|
Vpisal: DAMa
|
|
23. 10. 2005 |
 Psihologi so ugotovili, da se otroci s socialnim strahom pogosteje in intenzivneje ukvarjajo sami s seboj. V občevanju z vrstniki so plašni in zavrti, pogosto se pogovarjajo sami s sabo in tuhtajo, kaj neki o njih mislijo drugi. Ta povečana naravnanost k samemu sebi pa povzroča popačeno zaznavanje drugih.
Ljudje s socialnim strahom se v majhnih skupinah bojijo radovednih pogledov drugih, medtem ko se v velikih množicah ne čutijo ogrožene. Že zgolj misel na to, da bi utegnilo priti do kritične situacije, pri takih ljudeh že sproži pričakovanje strahu. Zato je razumljivo, da se takšnim situacijam prizadeti najraje sploh izognejo.
S problemi socialnega strahu in socialne fobije se ukvarja dr. Siebke Melfsen z univerzitetne klinike za otroško in mladinsko psihiatrijo in psihoterapijo v Würzburgu. V svoji raziskavi je 49 mater socialno plahih otrok in 25 mater socialno neobremenjenih otrok spraševala o razvoju in vedenju teh otrok, njihovih bratov, sester in očetov pa tudi o lastnih strahovih. Med obravnavanimi otroki s socialnim strahom jih je 17 trpelo za socialno fobijo: gre za tako hud socialni strah, da zahteva obravnavo. Med otroki s socialnim strahom in otroki s socialno fobijo se je pokazala ena sama razlika: ko so prišli v vrtec, so se otroci obeh skupin sprva vedli enako plašno; toda medtem ko so se zgolj plašni otroci sčasoma nekako privadili na skupino, otroci s socialno fobijo tega niti v daljšem obdobju niso zmogli.
 Raziskava je pokazala, da so bili otroci s socialnim strahom že kot dojenčki bolj zadržani in mirnejši kakor otroci brez socialnega strahu. Poleg tega so tudi pozneje kazali večji strah pred izgubo zanje pomembnih oseb in so se huje bali tujcev. Njihova tujost je pri boječih prej sprožila dodaten strah; poleg tega so bili močneje navezani na bližnje, pogosteje so iskali telesni stik in so bolj poredko raziskovali svoje okolje. Otroci s socialnim strahom so se v mislih pogosto vrteli le okoli samih sebe. Toda če se pozornost predolgo in premočno osredinja le na lastno osebo, otroci sčasoma ne morejo več dovolj diferencirano zaznavati sveta zunaj sebe; ne morejo jasno prepoznavati, kako se drugi ljudje v resnici vedejo do njih. Lastnih bojazni pred zavrnitvijo zato posameznik ne more ovreči in se v njem le še bolj utrdijo. Poleg tega lahko pričakovani strah dodatno napelje k nezaželenim posledicam, prav tistih, ki se jih bojijo. Raziskava je med drugim pokazala, da otroci s socialnim strahom v zadregi hitreje zardevajo; ta vidna reakcija pa znova povečuje socialni strah.
Starši, ki se sami izmikajo določenim situacijam, praviloma tudi svojih otrok ne opogumljajo, naj se postavijo po robu neprijetnim in stresnim situacijam, zato jim s svojo vzgojo tudi ne morejo vcepiti potrebnega čuta varnosti pri obvladovanju zahtevnih izzivov. Razumljivo je tudi, da starši povsem razumejo zelo dobro znani strah, kakršnega prestajajo njihovi otroci v določenih situacijah; zato se strah pri otrocih zaradi zaskrbljene pozornosti staršev le še povečuje.
Pripravil: Aleš Učakar
Izvirna novica: DELO znanost
Članek je last avtorja in Dela |
