 Pred dobrim letom sem v vesolje poslala jasno namero, da si želim spoznati in zaznati tudi čustveno stran svojega ranljivega in velikorakt grobo ranjenega notranjega otroka, kar mi z veliko mero poguma nazadnje tudi uspe.
Bizarno potovanje v svet svojega čustvenega telesa se vije od popolne ponovitve senzacij strahu, ki v kepico zakrčene mase spremenijo delovanje mojih notranjih organov, do krivde, ki me nekoč skoraj pokonča in jo v članku tudi razgaljam. Situacija, ki je sprožila zadnji občutek krivde, je po svoje smešna, občutek, ki ga nepričakovano pripelje na površje, pa daleč od tega. Ko sem namreč rezala listje meni ljubih paradižnikov, sem bila pri tem malce preveč motivirana in v enem delu v bogo rastlino povsem vsilila svoje prepričanje o tem, kako je prav. Ko pa sem končala »friziranje«, me je zajel močen občutek krivde, ki sem ga čutila nekoč in me je nenehno hromil. Pred tem grozljivim strašilom sem bežala, jokala in igrala vlogo žrtve vsakič, ko se je pojavilo. Do letos, ko sem si ta »bavbav« v vsej svoji silovitosti in glasnem nastopu dobro ogledala. Motivacija za to potovanje je bila želja po tem, da postanem celostno bitje, ki ne negira delov sebe. Nihala sem od občutkov strahu, do krivde in žalosti. Tri poglavita čustva, ki so bruhnila na piano v vsej svoji mogočnosti. A tokrat brez pravega razloga, posebej pa brez vpletanja drugih. Prej je bil vzrok vedno nekakšen nesporazum z drugimi, ki sem mu nato obesila še neko zgodbo in dramatiziranje se je začelo. Uboga vloga žrtve me je povsem srkala vase in srčno sem verjela v to, da se mi nenehno dela krivica. Ko se dojela, da z dramami v resnici nategujem pravzaprav sebe, sem prenehala in opazila, da čustvo ostaja, čeprav ni zunanjega vzroka zanje. Svet čustvene moči me prevzame in zapelje V vrtinec odkrivanj. Tokrat si vzamem čas za krivdo, ki dobi renome grozljivo napornega čustva, ki pa pogosteje zadene ženske predstavnice kot moške. O tem, zakaj je tako, bi lahko napisala celoten antropološki traktat, a v resnici je rešitev tisto, kar iščem, in ne iskanje krivca. Namero, da najdem rešitev, življenje prijazno podpre in mi poleg empiričnih izkušenj občutka krivde podari še zrcalo na poti avtorja Michaela Browna in njegovo knjigo Proces prisotnosti, ki pred kratkim izide tudi V Sloveniji. BODITE PRISOTNI Sistem, ki ga Brown razvije, se veže na to, kako pomembno je na poti do sebe odkriti svoje bolečinsko jedro in ga zavestno integrirati. Gre za obdobje, ki traja od našega rojstva pa nekje do sedmega leta starosti. Čas, v katarem smo predvsem čustveno odzivni in naš razum še ni primarno vodilo na poti skozi prebivanje. »Starost sedmih let označuje konec poudarjenega razvoja čustvenega telesa in začetek razvoja duševnih sposobnosti. Od sedmega do štirinajstega leta se učimo dojemanja in razvijanja osnov sporazumevanja: govora, branja in pisanja. Učimo se pravil lepega vedenja, ki veljajo v družbi, v katero smo se rodili,« je zapisal Michael Brown in poudaril, kako je pomembno, da se v teh letih spopademo s pristnim čustvovanjem in z njim nato tudi pozneje v življenju nadaljujemo. Prav odprt in brezpogojen odnos do svoje čustvene vibracije, ki jo mnogi čutimo kot fizično nelagodje, nam omogoči popolno prisotnost v trenutku, brez ujete vibracije v pretekliku ali namišljenem prihodnjiku.  ČUSTEV NE MOREMO RAZUMETI
O čustvih sem brala veliko, a nenehno s položaja svojega razuma, ki pa čustva lahko le razumsko obdela, ne more jih pa osvoboditi. Odklenitev preteklih čustev namreč omogoči le čutenje in izkustvo. Predtem pa večina najraje zbeži. Obrambni mehanizmi, ki nas držijo stran od te bolečine iz čustveno najbolj zaznavnih let, nam onemogočijo, da se odpremo in se v svoji čustveni ranljivosti vrnemo nazaj v popolno prisotnost trenutka, v sedanjik in nazadnje v zrelost. A kako zbrati dovolj poguma za zavestno opazovanje svojih čustvev, brez skušnjave, da bi nas razumska interpretacija teh, ki navadno vodi v dramatiziranje, potegnila vase? Pogosto so prav nevzdržna notranja tesnoba, bolezen ali popoln notranji zlom tisto vodilo, ki nas brcne v rit, da naredimo nekaj zase. Je pa zavedanje veliko boljša in manj boleča alternativa v iskanju svoje avtentičnosti. Prepoznajte svoje odseve in projekcije Michale Brown v svoji knjigi in na internetni strani, kjer ponudi veliko možnosti za notranji preporod, na vrh lestvice integrativnih orodij umesti moč povezanega dihanja, ki nas osredini na čustvo in nam pomaga, da pred njim ne zbežimo. Ko se nato čustvo v vsej svoji barvitosti pojavi, treniramo sposobnost prepoznave odsevov in projekcij. Pri odsevih gre za to, da nam ljudje, ki jih imamo ob sebi in so naši najboljši trenerji na poti k sebi, odsevajo nazaj zavrta čustva. Ta odsev se pogosto manifestira kot konflikt, če na osebo projeciramo vso moč občutka in naredimo iz tega zgodbo, pa lahko iz vibracije majcene jeze iz otroštva, se pojavijo hudi razdori, ki pa sploh nimajo realne osnove v trenutku. Avtor nas opozori, da za konflikti in resonanco čustva stojijo naša čustvena bolečinska jedra, ki nato podzavestno upravljajo našo realnost. Če k temu dodamo še vse vzorce, ki jih kot otroci preslikamo od stašev, se ples nelagodja lahko začne. ODKRIJTE VZROK A še tako divje ritme lahko s tkanjem zavedanja v čustven naboj umirimo. Sprva je mogoče pot ozaveščanja čustvenega nelagodja lahko zelo naporna, posebej, ker naleti na močne predstave o tem, kaj je normalno čustvovanje, ki nam jih začrta družba. Kot primer naj navedem svojo globoko žalost in jok, ki sem ga odkrila, ko sem si dovolila spustiti z vajeti. Energija, ki je preplavila moje telo, je bila zelo močna in po joku sem bila vedno zaspana in utrujena v vsaki celici svoje biti. A čustveno nelagodje je s tem čudežno
odšlo. Nato sem si to čustvo ali splet čustev dodobra ogledala in se vprašala, kaj čutim in kako ga doživljam. Po tem sledi vprašanje, kdaj sem nazadnje čutila tako. To vprašanje ponavljamo, dokler nas ne pripelje do vzroka oz. situacije, ko smo čustvo začutili prvič. Mnogi se boste ob tem namuzali, da ste vse pozabili in da ni mogoče, da bi se spomnili česa takšnega. Ko se prenehate upirati, izrazite jasno namero, da si želite videti, od kod prihaja in se med spraševanje umirite, se odgovor pripelje kot barčica po vodi. Ob tem sem si redno zapisovala vse povezave v dnevnik, saj se mi zdi potovanje predragoceno, da ga ne bi v duhu pravega kapitana svoje barke evidentirala. KAKO RAZVOZLATI KRIVDO Z neprijetnim čustvom krivde in vsem fizičnimi občutki, ki jih sproži, imam veliko izkušenj. Ko sem tako kot drugi otroci želela rabutati češnje, me je kmet, ki je po mojem čutil mojo nenavadno močno vibracijo strahu, začutil in priletel s puško nad nas. Ko sem poskusila kot preostali v šoli prepisovati, me je učiteljica dobila in od sramu in krivde sem nato pisala odlično, saj sem se od bog si ga vedi kje spomnila vsega kar je bilo napisano na plonk listkih. Hudo mi je bilo tudi takrat, ko sem v dobri veri, da lahko v trgovini pojem arašid iz odprte vrečke, morala skoraj v hladilnico za kazen, saj se je staremu šepavcu, ki je pazil na red in disciplino v trgovini, to zdelo vzgojno. Občutek je bil vsakič znova naravnost grozljiv. Potrebno je bilo zelo malo, da sem čutila v telesu popolno zbadanje, občutek, da bom bruhala, napetost v vsaki celici, krč in glavobol. Drugi tega niso doživeli tako hitro oz. so morali veliko globlje zaorati na polje nedovoljenega, da jih je opazila krivda. Danes razumem, da je bil ta občutek močen učitelj na poti, ki pa mu nisem uspela do tega trenutka pogledati v oči. Nanj sem gledala kot na zlo, ki se mu bom s podrejanjem normam in vrednotam družbe izognila. Pa ni šlo. Občutek je postajal vedno bolj agresiven in nepričakovan, na koncu sem imela občutek, da kriva že samo ker diham. Pogosto sem se celo šalila na svoj račun, da sem pač »dežurni krivec«. Napaka. KRtVDA KOT KOMPAS Danes, ko poznam• svet energij in tega, kako zelo smo lahko z njimi ranljivi, posebej, če se jih ne zavedamo, dobi krivda drugačen pomen. Ugotovim namreč, da se kriva vest, vsaj pri meni je bilo tako, vedno odziva na to, da ne delam nekaj skladno s svojo čisto vestjo. Ta pa nima s kolektivno vestjo Prave veze. No, ja, še vedno sem nekje vpeta v vzorce, ki sem jih pridno posrkala nase, a vem tudi to, da nič ni naključno in da je prav občutek krivde čudovit orientir na poti iz te kolektivne zmede. Tako postane demoniziran občutek krivde pravzaprav darilo na poti. Kaj pa to pomeni biti v konfliktu s svojo, sebi lastno in sočasno našo skupno, čisto vestjo? Gre za del nas, ki dobro ve, kaj je prav in kaj narobe, ki seže onkraj kolektivnih nebuloz o tem, kaj je dobro in kaj slabo. Sama Vidim ta del, kot nekakšno mini segment vsega Življenja, ki se zrcali z maxi Življenjem. Težko bi ju delila, a ker smo vajeni razmišljati v smeri dvojnosti je tako najlažje pojasniti. Predstavljajte si, da se v vas nahaja črna luknja Življenja in da je na drugi strani vse Življenje tega obstoja. Takrat pa postane čustvo krivde in tudi sramu veliko več kot le obramba osebnosti in psihe, da ne prestopimo prepovedanga delno lažnega moralnega. Zakaj delno? Ker je v morali in etiki kot jo poznamo danes, tukaj veliko dobrega in sporočil, ki jih je vredno upoštevati kar nekaj. Gre za zmes informacij čiste vesti in zavesti, ega, razuma kot nasprotja le-tej. Ali pa sploh ne nasprotja? Mogoče le kot vidik te, ki mora doživeti dualnost, da v njej okusi pojem različnosti in pomen enosti? Oh, kako daleč lahko človeka pripeljejo ta naša predraga čustva in delitev na dobro in zlo. Tako nenadzorovana in pogosto pripisana divjosti, neukročenosti in kot nekaj, česar se je treba bati. No, ja, vzhičenosti, navdušenja, veselja ne, žalosti strahu in krivde pa nujno. Tako si zgradimo majhno energetsko utrdbo, ki se deduje iz generacije v generacijo in iz reinkarnacije v reinkarnacijo in zelo zaznamuje tudi naš DNK in svet fizičnega. A če ne bi čutila krivde, ne bi zorala tako globoko. Če ne bi čutila tako močne krivde, ne bi našla tistega, kar zastira. STIK Z ŽIVLJENJEM To ne pomeni, da moramo na poti do sebe nujno trpeti. A izkušnja življenja, ki je bila pokazana meni, kaže na to, da je trpljenje budnica, ki me vsakič znova zdrami in potisne iz zone udobja, ki me uspava in blokira. V njej vidim veliko večjo oviro na poti k brezmejni ustvarjalnosti, kot pa pri bolečini, ki mine. Leto, ki ga imam za seboj dela iz mene pravo čustveno adrenalinko.Vibracije me premetavajo iz enega kota v drugega in nazaj. Razlika med zdaj in prej je v tem, da mi na poti pomaga zavedanje. Kako? Širina pogleda je lahko zelo praktična, saj nas oddvoji od ega in »jazpošasti«, ki vidi le sebe, sebe in še enkrat sebe. Veliko je bilo napisanega o tem delu naše »ljubke« narave, a zdi se, da je prav čustevno bolečinsko jedro največji izziv na poti. No, ja in razum seveda. Opevani razum, inteligenca, svet dobrega in zla, vzroka in posledice, preteklika in prihodnjika in poligon zgodb. Kakšnih? Takšnih, ki nas držijo stran od življenja, takšne, ki samo globijo našo stisko. Ampak ali je potem razum ta hudič presneti? Po mojem sploh ne. Gre za komponento različnih silnic, ki se iz različnih entitet naše biti povežejo v celoto in ustvarijo lekcijo na poti. Ko jo dojameš in sprejmeš, zaživiš na novi frekvenci.
Tekst: Tjaši Artnik Knibbe Izvirna novica: Dnevnik-priloga MOJE ZDRAVJE torek, 30.08.2011
Članek je last medija Dnevnik.si |
