Dokazi, da so revnejši, osamljeni in odrinjeni bolj občutljivi glede duševnih motenj, niso novi, vendar so v gospodarski krizi dobili drugačen pomen. Ker 27 odstotkov Evropejcev vsako leto zboli zaradi duševnih motenj, to je na leto 83 milijonov ljudi, ker so duševne motnje vodilne glede invalidnosti in so stroški tega ogromni (leta 2005 so dosegli 384 milijard evrov), je potreba po ukrepanju očitna. Duševne motnje niso le najbolj kronične bolezni (trajajo najdlje), temveč povzročajo tudi največjo socialno izključenost in največjo revščino. Dejavniki tveganja za slabo duševno zdravje se z gospodarsko krizo povečujejo. Brezposelni, na primer, so veliko bolj izpostavljeni depresiji, tesnobi, samomoru in zlorabi alkohola ter drog, ki so največji dejavniki tveganja za nasilno vedenje. Posledice duševnih motenj so transgeneracijske – povečujejo namreč tveganje za duševne motnje tudi pri otrocih in omejujejo njihove možnosti za izobraževanje, zdrav razvoj in napredovanje.

Foto: Roman Šipič/Delo

Promocija duševnega zdravja in varovanje pred duševnimi motnjami, skupaj z zdravljenjem in rehabilitacijo, ki sta dokazano uspešna, je tako ena izmed glavnih nalog evropske politike. Razlogi niso le v skrbi za državljane, temveč so predvsem ekonomski. Glede na pogostost težav in stisk (ki se povečujejo) lahko ekonomije preživijo le tako, da prilagodijo zaposlitve, delovna mesta, izobraževalne programe in zahteve tudi bolj ranljivim. Posledice nadaljevanja izključevanja se namreč kažejo za potencialno usodne. Stigma nima ekonomskih koristi, ker je stigmatiziranih preveč. Vključitev, prilagoditev delovnih mest, podporno zaposlovanje, okrepitev zdravstvenih služb, prilagoditev izobraževalnih programov in pomoč pri starševstvu so nujni.

Smernice, sprejete na lizbonskem srečanju evropske komisije (direktoriat za zdravje in varstvo potrošnikov), zahtevajo integracijo zdravljenja duševnih motenj v osnovno zdravstveno varstvo, v politiko ter izobraževalni, zdravstveni, socialni in zaposlitveni sistem, integracijo skrbi za duševno zdravje v nujne medicinske službe, socialne službe in v gospodarstvo ter skrb za človeške pravice. Pri nas je vse našteto problem. Osnovno zdravstveno varstvo deluje s tretjino manj zdravnikov kot v drugih evropskih državah. Integracija duševnega zdravja v vse sektorje in politike se prebija v nacionalni načrt duševnega zdravja, ki nastaja še vedno brez osnovnih potrebnih podatkov o zdajšnjem stanju in potrebah. Načrtuje se na pamet in glede na politično moč načrtovalcev. Povezovanje med službami je leporečje, brez potrebnih finančnih sredstev. Vzdržuje se separacija zdravstvenega in socialnega sistema skrbi. Pozivi k zdravstveni obravnavi v skupnosti, ki je standard obravnave v razvitih in manj razvitih državah in temelj za enakopravno obravnavo vsaj najbolj bolnih in prizadetih, se z neznosno lahkostjo vedno znova spregledajo. Zaposlovanje – prilagojeno in podporno – je še vedno v zametkih in odvisno od iznajdljivosti sodelavcev v nevladnih organizacijah. Tako je skrb za človeške pravice ljudi z duševnimi motnjami, ki jih je največ med revnimi, le načelna.

Zadolženost v času krize

Duševno zdravje je po definiciji stanje ravnovesja in zadovoljnosti z življenjem, ki se lahko poruši zaradi prevelikega stresa. Občutljivost za stres je različna pri vsakem posamezniku in pri vsakem povzroči nekoliko različne načine reagiranja ali psihičnega zloma. Najpogostejši posledici prekomernega stresa sta nedvomno depresija in tesnoba, ki lahko človeka onemogočita pri običajnem delovanju. V zadnjem času se v medijih in strokovni javnosti pojavlja zaskrbljenost, kako bodo ljudje, ki izgubljajo delo, finančno varnost in podporo na delovnem mestu, te izgube prenesli in kako se bo to kazalo v njihovem duševnem zdravju. Vse več je ugibanj, da bi se lahko pogosteje pojavljali depresije, odvisnost od alkohola in drugih substanc, posledično pa tudi nasilje, bodisi do sebe ali do drugih. Posledice ekonomske krize, ki se kaže z množičnimi odpuščanji, revščino in prikrajšanostjo, še niso raziskane, nekateri kazalci pa zbujajo skrb.

Prvi kazalec so zgodbe, ki jih poslušamo v ambulantah in sprejemnih ambulantah psihiatričnih bolnišnic, ki govorijo o tem, da ljudje obupajo, ko nimajo sredstev za preživetje, posebej takrat, ko so zadolženi in dolgov ne morejo odplačati. Evropske študije o tveganjih glede depresije in samomora kažejo, da je zadolženost eden izmed najmočnejših sprožiteljev depresije in samomorilnih nagnjenj, in poudarjajo, da je eden od načinov pomoči, ki bi jih morali zagotoviti ljudem v stiski, prav pomoč pri reševanju zadolženosti – torej konkretnih ukrepov pri tistih, ki situacije ne zmorejo več rešiti sami. Razlog, da se države zanimajo za dolgove svojih državljanov in da jih poskuša olajšati, je v dejstvu, da državljani za v krizi nastale dolgove ne morejo biti povsem odgovorni. Ljudje so se zadolževali v okviru možnosti in okoliščin, ki so se v dokaj kratkem času spremenile in uničile prej realen finančni konstrukt ter obremenile posameznike in družine z nerešljivim problemom. Ko se ti ljudje pojavijo v psihiatrični ambulanti, jih je sicer mogoče zdraviti, vendar psihiatri nimamo znanja, s katerim bi lahko odgovorili na njihov realen problem.

Stres brezposelnosti poveča pogostost duševnih motenj za dvakrat, zato so evropska priporočila glede varovanja duševnega zdravja med krizo pri ohranjanju zaposlitve in zaposlovanja zelo jasna. Eden izmed poglavitnih dejavnikov varovanja duševnega zdravja na delovnem mestu pa je prav stabilnost in varnost delovnega okolja, v katerem so zaposleni spoštljivo obravnavani, kjer lahko predvidijo svojo zaposlitveno prihodnost, vedo, koliko, kaj in kdaj bodo morali delati, in kjer jim zagotovijo zadostno podporo, če se znajdejo v stiski. Kriza spravlja v stisko sicer tudi delodajalce, vendar ni mogoče opravičiti številnih surovih in podcenjujočih ravnanj, ki jih prenašajo zaposleni v strahu, da bi izgubili delo. Delati, biti zaposlen in koristen so vrhovne vrednote v našem kulturnem prostoru, hkrati pa je zaposlitev nujna za preživetje, saj s socialno podporo družine ni mogoče preživljati. Zaposlitveni programi za šibkejše, ki imajo slabše prilagoditvene sposobnosti zaradi duševnih motenj ali drugih manjših zmožnosti, bi lahko prispevali k večji ozaveščenosti in kulturi celotnega zaposlovanja, vendar se v tem prostoru zdaj komaj kdaj omenjajo, saj dela še zdravi nimajo. In vendar kaže, da bi prav zato morali dati možnost predvsem šibkim.

Drugorazredni državljani

Duševno zdravje načenjata tudi revščina in neenakost. Vtis, da so pri nas nekateri državljani drugorazredni, ker potrebujejo za preživetje manj kot drugi, podžiga občutke nemoči in jeze, ki vodi v destruktivna ravnanja, med katera sodijo tudi zlorabe in odvisnost od alkohola. Nerešljive stiske se poskuša pozabiti ali odriniti, ker jih pač ni mogoče rešiti. Ustrezni in dovolj dostopni programi zdravljenja in obvladovanja odvisnosti z mrežo različnih služb, ki omogočijo okrevanje po eksistenčni, duhovni in duševni stiski ljudi na tem območju, so torej prav tako nujni.

Na območjih, kjer so socialne in ekonomske stiske najhujše, potrebujemo najmočnejše in najbolj dostopne službe. Dejstvo pa je, da je v regiji z 220.000 prebivalci na severovzhodu zaposlena peščica psihiatrov, ki zmorejo obvladovati le zdravljenje najbolj nujnih stanj, ob čemer se zavedajo, da na dejanske potrebe ne morejo odgovoriti. Mednarodne organizacije pa opozarjajo, da je slab dostop do služb in socialnih pravic, podobno kot revščina in brezposelnost, dejavnik tveganja za slabo duševno zdravje.

Pogostost samomorov se v zadnjih letih ni zmanjšala le v severovzhodni slovenski regiji, kar je ob dejstvu, da tam tudi sicer prezgodaj umre največ ljudi v Sloveniji zaradi srčnih, žilnih in rakavih obolenj, zelo skrb zbujajoče.

Duševne motnje je mogoče zdraviti in samomore je mogoče preprečiti. Kako to narediti, je danes povsem jasno in zapisano v mednarodnih dokumentih. Politika govori o drobižu, ki ga bodo dodali revnim, in o tem, kako bodo nadzirali sivo ekonomijo, socialne pomoči in povečali administrativni nadzor. Pričakovali pa bi vizijo ali vsaj upoštevanje jasnih smernic, ki so jih sprejeli tudi s sodelovanjem naših predstavnikov v evropskih inštitucijah.


Vesna Švab, psihiatrinja; Nace Kovač, predsednik Evropske organizacije za duševno zdravje

Izvirni članek objavljen v dnevniku DELO, sob, 04.12.2010
Besedilo in slika so last Dela in avtorjev.

foto: Roman Šipič/Delo