Svetovna zveza za preprečevanje samomora je 10. september 2003 razglasila za svetovni dan preprečevanja samomora. Letos poteka pod geslom Razmišljaj globalno, načrtuj nacionalno, deluj lokalno. To frazo so prvič uporabili pripadniki gibanja za podporo okolju, vendar se elementi tega slogana nanašajo tudi na samomor oziroma njegovo preprečevanje. Letošnje geslo namreč poudarja, da se mora problema samomora zavedati širša javnost, predvsem pa ga sprejeti kot obliko prezgodnje umrljivosti, ki jo je mogoče preprečevati. Slogan prav tako opozarja na vlogo domače politike, saj je treba posebej poudariti pomembnost nacionalnih programov za preprečevanje samomora, in na pomembnost preventivnih programov v lokalni skupnosti.

Suicidologi menijo, da je tisto, kar navaja k samomoru, pravzaprav protislovna zmes težnje po smrti in nebogljenega klica na pomoč, apela, naslovljenega na okolje prizadetega. Ta zakonitost se najočitneje pokaže pri samomorilskem poskusu, ko se dejanje zaradi različnih okoliščin ali prevladovanja apela v motivaciji dejanja ne konča s smrtjo. Pogostost samomora je razmeroma stalna oziroma se počasi spreminja. Drugače je s pogostostjo poskusov, saj se tu ne more zanesljivo ugotoviti dejanskega stanja. Statistike se namreč nanašajo le na število oseb, ki so bile sprejete na zdravljenje po poskusu samomora. Dejstvo je, da je samomorilskih poskusov precej več kot samomorov, kar od 10- do 15-krat več. Kvalitativne razlike med statističnima populacijama oseb, ki so si vzele življenje, in tistih, ki so ostale pri poskusu, kažejo, da je samomor pojav, ki zadeva zlasti moške in stare ljudi, samomorilski poskus pa je bistveno pogostejši pri mladih osebah ženskega spola.

Plakat iz kampanije za destigmatizacijo depresije

V zadnjih 25 letih je bilo v Sloveniji opravljenih več raziskav, ki naj bi prispevale k pojasnjevanju pogostosti in dinamike samomorilnosti v Sloveniji, kar je pravzaprav tudi ena od oblik slovenske dediščine. Psihiatrična služba si prizadeva zmanjšati samomorilno tveganje med najbolj ogroženima skupinama prebivalstva, to so duševno bolni in alkoholiki. Slovenija že več desetletij krepko prispeva v svetovno statistiko samomorov, količnik samomora pa ostaja bolj ali manj stabilen. »V Sloveniji je visok, česar smo se začeli zavedati šele po drugi svetovni vojni, ko je zdravstvena statistika postala veljavnejša. Leta 1960 je bilo že več kot 25 samomorov na 100.000 prebivalcev v enem letu. Dvajset let pozneje smo prvič presegli 600 samomorov na leto, kar je ostalo bolj ali manj aktualno število vse do danes,« poudarja Mitja Vrdelja z Inštituta za varovanje zdravja Republike Slovenije (IVZ).

V obdobju med letoma 2000 in 2006 se je povprečen samomorilni količnik gibal med 25 in 30. Med moškimi je bil višji od povprečja, in sicer od 37 do 46, pri ženskah pa od 10 do 15. Razmerje med moškimi in ženskami, ki si vzamejo življenje, znaša 3,5 : 1, kar pomeni, da se na vsak ženski samomor zgodi 3,5 moškega v enem letu.

Starejši bolj ogroženi

Mitja Verdela razlaga: »Glede starosti je v Sloveniji tako kot drugod po svetu, kajti tveganje za samomor s starostjo narašča povsod. Pri nas je povprečna starost umrlega zaradi samomora v zadnjem obdobju približno 50 let, med letoma 1997 in 2003 pa je bila opredeljena okrog 51. leta. Šokantno in skrb vzbujajoče je dejstvo, da se po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije za leto 2003 Slovenija v standardizirani stopnji umrljivosti zaradi samomora oseb, starejših od 65 let, uvršča na prvo mesto.«

Največ samomorov na severovzhodu

V Sloveniji lahko opazimo velike razlike med posameznimi regijami v količniku samomora. »V letu 2006 so med najbolj ogrožene regije spadale Celje, kjer se je zgodilo 30,7 samomora na 100.000 prebivalcev, v Mariboru 31,9, sledi Murska Sobota z 29,2, največ pa jih je bilo v Ravnah na Koroškem, kar 36,6 na 100.000 prebivalcev. Kot vidite, gre za območja na slovenskem severovzhodu. Najmanj jih je bilo leta 2006 v Novi Gorici, 19,5 na 100.000 prebivalcev, in tudi sicer je južneje in zahodneje čedalje redkejši pojav. Če regionalne razlike obravnavamo ločeno po spolu, se številke prikažejo drugače. Največ ženskih samomorov so leta 2006 opazili v Celju, in sicer 13,1, v Ljubljani 12,6 in v Mariboru 15,9 na 100.000 prebivalcev, medtem ko so imeli največ moških samomorov poleg Celja in Maribora še v Murski Soboti, 51,9, in v Ravnah na Koroškem, kar 62,5 na 100.000 prebivalcev,« navaja predstavnik IVZ.

Prevladuje obešanje, in sicer kar v 65,03 odstotka, v precej manjšem deležu sledijo zastrupitve s plini, utopitve, strelne poškodbe, skoki z višine, leganje pred predmet v gibanju in poškodbe z ostrimi predmeti.

Kako prepoznamo samomorilca

Večina ljudi prej opozori na svoj namen. Samomor prijatelja ali znanca lahko preprečimo, če prepoznamo, da je ogrožen, opozorilne znake pa vzamemo resno in se primerno odzovemo. Depresija in čustvene krize, ki pogosto vodijo do samomora, so prepoznavne in ozdravljive. Kar 75 odstotkov vseh, ki si vzamejo življenje, prej opozori prijatelja ali družinskega člana. Vse samomorilne grožnje in poskuse samomora je treba jemati resno. Približno polovica ljudi, ki ga naredi, si je prej že poskušala vzeti življenje.

Govorjenje o smrti

Samomorilne osebe pogosto odkrito ali prikrito govorijo o tem, na primer, mojim bi bilo bolje brez mene ali za vse sem kriv, najbolje, da izginem. Včasih dajejo vtis, kot da bi se nekam odpravljali ali se poslavljali.

Ljudje, ki razmišljajo o samomoru, prej pogosto poskušajo urediti svoje poslovne in denarne zadeve. Nekateri podarjajo svojo lastnino in dragocenosti ali pospravijo hišo, drugi poskušajo poplačati dolgove, tretji napišejo oporoko.

Depresiven človek je potrt, brez interesa in zadovoljstva ob vsakdanjih dejavnostih, in ima vsaj pet simptomov, ki trajajo več kot dva tedna, in sicer motnje spanja, apetita in nenadna nihanja telesne teže, nenavadno počasno ali hitro govorjenje, zmanjšana želja po spolnosti, utrujenost in pomanjkanje energije, občutki manjvrednosti, samoobtoževanja ali krivde, težja koncentracija, počasno razmišljanje ali izrazita neodločnost, težje izpolnjevanje vsakdanjih obveznosti, občutki neobvladovanja svojega življenja ali govorjenje o smrti ali samomoru.

Tveganje je še večje, če so pridruženi občutki obupa in brezizhodnosti, huda tesnoba, nemir ali razdražljivost, huda nespečnost, uživanje alkohola ali drugih drog. S človekom, za katerega sumimo, da bo naredil samomor, se mirno pogovorimo in mu čim prej poiščemo strokovno pomoč.

V spomin na dr. Marušiča

Piše: Helena Peternel Pečauer

Izvirni članek objavljen v prilogi Dela Ona 23. septembra 2008
Prispevek je last Delove priloge Ona in avtorice