|
Stran 1 od 2  POPORODNA DEPRESIJA
Porod in rojstvo otroka je v naši družbi visoko čaščen in čislan dogodek. Materinstvo povezujemo z vrhunskimi občutji, srečo in celo blaženostjo. Pogosto med pogovorom ženske po okušenem materinstvu sporočajo drugim, da je to stanje, ki mu ni enakega, biti mati pa največ, kar si lahko v svojem življenju ženska sploh želi. Otrok prinese srečo. Otrok je enako radost. Otrok polepša življenje. To je razmišljanje, ki ga izdatno podpiramo vsi. Pričakovanja bodočih mamic so zato, razumljivo, visoka in razmišljanja pred porodom so vsa obarvana s sojem sreče in pozitivnih čustev. V tako podobo se le stežka vključijo predstave o žalosti, negotovosti, ravnodušju, celo obupu. Ne, po porodu se pričakuje pozitivna čustva.
 dr. Zalka Drglin
Pomembno pri poporodni depresiji je, da jo čim prej prepoznamo in začnemo primerno ukrepati. Sogovornica pravi, da v razgovoru z ženskami zelo zanesljivo ugotovi, kako resno je stanje, s preprostim vprašanjem: Kdaj ste se nazadnje od srca smejali in bili srečni? »Ženske, ki jih muči poporodna depresija, mi odgovorijo, da se ne spomnijo več. In to je zanesljiv znak, da je nekaj hudo narobe. In ko vprašam: »Kako skrbite zase?« se včasih kar razjokajo, ker si morda prvič priznajo, da se v celem dnevu komajda uspejo stuširati, za kaj drugega pa sploh ni časa.«Bolj ali manj dovzetni za depresijo? Je možno že na temelju osebnostnih značilnosti predvidevati, katere ženske so bolj ogrožene? »Zagotovo velja, da imajo ženske, ki so se že prej na izzivalne življenjske okoliščine odzivale z znaki depresije, več možnosti, da se bodo tudi po porodu odzvale enako. Tistim, ki so pred nosečnostjo že izkusile depresijo, bi svetovala, naj se dobro pripravijo na čustvene in telesne napore poporodnega obdobja in se opremijo z vsemi možnimi tehnikami in viri pomoči, da bodo lažje prebrodile čas, v katerem bi se depresija lahko pojavila,« svetuje dr. Drglin. Mediji niso nepomembni Dandanes je v vseh revijah vse polno intervjujev, v katerih so predstavljene znane osebnosti iz sveta zabave, odrskih desk in televizijskih zaslonov v vlogi mladih mamic in izjemoma tudi očetov. Skrbno naličene, počesane in predvsem na vsa usta nasmejane mamice v pogovoru z novinarjem govorijo o čudovitih plateh materinstva in glede na njihovo lepo in zavidanja vredno zunanjost si zlahka ustvarimo nerealne predstave o materinstvu. Za intervju in fotografiranje se običajno pripravimo, v vsakdanjem življenju pa nismo vedno naličene, urejene, nasmejane in spočite, zlahka pa se pustimo ujeti v past razmišljanja, da bi tako moralo biti in še več, da drugim mamicam to uspe, nam pa ne. Pot do čemernosti je kratka. Sogovornica pravi, da mediji seveda nikakor niso krivi za razvoj poporodne depresije, vsekakor pa po svoje doprinesejo k temu, da se ženska v svoji koži ne počuti dobro: »Kulturna podoba mame, ki jo pomagajo ustvarjati mediji, danes pomembno soustvarja našo predstavo o tem, kakšne naj bi kot matere bile. Vzemimo malce karikiran primer: Običajna ženska z nekaj »odvečnimi« kilogrami, ki jih nima rada, v razvlečeni trenerki in malce pobruhani majici izčrpana za hip sede sredi premajhnega in razmetanega stanovanja, ker je otroček po intenzivnem raziskovanju po dolgem dolgem uspavanju končno zadremal in vzame v roke revijo. Denimo, da bi se morala lotiti priprave obroka zase in za partnerja, ki pride iz naporne službe šele zvečer in ki ne bo ravno pri močeh, pa za to nima nobene volje. In mlada mama zdaj bere članek, v katerem nam prikazujejo nekakšno idealno žensko z dojenčkom, podobno kot ona sama, samo da je ta na straneh revije vsa sijoča, brezhibno urejena in ima čudovit dom ter prekrasnega partnerja. Zagotavljam vam, da bo našo mamo stisnilo pri srcu in da se ji bodo v očeh nabrale solze. Zato je pomembno, da ženske slišijo realne zgodbe o občutkih in dogodkih po porodu.«
|
