 Zaradi enega človeka, ki si vzame življenje, je neposredno močno prizadetih kar šest njegovih najbližjih. Kongresni trg v Ljubljani bo jutri zvečer osvetljevalo 416 svečk za moške in 80 za ženske, ki so si lani vzeli življenje. "Zato, da bi tako spomnili nanje in na vse bližnje, ki so stigmatizirani, ter tudi na to, da je to število vendarle veliko manjše kot prejšnja leta in to kljub gospodarski krizi.
Leta 2009 je namreč najbolj žalostna slovenska statistika znašala 448 izgubljenih življenj," pravijo v društvu Ozara Slovenija. Ob jutrišnjem svetovnem dnevu preprečevanja samomora želijo ljudi vzpodbuditi k razmisleku, spominu in zmanjšanju stigme, ki jo nosijo svojci vseh ljudi, ki si sami vzamejo v življenje. Zakaj, je vprašanje, ki si ga po samomoru bližnjega postavljajo svojci. V Ozari navajajo, da je na enega človeka, ki si vzame življenje, neposredno in močno prizadetih kar šest njegovih najbližjih. To pomeni, da je v Sloveniji samo lansko leto trpelo okrog 3000 svojcev in prijateljev. In ravno zaradi tragičnega dogodka še okoli celega leta po tem sodijo v rizično skupino ljudi, ki je v nevarnosti, da življenje konča na enak način, opozarja generalna sekretarka društva Mateja Kramberger.
 | Po mnenju strokovnjakov vsak samomor huje prizadene pet do šest bližnjih, ki se zaradi tragičnega dogodka za nekaj časa tudi sami znajdejo med najbolj ogroženimi. (Foto: Luka Cjuha/dokumentacija Dnevnik |
Brezup je nevaren Poleg svojcev so med ogroženimi, da bi lahko naredili samomor, tudi drugi. Raziskovalci samomorilnosti ugotavljajo, da količnik samomora raste s starostjo, med moškimi ga je od trikrat do štirikrat več kot med ženskami. Krambergerjeva dodaja, da ima po raziskavah svetovne zdravstvene organizacije kar 90 odstotkov samomorov osnovo v duševni motnji, največkrat so to različne oblike depresije. Ni nujno, da je prepoznana in zapisana kot diagnoza, opozarja, lahko je le žalostno stanje, potrtost, ki privede tako daleč.
Kako torej prepoznati samomorilno osebo? Svojci in znanci ljudi, ki so naredili samomor, največkrat povedo, da niso zaznali in opazili ničesar, kar bi jim dalo misliti, da si bo človek vzel življenje, pravi specialistka socialne medicine na ZZV Celje in vodja celjske regijske skupine za preprečevanje samomora Nuša Konec Juričič, dr. med. A po globljem premisleku vseeno odkrijejo nekatere spremembe in znamenja, ki jih prej niso opazili in nanje niso bili pozorni. "Velikokrat razmišljam, da bi končal svojo zgodbo… Kljub simpatični družini, super službi in skoraj vsemu, kar lahko srce poželi, nimam več želje, volje in moči…," je svojo izpoved zapisal nekdo v komentar spletnega dnevnika. Konec-Juričičeva svetuje: "Bodimo pozorni vedno, kadar pri ljudeh opazimo brezup, nemoč, nemir, ko človek vse vidi črno, se ne mara in ima občutek, da zanj ni nikomur mar. Jemljimo resno, če izgubi veselje do življenja in smisel, se umakne iz družbe, celo govori o smrti in samomoru. Predvsem bodimo pozorni na brezup. Občutki brezupa se sprožijo, ko človek doživlja poraz. Ob tem se čuti ujetega v past oziroma ima občutek, da se ne more umakniti, v okolici pa ne zaznava rešilnih dejavnikov in pomoči."
Verbalna in neverbalna znamenja Ljudje, ki o samomoru razmišljajo, to dejanje vidijo kot edini izhod iz stiske, v kateri so se znašli. O osnovni težavi, ki jih je pahnila tako daleč, ne razmišljajo več. Ta pa na takšen način ostaja nerazrešena, dodaja Krambergerjeva.
Znamenja ogroženosti so lahko verbalna ali neverbalna, opozarjajo na Inštitutu RS za varovanje zdravja. "Če gre za verbalna znamenja, so to največkrat izjave, kot so: ne morem več, najrajši bi kar nehal biti, najrajši bi kar zaspal." Med neverbalnimi znamenji ogroženosti pa so po njihovem poslavljanje, pisanje oporoke, oddajanje svojih stvari, umikanje v samoto in podobno. "Predvsem se tveganje poveča takrat, kadar se več dejavnikov tveganja pojavlja skupaj," opozarjajo. Po pomoč v društvo ali k zdravniku? Si lahko pomagamo sami? "Sami si lahko pomagamo tako, da skušamo nepopustljivo iskati nove rešitve problema. Če pa imamo občutek, da sami ne zmoremo več, je najprimerneje poiskati pomoč," pravijo na IVZ. Na voljo je več poti - prek zdravstvenih ustanov ali prek nevladnih organizacij. Kaj lahko pričakuje človek, ki se obrne na zadnje? "Pri nas človeku poskušamo pomagati z nasvetom, napotimo ga k psihologu, osebnemu zdravniku. Naši socialni delavci skozi pogovor ocenijo, kakšen je položaj. In če je treba, osebo, ki se je obrnila na nas, pospremimo tudi k zdravniku," dogajanje na Ozari opisuje Krambergerjeva.
Uradno razlike med zdravstvenimi ustanovami in nevladnimi organizacijami, ko gre za pomoč pri preprečevanju samomorov, ni. A ker se pri nas o samomorih zaradi stigme s težavo spregovori, se ljudje včasih raje obrnejo na društva, kjer je komunikacija manj formalna, pojasnjuje Krambergerjeva. Ravno zato, da bi ostali anonimni, pa si posamezniki pomoč vse pogosteje iščejo na spletnih forumih. Enega takih urejajo tudi strokovnjaki Ozare. "A tam je na odgovor svetovalca treba počakati. Bolje je, če pokličejo po telefonu, ker v trenutku dobijo odgovor oziroma nasvet." Pomoč okolice Če pri človeku prepoznamo znamenja ogroženosti in nas je strah, da si bo vzel življenje, ga v hudi stiski nikoli ne puščajmo samega, vse dokler nimamo zagotovljene ustrezne pomoči in varnosti, pravi Konec-Juričičeva. "Iz bližine odstranimo vsa nevarna sredstva, na primer zdravila, ostre predmete, orožje, vrvi, ki bi jih prizadeti lahko uporabil pri samomorilnem poskusu. Človek, ki je samomorilno ogrožen, naj čim prej obišče svojega zdravnika. Če se le da, ga tja pospremimo. Vsako osebo po poskusu samomora naj pregleda psihiater. Morda bo potreben tudi sprejem v bolnišnico, vsaj dokler ne mineta krizno stanje in neposredna nevarnost za njegovo življenje. Takrat sta izjemno pomembni podpora in spodbuda, naj vztraja pri zdravljenju."
A tudi po poskusu samomora in po odpustitvi iz bolnišnice potrebuje posameznik močno podporo, redno jemanje predpisanih zdravil in kontrole pri osebnem zdravniku ter psihiatru in psihologu, saj je pri njem verjetnost za ponovni samomor vsaj še eno leto močno povečana, opozarja. "Blagodejno je, če se zanj omilijo zunanji stresni dejavniki in zagotovi dovolj spodbudno domače in delovno okolje. Po poskusu samomora bo moral posameznik začeti reševati rešljive probleme in spremeniti mišljenje ter pogled na situacijo, ki ga je privedla do odločitve, da bi končal svoje življenje." Pomoč v stiski nudijo:
| 112 (reševalna služba),
01 520 99 00 (klic v duševni stiski, med 19. in 7. uro zjutraj),
116 123 (zaupna telefona Samarijan in Sopotnik, skupna številka, 24 ur na dan),
080 12 34 (TOM, telefon otrok in mladostnikov, med 12. in 22. uro).
Vir: IVZ |
| Priznanje Dnevnikovi novinarki: | Pred svetovnim dnevom preprečevanja samomora bodo danes na Inštitutu RS za varovanje zdravja naši sodelavki Ranki Ivelja podelili tudi nagrado za posebne zasluge na področju preprečevanja samomora. Na ta način se Dnevnikovi novinarki želijo zahvaliti za njen pomemben doprinos na tem področju. |
| Spodbudnejši podatki | Lani si je pri nas življenje vzelo 416 ljudi (336 moških in 80 žensk). Številka je nižja od predlanske, ko je samomor po podatkih Inštituta RS za varovanje zdravja naredilo 448 ljudi. Dodajajo, da po zadnjih podatkih, ki segajo v lansko leto, pozitivno izstopa regija Celje, kjer se je v zadnjih desetih letih bistveno zmanjšal samomorilni količnik (število umrlih zaradi samomora na sto tisoč prebivalcev letno). V zadnjem letu je ta po njihovih podatkih precej upadel tudi v pomurski regiji. Med starostnimi skupinami pa pri nas, pravijo na IVZ, ne izstopa nobena. |
Tekst: Petra Mlakar
Izvirna novica: Dnevnik , 09.09.2011 Članek je last medija Dnevnik.si in avtorice |
