|
jetam
gost
|
 |
« dne:: torek, 01. september 2009 ura: 21:21 » |
|
heh, kje začeti...hmmm, vse se je začelo, ko sem bil pri starosti 9 mesecev nasilno potisnjen v svet, ki si ga nisem ne želel, ne izbral.
V otroštvu sem še nekako shajal, ko sem nasedal na vse in ko ti ozka in širša družba začne v glavo polagati stvari in želje, ki naj bi jih kot normalen človek imel...in bi tako bil druženo uspešen človek. Med tem časom odraščanja sem mirno, brez problem sprejel tudi svojo istospolno usmerjenost in se tudi sprijaznil, da nisem neko družbeno bitje - v moji bližini ljudi enostavno ne morem tolerirati. Eno veliko muko in stres doživljam, ko iz raznih razlogov moram med ljudi. Samota je moj dom in lahko cele mesece zdržim brez človeškega kontakta. Nažalost je v današnjem svetu človek prisiljen delovati v družbi, ker nekako je treba preživeti.
V tem času sem ugotovil par stvari, ki so me zanimale in so bile nekako edine stvari, ki so mi dale nek motiv in smisel življenju.
Sledila je srednja šola in po njej faks in preselitev na svoje. Dejansko sem pristal na enega cimra, kar je bila kar velika stvar za mene. Cimer je bil zasvojen s heroinom in moram reči, da me do takrat sploh nikoli ni mikalo, da bi kaj takšnega sploh probal.
Par mesecev samostojnega življenja sem nekako znosno izpeljal, vendar so se začele stvari slabšati. Ljudi sploh nisem mogel videti, večje skupine pa sploh no comment. Na faks sem nehal hoditi, vsak teden sem cel teden bil v stanovanju, prevozi domov in nazaj pa v pozni uri, vedno zadnji vlak, da je bilo število ljudi na minimumu. Pa še to, če se je kak potnik vsedel bližje mene, sem se nujno presedel. Enostavno nisem prenesel tega.
Manjšati se je začel pa tudi moj interes v stvari, ki so mi nekoč predstavljale užitek. Veselja je zmanjkalo, prav tako motivov do česarkoli.
Jasno mi je bilo, da je potrebna sprememba, ker sploh nikjer ne morem več funkcionirati. Rešitev se je nahajala, kot je tipično za mladost in naivnost, v cimrovih dejavnostih.
Efekte heroina sem poznal in sem seveda hotel probat kako bo vplival na moje trenutno katastrofalno stanje. In kakšen vpliv je bil. Popolna preobrazba. Dejansko sem imel ljudi rad. Družba? Ni problema. Vse sem imel rad, vse je bilo čudovito, pozivitvno...vsi problemi pa majhni, brezvezni, zaradi katerih se ne splača sekirat. Zastavil sem si cilj (seveda v zadetem stanju), da kontroliram to jemanje in odmerke in da sem vsak teden vsaj 3 dni brez, da bi se izognil zasvojenosti.
Seveda je po enem mesecu ta cilj bil pozabljen in sem naslednje 3-4 leta živel samo za eno stvar. Vendar pa me je to začelo mučiti, ker spet nisem več mogel početi stvari, ki sem jih hotel. To sekiranje je bilo čedalje večje in odločil sem se, da neham. Logično, sam. Istočasno s tem se je moja familija preselila iz mesta v malce oddaljeno naselje in ker nisem imel izpita za avto sem bil v popolnosti odvisen od prevoza staršev. To se mi je zdela idealna situacija, da preneham.
In tako se je začelo naslednje poglavje mojega življenja. Takoj po kriziranju me je seveda zajela totalna depresija, popolnoma me je minilo vsakršno veselje do življenja in vrnile so se stvari zaradi katerih sem sploh začel z jemanje heroina. Logična posledica je bil prvi poskus samomora. Najedel sem se tablet in se, na moje veliko razočaranje, čez dva dni zbudil. Sledila je prisila staršev, da si najdem pomoč. Tako sem začel hoditi k psihologu, vendar je z že vnaprejšnjim prepričanjem, da mi ne more pomagati vsakršni napredek bil nemogoč. V takem hudem stanju brez interesov, z gnusom do življenja, ko se zbudiš z vedenjem, da je treba še en mučen dan prebrodit, kateremu bo sledil večer in spet problem zaspati. Tako se je eno leto nadaljevalo. Vsak dan isto. Popolnoma brez občutkov. Še trpljenja ni bilo. Sploh ničesar. Zamrznili so mi vsakršni občutki.
Pri triindvajsetih je sledil drugi poskus samomora. Odločil sem se za predoziranje. Ena izmed najbolj groznih stvari, ki sem jih naredil. Samo trajalo in trajalo je. Sploh me ni hotelo zmanjkati. Valovi krutih krčev, ko sploh nisem imel občutka če diham ali ne. Na koncu sem se sesedel na balkonu, kjer so me našli domači in odpeljali na urgenco. Spet preživel. Taka katastrofa od človeka sem, da se še pokončat nisem sposoben.
Sledil je obiska pri psihiatru. Spet, logično, pritisk staršev. Tako sem pristal na antidepresivih. Psihiatrinja je bila katastrofa. Pri meni se je ukvarjala s stvarmi, ki sploh niso imele zveze z mano. Vsake 3 tedne sem bil naročen, z mano se je ukvarjala 10 minut, večinoma s tem, da me je spraševala če mogoče slišim kak glas, da me na kaj nagovarja, itd... . Da sploh ne omenim, da so me stranski učinki antidepresivov uničevali...obvezno, vsako noč med spanjem so me prejeli močni krči, v trenutku zbujenja pa sem dejansko imel prisluhe in privide...ti stranski učinki mi niso bili sprejemljivi, kar sem povedal psihiatrinji, vendar me ni registrirala. Celo začela je v tej smeri, da je to dejansko problem z mano, in ne z učinki tablet.
Odločil sem se, da takoj preneham jemat tablete in hodit k njej. In tako sem prenehal, stanje se je pa poslabšalo in dosegel sem do tedaj najnižjo točko v mojem življenju. 2 tedna sem ležal v postelji čisto brez zavedanja za zunanji svet, potem sem nekako prišel malo k sebi in šel malo ven iz mojega pajzlca. Po svetu sem hodil kot zombi.
V tem času mi je umrla babica, ki je bila ena izmed treh najpomembnejših oseb v mojem življenju. Ob njeni smrti nisem čutil nič. Popolnoma nič žalovanja, nič bolečin. Absolutno ničesar. Kot, da bi bila nek tujec, zaradi katerega se moram jaz sedaj sekirati, ker je umrl. Pred domačimi in na pogrebu sem se pretvarjal in igral žalost. Jasno mi je bilo, da jo imam zelo rad in bi me ob normalnem stanju do totalno prizadelo. Vendar pa je to bilo samo razumsko. V sebi sem imel en velik emocionalni NIČ.
In tako sem bluzil kakšno leto v svoji sobi. Ko sem se zjutraj zbudil, sem komaj čakal, da je večer in lahko vsaj za dve ali tri urce svojo zavest ločim od mučenja. Seveda so me ves ta čas podpirali starši, ampak so enkrat enostavno udarili po mizi in mi dali na izbiro: ali pomoč ali delat.
Izbral sem delo. spet sem moral med ljudi. Stres se je enormno povečal. Bil sem brez kakršne koli volje, komaj preživel tistih 8 ur. Ko sem prišel domov, sem šel spat in spal do drugega dneva, ko se je bilo treba z veliko veliko muko spet vstati. Moje delo je vsebovalo tisto, kar bi me naj veselilo. Ampak nisem čutil nobenega zadovoljstva pri tem, noben kreativnosti, čisto brez volje.
Med tem časom sem poskusil najti partnerja, vendar se je vedno po kakšnem tednu vse končalo. Vsakega človeka sem vedno prizadel, ker nikoli nikomur nisem mogel dati tistega, ker so pričakovali. Sploh sem si že težko odtrgal čas za njih in to enostavno pač ne gre. Sprijaznil sem se, da bom pač verjetno za vedno sam. S temi aktivnostmi se stvari samo še poslabšale. O sebi sem izvedel še eno stvar v kateri sem nesposoben.
In tako sem leto in pol delal v takšnem stanju brez kakršnega koli interesa do vsega. Zgradil sem si novo lažno osebnost, ker sem z njo lažje shajal z ljudmi s katerimi sem imel opravka pri delu. Ena sama laž in hipokrizija. Sem tisto, kar pričakujejo in imam mir. Še doma je tako in vsi mislijo, da se mi je stanje izboljšalo. Ampak vse je samo igra.
4 mesece nazaj so moji teti, ki mi je kot druga mama, našli raka in še en kup drugih stvari. V dveh mesecih je obsedela paralizirana v postelji brez upanja, vedoč, da ima še teden ali dva. Ta ženska je še v takšnem stanju imela več volje in veselja do življenja kot jaz. Navsezadnje ji je pričakovano telo odpovedalo in je umrla. Jaz pa spet nič. Nikakršne bolečine, žalovanja. NIČ. Dan, ko sem izvedel z njeno smrt je bil za mene en navaden dan. Dejansko se počutim kot živeči mrtvec. V tem trenutku mi je jasno, da sem izgubil sposobnost kakršnih koli emocij.
Teden za tem, kot teti, so tudi mami diagnosticirali raka. Prestala je operacijo in čaka na kemoterapije. Najpomembnejša oseba v mojem življenju. Se drži in išče oporo pri meni in očetu. Parkrat se mi je zjokala na rami, ampak sploh nisem reagiral. Bolj bednega človeka od mene se res ne da najti.
Stanje je čedalje težje, pri delu sploh ne morem več funkcionirat in še tisto prisiljene produktivnosti, ki sem jo imel je izginila in delodajalec me verjetno ne bo več dolgo toleriral. Sploh komaj zdržim pokonci, skoraj vsak dan cele popoldneve in noči prespim, zjutraj pa se komaj zbudim. Nastavljenih imam šest budilk, ki mi vsakih pet minut, eno uro in pol zvonijo. Zadnja je na drugi strani sobe, da se dajansko moram vstati in jo ugasniti. Zadnje čase sem že začel iskati razloge in smisle za sploh vsak korak, ki ga naredim.
Ponovno pa so se mi začele pojavljati misli po končanju vsega. Skoraj čisto brez vodenja razmišljam o možnih situacijah, ki bi to mojo eno veliko bedo okončale. En velik obup in praznina. Danes sem sicer spraševal po psihiatrih v moji okolici, ampak je tako ali tako brezveze. Šel itak nikamor ne bom. Naročil sem se tudi pri osebni zdravnici, ampak nisem šel. Bila je samo minutka upanja, ki pa je že pregorela.
Taka je moja zgodba. Nadaljevanje pa ne bo lepo. To mi je zdaj že popolnoma jasno.
Hvala za pozornost, bi rekla moja maska.
|
