V naši družbi imamo še vedno velike predsodke pred institucijami, kakršna je stavba na hribu v Idriji ali na polju v Ljubljani. Pa ne samo to, v posameznike, ki obiskujejo psihiatrične ambulante, uperjamo prst, kot bi bili kužni. Kdaj se bomo znebili teh predsodkov? In predvsem, bi vključenost psihiatričnih oddelkov v splošne bolnišnice pomagala k destigmatizaciji duševnih bolnikov in bolezni?

Vselej ko so v Bonbonu objavili članek o kakšni duševni motnji ali bolezni, so v uredništvo dobili številne klice bralcev, ki so pripovedovali svoje zgodbe in prosili za pomoč. V zdravstveni ustanovi je namreč niso dobili toliko, da bi se jim duševno zdravje zadovoljivo izboljšalo. Kaj je torej narobe v naši družbi in zdravstvenem sistemu?

Danijel Mivšek, psihoterapevt, vodja Centra za psihoterapijo in psihosocialno pomoč, Koper Mislim, da je to možno, ni pa nobene vnaprejšnje garancije za to. Humaniza-cija psihiatrije ne bo nikoli popolnoma izpolnjen cilj. Največji izziv je (pozdraviti duševno motnjo brez posledic ali s čim manjšimi stranskimi učinki, v tem primeru na socialno življenje in na samopodobo "obolelega". Kdor postane "pacient", je potisnjen v izrazito pasivno vlogo, kar pa ni v prid procesu zdravljenja. To je neizogibno le, ko je pasivnost del pojavnosti duševne motnje. Manjša stigmatizacija je poleg lokacije odvisna tudi od razmerja pozitivnih in negativnih učinkov ter celostnosti obravnave duševnih težav. Interdisciplinarni pristop v lokalni skupnosti omogoča bolj prilagojeno in bolj učinkovito zdravljenje, ne povzroča prekinitev socialnih stikov in zmanjša negativne vplive duševne motnje na vsakdanje življenje osebe v obravnavi. Vsak, ki se o tem sprašuje, bi moral najprej izstopiti iz sistema psihiatrije in razgrniti še vse ostale možnosti na polje možnih pomoči ljudem s težavami, ki sodijo tudi v področje psihiatrične obravnave.

Mag. Edvina Gregorič, dr. med., strokovna direktorica Splošne bolnišnice Izola Psihiatrične oddelke v splošnih bolnišnicah potrebujemo, saj je marsikateri naš pacient tudi duševni bolnik, ima duševne motnje ali psihološke težave. Pa ne samo zato. Umestitev takih oddelkov v sklop splošne bolnišnice ni nič spornega, predsodkov ne bi smelo biti. V naši bolnišnici je denimo že deloval nevropsihiatrični oddelek, to je bilo v času, ko je bil del naše bolnišnice v Ankaranu. Problem je le, da nimamo sistematizacije, ki bi bila zasnovana v to smer. Že dlje časa opozarjam, da bi morali v naši bolnišnici to urediti. Najbrž bi se dalo, s konsenzi, dogovori z zavarovalnico itd. Pravzaprav ne sprašujete nič novega. Zakaj neki bi psihiatrični oddelek v splošno bolnišnico ne sodil? Spomnimo se italijanskega psihiatra, ki je uveljavil odprti tip psihiatrične bolnišnice. Predsodki so stvar posameznika. Menim, da je naša družba dovolj sodobna in jih v zvezi s psihiatrijo nima. Res pa je, da je vsakršno opozarjanje v to smer dobrodošlo.

Gospa, ki nas je klicala, ko smo objavili članek o panični motnji, je povedala, da že več kot deset let boleha za hudo anksiozno motnjo, za agorafobijo. Dobesedno ždi v hiši, ne more voziti avtomobila, ker jo med vožnjo kar duši in se ji temni pred očmi, ko čaka v trgovini v vrsti, ji postane slabo in se ji zdi, da bo izgubila zavest. Sama ne more ne na prireditve ne v javne prostore, kaj šele na izlete ali potovanja. Njeno življenje je zoženo na štiri stene doma, celo službo je morala pustiti. So dnevi, ko je zelo potrta, celo depresivna. Dajejo ji le zdravila, ki jih slabo prenaša, saj imajo številne neprijetne stranske učinke. Obupana je, saj se ji je življenje dobesedno ustavilo, pa čeprav jih šteje šele nekaj čez 40. Tudi mož jo je zapustil. Pomagali smo ji lahko le toliko, da smo ji posredovali ime terapevta, s katerim smo se pogovarjali pri pripravi članka.

Neenakomerna mreža psihiatrov

In takih zgodb je okoli nas veliko, le da so (še vedno!) tabu. In ker so tabu tema, si ljudje ne upajo stopiti do zdravnika, ko so njihove psihološke, duševne težave še blage. Šele ko je zelo hudo, tako da jim simptomi onemogočajo normalno delo in življenje, gredo, ponavadi na pobudo svojcev, k zdravniku. Najprej splošnemu, ta pa presodi, ali mora tak pacient k psihiatru. Če ne napiše na napotnico, da je urgentno, je čakalna doba pri zdravnikih "za dušo" kar dolga (zagotovo kakšen mesec, ki se ob takih težavah vleče kot cela večnost), nakar ponavadi pacient dobi zdravila, psihoterapijo brez zdravil pa redko. Morda "po vezah" v Ljubljani, kjer je koncentracija psihiatrov največja (od okoli 190 slovenskih psihiatrov jih 108 deluje v Ljubljani). Sicer pa je znatno pomanjkanje teh zdravnikov na Primorskem, Koroškem in Dolenjskem, v Prekmurju, Zasavju. Menda Koroška "premore" enega in pol psihiatra na 70 tisoč prebivalcev. S porastom depresije, anksioznosti in podobnih bolezni je taka zasedenost v zdravstveni mreži daleč premajhna. Oboleli ljudje se znajdejo v krutem začaranem krogu, iz katerega je brez ustreznih psihoterapij težko izstopiti.

Primarij v idrijski psihiatrični bolnišnici dr. Jože Felc ocenjuje: "Slovenski zdravstveni sistem - mreža zdravstvenih ustanov, ki se ukvarja z zdravljenjem duševnih bolezni, je nedograjen. Za to je kriva stroka sama - vendar le deloma, anarhična razpršenost ambulant in dispanzerjev je pač nastala po volji lokalnih političnih in zdravstvenih struktur. Mislim, da na območju Primorske niti ni tako malo psihiatrov, psihoterapevtov, psihologov, le da bi morali biti ljudje, ki delajo v teh ustanovah, bolj sinhroni, uglašeni. Ni mi všeč, da se raznovrstne ambulante, posvetovalnice, vse mogoče oblike duševne pomoči pojavljajo kot gobe po dežju. Le deloma je to hvalevredno, povečini pa ni, kajti usklajenost med posameznimi dejavniki je premajhna. Kot mlad zdravnik in predstojnik velike psihiatrične institucije sem vedno imel v mislih urejenost na področju pomoči bolnemu človeku. Te danes ni. Če že omenjenim psihiatričnim enotam dodamo tudi raznovrstne radiostezijske, bioenergetske in še druge aktivnosti, ki imajo namen pomagati človeku, potem je ponudba kot v kakšnem trgovskem centru. To ni dobro, kajti s človekovo dušo se ni igrati."

V Kopru je vsaj dve desetletji deloval center za psihološko pomoč mladim in družinam, ki ga je ustanovil in vodil klinični psiholog mag. Robert Trunkl. Na leto so terapevtsko spremljali okoli 150 pomoči potrebnih otrok. Center je sedaj pod okriljem OŠ Koper in še vedno ponuja "varno zatočišče" številnim mladim v stiski. Mag. Trunkl pa je odprl nov center, in sicer za študente na Univerzi na Primorskem. O slovenski zdravstveni mreži kritično komentira: "Mreža zdravstvenih ustanov, ki se ukvarjajo z zdravljenjem duševnih bolezni, formalno ustreza kriterijem vsakokratne politike, ne pa kriterijem širše stroke. Kot da bi se neuki politiki bali priznati, da postajamo vedno bolj nevrotičen in shizofren narod, ki bo vedno bolj potreboval psihoterapevtsko obravnavo v najširšem pomenu besede. Seveda pa se v past omnipotentnosti ujame tudi zdravništvo, če si institut duševnega zdravja ljudi vzame v lastni zakup samozadostnosti in drugih strokovnjakov ne pusti niti zraven. Ti drugi strokovnjaki se mi namreč zdijo (naj)bolj pomembni predvsem v preventivi in kasnejši socialni rehabilitaciji, ki temelji na postulatih drugih družbeno-ekonomskih ved in ne samo medicine. Zdravnikov in terapevtov ne bo nikoli dovolj - duševni bolezni so bile, so in bodo (še) vedno, tudi če bi vsak pacient imel svojega individualnega terapevta."

Nihče ni imun za duševne bolezni

Nekateri pa so mnenja - tako mag. Bogdan Dobnik, predsednik društva Ozara Slovenija (nacionalno združenje za kakovost življenja) - da bi bilo treba razmisliti o čimprejšnjem sprejetju zakona o psihoterapevtski dejavnosti, saj področje psihoterapije pri nas še vedno ni ustrezno zakonsko urejeno. Dokaz so ravno težave pri dostopnosti psihološkega zdravljenja. "Ta storitev je namreč znotraj zdravstvenega sistema razmeroma podcenjena in težko dostopna, zaradi česar se tisti ljudje, ki zmorejo plačati 50 evrov za eno seanso (to pomeni vsaj 200 evrov na mesec), obračajo na psihoterapevte, ki dejavnost opravljajo samoplačniško." V zvezi s tem Maja Cimerman, predsednica društva DAM (to ponuja podporo in pomoč ljudem, ki trpijo ali so trpeli za anksioznimi motnjami in depresijo), dodaja: "Zakaj je toliko psihiatrov in psihoterapevtov zbežalo v zasebne prakse in so za večino težko dosegljivi, naj odgovorijo tisti, ki vodijo naš zdravstveni sistem." Meni, da je dobro, da je zakon o duševnem zdravju končno sprejet, saj bo ljudem s težavami in njihovim svojcem omogočal več udeležbe pri zdravljenju. Pojmuje ga kot osnovo, na kateri se bo gradil zelo pomemben dokument - Nacionalni program duševnega zdravja. V njem vidi večje možnosti aktivne participacije nevladnih organizacij, kot so npr. Ozara, Dam, Humana, Šent, Vezi, Mostovi, Altra , Novi paradoks idr., predvsem na področju preventive, destigmatizacije, kurative, izobraževanja in drugega. "Zdi se mi, da je povezovanje javnih in nevladnih organizacij, ki skrbijo za duševno zdravje, nujno, če želimo doseči kar najboljšo pomoč za naše člane, ljudi, ki so se soočili z eno od duševnih bolezni ali motenj. Če bomo delovali skupaj, bomo močni in veliko bolj učinkoviti," poudarja Cimermanova. Sklene še, da so vse te nevladne organizacije zelo potrebne ne samo pri zagotavljanju pomoči obolelim, ampak lahko vplivajo tudi na politiko države, na strokovnjake, da se ukvarjajo s tovrstnimi problemi. To se je izkazalo ravno pri sprejemanju zakona o duševnem zdravju, kjer so bile nevladne organizacije pomemben partner. Mnenje predsednika Ozare Bogdana Dobnika je celo, da so nevladne organizacije edini nosilci skrbi za ljudi po odpustu iz psihiatrične bolnišnice ali socialnega zavoda. Dodaja, da v okviru mreže programov psihološke rehabilitacije v skupnosti za osebe z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju danes deluje po raznih krajih v Sloveniji prek 40 stanovanjskih skupin, v katerih biva okoli 200 ljudi, 21 dnevnih centrov, kamor se vključuje 1500 ljudi, ter 15 pisarn za svetovanje, ki pomagajo okoli 820 ljudem tudi na njihovih domovih."

Če bomo delovali skupaj bomo močni in učinkoviti

Tako je! Duševnih bolezni in težav je vedno več, vsak dan bomo v svoji sredini srečali koga, ki ima tovrstne zdravstvene težave. Sodobno življenje namreč na veliko preizkuša našo psiho-fizično pripravljenost. Nismo več toliko energetsko opremljeni, da bi bili vsemu kos, živimo nezdravo, stresov je vse več, nekaj smo podedovali ... in bolezen je tu. Ja, tudi depresija je bolezen. Tega bi se morali dobro zavedati. In ne kazati s prstom na ljudi, ki so vanjo zapadli. Vsak trenutek se lahko enako zgodi tudi nam! Opustimo že grdo slovensko žaljivko "Ta je za v Idrijo/v Polje/v Hrastovec". Če si zlomiš nogo, moraš k zdravniku po mavec. Enako je, če si "zlomiš" dušo. Moraš k zdravniku.

Mnenje dr. Felca, ki je - kakor sam zase pravi - klasičen psihiater, je tako: "Nemogoče je spodbuditi ljudi, da ne bi imeli predsodkov pred duševno boleznijo. Ti so vedno bili in vedno bodo. Prav je, da ljudem preko medijev in na vse druge načine povemo, da duševna motnja ni neobvladljiva zadeva. Ni treba imeti predsodkov pred njo. Toda ker delam v psihiatriji že več desetletij, vem, da je govoriti eno, imeti psihične težave (denimo shizofrenijo) pa čisto nekaj drugega. In biti starš otroka, ki tone v iracionalno realiteto, kar je ena izmed okoliščin duševne bolezni, je tudi nadvse težko obvladljiv psihosocialni izziv."

Svetlejši pogledi, uspešna destigmatizacija

Felčevi izjavi seveda verjamemo, saj ima 40-letno prakso v psihiatriji in velja za starosto slovenskih psihiatrov, a vendarle si želimo verjeti tudi drugim strokovnjakom, njegovim mlajšim kolegom. Zato navajamo besede mag. Trunkla: "Vsak naj najprej sam pri sebi razčisti s predsodki in stereotipi glede lastnih in tujih duševnih stisk, težav ali bolezni, ki so pač del našega resničnostnega vsakdana. Tovrstne psihopatologije bo vedno več in morali se bomo naučiti strpnega sobivanja in skupnega življenja z vsemi in z vsakim, ki je drugačen od nas. Kje pa piše, da je naša percepcija duševnosti drugih pravilna in da slučajno ne projiciramo lastnih strahov raje v druge?"

Izredno lepe so besede psihologinje Sanje Temnik, terapevtke v ambulanti, ki jo je odprl pokojni dr. Andrej Marušič v Strunjanu: "Pomembno je predvsem, da se zavedamo, da ni razlike med telesno in duševno motnjo. Slednja je bolezen kot vsaka druga, saj sta v našem organizmu telesno in duševno neločljivo prepletena med sabo. Duša je telo in telo je duša. Če delujemo v duhu, da je zdravje samo eno, menim, da ne moremo zgrešiti. Motnja, pa naj bo telesna ali duševna, je nekaj, kar je mogoče (o)zdraviti. Vsak si zasluži, da se v svoji koži dobro počuti!"

V društvu Ozara pa so prepričani, da bi bilo smiselno pripravljati večje promocijske akcije, v katerih bi znane Slovenke in Slovenci, ki se soočajo s tovrstnimi težavami, prek jumbo plakatov in TV-spotov spregovorili o svoji izkušnji. Verjamejo - tako mag. Dobnik - da bi tudi zaradi tega ljudje prej spregovorili o težavah, ki jih pestijo. K detabuizaciji psihiatrične stroke pa bi lahko prispevali denimo tako, da bi psihiatrični oddelki v prihodnje delovali znotraj splošnih bolnišnic. S tem bi lahko na simbolen način pokazali, da so duševne motnje nekaj tako vsakdanjega kot somatske težave, ljudje pa bi zaradi manjše stigme prej poiskali pomoč psihiatra. In sklene: "Predsodkov bi se bili morali znebiti že "včeraj". Kljub temu pa menim, da smo na dobri poti, saj javnost in mediji kažejo vse večje zanimanje za teme, povezane z duševnim zdravjem."
 

Avtorica: Lea Kalc Furlanič
Fotografije: Miha Crnič, CanStockPhoto, Reuters, arhiv Primorskih novic

Izvirni članek objavljen v prilogi Primorskih novic Bonbon v torek, 28.oktobra 2008