Ali današnji način življenja s čim zastruplja naše duševno zdravje? So bili nekdanji rodovi manj dovzetni za depresijo? Če to drži, kaj se lahko naučimo iz njihovega načina življenja, kar nam bo pomagalo znova vzpostaviti prožnost in čustveno blagostanje?

NOVO razumevanje depresije temelji na prevrednotenem razumevanju delovanja možganov, vključevanju verjetnih razvojnih sprožilcev čustvenih odzivov in na identifikaciji ključnih dejavnikov načina življenja.

 

Delo volje za zadovoljstvo

Izsledki raziskave o vplivu življenjskega sloga izpred desetih let so pokazali. da je depresije več med mladimi kot starejšimi - med rojenimi v drugi triadi 20. stoletja kar desetkrat več kot med rojenimi v prvih treh desetletjih. Zakaj? Zgodnejši rodovi so opravljali veliko več fizičnega dela. Znanstveniki domnevajo, da to dejstvo pomembno vpliva na naše duševno zdravje. Naši možgani so programirani tako, da ustvarjajo globok občutek zadovoljstva, kadar s telesnim naporom ustvarjamo kaj otipljivega, vidnega in smiselnega za preživetje, kar je tudi razvojno pogojeno. To motivacijsko orodje je prve ljudi napeljevalo k iskanju hrane, varovanje pred neprijazno naravo in posledično k ohranjanju vrste. Spodbujalo je miselne procese in komunikacijo,

Njihova prizadevanja je gnalo pričakovanje. Pričakovanje nečesa prijetnega ustvarja v možganskem središču za ugodje večjo dejavnost kot sam doseg cilja.

Pri zadovoljstvu zaradi telesne dejavnosti imajo ključno vlogo roke. Z razvojnega gledišča je lahko ugotoviti, zakaj so od nekdaj tako pomembne za preživetje: omogočajo nam, da obvladujemo okolje. Pravzaprav je glavna premisa teorije, ki zagovarja, da se dobro počutimo zaradi telesne dejavnosti, da igra prav gibanje in še posebej gibanje rok, ki nas pripelje do želenega dosežka, ključno vlogo v preprečevanju depresije in višanju odpornosti proti le-tej ter drugim čustvenim motnjam. Gibi rok so na prvem mestu vse od naših najzgodnejših prednikov - ker preživetje omogočajo hranjenje, čiščenje, priprava hrane, dvorjenje. postavljanje zavetja in kmetovanje.
Naši možgani se po velikosti in sestavi ter delovanju od prvih časov niso spremenili, način življenja pa se je postavil na glavo. Ali nas sodobna družba s svojim bistvom obstoja v resnici prikrajšuje za določene oblike ugodja?

 

Kako možgani nagrajujejo naš trud 

 

Možgansko središče za ugodje, Nucleus accumbens, nas spodbuja k vedenju, ki pripomore k našemu preživetju, npr. hranjenju in spolnosti. Vnosi vanj prihajajo z več živčnih območij. Središče je v bližini središča za nadzor gibanja, limbičnega sistema. odgovornega za čustvovanje in učenje, in prefrontalnega korteksa, ki obvladuje naše miselne procese, vključno z reševanjem težav. načrtovanjem in z odločanjem.
Tokokrog, ki pogojuje povezanost telesnega napora in zadovoljstvo. ima torej tri postaje. Čim dejavnejši je tokokrog, pozitivneje se počutimo. (Seveda je po drugi strani odgovoren za znake, povezane z depresijo] Takrat se sproščata dopamin in serotonin, ki pogojujeta pozitivna čustva. Dobro počutje zaradi gibanja pa je Še najpomembnejše zato, ker neverjetno spodbuja nevrogenezo, tj. porajanje novih možganskih celic. In nevrogeneza je po prepričanju strokovnjakov pomemben dejavnik pri prebolevanju depresije:

 

Ključno vlogo igrajo naše roke. Tako zelo so pomembne, ker njihovo premikanje prebuja večja območja možganske skorje kot premikanje drugih večjih delov našega telesa, npr. hrbta ali nog. Roke torej zelo sooblikujejo naše duševno življenje. Pri raziskavah o duševnem zdravju znanstveniki uporabljajo glodavce, ker imajo njihovi možgani prav vse dele kot človeški. V poskusu so skupino podgan navadili na iskanje hrane in jo poimenovali delovne podgane, »oskrbovankam« pa hrane ni bilo treba iskati in so jim jo postregli. Ko so skupinama zastavili enako nalogo, ki je zahtevala vztrajnost, so se delavke trudile 60 % več časa in opravile 30 % poskusov, da bi jo rešile, kot oskrbovanke. Poskus je potrdil, da jim je priučena delavnost dvignila gotovost, da bodo izziv premagale in si pridobile nagrado.

Poskus spominja na študijo izpred nekaj desetletij na Univerzi v Koloradu. V tem znamenitem poskusu so se psi nehali odzivati in truditi, da bi rešili nalogo. potem ko so dojeli, da ne morejo pobegniti iz kletk, kjer so dobivali blage elektrošoke. Njihova izkušnja je bila »priučena nemoč". In bi bilo torej ugotovitve o podganah strniti v izraz »priučena vztrajnost«? Poskus je potrdil. da trud, tj. v tem primeru telesna dejavnost, pozitivno vpliva na odzivanje in delovanje.

 

Naši možgani so danes enaki kot nekoč, uporabljamo pa jih drugače kot nekdaj: prav tako to velja za roke. Odstotek kmetovalcev na začetku 20. stoletja je v ZDA znašal 38 % delovne sile, ob koncu stoletja le še 3 %. Izredno se je povečal delež zaposlenih v storitvenih dejavnostih, tj. z 31 % leta 1900 na 78 % vseh delavcev leta 1999. Seveda smo zadovoljni, kadar pomislimo na to, kaj vse zmoremo s svojim umom.

 

Tovrstno ugodje se poraja v prefrontalnem korteksu. Ugodje kot posledica telesne dejavnosti pa prebuja kar tri možganska območja in nas usposablja za naslednje življenjske izzive. Dolgotrajnejša zmanjšana dejavnost teh treh območij lahko sčasoma porodi občutek, da svojega okolja ne obvladujemo, in nam poviša dovzetnost za duševne bolezni.

Kaj lahko storimo, da bi se obvarovali pred depresijo? Izdelava kolaža ali pletenje puloverja nas lahko razbremenita stresa in zaposlita naše možgane v korist duševnemu zdravju. Sprehod ali vadba, še posebej,
smiselna. lahko ravno tako spodbudi nevrokemične snovi, kot so serotonin in endorfini,
počutje. Take dejavnosti lahko spreminjajo možgane veliko bolje od odmerka katerega koli zdravila. Zakaj? Ker jih opravljamo v kontekstu svojega življenja. Kadar smo pred izzivom in začnemo premišljevati o učinkoviti strategiji, uresničevati načrt in opazovati, kako se uresničuje tisto, kar si želimo, si možgani te situacije zapomnijo, da jih bodo po potrebi uporabili v prihodnje.

Enako kot mora telovadec vaditi preproste gibe, preden se lahko nauči zapletenih, potrebujemo nepretrgano pozitivne izkušnje, kjer občutimo zadovoljstvo zaradi vloženega fizičnega truda, zato da bomo lahko kos zapleteni duševni gimnastiki, ki bogati naše notranje življenje. Vse, kar nam omogoča. da jasneje vidimo jasno povezavo med trudom in posledico - in nam daje občutek, da smo kos težavnemu položaju - je nekakšen duševni vitamin, ki nam dviga odpornost  in učinkovito zdravilo za depresijo.