To tragično statistično dejstvo, ki ga je Trstenjak poimenoval »notranja krvavitev slovenskega naroda«, se v Sloveniji ponavlja že več kot 40 let. Samomorilno vedenje ima namreč izjemno silo vztrajnosti in odpornosti, kajti globoko se odtiskuje v kolektivno in individualno (pod)zavest, od koder se potem prek stereotipov, vrednot, navad, običajev, vzgojnih vzorcev reproducira iz roda v rod.

Pot do samomora

Do samomora vodi vselej več »postaj«. Gre za razvoj, proces, ki se je nemalokrat začel že z obremenjenim otroštvom. Samomorilno dejanje je najpogosteje le sklepni prizor dolge drame, ki jo po Ringlu imenujemo presuicidalni sindrom. Človeka v samomor ne potegne ena sama neugodna okoliščina, marveč sprejme samomorilno odločitev na križišču številnih zunanjih in notranjih, osebnostnih dejavnikov. Gre torej za usoden in nesrečen preplet raznovrstnih dejavnikov. Človek v samomorilni krizi, ko se postopoma in potiho poslavlja od življenja, je nemalokrat obupan, napet, zaprt vase, vse bolj nerazumljen, socialno izključen ... V dinamiki samomorilnega procesa, ki gre skozi utesnitev, zavrto agresivnost in samomorilne fantazije, se mu vse bolj izrisuje »prijazna« misel na smrt kot končna rešiteljica njegovih stisk in duševnih bolečin.

Smrt je vselej bolečina živih, še posebej, če je posledica samomora - V Sloveniji je tako vsako leto prizadetih okrog 3000 svojcev in prijateljev

Laični in polstrokovni svet je pri razlagi samomorilnosti še vedno (pre)poln grobih poenostavitev, ko meša vzroke in povode skladno z znanim stereotipom, češ, razveza ga je zlomila, smrti ljubljene osebe čustveno ni prenesel, šolske ocene so ga pahnile v smrt, izgubil je službo in obupal ... V teh in podobnih primerih gre le za aktualne obremenitve, za sprožilne oziroma provokativne dejavnike, ki nastopajo v vlogi povoda. Takšni dogodki utegnejo postati učinkoviti šele, ko zadenejo na pripravljenost (dispozicijo) za samomorilno vedenje. Ta pa se najpogosteje razvije že v zgodnjem obdobju oblikovanja človekove osebnosti.

Skratka, samomorilna odločitev nemalokrat dozori šele tedaj, ko povodi, ki prihajajo iz širšega družbenega okolja, zadenejo človeka na občutljivo mesto iz otroštva ali mladostništva, kjer tičijo vzroki za takšno ravnanje. Kakorkoli že pa morajo biti pri samomorilnem dejanju na delu izjemno močne (včasih tudi patološke) sile, da strejo tisto, kar je v človeku najmočnejše - njegov samoohranitveni nagon.

Stopnja samomorilnosti v Sloveniji

V letih od 1985 do 2005 je pri nas za posledicami samomorilnega dejanja umrlo okoli 600 ljudi na leto. Stopnja samomorilnosti se je gibala okoli 30 na sto tisoč prebivalcev. Največ samomorov je bilo leta 1984, ko je za posledicami tega tragičnega dejanja umrlo 698 oseb ali 35,8 na sto tisoč prebivalcev. Po stopnji samomorilnosti je bila Slovenija v svetu vseskozi pri vrhu, najpogosteje se je uvrščala kar na drugo mesto, takoj za Madžarsko. V zadnjih desetih, dvanajstih letih je na tej tragični lestvici sicer za nekaj mest zdrsnila, a le zaradi prave samomorilne epidemije v Rusiji in njenih bivših pribaltskih republikah.

Toda aktualni količniki nas danes še vedno umeščajo med sedem samomorilno najbolj ogroženih držav - takoj za Litvo, Belorusijo, Rusko federacijo, Latvijo, Estonijo in Madžarsko. Na dnu lestvice z najmanj samomori so že vseskozi dežele islamskega sveta, države Južne in Srednje Amerike ter juga Evrope oziroma Mediterana (Grčija, Španija, Malta, Italija).

Samomorilno najbolj ranljive družbene skupine pri nas so delavci z osnovno šolo, (pol)kvalifikacijo, ovdoveli, razvezani, brezposelni, alkoholiki, kmetje, upokojenci ... kar kaže, da v samomorilno brezno najpogosteje omahuje populacija z družbenega obrobja. Samomorilnost je že desetletja najpogostejša na severovzhodu države, torej v celjski, mariborski, krški, slovenjgraški, zasavski in soboški regiji, ki so obenem tudi bolj ruralne in gospodarsko manj razvite. Med njimi najbolj izstopata celjska regija in Koroška.

Glavni vzroki za samomor pri Slovencih

Samomor ni enoplasten in enoznačen pojav. Vselej gre namreč za zamotan preplet in soodvisnost različnih dejavnikov, ki razodevajo psihološke, biološke, socialne, bivanjske, ekonomske in druge obremenitve, ki vsaka po svoje človeku krči pot k samomoru. Samomor je torej izjemno kompleksen fenomen, kajti odslikava tako subtilno osebnostno razpoloženje ljudi kot tudi družbena gibanja in nihanja.

Brez dvoma so v ospredju nekateri specifični kulturnozgodovinski in socioekonomski dejavniki, prav tako vrednote, navade in običaji ter vzorci vzgoje otrok, ki oblikujejo osebnostne poteze povprečnega Slovenca: prenapeto storilnost, redoljubnost, varčnost, vestnost, perfekcionizem, morebitni neuspeh pa prehitro prizadene njegovo občutje lastne vrednosti in samospoštovanje, kar pogosto sproža samomorilne težnje. Poleg tega nas nekatere tuje in domače psihosociološke, kulturološke in javnomnenjske raziskave prepoznavajo kot dokaj zmaterializirane, nezadovoljne, nezaupljive, nesrečne, nemirne, zaskrbljene, previdne, zaprte in depresivne.

Takšno »stanje duha« slovenstva še dodatno (o)krepi nevoščljivo, tekmovalno, kritično, netolerantno ter siceršnje bolj ali manj brezčutno in grobo družbeno okolje, ki je bilo preostro za večino samomorilcev. Ti so drugačni. Drugačni so v svoji senzibilnosti. Samomorilni ljudje so predvsem in najprej preobčutljivi. Samomor je torej tudi simptom nasilja, ki vlada v družbi, je tragičen izid neuspešnega človekovega soočanja s svetom.

Sicer pa je primerneje govoriti o motivih kot o vzrokih za samomor. Če torej razumemo samomor kot sklepno dejanje dolgotrajnega procesa, potem travmatičnim dogodkom, v katere je bil človek vpleten, prisojamo vlogo provokativnih, obremenilnih ali sprožilnih dejavnikov oziroma motivov. (Domnevni) motivi so torej tiste okoliščine, ki so osebo pripeljale do usodne odločitve. V letih 1985-2005 so bili v Sloveniji motivi tile: zakonski oziroma družinski spori (18,7 odstotka), telesne bolezni in invalidnost (16 odstotkov), osamljenost, izguba svojca (4,8 odstotka), težave v službi (3,1 odstotka), ljubezenski konflikt (2,5 odstotka), strah pred sodnimi ukrepi (2,3 odstotka), ekonomske, stanovanjske težave (1,8 odstotka) in šolski neuspeh (0,7 odstotka). Pri približno polovici samomorov pa motiva ni bilo mogoče razbrati.

Duševno stanje samomorilne osebe

Na splošno se je med ljudmi preveč ozavestilo prepričanje, da je samomor v visokih odstotkih posledica neke duševne motnje. Dejstva so drugačna. Iz Registra samomorov in samomorilnih poskusov, ki je deloval na Centru za prevencijo samomorov pri Univerzitetni psihiatrični kliniki v Ljubljani, vidimo, da pri samomorilnih osebah v več kot polovici primerov duševna motnja ni bila registrirana - vsaj ne takšna, da bi jo smeli označiti že za bolezensko, psihopatološko; saj tudi, kot je dejal Milčinski, vsake potrtosti, skrušenosti, pobitosti, obremenjenosti z občutji krivde ne označujemo za bolezensko.

Ta statistična dejstva razkrivajo, da samomorilnost, ne le pri nas, marveč povsod v svetu, ni toliko psihiatrični kot psihosociološki, socioekonomski, demografski, kulturološki, filozofski - znotraj tega pa še posebej eksistencialni (bivanjski) problem, pri čemer so v ospredju občutki nemoči, brezizhodnosti, nesprejetosti, odrinjenosti, socialne izključenosti, osamljenosti ... ki so skupni ljudem v duševnih stiskah. Še zlasti osamljenost kot pomanjkanje globljih in trajnih stikov z ljudmi je nemalokrat zadnja »postaja« pred usodnim dejanjem, kajti daleč okoli sebe nimajo človeka, ki bi bil sposoben zaznati njihovo stisko - kaj šele, da bi jim kdo prisluhnil, jim stisnil roko, jih prijateljsko objel.

Torej samomor najpogosteje ni simptom duševne bolezni, marveč bolj odgovor v kot potisnjenega in osamljenega človeka na življenjsko situacijo, ki jo ocenjuje kot nevzdržno in brezizhodno.

Samomorilna znamenja

Ocena samomorilne ogroženosti je brez dvoma ena najtežjih nalog na področju suicidologije, kajti nihče nima dovolj znanja in izkušenj, da bi lahko zanesljivo napovedal ta usodni korak. Navzlic temu pa se da izluščiti znamenja, ki se najpogosteje znajdejo v »biografskem skupnem imenovalcu« večine samomorilcev in na podlagi katerih je vendarle mogoče (zelo previdno) predvideti »nepredvideno«.

Pri človeku, ki je na poti v resno samomorilno krizo, so pogostejše tele posebnosti: vse manj se pogovarja s svojci, išče samoto, slabo spi, videti je zaskrbljen, peša mu tek, izraža se, kot da mu njegovi pretekli dosežki nič več ne pomenijo, za nevšečnosti okoli sebe išče krivdo v sebi, razdaja predmete, ki so mu bili prej dragi, češ da jih ne bo več potreboval, popušča v službi, pri študiju ali drugih dejavnostih, preveč kadi, več pije, govori o samomoru ali ga posredno nakazuje z besedami, da bi najraje umrl, vse pustil in kam šel ter podobno.

Tisti, ki ostanejo ...

Smrt je vselej bolečina živih, še posebej če je posledica samomora. Prenese se na zlomljena srca pokojnikovih sorodnikov, prijateljev, znancev. V Sloveniji, kot rečeno, naredi samomor okoli šeststo ljudi na leto. Z vsako tako smrtjo je prizadetih povprečno pet ljudi, torej okrog tri tisoč svojcev in prijateljev, ki ostanejo s težko in nerazumljivo zapuščino samomora nekoga, ki so ga imeli radi.

Žalovanje po samomoru ima nekaj posebnosti v primerjavi z drugimi oblikami smrti, predvsem pa bližnje pesti občutek sramu, krivde, razočaranja in tudi jeze, ker jih je pokojnik zavrnil, zapustil. Zaradi izrazito odklonilnega in obsojajočega odnosa do samomora v naši družbi so svojci nemalokrat »kaznovani« še z manjšo podporo družbenega okolja, ki bi je bili ob naravni smrti sicer deležni. Toda na tem mestu je treba takoj pristaviti, da kadar je prostovoljna smrt plod trezne presoje in izdelanega življenjskega nazora, jo takšno, kakršna je, vzemimo v zakup kot najsubtilnejšo in najintimnejšo udejanjeno voljo in pravico posameznika.

Sicer pa na Centru za mentalno zdravje v Ljubljani že od leta 1989 teče posebna dejavnost pomoči za svojce in prijatelje, ki so izgubili bližnjega zaradi samomora.


Dr. Franc Leskošek sociolog, suicidolog, samostojni raziskovalec

Izvirni članek objavljen v dnevniku DELO, čet, 18.11.2010
Besedilo in slika so last Dela in avtorjev.