 pogovor doc. dr. Vesna Švab psihiatrinja"Ko govorimo o Breiviku, ne smemo govoriti o duševnem bolniku - pomanjkanje empatije, brezbrižnost do zunanjega sveta, samoljubje, čustvena hladnost in praznina nimajo prav nič opraviti z duševnimi motnjami".
Medtem ko psihiatrične bolnišnice komaj zmorejo priliv pacientov, za pomoč v domačem okolju, ki bi lahko preprečila stopnjevanje ali ponovitev bolezni, še vedno ni dovolj poskrbljeno. Psihiatrinja doc. dr. Vesna Švab iz Psihiatrične bolnišnice Ormož meni, da je zato čas, da se v Sloveniji odločimo za skupnostno psihiatrijo v pacientovem domačem okolju. Kot pravi, bo za tovrstno spremembo, ki pa ne pomeni zapiranja bolnišnic, nujna politična odločitev.
 | Dobro bi bilo, da bi duševne motnje zdravili bolj zgodaj, a imajo takšna opozorila tudi svojo past, ugotavlja Vesna Švab. Še posebej jo pri tem motijo pritiski farmacevtske industrije, da bi otrokom s težavami »preventivno« predpisovali zdravila. (Foto: Jaka Adamič)
|
V Sloveniji je psihiatrična pomoč na voljo predvsem v bolnišnicah. Kaj to pomeni za bolnike? Slab dostop. Velikih javnozdravstvenih problemov, kot je depresija, ne moreš obvladovati iz Ljubljane za 700.000 prebivalcev ali iz Ormoža za 220.000 prebivalcev. Na človekove težave bi morali odgovoriti čim prej in tam, kjer nastajajo, namesto da se kopičijo, kar na koncu privede do sprejema v bolnišnico. Danes so psihiatri zaradi velikega priliva bolnikov zelo obremenjen - če bi bilo bolnišničnega zdravljenja manj, bi bilo to lahko bolj kakovostno.
V Sloveniji smo oskrbo po bolnišničnem zdravljenju naložili centrom za socialno delo, vendar bi morale pri tem sodelovati različne stroke. Na lokalnem nivoju bi se tako lahko povezali osebni zdravnik, patronažna medicinska sestra, socialni delavec, lokalne nevladne organizacije in tudi psihiatri, ki bi posamezniku skupaj pomagali pri rehabilitaciji. Z dovolj intenzivno skupnostno oskrbo je mogoče na primer pomembno zmanjšati ponovitve bolezni in zdravljenj v bolnišnici, na Finskem pa se je na primer pokazalo, da se s tem zmanjša tudi število samomorov. Že če človeka sproti spremljaš, to zelo veliko spremeni. Pri katerih skupinah bolnikov pride v poštev skupnostna psihiatrija?
Tako kot pri drugih boleznih tudi pri duševnih motnjah obstajajo nujna akutna stanja, kjer bolniki potrebujejo bolnišnično oskrbo. Tako je na primer v obdobju psihotičnega zloma, delirija pri odvisnosti od alkohola in samomorilni nevarnosti. Ne glede na to je treba v najkrajšem času pomoč za posameznika tudi v teh primerih organizirati v njegovem okolju. Prava mešanica skrbi za ljudi z duševnimi motnjami je zato sestavljena iz skupnostne in bolnišnične oskrbe. Psihiatričnih bolnišnic ni mogoče ukinjati, je pa smiselno razmišljati o zmanjšanju bolnišničnega dela in selitvi dela psihiatrije na osnovni nivo zdravstva. Je ob finančnih težavah zdravstva realno pričakovati, da se bo našel denar za nove programe, kakršna je skupnostna psihiatrija? Na ministrstvu za zdravje in Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije projekt podpirajo, podpirajo pa ga tudi združenja uporabnikov, predstavniki svojcev in nevladne organizacije. Uporabniki zahtevajo pomoč, ko jo potrebujejo, in ne takrat, ko imamo zanje čas. Nekatere bolnišnice sicer že razmišljajo o tem, da bi del njihovega osebja delal "na terenu". Po zapiranju psihiatričnih ustanov je znana Italija. Se je ta odločitev obnesla? Načeloma je cela Evropa še vedno navdušena nad primerom Trsta, kjer so zmogli popolnoma zapreti bolnišnico in odpreti več centrov za pomoč. Težava, o kateri se sicer malo govori, pa je, da sicer dobro poskrbijo za skupino psihiatričnih bolnikov, s katerimi se vedno znova srečujejo, za mnoge druge pa ni dobro poskrbljeno. Trenutno so zato bolj aktualni angleški, irski in švicarski projekti, ki so odgovorili na zelo veliko potreb ljudi z duševnimi motnjami na svojem območju. Med drugim skušajo poskrbeti tudi za preventivo. V tujini se je izkazalo, da psihiatrično pomoč izven bolnišnic poiščejo predvsem ljudje, ki imajo blažje stiske in ne nujno duševne motnje. To je bila ena od velikih napak deinstitucionalizacijskih gibanj v ZDA in drugod po svetu, ki si prizadevajo za nadomeščanje inštitucij s pomočjo v skupnosti. Če odprete neko službo na terenu, jo bodo zlahka izkoristili ljudje z blažjimi motnjami. To ni nujno slabo, a je težava v omejenih sredstvih. Tako se je pogosto dogajalo, da so izviseli ravno tisti ljudje, ki bi pomoč najbolj potrebovali. Zaradi teh izkušenj resne skupnostne službe zdaj postavijo pravila, kakšne težave obravnavajo. Obravnava blažjih duševnih motenj, na primer depresije in anksioznosti, lahko tako še naprej teče v osnovnem zdravstvu, specialistična obravnava v skupnosti pa je namenjena bolnikom z večjimi potrebami.Prag, kjer se neha zdravje in začne bolezen, se tudi pri duševnih motnjah znižuje. Je hitrejše odločanje za zdravljenje z zdravili vedno dobro? Načeloma bi bilo dobro, da bi duševne motnje odkrivali in zdravili še bolj zgodaj. Od začetka bolezni do začetka zdravljenja pri shizofreniji danes na primer traja od nekaj mesecev pa tudi do leta in več, pri blažjih duševnih motnjah pa so ti zamiki še daljši. Past opozoril, da je treba duševne motnje čim prej odkriti in zdraviti, pa je po drugi strani v medikalizaciji in psihiatrizaciji običajnega življenja oziroma človeških stisk. Še posebej strašljivi se mi zdijo pritiski farmacevtske industrije, da bi zdravila otrokom in mladostnikom "preventivno" predpisali, še preden se razjasni, za kakšne težave gre.
Veliko ljudi ima duševne težave, ki niso hude in jih zmorejo premagati sami, kar je dobro. Vztrajati bi morali pri tem, da lahko večino težav rešimo sami in v okviru svojih podpornih mrež, druga raven pomoči pa je osnovno zdravstveno varstvo. Meja, ko človek že potrebuje zunanjo in specialistično pomoč, ni stiska, ampak težave pri vsakdanjem delovanju. Ko ljudje ne morejo več skrbeti zase, delati in gojiti čustev do bližnjih, jim je treba pomagati. Bolniki z iskanjem pomoči odlašajo tudi zaradi predsodkov, kakršno je povezovanje duševnih motenj z nasilnostjo. Zakaj skrajna dejanja, kakršno je bilo streljanje na najstnike na Norveškem, tako zlahka pripišemo duševnim motnjam? V ozadju vsakega stereotipa je strah pred nami samimi in našim lastnim nezavednim. Če si rečemo, da je nekdo nekaj nepredstavljivo krutega storil zato, ker je bolan, se od njegovega dejanja lažje distanciramo. Ljudje z duševnimi motnjami so lahko res nekoliko bolj nevarni od ostalih ljudi, vendar pa to velja le za posebne okoliščine, kadar so na primer pod vplivom drog ali alkohola.
Ko govorimo o Breiviku, zato ne smemo govoriti o "norcu" oziroma duševnem bolniku. Ta primerjava je žaljiva za vse ljudi z duševnimi motnjami. Temeljni znak depresije, ki je najpogostejša duševna motnja, je globoka žalost, kar je ravno nasprotno od pomanjkanja čustev. Pomanjkanje empatije, brezbrižnost do zunanjega sveta, samoljubje, čustvena hladnost in praznina, ki se kažejo v ozadju takšnega dejanja, nimajo z duševnimi motnjami prav nič opraviti. Delno pridejo nekateri otroci s tem verjetno že na svet, k razvoju takšne osebnosti pa lahko prispevajo še drugi dejavniki, od razvajanja do zlorab. Tekst: Nina Knavs Izvirna novica: Dnevnik ponedeljek, 08.08.2011
Članek je last medija Dnevnik.si |
