Bipolarna motnja razpoloženja ali - kot so jo nekoč imenovali - manično depresivna bolezen prizadene približno odstotek prebivalstva, velikokrat je odkrita pozno; v povprečju mine vsaj osem let, preden je obolenje prepoznano, v klinični praksi pa niso redki primeri, ko le-to ni odkrito desetletje ali še dlje.

Bipolarno motnjo, za katero je značilno pretirano nihanje razpoloženja, je treba čim prej prepoznati in začeti zdraviti. Še posebej veliko škode lahko posameznik povzroči v obdobju manije; takrat lahko z nepremišljenimi dejanji pripelje na rob katastrofe sebe in svoje bližnje. Za kakšno obolenje gre, kakšni so njeni znaki in ne nazadnje tudi o načinih zdravljenja smo se pogovarjali z doc. Mojco Zvezdano Dernovšek iz Psihiatrične klinike Ljubljana.

Kaj je bipolarna motnja in kako poteka?

»Bipolarna motnja razpoloženja sodi med motnje razpoloženja in poteka tako, da se izmenjujejo različne faze. Sestavlja jo obdobje depresije, ki je lahko različno globoko, sega lahko od blage do hude depresije, ki je lahko s psihotičnimi znaki ali brez njih. Obstaja tudi drugi pol; ta predstavlja manijo, kar pomeni, da je človek preveč dobrega razpoloženja. Tudi pri maniji ločimo več stopenj: hipomanijo, ko je človek samo malo bolje razpoložen, manijo, kjer je zelo dobro razpoložen, in manijo s psihotičnimi znaki, ko človek izgubi stik z resničnostjo. Obstaja še tretja vrsta epizode, ki jo danes vse pogosteje vidimo, tj. t. i. mešana epizoda. Takrat so pri človeku hkrati prisotni depresivni in manični znaki. Mi običajno vidimo nabor znakov, kot so: pospešene misli, po navadi pacienti rečejo, da jim misli 'nabijajo', vendar te misli niso veselih vsebin, ampak so nadležne, zoprne, žalostne. Čustvovanje ni veselo, ampak bolniki doživljajo hudo napetost, tesnobnost. Menimo, da je vse več mešane slike zaradi pogostejše zlorabe psihoaktivnih snovi, predvsem zaradi povečanega uživanja alkohola in kokaina.«

Kako si najlažje predstavljamo različne stopnje izraženosti bolezni?

 »Ljudem z bipolarno motnjo razpoloženja in njihovim svojcem ponavadi razložim na naslednji način: za blago depresijo gre takrat, ko se človek zaveda, da je depresiven in zmore sam premagovati to depresijo. Njegovo vsakodnevno delovanje je zaradi depresije nekoliko okrnjeno, ampak se zmore sam pripraviti k opravljanju dejavnosti. Kadar je depresija zmerna, se sam ne more aktivirati, ampak ga k dejavnostim spodbujajo drugi. Pri hudi depresiji pa tudi zunanji dejavniki ne delujejo in človek je takrat precej nebogljen. Tudi pri stanju manije jim pomagam s podobnimi napotki. V stanju hipomanije se človek zaveda, da je predobrega razpoloženja in da seje še sposoben sam ustaviti, kar pri maniji s psihotičnimi znaki ne velja več.«

Kako je, ko se ti obdobje manije 'zgodi' prvič? Se človek zaveda, da se počuti predobro?

»Človek se zaveda, da je preveč dobrega razpoloženja, vprašanje pa je, ali se zaveda, da je to bolezen. Ko se to človeku zgodi prvič, se tega ne zaveda. Ve, da je dobrega razpoloženja, ampak se mu to zdi normalno. V obdobju hipomanije se bo v situacijsko neprimernih razpoloženjih po opozorilu znal zadržati, če pa je že zdrsnil v hudo manijo, ga bo le stežka ustaviti; večkrat se bo končalo s prepiranjem oziroma z neprijetnimi incidenti ...«

Kolikšen delež Slovencev ima bipolarno motnjo?

 »Bipolarno motnjo delimo na več skupin. Ocenjuje se, da ima bipolarno motnjo tipa 1, to pomeni, da gre za manije s psihotičnimi znaki ali brez njih, in katero koli vrsto depresije, 1 % svetovnega prebivalstva. Za bipolarno motnjo tipa 2, to pomeni hipomanija in katera koli vrsta depresije, obstajajo različne ocene, odvisno od kriterijev, ali je hipomanija dolga štiri dni ali samo en dan. Če vzamemo štiri dni, je ocena 2 %, če vzamemo en dan, pa 4 %. Imamo še druge vrste bipolarnih motenj, tako imenovan mehek spekter; po ostrejših kriterijih naj bi jih bilo okoli 7,5 %. V mehek spekter sodijo bipolarne motnje, ki jih sprožajo prepovedane droge in antidepresivi; te se torej ne bi pokazale, če človek ne bi zaužil neke substance. Sem sodijo tudi karakterna nihanja razpoloženja; nekateri so namreč vse življenje bolj veseli.«

S katerimi težavami se pacienti z bipolarno motnjo spopadajo in ali se jo da prikrivati?

»Motnjo se da dobro prikrivati. Do pravilne diagnoze običajno mine od 8 do 12 let, ker se motnja prikrije z drugimi motnjami, zaradi katere ljudje iščejo pomoč. Prikrije se lahko s pridruženimi motnjami, kot sta panična motnja ali socialna fobija ter zloraba ali odvisnost od psihoaktivnih snovi. Prikrije se tudi, ker ljudje iščejo pomoč v depresivni fazi, v manični pa ne. Velikokrat pa ljudje teh nihanj ne zaznajo kot težavo. Odkritje motnje je v veliki meri odvisno od posameznikovega načina življenja. Na nekoga, ki je v svobodnem poklicu, nihanja ne bodo enako vplivala, kot če bi opravljal neko klasično službo. 'Svobodnjak neustvarjalnost pogosto pripiše slabemu obdobju in nasprotno, prepričanje, da dobra volja odpravi ustvarjalno krizo. Ko je v 'slabi' fazi, mogoče pogosteje seže po alkoholu ali drogi in potem spet poveže slabo počutje s povečanim pitjem oziroma z zlorabo drog. Slaba volja se velikokrat pavšalno pripiše krizi v partnerski zvezi in nasprotno - vzrok za povečan elan se velikokrat išče v sveži zaljubljenosti... Težave so pravzaprav v celotnem spektru življenja, na poklicnem področju in v družinskem življenju, med prijatelji, na finančnem področju. Ti ljudje imajo več zdravstvenih težav, tudi telesnih, bolj zgodaj umirajo zaradi različnih vzrokov, tudi somatskih, več je sladkorne bolezni, srčno-žilnih težav, veliko je samomorov v depresivni fazi, več je ločitev, bolj nestabilni so v zaposlitvah. Skratka, njihove življenje je burnejše, če ga primerjamo s splošnim prebivalstvom. Niso pa to neuspešni ljudje; ravno nasprotno, med njimi najdemo zelo uspešne in zelo znane  ljudi.«

V ameriških nadaljevankah vidiš,  da ljudje v manični fazi počnejo različne neumnosti. Imate tudi vi take paciente, ki na primer vse zaigrajo v igralnici?

»Seveda. Prodali so hiše, kupili letala.«

Zakaj pacienti po vašem mnenju ne sodelujejo bolj zavzeto pri zdravljenju? Kateri dvomi jih obhajajo? Česa se bojijo?

»Namen uporabe zdravil pri bipolarni motnji je stabilizacija razpoloženja, česar pa si večina pacientov ne želi. Svetovno priznana strokovnjakinja za zdravljenje bipolarne motnje Kay Jamison piše v svoji knjigi, da tega občutka privzdignjenosti in svoje učinkovitosti v tem obdobju postaneš naravnost odvisen in se obnašaš kot odvisnik. In tako te pacienti naravnost vprašajo, ali se ne bi dalo to stabilno razpoloženje uravnati na tisti še varni stopnji manije oziroma hipomanije. Normalno razpoloženje namreč ni ravno najbolj prijetna stvar v življenju; to pomeni, da te vsake toliko časa uščipne v križu, zaboli v kolenu, kakšen dan ti je zoprno vstati iz postelje, saj moraš v službo ... To t. i. normalno, vsakodnevno razpoloženje zaradi izkušnje s privzdignjenostjo ni več nekaj, kar bi bolnik kar tako sprejel. In zato se potem pogajamo. Povem jim, da tega ne znamo in da znamo človeka spraviti samo nazaj, tj. na normalno razpoloženje, pa še to ne gotovo in ne takoj. Za človeka, ki ima izkušnjo s privzdignjenim razpoloženjem in ki se je obenem spoznal z breznom brez dna globoke depresije, je nase normalno razpoloženje depresivno; zanj je to že začetek ali grožnja z depresijo. Ko začnemo človeku ponujati zdravilo, je treba nujno definirati, kaj je normalno razpoloženje.«

Katero zdravilo predpišete kot prvo?

»Ko začnemo zdravljenje mešane epizode ali manije, skušamo razmišljati vnaprej. Že na začetku želimo izbrati tisto zdravilo, s katerim bi pozneje tudi preprečevali nove epizode. Skušamo dati zdravilo, ki bi človeka stabiliziralo, torej ga spravilo iz trenutne epizode v normalno razpoloženje in bi ga potem dolgoročno stabiliziralo. To pomeni, da moramo izbirati med zdravili, za katera imamo dokazan učinek, da delujejo kot stabilizatorji razpoloženja. Na voljo imamo namreč le omejen nabor stabilizatorjev razpoloženja. Novejši so se izkazali za zelo učinkovite in so bistveno varnejši od starejših. Zato raje posegamo po novejših in le če ti ne delujejo, predpišemo starejše. Danes ima človek večjo verjetnost, da bo najprej dobil zdravilo iz skupine atipičnih antipsihotikov, ki dokazano delujejo kot stabilizatorji razpoloženja, šele potem, tj. ob nedelovanju zdravila, bo dobil stabilizatorje razpoloženja iz na primer skupine antiepileptičnih zdravil. Šele čisto na koncu bo dobil litij. Med zdravili, ki jih izbiramo, se nam je zelo priljubil atipični antipsihotik kvetiapin (Seroquel). To je zelo zanimivo zdravilo, ki deluje kot stabilizator razpoloženja, ima pa še to lepo lastnost, da ga telo presnovi v norkvetiapin, ki deluje tudi antidepresivno. To je pomembno, saj vemo, da je depresivnih epizod približno od pet- do šestkrat več kot maničnih. S tem zdravilom ubijemo dve muhi na en mah. Gledati moramo namreč dolgoročno. Lepota kvetiapina pa je tudi v tem, da obstaja še dolgo delujoča oblika Seroquel SR, kar je za naše paciente zelo pomembno. Aktivno prebivalstvo ga tako lahko vzame enkrat dnevno, Še najbolje zvečer. Ljudi učimo, da imajo neki ritual, da si tabletko nastavijo na nočno omarico ali zraven ščetke, da se spomnijo, da jo morajo vzeti. Tako bo bolnik zdravilo zanesljivo vzel. Gre namreč za večletna jemanja zdravil, tudi dosmrtna, če je epizod zelo veliko in če se zdravilo izkaže za učinkovito. Tudi če pacientu po več letih ukinemo zdravilo in se mu bolezen vrne, bolniku predpišemo isto zdravilo za nekaj let.«.

Zakaj pa priporočate večerno jemanje zdravila Seroquel SR?

»Večerno jemanje priporočamo zaradi umirjajočega in uspavalnega učinka zdravila.«

Kako še drugače pomagate ljudem z bipolarno motnjo razpoloženja?

»Seveda pa se je treba naučiti živeti z boleznijo, omejitvami, ki jih prinaša, posebej pomembno pa je, da se naučimo spoprijemati s stresom. V projektu delavnic za bipolarne bolnike in njihove svojce izobražujemo o njihovi motnji, načinu zdravljenja. Po treh, štirih epizodah se z analizo že da izluščiti vzrok, kaj je tisto, ki je človeka vsakič spravilo iz tira; na podlagi te ugotovitve je treba pacienta ciljano učiti, kako naj se sooči s sprožilci. Psihoedukacija upošteva značilnosti same motnje v tem smislu, da se prilagodi pristop. Ocenjujemo tudi učinke. Udeležence vprašamo o občutju pred delavnico in po njej z uporabo vprašalnikov; nato ocenimo stopnjo stresa, kako se spopadajo z določenimi stresnimi okoliščinami; s tem ocenimo, ali jim je to novo znanje koristilo ali ne. V tujini so namreč delali delavnice z 22 srečanji, mi pa smo rekli, da ljudje pridobijo že z veliko manj. Ves čas jih namreč spodbujamo, da se družijo, da gredo skupaj na kavo, so aktivni prek telefonov. Med njimi gradimo mrežo. Ni namreč dovolj, da samo posegamo vanje, ampak delujemo na več ravneh in nato to tudi ocenjujemo. Projekt, ki ocenjuje učinkovitost delavnic, teče tri leta; financira ga Agencija za raziskovanje Republike Slovenije, sofinancira pa ga AstraZeneca. To je triletni projekt; njegov nosilec in odgovorni raziskovalec sem jaz, projekt pa poteka na Inštitutu za raziskovanje in izobraževanje Ozara Ljubljana. Ljudje z bipolarno motnjo se lahko vključijo v Klub za bipolarno motnjo (Klub BP), ki pa ga člani šaljivo imenujejo klub brez problemov.«

Izvirni članek objavljen v prilogi Dnevnika Moje zdravje  31.marec 2009.
Besedilo in slike so last časnika Dnevnik in avtorjev.