre vrata ostalega čustvovanja - tudi žalosti.

Objekt ljubezni pa je lahko različen - samo da poteši našo potrebo. Lahko je človek, žival, travica ali kamen. Lahko je to neka močna ideja, nazor, filozofija; neko interesno gibanje...Idealno pa je, če uspeš zgraditi dober odnos z Bogom. Poznam veliko ljudi, ki jih je ravno Biblija potegnila iz brezna brezupa in nesmiselnosti. Tudi na tem forumu nas je nekaj.
Drži se!

Jetam  :rozicodam: kaj naj rečem? se podpišem pod post Vesne  :rozicodam: uf, karkoli začnem pisat, mi napisano tudi pod razno ni všeč  :-[

...najti smisel, da si... izkopati na dan čustva...se nekako prebiti iz oklepa in najti pot skozi vsa jeklena obzidja, ki si jih zgradil okrog sebe... odvreči masko in si dovoliti biti...

Držim pesti za mamo  :rozicodam:

Objem
Arwen

Ne najdem poguma, da bi kamorkoli poklical...sploh ne vem kaj naj rečem. Eh, naj gre nekam vse skupaj...

Dovolj poguma imaš.
Zavrtiš in rečeš: Dober dan. Rad bi se naročil...

To je vse.

In potem poveš, kako je bilo. Ok?

Jetam, pogum za forum imaš  :clap:, torej imaš zagotovo tudi pogum za klic  :oki: in kot pravi Vesna

Sem poklical, se pred tem spotil z mravljinci po celem telesu....pa mi reče, da naj pokličem nazaj kasneje, po 12...omg

OK, to je čez 20 minut - ta čas pa si krajšaj tule, nato pa še enkrat poskusiš; drugič bo lažje

Evo, Jetam, več poguma imaš, kot si misliš. Bravo.

Torej, kaj pravi sestra zdaj?
Me prav zanima.

Verjetno bo treba na datum čakati, ampak se splača.


V.

Nimajo časa za mene :(

kako to misliš? kam si pa klical? saj obstaja tudi ambulanta za nujne primere...

Tja, kot mi je predlagala vesnav....prezasedeni so baje

Nič baje....
Gospa je zasedena, saj je v Celju najbolj iskana.
Ne gre za to, da ni zate. Si pojasnil, za kaj gre?
Povej mi, imaš toliko želje in volje, da bi počakal en mesec na srečanje?

V.

Hey..

ne vem če ti kaj pomaga.. Sama se tri mesce pripravljam da znova poskusim in pokličem. Končno zberem pogum včeraj in zavrtim št. pa mi sestra reče da sem prestara. Ne, sej ne zamerim, pač majo neko omejitev in tudi prav je tako.. samo 23 let, a sem res prestara.. Lahko bi rekla da ima prezasedeno, bi lažje prenesla..

Tko da, po eni strani je že dobro da so ti odkrito povedali, da so pač zasedeni. Bolje tako, kot pa da prideš tam in te spoka v parih minutah. Danes imam tud jst slab dan, no še slabš kot sicer. Marsikaj pride vmes in se kar hitro nabere..

Ampak ne obupaj, sigurno je še kdo, ki ga lahko pokličeš? Drži se..

ja, potem pa za prvo silo kliči drugam... saj morajo bit še druge ambulante. Kaj pa nujna? ; ko prideš na vrsto pri dr. Vengustovi v Celju, greš pa še k njej.

Tudi meni ni jasno kako to, da nimajo časa zate. Kliči na Njegoševo-poliklinika. Jaz sem klical in oni takoj "pridi jutri ob 8", potem sem jim rekel, da ob 8 ne morem, ker sem imel glavno vožnjo, oni pa kar "no, daj pusti glavno vožnjo, v takih primerih moramo nujno posredovati". Nekaj takega. No potem sem prišel ob približno 10.

Meni pa je jasno, zato ne dviguj paranoje...
Na Štajerskem, tako kot drugod, je veliko število tesnobnih obolenj, zdravnik pa - ima čas, kolikor ga pač ima. Več kot toliko ga nima:
torej ne gre, da nimajo časa zanj, saj ga ne poznajo.
In v Celju, kolikor vem, ni urgentne psihiatrične tako kot ni urgentne zobozdravstvene...
Pač kličeš in se naročiš.
Kadar je nujno, greš lahko na urgenco ali k svojemu zdravniku, ki ti pač da nekaj za pomiritev. To je vse.

Nismo sami na svetu in nismo edini, ki nam je v življenju grenko ali tudi lepo.
Zato bo jetam vztrajal. In tudi pisal tle ta čas, psihiater pa tudi ne bo na prvem srečanju razblinil vso njegovo mračno in nejasno preteklo bolečino, temveč bo trajalo.
Z vsemi silami pa bo to vendarle na koncu uspeh!

točno tako !

ja, pač, nisem edini človek na svetu...sam prijetno pa vseeno ni, pa ko sem se že tak težko pripravil do tega.
Vsaj doma sem zdej, zaprt od okolice. Kar peklensko je blo danes.
Se mi zdi, da je bla napaka, da sem karkoli tu pisal. Zdej kar študiram vseskozi na to. Prej sem se še lahko prepričeval, da mi ni nič in je nekako še šlo. Verjetno nisem eden izmed tistih, ki mu koristi, da se odpre. Ne vem, kak bo tole...

Vsakomur koristi, da se odpre.
In tukaj te nihče ne pozna, smo pa ljudje različni in so različni odgovori.

Danes je bilo peklensko, kmalu pa bo bolje.
In ti bodi tu in ne razmišljaj, da kaj ni prav.

Poskusi še dr. Vilča. Morda je manj zaseden, vsekakor pa ni nič narobe, niti za psihično najmočnejše, da kdaj preverijo svoj notranji utrip, tako da... Saj, morda ti nič ni, ampak narobe pa ni, da tisto, o čemer si zgoraj pisal, predelaš, poveš strokovnjakom, ki so slišali podobne zgodbe in te usmerijo na pot, ko boš spet lahko čutil.
Saj nekoč pa si, mar ne?

Jetam, kakšna je tvoja odločitev? si se najavil, dobil datum za pregled?

Nisem se najavil...kam sploh?!?

Mislim, da bom šel sedaj šel k osebni zdravnici, ker sem bled kot sneg. Grozno se počutim. Vsak dan je huje.

ja, kam? tam, kot je Vesna predlagala

Je-taM,

pojdi k osebni zdravnici.
Pojej grozdje.

Pa poročaj.

LP,

Vesna

Grozdje?

Pridem do zdravnice ob 12.31 in listek na vratih: "Obveščamo vas, da danes in jutri delamo samo do 12.30 zaradi strokovnega izobraževanja zdravnikov in sester...bla,bla,bla...nujni primeri na urgentno ambulanto"

Slišim, da so še notri, začnem razbijat po vratih...vse utihne in mi niso hoteli odpret.

Pridem na urgentno, mi sestra v čakalnici tako na pogled postavi diagnozo, da ni nič hujšega in naj se jutri zglasim pri osebni zdravnici (zakaj pa, če mi ni nič hujšega?)

Enostavno fenomenalno celjsko zdravstvo, zato pa takšne čudovite stvari slišimo po televiziji.

Zdej sem en mal pomirjen, ko sem spet v sobi zaprt.

ja, slaba izkušnja, res; greš pač danes do časa tja.. 

Sem ugotovil, da, ja tudi v celju, imamo dežurno ambulanto 24/7. Bom šel tja danes popoldan, če bo kaj volje.

Osebno zdravnico bom pa zamenjal, kar takšnega odnosa pa res ne mislim trpet.

pravilno - vsaj zame je bilo to, da sem zamenjala osebnega zdravnika, zelo pametna poteza.


brez "če", prosim  :rozicodam:

In ravno "če" se je zgodil. Spet nič od mene. Vseeno hvala vsem za spodbudo. Sej pri meni je vedno tako, da otrpnem, ko gre za mene. Razočaran sem nad sabo. Totalno.

Ti pa res nimas srece z zdravniki  :sesmejem: Ja,v Celju tud js nimam srece,grrrr  :A)
Evo zdaj ves da mate u celu tut dezurno ambulanto  :clap: Pejt,tuki vsaj ves,da ti bojo odprli  :oki:

Danes bil pri psihiatrinji...ni trajalo dolgo...mi je dala en antidepresiv - efectin varianto.

In to bi naj bilo to al kaj?

Ja, to bi bilo to. Vsaj ko gre za psihijatra. Prideš, poveš kako se počutiš, kaj te muči, na kratko opišeš situacijo. Ta ti da neko diagnozo, predpiše ustrezno zdravilo in to je to.. Za kak daljši pogovor, poglabljanje, razčlenjevanje, analiziranje.. bo treba poiskati kakega terapevta.

joj, spet iskanje in zavračanje...

No, danes sem vzel prvo tableto in moram reči, da je absolutno grozno. Tak sem, kot, da bi bil pijan. Sploh mi ni všeč. In dvomim, da bo druga.

ADje se uvaja postopoma o tem je bilo na forumu ze 1000x napisano, da se spravijo
stranski ucinki na minimum. Zato takrat pomaga kaksno pomirjevalo toliko da ADji zacnejo
delovati.

Lej, razumem. Sem že dal enkrat to skozi. Mi je jasno.

Ampak,

psihiatrinja mi je zagotovila, da so stranski učinki majhni, skoraj neopazni. Predlagala mi je, da ne berem navodil, ker lahko izzovem placebo. Ok, nisem.

Vzamem zjutraj tableto, Alventa 75mg, počutje pred tem je bilo sicer, kot ponavadi, bedno. In potem se je začelo. Pritisk v glavi, zmanjšana orientacija, slabost. Ko sem zazehal mi je skoraj preko vrglo. Občutki so se mi pošteno znižali. Recimo, miške skoraj ne čutim. Sem šel v avto in prijel za volan, brez občutka. Noge težke. Nisem sposoben peljati. Če so to majhni, neopazni učinki....

In tak naj grem jutri delat? No, sej ne morem, če ne morem vozit. Halooo, šokiran sem.

Nobenih pomirjeval nisem dobil za blaženje.
Joj, sploh ne razumem ničesar...najraje bi se razjokal...pa še to ne morem.

Vsaj za 10 do 14 dni bos rabil bolnisko in se enkrat ....zacni z polovicko vsaj prve 4 dni.
Stranski ucinki so pri vsakem ADju in vsakem cloveku drugacni. Tega ne dozivljas prvic
zato skusaj pomagati sebi in obrni misli v dobro stran ker ves da ko primejo je bolje.
In TAKOJ ko bos sposoben narediti korak ven, si nujno privosci gibanje. FIZICNA+PSIHIČNA kondicija
sta edina "pomagača" ki zelo pripomoreta k našemu počutju in napredku.  :oki:

Lahko bi napisala da za to pa ono, moraš poiskati terapevta.. lahko bi tudi napisala da bi bilo fajn da med tem ko iščeš in čakaš na termin začneš s tableti.. pa še marsikaj, sam nisem.. čemu, ko vse tko al tko že dobro veš. Sploh pa, ne mislim več nobenemu solit pamet. Navsezadnje vse že piše, je napisano že stokrat.. pa tudi sam si vse že dajal skozi in veš dobro kako stvari potekajo. Vedel si tudi, da bodo po vsej verjetnosti stranski učinki.. Obupal si nad obiskom psihijatra, pa si vseeno šel.. tudi tablete dvomim da boš ovrgel že prvi dan.. glede na to, da si v lajfu šel skozi veliko težje in boleče situacije.

Iskanje in zavračanje.. Saj sam sebe zavračaš. Kaj potem pričakuješ, oz. pričakujemo.. Ker sva na istem.. veš kaj sem največkrat slišala s strani zdravnikov? Ko sem pod obleko bila vsa potolčena, porezana, od znotraj v krčih in bolečinah, popolnoma na tleh.. Da ni potrebe da več hodim.. da je samo "obdobje" in da bo prej ali slej minilo.. In da se slepim da so oni krivi.. niso ne.. sama sem kriva ker sem v prvi vrsti obupala nad sabo, podlegla svoji "maski".. Takrat sem še lahko funkcionirala in mi je bilo vseeno.. samo danes se je zgodilo ravno tisto, "vedno je lahko še slabše"..

Nazadnje sem prekinila stike s psihijatrom, ker sem pač spoznala da psihijater ni pravi naslov zame. V istem času sem mela neverjetno izkušnjo z eno frajlo, ki se ima za psihologa, Potem sem se skušala po dveh mescih odlašanja spet naročit, pa sem prestara, pa je vse zasedeno.. pa zdaj čakam da me gospod psiholog kontaktira.., ene 3 tedne, če sploh bo kaj. Pač jebat ga, celo življenje smo si bili na zadnjem mestu in zdaj pričakujemo da bojo vsi tekali okrog nas in delali čudeže.. ah ja

Daj si malo prizanesi. Ogromen korak si naredil že da si sploh prišel do psihijatrinje. Dobil si tablete. Meni je moj psihijater trdil da SPLOH NE BO stranskih učinkov, ko sem iste tablete že prej jemala in dobro vem da so. Skoraj bi se skregala. Ampak na vsakega drugače deuje. Vzemi si bolniško, par dni.. Si začel s celo tableto?

To so kapsule in sem gledal po internetu in nisem opazil, da bi obstajale manjše doze od 75mg. Naj bi me čakale še večje (tako psihiatrinja).

Počutim se zaprt med štirimi stenami. Zunaj dejansko sem, samo zdej še v notranjosti. Sej ne pričakujem, da bodo ljudje skakali okoli mene. Niti si tega ne želim. Čim manj tem bolje. Sem zdej sem pa res čisto onesposobljen. Psihično, fizično...groza.


Dopust, bolniška? Pa saj jaz si tega ne morem privoščiti. Jao, kar napade tesnobe dobivam. Še tisto malo, ko sem si uspel do sedaj zgraditi se mi je začelo podirati.

Nič se ne podira, so samo stranski učinki, ki minejo. Sicer pa, obstaja cel spekter različnih tablet.. tudi take, kjer lahko začneš z manjšimi dozami. Ne bom ti rekla da prekineš. A pretehtaj možnosti, če bi raje jemal kake druge tablete, in se nato odloči. Bolniško si lahko privoščiš, če se tako odločiš. Če bi zbolel za kako gripo, bi mogu prav tako ostat doma.. ne moreš vedno met vsega pod kontrolo.

Sam ful so me začeli zajemati ti napadi...tak v valovih prihajajo. Bi bilo mogoče pametno it dežurnemu?
Joj, pa še prevoza nimam, domači šele čez kake 2 uri pridejo. Peljat se pa ne morem. Ne morem verjeti kako se je vse skupaj potenciralo.

Simptome ki jih doživljaš so tisti, ki ponavadi nas panike pripeljejo da napada. Preveč stvari te bega, misli obračaš v svojo škodo. Postavljaš se v navidez brezizhodne situacije. Nič se ti ne more zgodit, je samo slabo počutje.. ki mine. Najhuje kar lahko doživiš je napad panike, če boš vztrajal v tem strahu. pa tudi takrat ne bo nič. Pomiri se.. z mislimi uplivaš na počutje in če boš delal paniko, ne bo nič boljše. Omenil si, da si že bil enkrat na ad-jih. Kako je bilo takrat, katere si jemal?

Mirzaten, čisto druga liga se mi zdi. Na začetku polovičko, pol pa celo. Vseskozi sem spal, krči (ki niso nikoli izginili), zredil sem se za 20kg (kar ni bilo tako slabo, glede na to, da sem imel 58kg in 1,85 v višino).

Če sem jih kak dan pozabil vzeti je bilo kruto.

Živjo!

Jaz sem pred kakim mesecem tudi začela jemati Efektin ER (kaj je menda isto kot Alventa) in sem po prvih 75 mg tudi imela vse mogoče stranske učinke. Drugi dan sem pa odprla kapsulo (notri so drobne kroglice) in približno polovico vsebine vrgla stran. In je bilo bolj znosno. Potem sem tako dozo višala, da sem v 14 dneh prišla na 75 mg.

Drži se!
Cvetka.

Tudi mni je prvič predpisala prvih 5 dni pol tabletke, potem celo.

Me pa čudi, da imate toliko stranskih učinkov... Ko sem sam začel asentro jemati je bilo samo v plus vse...

Gotovo pa je količina stranskih učinkov v veliki meri odvisna tudi od tega, v kolikšni meri zdravilo res potrebuješ. Če ga ne potrebuješ, normalno, da bo počutje kvečjemu slabše.

Po moje si pa naredil napako-poskušaj z drugimi zdravili,če jih seveda sploh rabiš!!! :kadim:

ok, sem pogledal navodila in ugotovil razlog za takšno reakcijo. Danes je zaenkrat bolje (v primerjavi od včeraj).

super, Jetam; saj veš, nekaj časa traja, da zdravilo začne delovat  :rozicodam:

No, men se zdi, da me je že kar fajn prijelo...ni sicer neke pozitivnosti in tudi se mi zdi, da s težavo zahajam v trenutke tesnobe.

Zdej študiram, da bi se naročil kakšnemu psihoterapevtu. Samo ne razumem, imajo nekakšne metode in ne vem kaj še.

A obstaja kakšen seznam plačniških, po možnosti po regijah? Ker res hočem narediti en klic in je to to.

si tu kaj gledal? http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=27&Itemid=37

Sem ja...na internetu sem naletel tudi center za psihoterapijo v celju. Kako je s tem? Ima kdo kakšne izkušnje?

očitno nihče... najbolje, da pokličeš al pa greš osebno tja in se pozanimaš na licu mesta

Jetam, kaj dogaja? stanje isto?

 :rozicodam:

stanje se mi je nažalost zelo poslabšalo...mah, sej je brezveze vse skupaj :(

nikar, misli pozitivno,daj!  :oki:

Jetam, vem da ti je hudo, vendar ne odnehaj in poskušaj znova in znova.

Pošiljam ti  :rozicodam:  :rozicodam:  :rozicodam: za pogum.

Janja

Hvala za spodbude, vendar mi je trenutno zelo težko misliti pozitivno. :(

Jetam... :rozicodam:, tudi jaz nisem ravno v dobri koži trenutno, te razumem..

..ampak MORAVA vztrajat, se splača resnično!

Tudi jaz jemljem Effectin ER in se mi zdi, da je drugače zelo dober AD. Sem jih nekaj že poizkusila, pa mi je ta najbolje pomagal. Je res, da so vmes tudi slabša obdobja (kljub jemanju), jemljem jih kot opozorilo, da se moram spet postaviti na 1.mesto in poskrbeti ZASE!
In tudi tale prehod v jesen je ponavadi zoprn za nas..

DRŽI SE in poročaj kako gre ok?

mi smo s tabo! :oki:

gigli

  :) Mislim, da kar pravilno razumeš AD pripetljaj :rozicodam: