 Zdravniški poklic je poseben poklic. Trditev, ki je v mojem prvem zapisu pred mesecem dni povzročila kar nekaj vznemirjenja in še več pričakovanj. Trditev pa se seveda nanaša na posebnosti zdravniškega poklica in ne cilja na to, da smo zdravniki "posebni ljudje".
Prva in zame bistvena sestavina poklicnih posebnosti zdravnika izhaja iz dejstva, da gre predvsem za delo z ljudmi. Ne gre za delo z ljudmi v smislu (osebnostnega) oblikovanja in gradnje, vodenja, pridiganja, moraliziranja, prepovedovanja in še kaj, temveč za delo z ljudmi, ki potrebujejo pomoč. In ti so od nekoliko bolj avtoritativnih posegov zdravnika lahko deležni le občasnega usmerjanja, svetovanja, opozoril in vzpodbud.
Ljudje, ki prihajajo k zdravniku, potrebujejo pomoč, ker so bolni, prestrašeni, negotovi, v težavah, ker trpijo in jih je strah, so v marsičem nevedni v odnosu do svojega telesa, do svoje bolezni ali bolezni drugih, v odnosu do tega, kaj naj bi bilo zdravo življenje, in predvsem jih je strah smrti. Vse to postavlja pred zdravnika nalogo razvijanja sposobnosti poslušanja, vodenja pogovora s pravo mero potrpežljivosti, ustvarjanja vzdušja sprejetosti in varnosti za bolnika, kar se vse sešteva v pojmu - ustvariti ozračje zaupljivosti in varnosti.
 Zaupanje pa naj bi bilo medsebojno, se pravi vzajemno. Zdravnik kot profesionalec, ki sta mu dani moč in odgovornost, da razsoja med zdravjem in boleznijo (nemalokrat pa tudi s smrtjo), "da kdaj vzame življenje v svoje roke" in se to od njega tudi pričakuje, je v tej gradnji in vzpostavitvi zaupljivega in varnega odnosa pomembnejši člen. Takšen odnos zdravnik vzpostavlja pri vsakem bolniku vedno znova, upoštevajoč individualne posebnosti človeka, ki je zbolel, njegovo doživljanje bolezni, življenjsko situacijo in še celo vrsto stvari. Matrice, sheme ali tehnike, ki bi v ustvarjanju tega odnosa vedno delovala, preprosto ni. Obstaja le več priporočil, ki jih zdravnik med diagnostiko in zdravljenjem upošteva ali ne in seveda zadevajo tudi njega.
človek, ki prihaja v vlogi bolnika k zdravniku po pomoč, naj bi torej zdravniku zaupal. Zmotno je misliti, da se to zgodi kar samo od sebe, in še manj v današnjem času zahtevati, da je človek ob prihodu k zdravniku to zaupanje že vzpostavil. Gre za proces, ki nastaja in je zelo občutljiv in ima svoje posebnosti. Ljudje rečejo "ta zdravnik je vreden zaupanja" ali "temu zdravniku velja zaupati". Takšna ustna izročila so vezana na poprejšnjo izkušnjo drugih, imajo tudi vsebinsko razlago, kar pomeni, da ljudje znajo opisati in povedati, zakaj določenemu zdravniku zaupajo. Veljalo bi jim kdaj prisluhniti in sam pogosto rečem ob različnih priložnostih, da bi izvedeli veliko dragocenih, prijetnih ali manj prijetnih stvari o sebi, če bi imeli možnost slišati, kaj vse se čakajoči pogovarjajo in pogovorijo o zdravniku v čakalnici, medtem ko ga čakajo.
Bela halja, akademski in častni naslovi, trenutna pozicija in mesto v instituciji, v katero prihaja bolnik, so mu le zunanji znaki, podatki in informacije o tem, kakšno mesto zaseda na izobrazbeni in hierarhični lestvici zdravniškega poklica. Vse to zagotovo ni zadostno zagotovilo v tem smislu, da bo človek v vlogi bolnika samo zato že zaupal vse intimne podatke, strahove, skrbi in negotovosti, ki jih je bolezensko stanje v njem sprožilo. Bolnik torej prihaja (in izbira) zdravnika na podlagi določenih pred informacij in podatkov o njem, kar pomeni, da so zasnove zaupanja ali nezaupanja že prisotne ob vstopu v institucijo oziroma ordinacijo, v kateri določen zdravnik dela. Informacij, podatkov in stališč v zvezi z zdravnikom pa bolnik ne sprejema le preko ustnega izročila. Na vse to vplivajo tudi ugled, strokovnost in organizacijska urejenost institucije, v kateri zdravnik dela, organiziranost in strokovni nivo medicinske pomoči v določenem družbenem okolju in nič manj tudi status zdravnika in celotne medicinske znanosti v določeni državi in družbeni ureditvi. Tako se ni èuditi občasnim opozorilom in prizadetostim, da posplošeno, bulvarsko in senzacionalistično pisanje o zdravniških zmotah, napakah ali neustreznih postopkih zdravstvenega osebja načenja bazično zaupanje v medicino in s tem najbolj v zdravnika. Ne želim pa, da bi se to razumelo kot poziv, da naj se o teh stvareh ne bi pisalo, saj sem do transparentnosti zdravniškega poklica in do argumentiranega pisanja o nepravilnostih že zapisal stališče v prvem prispevku.
Ni zaman pred leti nekje zapisal eden od ameriških psihiatrov, da so v ordinaciji zdravnika pravzaprav vedno štiri osebe. Zdravnik in njegova predstava o bolniku, ki sedi pred njim, in bolnik ter njegova predstava o zdravniku, h kateremu je prišel po pomoč. Vse to pomembno vstopa v komunikacijo med obema in o tem pravzaprav govorimo. Komunikacija ni le postavljanje vprašanj bolniku, zbiranje diagnostičnih podatkov, tehnicistično jemanje anamneze in dajanje navodil ter nasvetov o zdravljenju. Komunikacija je bistveno več. Je pogovor o bolezni, življenjski situaciji posameznika, pogovor o okolju, v katerem je tak človek zbolel in se zdravi, in o vsem tistem, kar se je zaradi bolezni pri njem spremenilo, in o tem, kaj vse bo vplivalo na napredek ali težave v procesu zdravljenja. Ali kot pravi komunikacijska teorija: ljudje komunicirajo med seboj tedaj, ko med udeležencema (udeleženci) komunikacije teče neprestan tok sporočil, ki si jih udeleženci izmenjujejo. Ta sporočila morajo biti jasna in razumljiva tako v vsebinskem smislu (razumljiv jezik) pa tudi v čustvenem smislu (besedna in nebesedna komunikacija), da se bosta obe strani zavedali pomena, smisla in cilja komunikacije, ki jo vzpostavljata, razvijata in vzdržujeta.
Izkušnje in podatki kažejo, da sodobna tehnicistično, racionalno in funkcionalistično usmerjena medicina v razvitem kapitalizmu zanemarja in podcenjuje dragocen zdravilni učinek pogovora, odnosa in komunikacije na relaciji zdravnik-bolnik. Nekaj kar je bilo osnova, začetek in zibelka zdravniškega poklica na samem začetku, ko zdravnik ni imel na voljo in za seboj mogočne tehnološke diagnostične in terapevtske opreme in farmacevtske industrije, se v današnjem neoliberalnem konceptu družbe zanemarja in pozablja. Kako absurdno je zato, da nas sociologi, antropologi, socialni psihologi in filozofi opozarjajo na pomen komunikacije med zdravnikom in bolnikom in že govorijo in pišejo o "komunikacijski medicini" ali o "novem" tipu zdravnika - tako imenovanem "komunikacijskem zdravniku". Absurdno je to zato, ker gre za jasno opozorilo, da se mogoče tudi medicina in njen protagonist - zdravnik uklanjata porabniški in liberalistični miselnosti, da je tudi medicina nič drugega kot posel, v katerem se vrtijo veliki denarji. Bolezen in zdravje pa seveda ne moreta in ne smeta postati le eden od milijonskih poslov, kjer je treba misliti le na dobiček, v kar bi nas tako radi prepričali.
Ni mi treba naštevati argumentov za gornjo trditev, želel pa bi spomniti, da se ta porabniški princip vse bolj uveljavlja tudi v odnosu zdravnika do bolnika in bolnika do zdravnika tudi v naši družbi. S tem izgubljamo oboji. Mi zdravniki izgubljamo stik, motiv in čarobnost poklica, za katerega smo se odločili in vanj vložili neskončno veliko časa in truda, bolnik izgublja še več. Oboji ostajamo razočarani, kar pri zdravnikih poleg ostalega pogojuje razvoj tako pogostega in modnega sindroma izgorevanja (burn out sindrom), pri bolnikih pa nezadovoljstvo, nemotiviranost za zdravljenje in vsesplošno negativno usmerjenost v odnosu do medicine in zdravstva. Izgublja se pomen tako imenovane "empatične in čustvene komunikacije" med zdravnikom in bolnikom, ki bi jo nekateri že kar radi proglasili kot preživeto in jo opustili kot ostanek nekih drugih preveč idealističnih in entuziastičnih časov.
Na to ne bi smeli pristajati in o tem bo še kaj zapisano na teh straneh. Tokrat zaključujem z zapisom Sigmunda Freuda iz leta 1940, ko je pisal o pomenu in moči medosebnega pogovora med terapevtom in bolnikom: "Ne gre za nič drugega med vami, kot da govorite drug z drugim. Besede lahko neizmerno dobro denejo ali pa prispevajo k strašnim poškodbam."
Gorazd V. Mrevlje
Izvirna novica : Delo, Sob 17. 09 .2005
Članek je last avtorja in Dela
|
