Spolna zloraba v otroštvu je grozljiva reč in za sabo pušča hude posledice, predvsem v obliki posttravmatskega stresnega sindroma, pa tudi depresije in drugih motenj. Kako in koliko je poskrbljeno za žrtve spolne zlorabe pri nas?

Kako pomagati zlorabljenim otrokom?

Eno je, da pristojne službe takoj, ko izvedo za zlorabo, otroka vsaj začasno umaknejo iz okolja, ki ga ogroža, in mu pozneje, če je treba, zagotovijo novo streho nad glavo. Nekaj čisto drugega pa je vprašanje, ali pozneje kdo res ustrezno bdi nad otrokom vse do njegove polnoletnosti – in ali je torej mladoletnim žrtvam zlorab v družini po razkritju zlorabe pa vse do odraslosti res zagotovljena vsa strokovna pomoč, nujno potrebna za pot v novo življenje.

Nekatere mame molčijo.
V društvu Beli obroč z odraslimi žrtvami spolnih zlorab dela psihoterapevtka, mladoletne žrtve pa po razkritju zlorabe vedno napotijo k pedopsihiatru oziroma na Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše. Po mnenju predsednice društva Vlaste Nussdorfer mladoletna žrtev po razkritju najbolj potrebuje človeka, ki ji verjame in ji bo stal ob strani vse do konca sodnega postopka, ki je običajno dolgotrajen in zelo neprijeten. Še bolje je, če žrtvi ob strani stoji več ljudi, pri čemer je zelo pomembna tudi vloga sorodnikov – kadar ti seveda otroku sploh verjamejo oziroma ne zatajijo. »Nekatere matere takoj posumijo o spolni zlorabi in so otrokom v močno oporo, druge ob odkritju stopijo na stran storilca, so pa tudi take, ki prikrivajo situacijo in zanjo celo ne želijo vedeti,« pojasnjuje Nussdorferjeva in dodaja, da je prav od tega, koliko podpore ima zlorabljen otrok v družini, v veliki meri odvisno, ali bo lahko po razkritju zlorabe še naprej živel doma.

Na vprašanje, na kakšni ravni je po njenem mnenju skrb za mladoletne žrtve spolnih zlorab v Sloveniji, Nussdorferjeva diplomatsko odgovori, da ni nikoli tako dobro, da ne bi moglo biti še boljše. Strokovnjaki se, pravi, z žrtvami sicer ukvarjajo, a te bi potrebovale več osebne obravnave. Pogosto bi jih bilo treba preseliti iz kraja, kjer se je zloraba zgodila, in jim tako zagotoviti boljše razmere za življenje.

Najpogostejša možnost je rejništvo.
»Ko na centru izvedo, da je otrok ogrožen, so dolžni narediti vse, da bi ga zaščitili,« pravi mag. Darja Kuzmanič Korva, sekretarka Skupnosti centrov za socialno delo Slovenije. Za žrtve zlorab, ki ne morejo živeti pri sorodnikih, je daleč najbolj razširjena možnost rejništvo. A varuhinja človekovih pravic dr. Zdenka Čebašek-Travnik poudarja, da se pri tem postavlja vprašanje, ali imajo rejniki dovolj strokovnega znanja za delo z otroki, ki so bili spolno zlorabljeni: »Ni mi znano, da bi pri nas imeli specializirane rejniške družine, posebej usposobljene za otroke, ki so žrtve spolnih zlorab v družini.«

Sistem ne zazna pravih potreb žrtev. Varuhinja – v nasprotju z večino drugih sogovornikov – meni, da skrb za mladoletne žrtve zlorab v družini pri nas vendarle ni dovolj dobro sistemsko urejena, saj je preveč odvisna od t. i. lokalnih okoliščin. Ponekod recimo nimajo zaposlenih dovolj ustreznih strokovnjakov, drugje je vprašanje, ali ima žrtev dovolj podpore v družini ali v širšem okolju, kamor sodijo šola, sosedi, daljni sorodniki … »Vem, da je nekaj teh otrok nastanjenih tudi v zavodih, kjer se zelo trudijo, da bi jim pomagali, a je v njih zaposlenih premalo strokovnjakov.« Dodaja, da se po razkritju spolne zlorabe v družini pogosto zaplete že pri na videz tako preprostem vprašanju, kot je, kdo naj bi bil sploh »pristojen«, da poskrbi za otroka. »Poročila govorijo o tem, da 'strokovni delavci nudijo prvo socialno pomoč in nadaljnje potrebne oblike pomoči'. Dejansko pa sistem ne zazna pravih potreb žrtev.« Pri tem po mnenju varuhinje vsem tistim, ki se ukvarjajo z zlorabljenimi otroki, še vedno manjka strokovno znanje o delu z žrtvami, pa tudi s storilci. Kot eno dobrih (začasnih) rešitev omenja krizne centre, kjer je za otroke po njenih besedah dobro poskrbljeno, strokovnjaki pa se trudijo, da bi se otrok lahko vrnil v svojo (ali nadomestno) družino. Tudi ona meni, da je za otroka zelo pomembno predvsem to, da ima dom.

O otroku odloča mama!
Čeprav se nam pogosto zdi, da vemo, kaj bi bilo najboljše za zlorabljenega otroka, odločanje o tem, kako poskrbeti zanj, še zdaleč ni lahko, meni tudi Majda Erzar, generalna direktorica direktorata za družino pri Ministrstvu RS za delo, družino in socialne zadeve. Prepričana je, da je treba prav vsako od mladoletnih žrtev obravnavati individualno – in da ne obstaja nikakršna enotna formula, s katero bi bilo mogoče predpisati, kako poskrbeti za otroke, ki so bili žrtve zlorabe v družini. Erzarjeva poudarja, da je treba najprej preučiti možnost, ali lahko otroka zaščiti kateri od staršev, in šele potem iskati druge možnosti. A če so otroci starejši, se niso nujno pripravljeni prilagajati razmeram v novi družini, zato gredo včasih namesto k sorodnikom ali rejnikom v katerega od domov oziroma zavodov. Majda Erzar izpostavlja še en pomemben vidik – da je treba pred odločitvijo o tem, kaj bi bilo za otroka res najboljše, nujno prisluhniti predvsem sami žrtvi. »Če se, recimo, zgodi, da se mladoletni žrtvi spolne zlorabe rodi otrok, se ne moremo že vnaprej in kar namesto nje odločiti, da bomo novorojenčka dali v rejništvo ali v posvojitev. Preučiti je treba širše možnosti, predvsem pa ugotoviti, ali si mama tega otroka želi obdržati pri sebi ali ne. Pri tem se moramo paziti hitrih in klišejskih odločitev.« Kakšna bo usoda otroka, ki ga je rodila žrtev spolne zlorabe, je torej po besedah Majde Erzar v veliki meri odvisno od same matere in od tega, ali je dovolj zrela, da bi skrbela tudi zanj.« »Pri tem je na voljo več možnosti. Če je mama še mladoletna in ne more živeti doma, je lahko začasno nameščena v materinski dom ali – skupaj z otrokom – tudi v rejniško družino.«

Kako bo v takih primerih v resnici poskrbljeno za mladoletno mamo in njenega otroka, je torej na koncu lahko spet v veliki meri odvisno od razumevanja morebitnih rejnikov oziroma skrbnikov in njihove strokovne usposobljenosti. Kakšne dolgotrajne posledice zaradi zlorabe lahko trpi, pa je odvisno ne le od tega, kaj je zanjo po razkritju zlorabe naredila okolica, temveč tudi od tega, koliko je imela možnosti, da bi ob pomoči strokovnjakov predelala dogodke iz preteklosti. Nadaljnja usoda mladoletnih žrtev spolnih zlorab, ki rodijo otroka, pa je ne nazadnje odvisna tudi od tega, ali so dovolj dobro pripravljene na to, da bodo skrbele zanj. Naj strokovnjaki torej še toliko govorijo, da je vse prav in lepo – začarani krog na tako občutljivem področju, kot sta hitro in učinkovito ukrepanje ter dolgotrajna skrb za prihodnost mladoletnih žrtev spolnih zlorab, je (lahko) hitro sklenjen.

O ranljivosti žrtev

»Spolna zloraba je že sama po sebi travma za žrtev. Posledice zlorabe so zelo različne, zato ne moremo govoriti o specifičnem sindromu z natančno določenimi simptomi, vendar okrog dve tretjini spolno zlorabljenih otrok razvije klinično pomembne simptome, pri petini zlorabljenih pa ti vztrajajo še v odrasli dobi,« pojasnjuje Natalija Baumgartner, specialistka klinične psihologije s Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani. Simptomi so izrazitejši, kadar otroka zlorablja kateri od bližnjih, kadar zloraba traja dlje, kadar je prišlo tudi do spolnega odnosa ter takrat, ko je bila uporabljena sila,« pojasnjuje. Ranljivost žrtev je odvisna od različnih dejavnikov, tudi od starosti otroka, njegove sposobnosti spoprijemanja s problemi, razmer v družini ter od tega, kakšne pomoči in razumevanja v družini ter družbi je deležen. »Otroku lahko spolna zloraba povzroči kratkotrajne ali dolgotrajne posledice. Prve se kažejo v strahu, vedenjskih motnjah, seksualiziranem vedenju (ko recimo otrok v igro vnaša spolno obarvano vedenje), v slabi samopodobi. Posebej pri predšolskih otrocih so pogosti znaki postravmatskega stresnega sindroma. Dolgotrajne posledice se lahko pokažejo tudi šele takrat, ko je žrtev že odrasla, izražajo pa se v težavah s spolnostjo, anksioznosti, depresivnosti, samomorilnosti, pri mladostnikih pa tudi v samopoškodbenem vedenju ter zlorabi drog.« Med simptomi, ki se pri otrocih pojavljajo kot posledica spolnih zlorab, posebej izstopata prav seksualizirano vedenje ter podoživljanje travmatskih dogodkov.

Na to, kako bo žrtev premagala posledice zlorabe, po njenem mnenju v veliki meri vplivajo odzivi okolice. »Kadar mati ali drugi bližnji sorodniki ščitijo storilca in nastopijo proti otroku, so posledice še toliko hujše, saj otrok izgubi občutek osnovnega zaupanja v bližnje, to pa lahko vodi v probleme v odnosih ter do potenciranih občutkov žalosti in jeze. Strokovnjaki skušajo z ustrezno psihološko pomočjo storjeno škodo vsaj kolikor je le mogoče omiliti, saj spolne zlorabe puščajo posledice in jih ni mogoče pozabiti.«

Zgodba nekega dekleta

Pred skoraj četrt stoletja se je zgodila podobna zgodba, ko je oče zlorabljal petnajstletno hčer, ko pa je ta – noseča – pobegnila od doma, se je lotil njene mlajše sestre. Ta ni molčala, povedala je šolski psihologinji in oče je končal za zapahi. Starejša hči je rodila deklico, to so dali v rejo na kmete, mamica pa se ni mogla pobrati in se je zapila. Malo rejenko so že zelo majhno silili delati na kmetiji, in ko je njena babica to ugotovila, jo je vzela k sebi. Zgodba se je končala sorazmerno srečno: zlorabljeno dekle se je ozdravilo alkoholizma in se poročilo z razumevajočim partnerjem. Ta ji je tudi svetoval, naj hčer, ki je hkrati njena sestra, vzame k sebi.

Spolnih zlorab otrok je precej več, kot jih pride v javnost, mladoletnih nosečnosti pa je pri nas sorazmerno malo, če so, se večina konča z abortusom. Po petnajstem letu mladoletnicam ni treba dobiti dovoljenja staršev za splav. (S. G.)

Tekst: ALMA M. SEDLAR

Izvirna novica: Jana, 25.2.2009
Članek je last Jane in avtorice