FORUM Nebojse.si
Novice:
 
*
Dobrodošli, gost. Prosim, prijavite se ali registrirajte.
Ali ste pozabili aktivirati vaš račun?
torek, 09. junij 2026 ura: 20:27


Prijavite se z uporabniškim imenom, geslom in dolžino seje.


Strani: [1] 2 3 4   Pojdi dol
  Natisni  
avtor Tema: Način življenja: Beda  (Prebrano 14210 krat)
jetam
gost
« dne:: torek, 01. september 2009 ura: 21:21 »

heh, kje začeti...hmmm, vse se je začelo, ko sem bil pri starosti 9 mesecev nasilno potisnjen v svet, ki si ga nisem ne želel, ne izbral.

V otroštvu sem še nekako shajal, ko sem nasedal na vse in ko ti ozka in širša družba začne v glavo polagati stvari in želje, ki naj bi jih kot normalen človek imel...in bi tako bil druženo uspešen človek. Med tem časom odraščanja sem mirno, brez problem sprejel tudi svojo istospolno usmerjenost in se tudi sprijaznil, da nisem neko družbeno bitje - v moji bližini ljudi enostavno ne morem tolerirati. Eno veliko muko in stres doživljam, ko iz raznih razlogov moram med ljudi. Samota je moj dom in lahko cele mesece zdržim brez človeškega kontakta. Nažalost je v današnjem svetu človek prisiljen delovati v družbi, ker nekako je treba preživeti.

V tem času sem ugotovil par stvari, ki so me zanimale in so bile nekako edine stvari, ki so mi dale nek motiv in smisel življenju.

Sledila je srednja šola in po njej faks in preselitev na svoje. Dejansko sem pristal na enega cimra, kar je bila kar velika stvar za mene. Cimer je bil zasvojen s heroinom in moram reči, da me do takrat sploh nikoli ni mikalo, da bi kaj takšnega sploh probal.

Par mesecev samostojnega življenja sem nekako znosno izpeljal, vendar so se začele stvari slabšati. Ljudi sploh nisem mogel videti, večje skupine pa sploh no comment. Na faks sem nehal hoditi, vsak teden sem cel teden bil v stanovanju, prevozi domov in nazaj pa v pozni uri, vedno zadnji vlak, da je bilo število ljudi na minimumu. Pa še to, če se je kak potnik vsedel bližje mene, sem se nujno presedel. Enostavno nisem prenesel tega.
Manjšati se je začel pa tudi moj interes v stvari, ki so mi nekoč predstavljale užitek. Veselja je zmanjkalo, prav tako motivov do česarkoli.

Jasno mi je bilo, da je potrebna sprememba, ker sploh nikjer ne morem več funkcionirati. Rešitev se je nahajala, kot je tipično za mladost in naivnost, v cimrovih dejavnostih.

Efekte heroina sem poznal in sem seveda hotel probat kako bo vplival na moje trenutno katastrofalno stanje. In kakšen vpliv je bil. Popolna preobrazba. Dejansko sem imel ljudi rad. Družba? Ni problema. Vse sem imel rad, vse je bilo čudovito, pozivitvno...vsi problemi pa majhni, brezvezni, zaradi katerih se ne splača sekirat. Zastavil sem si cilj (seveda v zadetem stanju), da kontroliram to jemanje in odmerke in da sem vsak teden vsaj 3 dni brez, da bi se izognil zasvojenosti.
Seveda je po enem mesecu ta cilj bil pozabljen in sem naslednje 3-4 leta živel samo za eno stvar. Vendar pa me je to začelo mučiti, ker spet nisem več mogel početi stvari, ki sem jih hotel. To sekiranje je bilo čedalje večje in odločil sem se, da neham. Logično, sam. Istočasno s tem se je moja familija preselila iz mesta v malce oddaljeno naselje in ker nisem imel izpita za avto sem bil v popolnosti odvisen od prevoza staršev. To se mi je zdela idealna situacija, da preneham.

In tako se je začelo naslednje poglavje mojega življenja. Takoj po kriziranju me je seveda zajela totalna depresija, popolnoma me je minilo vsakršno veselje do življenja in vrnile so se stvari zaradi katerih sem sploh začel z jemanje heroina. Logična posledica je bil prvi poskus samomora. Najedel sem se tablet in se, na moje veliko razočaranje, čez dva dni zbudil. Sledila je prisila staršev, da si najdem pomoč. Tako sem začel hoditi k psihologu, vendar je z že vnaprejšnjim prepričanjem, da mi ne more pomagati vsakršni napredek bil nemogoč. V takem hudem stanju brez interesov, z gnusom do življenja, ko se zbudiš z vedenjem, da je treba še en mučen dan prebrodit, kateremu bo sledil večer in spet problem zaspati. Tako se je eno leto nadaljevalo. Vsak dan isto. Popolnoma brez občutkov. Še trpljenja ni bilo. Sploh ničesar. Zamrznili so mi vsakršni občutki.

Pri triindvajsetih je sledil drugi poskus samomora. Odločil sem se za predoziranje. Ena izmed najbolj groznih stvari, ki sem jih naredil. Samo trajalo in trajalo je. Sploh me ni hotelo zmanjkati. Valovi krutih krčev, ko sploh nisem imel občutka če diham ali ne. Na koncu sem se sesedel na balkonu, kjer so me našli domači in odpeljali na urgenco. Spet preživel. Taka katastrofa od človeka sem, da se še pokončat nisem sposoben.

Sledil je obiska pri psihiatru. Spet, logično, pritisk staršev. Tako sem pristal na antidepresivih. Psihiatrinja je bila katastrofa. Pri meni se je ukvarjala s stvarmi, ki sploh niso imele zveze z mano. Vsake 3 tedne sem bil naročen, z mano se je ukvarjala 10 minut, večinoma s tem, da me je spraševala če mogoče slišim kak glas, da me na kaj nagovarja, itd... . Da sploh ne omenim, da so me stranski učinki antidepresivov uničevali...obvezno, vsako noč med spanjem so me prejeli močni krči, v trenutku zbujenja pa sem dejansko imel prisluhe in privide...ti stranski učinki mi niso bili sprejemljivi, kar sem povedal psihiatrinji, vendar me ni registrirala. Celo začela je v tej smeri, da je to dejansko problem z mano, in ne z učinki tablet.
Odločil sem se, da takoj preneham jemat tablete in hodit k njej. In tako sem prenehal, stanje se je pa poslabšalo in dosegel sem do tedaj najnižjo točko v mojem življenju. 2 tedna sem ležal v postelji čisto brez zavedanja za zunanji svet, potem sem nekako prišel malo k sebi in šel malo ven iz mojega pajzlca. Po svetu sem hodil kot zombi.

V tem času mi je umrla babica, ki je bila ena izmed treh najpomembnejših oseb v mojem življenju. Ob njeni smrti nisem čutil nič. Popolnoma nič žalovanja, nič bolečin. Absolutno ničesar. Kot, da bi bila nek tujec, zaradi katerega se moram jaz sedaj sekirati, ker je umrl. Pred domačimi in na pogrebu sem se pretvarjal in igral žalost. Jasno mi je bilo, da jo imam zelo rad in bi me ob normalnem stanju do totalno prizadelo. Vendar pa je to bilo samo razumsko. V sebi sem imel en velik emocionalni NIČ.

In tako sem bluzil kakšno leto v svoji sobi. Ko sem se zjutraj zbudil, sem komaj čakal, da je večer in lahko vsaj za dve ali tri urce svojo zavest ločim od mučenja. Seveda so me ves ta čas podpirali starši, ampak so enkrat enostavno udarili po mizi in mi dali na izbiro: ali pomoč ali delat.

Izbral sem delo. spet sem moral med ljudi. Stres se je enormno povečal. Bil sem brez kakršne koli volje, komaj preživel tistih 8 ur. Ko sem prišel domov, sem šel spat in spal do drugega dneva, ko se je bilo treba z veliko veliko muko spet vstati. Moje delo je vsebovalo tisto, kar bi me naj veselilo. Ampak nisem čutil nobenega zadovoljstva pri tem, noben kreativnosti, čisto brez volje.
Med tem časom sem poskusil najti partnerja, vendar se je vedno po kakšnem tednu vse končalo. Vsakega človeka sem vedno prizadel, ker nikoli nikomur nisem mogel dati tistega, ker so pričakovali. Sploh sem si že težko odtrgal čas za njih in to enostavno pač ne gre. Sprijaznil sem se, da bom pač verjetno za vedno sam. S temi aktivnostmi se stvari samo še poslabšale. O sebi sem izvedel še eno stvar v kateri sem nesposoben.

In tako sem leto in pol delal v takšnem stanju brez kakršnega koli interesa do vsega. Zgradil sem si novo lažno osebnost, ker sem z njo lažje shajal z ljudmi s katerimi sem imel opravka pri delu. Ena sama laž in hipokrizija. Sem tisto, kar pričakujejo in imam mir. Še doma je tako in vsi mislijo, da se mi je stanje izboljšalo. Ampak vse je samo igra.

4 mesece nazaj so moji teti, ki mi je kot druga mama, našli raka in še en kup drugih stvari. V dveh mesecih je obsedela paralizirana v postelji brez upanja, vedoč, da ima še teden ali dva. Ta ženska je še v takšnem stanju imela več volje in veselja do življenja kot jaz. Navsezadnje ji je pričakovano telo odpovedalo in je umrla. Jaz pa spet nič. Nikakršne bolečine, žalovanja. NIČ. Dan, ko sem izvedel z njeno smrt je bil za mene en navaden dan. Dejansko se počutim kot živeči mrtvec. V tem trenutku mi je jasno, da sem izgubil sposobnost kakršnih koli emocij.

Teden za tem, kot teti, so tudi mami diagnosticirali raka. Prestala je operacijo in čaka na kemoterapije. Najpomembnejša oseba v mojem življenju. Se drži in išče oporo pri meni in očetu. Parkrat se mi je zjokala na rami, ampak sploh nisem reagiral. Bolj bednega človeka od mene se res ne da najti.

Stanje je čedalje težje, pri delu sploh ne morem več funkcionirat in še tisto prisiljene produktivnosti, ki sem jo imel je izginila in delodajalec me verjetno ne bo več dolgo toleriral. Sploh komaj zdržim pokonci, skoraj vsak dan cele popoldneve in noči prespim, zjutraj pa se komaj zbudim. Nastavljenih imam šest budilk, ki mi vsakih pet minut, eno uro in pol zvonijo. Zadnja je na drugi strani sobe, da se dajansko moram vstati in jo ugasniti. Zadnje čase sem že začel iskati razloge in smisle za sploh vsak korak, ki ga naredim.

Ponovno pa so se mi začele pojavljati misli po končanju vsega. Skoraj čisto brez vodenja razmišljam o možnih situacijah, ki bi to mojo eno veliko bedo okončale. En velik obup in praznina. Danes sem sicer spraševal po psihiatrih v moji okolici, ampak je tako ali tako brezveze. Šel itak nikamor ne bom. Naročil sem se tudi pri osebni zdravnici, ampak nisem šel. Bila je samo minutka upanja, ki pa je že pregorela.

Taka je moja zgodba. Nadaljevanje pa ne bo lepo. To mi je zdaj že popolnoma jasno.

Hvala za pozornost, bi rekla moja maska.
Prijavljen
vesnav
gost
« Odgovori #1 dne:: torek, 01. september 2009 ura: 21:36 »

Joj,
me je presunilo tole.

Upam, da ti je vsaj za hip odleglo, ko si napisal.

Poskusi pri dr. Vengustovi v Celju.

Močno upam, da bo s tvojo mamo vse v redu in da tudi ti počasi začneš luščit ta svoj obrambni ščit, ki si si ga z življenjem ustvaril in začneš znova čutiti.

Po mojem si to res zaslužiš.
Res srčno upam in želim, da ti pomagajo vse sile.

Vesna
Prijavljen
Pain
gost
« Odgovori #2 dne:: torek, 01. september 2009 ura: 22:01 »

1. Želim si družbe, vendar nisem sposoben, ker mi primanjkuje emociji.

2. Ne želim si družbe, ker mi primanjkuje emociji, vendar imam istočasno slabo vest, ker sem takšen.

3. Nimam emociji, kar me ovira le v funkcionalnem smislu življenja-usluga za uslugo.

Katera od teg točk pri tebi drži, to mi je predvsem dalo misliti.
Prijavljen
jetam
gost
« Odgovori #3 dne:: torek, 01. september 2009 ura: 22:32 »

Joj,
me je presunilo tole.

Upam, da ti je vsaj za hip odleglo, ko si napisal.

Poskusi pri dr. Vengustovi v Celju.

Močno upam, da bo s tvojo mamo vse v redu in da tudi ti počasi začneš luščit ta svoj obrambni ščit, ki si si ga z življenjem ustvaril in začneš znova čutiti.

Po mojem si to res zaslužiš.
Res srčno upam in želim, da ti pomagajo vse sile.

Vesna

Hvala za info. Mogoče se celo pripravim do klica.

1. Želim si družbe, vendar nisem sposoben, ker mi primanjkuje emociji.

2. Ne želim si družbe, ker mi primanjkuje emociji, vendar imam istočasno slabo vest, ker sem takšen.

3. Nimam emociji, kar me ovira le v funkcionalnem smislu življenja-usluga za uslugo.

Katera od teg točk pri tebi drži, to mi je predvsem dalo misliti.

Večinoma točka 3...od časa do časa pa tudi točka 1. Mi včasih pride misel o nekom, pri katerem bi lahko dovrgel masko in ki bi sprejel mojo golo dušo.
Prijavljen
Pain
gost
« Odgovori #4 dne:: torek, 01. september 2009 ura: 23:12 »

Čeprav na nek način si skorajda zmagal... Saj že, če ta forum bereš... vsi težijo najprej k samozadostnosti, šele potem k družbi. To marsikaj pove. To je pač v živalskem nagonu. Samozadostni preživijo(NAJMOČNEJŠI), čustveni nestabilneži umrejo (NAJŠIBKEJŠI). To sta dve skrajnosti, vmes pa jasno... cela paleta barv.

Bi bilo pa zanimivo videti, kako bi bilo v primeru, da bi bil heterosexualen. Pa ne jemlji tega, kot žalitev, ker tudi sam imam neko drugačno spolno podorientacijo... V glavnem... Lahko bi postavili hipotezo, da v primeru, da bi bil heterosexualen, bi bil zanimiv za ženske. Zakaj. Poteba po biti potrebovan... Ženske imajo, verjetno tudi kot posledico materinskih hormonov potrebo, da moškega spremenijo, kar vzburi čustva, ki ga silijo k moškemu. Drugače pa... ženske imajo rade čustveno stabilne moške in ne moške, ki jih vsaka malenkost iztiri.
Prijavljen
Pain
gost
« Odgovori #5 dne:: torek, 01. september 2009 ura: 23:37 »

Pa še to... Zdaj pa vsi uporabniki foruma vidite kam vaše težnje k samozadostnosti vodijo... Recimo. Človeku primanjkuje ljubezni. Po vaše ga spremenimo v takšnega človeka, kot je avtor te tebe. Kaj se zgodi pa sami lahko vidite.
Prijavljen
vesnav
gost
« Odgovori #6 dne:: sreda, 02. september 2009 ura: 00:02 »

Pain, a ne bi ti spokal v svoje teme?
Prijavljen
amadeus
Druge motnje
Expert
*
Odsotni Odsotni

Spol: Moški
Prispevki: 1.197


Izaija 2 : 2 - 4


« Odgovori #7 dne:: sreda, 02. september 2009 ura: 06:34 »

Taka je moja zgodba. Nadaljevanje pa ne bo lepo. To mi je zdaj že popolnoma jasno.

Vsak živi v svojem svetu - samo tam, kjer se naši svetovi interesno prekrivajo, smo sposobni kvalitetno kontaktirati z okoljem. Vsekakor nam mnogim ni cilj v življenju, da bi bili strašno družabni in komunikativni - in se s tem da lepo shajati.

Smo pa vsi potrebni ljubezni - te potrebe pa si sami ne moremo zadovoljiti. In ravno ljubezen je ključ, ki nam odpre vrata ostalega čustvovanja - tudi žalosti.

Objekt ljubezni pa je lahko različen - samo da poteši našo potrebo. Lahko je človek, žival, travica ali kamen. Lahko je to neka močna ideja, nazor, filozofija; neko interesno gibanje...Idealno pa je, če uspeš zgraditi dober odnos z Bogom. Poznam veliko ljudi, ki jih je ravno Biblija potegnila iz brezna brezupa in nesmiselnosti. Tudi na tem forumu nas je nekaj.
Drži se!
Prijavljen

_______________________________________ ___
VSE v tem postu je izraz mojega osebnega mnenja, razen URL naslovov in citatov. Prosim verjemi mi, da nimam nič proti tebi, ko se večkrat ne strinjam s tabo
Arwen
Heroj
******
Odsotni Odsotni

Spol: Ženska
Prispevki: 6.469


vsi smo orli


« Odgovori #8 dne:: sreda, 02. september 2009 ura: 06:40 »

Jetam  rozicodam kaj naj rečem? se podpišem pod post Vesne  rozicodam uf, karkoli začnem pisat, mi napisano tudi pod razno ni všeč  Embarrassed

...najti smisel, da si... izkopati na dan čustva...se nekako prebiti iz oklepa in najti pot skozi vsa jeklena obzidja, ki si jih zgradil okrog sebe... odvreči masko in si dovoliti biti...

Držim pesti za mamo  rozicodam

Objem
Arwen
Prijavljen

V prav vsakem trenutku lahko svobodno izbiram in vsaka izbira določa smisel mojega življenja
jetam
gost
« Odgovori #9 dne:: sreda, 02. september 2009 ura: 10:59 »

Ne najdem poguma, da bi kamorkoli poklical...sploh ne vem kaj naj rečem. Eh, naj gre nekam vse skupaj...
Prijavljen
vesnav
gost
« Odgovori #10 dne:: sreda, 02. september 2009 ura: 11:06 »

Dovolj poguma imaš.
Zavrtiš in rečeš: Dober dan. Rad bi se naročil...

To je vse.

In potem poveš, kako je bilo. Ok?
Prijavljen
Arwen
Heroj
******
Odsotni Odsotni

Spol: Ženska
Prispevki: 6.469


vsi smo orli


« Odgovori #11 dne:: sreda, 02. september 2009 ura: 11:12 »

Jetam, pogum za forum imaš  clap, torej imaš zagotovo tudi pogum za klic  oki in kot pravi Vesna

Dovolj poguma imaš.
Zavrtiš in rečeš: Dober dan. Rad bi se naročil...

To je vse.

In potem poveš, kako je bilo. Ok?

Prijavljen

V prav vsakem trenutku lahko svobodno izbiram in vsaka izbira določa smisel mojega življenja
jetam
gost
« Odgovori #12 dne:: sreda, 02. september 2009 ura: 11:31 »

Sem poklical, se pred tem spotil z mravljinci po celem telesu....pa mi reče, da naj pokličem nazaj kasneje, po 12...omg
Prijavljen
Arwen
Heroj
******
Odsotni Odsotni

Spol: Ženska
Prispevki: 6.469


vsi smo orli


« Odgovori #13 dne:: sreda, 02. september 2009 ura: 11:35 »

OK, to je čez 20 minut - ta čas pa si krajšaj tule, nato pa še enkrat poskusiš; drugič bo lažje
Prijavljen

V prav vsakem trenutku lahko svobodno izbiram in vsaka izbira določa smisel mojega življenja
vesnav
gost
« Odgovori #14 dne:: sreda, 02. september 2009 ura: 12:37 »

Evo, Jetam, več poguma imaš, kot si misliš. Bravo.

Torej, kaj pravi sestra zdaj?
Me prav zanima.

Verjetno bo treba na datum čakati, ampak se splača.


V.
Prijavljen
jetam
gost
« Odgovori #15 dne:: sreda, 02. september 2009 ura: 12:57 »

Nimajo časa za mene Sad
Prijavljen
Arwen
Heroj
******
Odsotni Odsotni

Spol: Ženska
Prispevki: 6.469


vsi smo orli


« Odgovori #16 dne:: sreda, 02. september 2009 ura: 13:02 »

kako to misliš? kam si pa klical? saj obstaja tudi ambulanta za nujne primere...
Prijavljen

V prav vsakem trenutku lahko svobodno izbiram in vsaka izbira določa smisel mojega življenja
jetam
gost
« Odgovori #17 dne:: sreda, 02. september 2009 ura: 13:06 »

Tja, kot mi je predlagala vesnav....prezasedeni so baje
Prijavljen
vesnav
gost
« Odgovori #18 dne:: sreda, 02. september 2009 ura: 13:10 »

Nič baje....
Gospa je zasedena, saj je v Celju najbolj iskana.
Ne gre za to, da ni zate. Si pojasnil, za kaj gre?
Povej mi, imaš toliko želje in volje, da bi počakal en mesec na srečanje?

V.
Prijavljen
Coraline
Aktiven član/ica
**
Odsotni Odsotni

Spol: Ženska
Prispevki: 105


« Odgovori #19 dne:: sreda, 02. september 2009 ura: 13:11 »

Hey..

ne vem če ti kaj pomaga.. Sama se tri mesce pripravljam da znova poskusim in pokličem. Končno zberem pogum včeraj in zavrtim št. pa mi sestra reče da sem prestara. Ne, sej ne zamerim, pač majo neko omejitev in tudi prav je tako.. samo 23 let, a sem res prestara.. Lahko bi rekla da ima prezasedeno, bi lažje prenesla..

Tko da, po eni strani je že dobro da so ti odkrito povedali, da so pač zasedeni. Bolje tako, kot pa da prideš tam in te spoka v parih minutah. Danes imam tud jst slab dan, no še slabš kot sicer. Marsikaj pride vmes in se kar hitro nabere..

Ampak ne obupaj, sigurno je še kdo, ki ga lahko pokličeš? Drži se..
Prijavljen
Strani: [1] 2 3 4   Pojdi gor
  Natisni  
 
Pojdi na:  

oglas oglas ETIKETA medicinski slovar
Powered by SMF 1.1.5 | SMF © 2006-2008, Simple Machines LLC

Društvo DAM in uredništvo Portala Nebojse.si ne odgovarjamo za vsebine prispevkov na Forumu in vsebine komentarjev novic.
Vsi komentarji so lastništvo osebe, ki jih je napisala. Za njihovo vsebino so odgovorni njihovi avtorji.
Stran je bila ustvarjena v 0.082 sekundah z 22 povpraševanji.