AGRESIVNI IZBRUHI PSIHIATRIČNIH BOLNIKOV
 Nasilnih dejanj ne počno nič pogosteje in nič redkeje kot duševno zdravi - Psihiatri opozarjajo, da narašča število oseb z duševnimi motnjami, ki potrebujejo ustrezno psihiatrično pomoč, nanjo pa morajo škandalozno dolgo čakati - Bo nova oblast videla pasti današnjega časa?Ne samo zaradi dveh odmevnih primerov spolnega nasilja sredi letošnjega poletja, ko je na ljubljanski psihiatrični kliniki pacient spolno zlorabil pacientko, tudi sicer je nasilje duševno bolnih močno na očeh javnosti. Iz strahu pred njimi?
Prim. Andrej Žmitek, dr. med., psihiater iz Psihiatrične bolnišnice Begunje, sicer pravi: "Možnost, da bo kdo od tistih, ki so se kdaj zdravili v psihiatrični bolnišnici, nasilen, je enaka kot pri ljudeh, ki nikoli niso imeli diagnoze duševne bolezni." Nekaj resnice je najbrž tudi v tem, kar dodaja mag. Urban Groleger, dr. med., psihiater iz Psihiatrične klinike Ljubljana: "Nasilno vedenje je lahko odraz bolezni, ki prizadene tako možgane kot telo. Ljudje z neurejenim krvnim pritiskom ali s kroničnimi bolečinami, ko so zaradi tega manj potrpežljivi, na primer v dolgi vrsti v trgovini pobesnijo. Ampak če bo to prišlo v časopis, ne bo nihče napisal, da je imel ta človek neurejeno hipertenzijo. Če pa bo to naredil kdo, za katerega bi ljudje izvrtali, da se je pred mnogimi leti zdravil v psihiatrični bolnišnici, bi bilo takoj na naslovnici: Psihiatrični bolnik pokosil množico v veleblagovnici…" Dejstvo pač je, kakorkoli že gledamo, da duševna bolezen nima enake teže kot druga, ki prizadene telo. Zidovi, ki vzbujajo strah in agresivnost Psihiatri, ki so se prejšnji teden v Mariboru zbrali na 4. slovenskem psihiatričnem kongresu, se o nasilnih dejanjih duševno bolnih niso pogovarjali zaradi njihovih odmevov v javnosti, ampak s stališča stroke. In še to o tistih, ki se dogajajo znotraj psihiatričnih ustanov. Kot je rekla Ariana Turčin, dr. med., psihiatrinja na Oddelku za psihiatrijo UKC Maribor, "število agresivnih izbruhov hospitaliziranih psihiatričnih bolnikov, naperjenih proti zdravstvenemu osebju, narašča po vsem svetu". Kot na primer ugotavljajo v Veliki Britaniji, je več kot polovica medicinskih sester bila fizično napadenih. Prav v zvezi s tem pa je mariborski oddelek za psihiatrijo, ki je zapustil stari, razcefrani in sramotno razpadajoči Pohorski dvor ter se naselil v nove, dosti bolj prijazne in svetle prostore, prišel do zanimivih ugotovitev. Lotili so se raziskave, koliko okolje, v katerem se zdravijo psihiatrični bolniki, vpliva na njihovo nasilje.
 "Naša raziskava je prva taka v tem delu Evrope. Poudarek je na popolni spremembi okolja, medtem ko so vsi ostali dejavniki ostali nespremenjeni," pravi psihiatrinja Ariana Turčin. Vse je ostalo isto - bolniki, zdravniki in drugo osebje, postopki zdravljenja in tako dalje, le okolje se je zamenjalo. Med 1300 bolniki, kolikor jih sprejmejo na leto ob povprečni hospitalizaciji 37 dni, sta dve tretjini takih, ki imajo hude psihične motnje, največkrat shizofrenijo, bipolarne motnje in hude depresivne epizode.
V 15-mesečnem obdobju, najprej v Pohorskem dvoru, potem pa v enaki dolžini v novi zgradbi, se je pokazalo, da je v novih prostorih število agresivnih bolnikov padlo za 46 odstotkov, število agresivnih izbruhov pa za 52 odstotkov. Pri tem je treba upoštevati, da je večina bolnikov na psihiatričnem oddelku sprejetih v najbolj kritičnih okoliščinah, ko ogrožajo sebe ali druge, ali pa povzročajo materialno škodo. Največ izbruhov je prav ob sprejemih. Stari zidovi Pohorskega dvora so povečali strah in agresivnost bolnikov, ko so jim povedali, da bodo potrebovali zdravljenje.
Napetosti so večkrat izbruhnile tudi v skupnem bivanju v sobah s 6 ali celo 15 posteljami. V novih prostorih imajo sobe največ 3 postelje. A kot pravi psihiatrinja Ariana Turčin, se izbruhom v celoti ne da izogniti. Psihiatrija se vedno srečuje z nasiljem, še posebej takrat, ko posredujejo varnostni organi in sodišče izreče varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu. Saj ni mogoče, da bi to naredil pri zdravi pameti… Zakaj se nekateri bolniki tako upirajo zdravljenju, da jih je treba zdraviti proti njihovi volji? Zakaj so sprejemne ambulante včasih prizorišča skrajnega upiranja in mučnih prizorov agresivnih dejanj? "Učinkovita zdravila za zdravljenje resnih duševnih bolezni imamo od leta 1955 dalje, pred tem pa jih stoletja in stoletja ni bilo. Zato ni čudno, da se je v ljudeh ugnezdil hud predsodek pred duševnimi boleznimi na splošno," pravi prim. Žmitek.
Toda ljudi ni strah samo tega, da jih bo oplazila duševna bolezen ali se jih dotaknila duševna motnja, ki jim bo vzela čiste misli in jih potisnila v tunel notranjih bojev, ampak jih je strah tudi "norcev" in njihovih "norih" dejanj. Naš čas je poln nasilja in dejanj, nekaterih tako krutih in grozljivih, da ne zbujajo samo srha, ampak so na meji verjetnega. "Saj ni mogoče, da je kaj takega naredil normalen človek, moral je biti duševno bolan, največkrat rečejo ljudje, vendar se motijo: večino hudih kaznivih dejanj naredijo duševno zdravi in ne duševno bolni ljudje. Najbolj razvpita dejanja, poboje v nakupovalnih središčih, šolah in tako dalje, o čemer nas obveščajo mediji, naredijo ljudje, ki niso duševno bolni. To je treba ločiti."
Mag. Groleger to potrjuje: "Brez dvoma je možno reči, da bolniki s psihiatričnimi motnjami niso popolnoma nič bolj nasilni kot ljudje brez duševnih bolezni." "So pa bolj nasilni do sebe," dodaja prim Žmitek. "To je največja razlika. Če pogledamo skupino s shizofrenijo: pri bolnikih s to diagnozo je nevarnost, da bodo umrli zaradi samomora, 10-odstotna, medtem ko je nevarnost, da bodo resno agresivni do drugih, ocenjena na pol promila."
(Več v tiskani izdaji Nedeljskega)
Izvirni članek objavljen v Nedeljskem dnevniku oktober 2008.
Besedilo in slike so last časnika Nedeljski dnevnik in avtorjev.
Avtorica: Marjana Vončina |
