 Prof. dr. Andreju Marušiču, dr. med., spec. psih. (1965-2008) v slovo prebivalstvu v duševni stiski za spodbudo.
Najboljši Hipokratovi, Galenovi in Freudovi duhovi so radi oblečeni v temne barve. V ključnem trenutku namreč prej ali slej zdravi njihova izvedenska beseda, z lekarniško belino pa najdejo kvečjemu učinkovit odmerek, da z njim skupaj čim prej presežemo neznosen položaj »pacienta«. Manj znano dejstvo je, da je bil Andrej Marušič tudi pretanjen farmakolog odgovorno in suvereno je znal predpisati pravo kombinacijo medikamentov, ki je bila v skladu z realnimi pričakovanji in možnostmi. »Nujno se morate zdraviti tudi s tabletami,« je rekel iskreno, ko je videl mojo skepso, »ker imate tako razvito imaginacijo in domišljijo, da vam nezavedno lahko sproža nove in nove, prej neznane bolečine, tja do hude invalidnosti.
Tak je paradoks somatizacije. Najbolj nepričakovano prizadene ravno sposoben um.« Kljub zdravilom pa ostaja po Marušiču predvsem izjavljalni aparat. Ta mi je v odločni klinični praksi podal napotek, ki se danes uspešno spreminja v garaško življenjsko delo. Trnova bo še pot do ozdravljenega nevrotika, ameje Marušič prepričal, da bo šlo.
Prof. dr. Andrej Marušič, doktor psihiatrije, doktor medicinskih znanosti, magister kardiologije, diplomirani psiholog. Tudi k diplomi iz prava ga je vleklo. Kardiologije se je lotil, ker je dobro vedel, da komorbidnost pri depresijah lahko povzroči udor in zaplete v prenekaterem organu, strukturi, telesni funkciji. Pri marsikom bi akademski nazivi zveneli pompozno ali vsaj pretirano ambiciozno; pri njem je bilo vse na dlani in speto v enkratno, neponovljivo prepredeno znanje. Kakor v dobrem tekstu pričakujemo slog, dobimo pa človeka, tako je tudi v dobri klinični situaciji iščemo zdravnika, prejmemo pa tovariša, ki nam želi vse najboljše in tudi ve, kako ravnati. Slovensko okolje je tako polno deprimiranosti in samomorov, da bi v njem pričakovali vsaj sto marušičev.A jih še zdaleč nimamo toliko. Zdaj pa sploh ne oziroma so posejani malce kaotično, prikrito, po knjigah in zgodovini. Črni pes Če strnem, od koga sem se v življenju največ naučil o »histeriji«, »lenobnem črnem žolču«, Briquetovem sindromu, melanholiji, depresijah ter dostikrat nerazumevajočem okolju, ki jih obdaja, potem je to kaj nenavadna, a inspirativna druščina: Louis Althusser, Renata Ažman, Silke Bercht, Leonard Cohen, Ian Curtis, Anton Pavlovič Čehov, Vito Flaker, Michel Foucault, Sigmund Freud, Julija Kristeva, Tanja Lamovec, Bogdan Lešnik, Gustav Mahler, Dean Reed, Andrew Salomon, Miša Todorović in Andrej Marušič. Z njimi in zaradi njih poleg skrbne pomoči najbližjih lahko spet živim in delujem po najboljših močeh. Znova lahko vidim tekst kot celoto, denimo. Želim si, da ga, takšnega, kot je, prebere tudi rodbina Marušič, ki nanjo te dni mislim intenzivno in v globokem sočustvovanju spričo izgube tako nadarjenega zdravnika, psihologa, znanstvenika, izjemnega človeka.  Prof. dr. Andrej Marušič Leto 2005 mi je spodneslo tla pod nogami. Vse se je nabralo, prišlo v zajetnih paketih, sonce je postalo na mah črno, muzike ni bilo več slišati, še petja ptic ne, koncentracija in kratkoročen spomin sta šla k vragu, panični napadi so bili del vsakdanjika, utrujenost strahotna, tekst je bil samo zaporedje bolj ali manj ustreznih besed. Kričal sem in na glas prepeval, tulil v klarinet, a se nisemmogel več spraviti »gor«.O tako imenovanih telesnih težavah ne bom zgubljal besed udrtina je nemara še najustreznejši izraz za tisto, kar sem čutil od čelnega režnja skoz pljuča, vse črevesje, tja do sklepov, členkov, ledvenega dela hrbtenice in mezinca na nogi. Kakega pol leta sem se komaj vlačil od postelje do kopalnice, vsi možni specialisti so postali del vsakdanjika, na urgenci sem bil inventar, sistem je očitno sprožil edino rezervno varovalko. Začela se je totalna subjektivacija; vsa morebitna misel je lahko mislila izključno in samo še telo. Izvidi vseh mogočih, tudi najbolj zoprnih preiskav so bili izborni, sam pa sem umiral in bil do vsega ravnodušen. Ena sama velika statika v čustvovanju, nič gor-dol, vstran ali drugam. Če mi je kdo omenil besedo adrenalin, sem rekel, da ne vem, o čem govori. Ko sem čakal na odrešilni spanec, so mi skoz glavo padale smeti čudno pravilnih geometričnih oblik. Bil sem na robu oziroma kukal čezenj, »hudo in na smrt bolan «. Danes se lahko krohotam samemu sebi, toda nekoč sem na psihiatriji zahteval morfij, da bom sploh lahko prenesel strahotne, tope, zelo globoke naseljene in povsem neznane bolečine. Troje zamenjanih antidepresivov, hospitalizacija, psihoterapija, alternative, nič ni pomagalo ali pa je bilo predrago. Najbistveneje pa je, da sem se našel v absolutni brezvoljnosti. Volje ni bilo do čisto ničesar, če sem zelo natančen, volje ni bilo niti do volje še seks mi je bil odvečno, mučno dejanje, ki bi bilo samo dodatno trošilo že tako ali tako usahle potenciale organizma. Zakaj ste prišli sem k meni Po dolgih mesecih blodenj, ko se mi je vsa medicina zazdela šarlatanska in nesposobna, nasmejati pa me niso mogli niti ruski nadrealisti, sem šel do Andreja Marušiča. Zakaj ste prišli sem k meni, se je začelo klasično. Ker hočem najboljšega, sem odvrnil gladko. On pa naravnost: »No, pa ste ga dobili.« Potem sva se videla na kliniki samo še trikrat, vsega skupaj imam torej za nekaj ur gradiva.Ato ostaja kot dragocena prelomnica, ključna sekanta, ki si jo velja zapomniti za zmeraj. Dobil me je, Marušič, pri eni sami misli. Rečem lahko, da me je v svoji ordinaciji hipno desubjektiviziral, tako natančno je namreč znal diagnosticirati. Po tistem, kar mi je povedal, sem počasi znova lahko gledal nase z distanco. Moja usodna poved se je glasila: »Ne razumem, zakaj me je nevrologinja, potem ko sem ji povedal svojo zgodbo, poslala na kompjutersko tomografijo glave, ko pa je magnetna resonanca vendarle občutno manj škodljiva, pa še multiplo sklerozo lahko izključi.« Marušič je vzel list papirja in začel risati enostavno shemo tole je hipohondrija (pogost pojav pri humanističnih intelektualcih in umetnikih, mar ne?), vi pa imate nekaj drugega: hipohonder ni zadovoljen z diagnozo, vi pa niste zadovoljni z diagnostičnim postopkom; sestrična hipohondrije je somatizacijska motnja. Odkrito mi je rekel, da je to zelo trdovratna reč, »motnja Vzhoda«. Zahod v grobem psihologizira, Vzhod pa somatizira čustven konflikt rešuje skoz telesno bolečino. Strogo mi je prepovedal obiske pri zdravnikih, »študij medicine« (se pravi brskanje po spletnih straneh), in ponovil svojo znano formulo: »Po mojem je bolje imeti v okvari softver kakor hardver.« Tistega dne mi je tudi odkritosrčno povedal za svojo hudo bolezen. Ganjen sem bil, da se mi je kljub svojemu »okvarjenemu hardveru« ponudil kot dodatna opora in dal odločilen motiv za zdravljenje. Prav po psihoanalitsko je že prvikrat ugotovil resnico, da se upiram vsemu, le avtoriteti ne.
Nekoč bom ozdravljeni nevrotik Dvignil je pogled izza notesnika, dobro pomnim, sklenil roke, me pogledal globoko v oči in rekel: »Somatizacijska motnja je komplicirana zadeva, a ne verjemite internetu, da je neozdravljiva. Vse vaše telesne bolečine, senzacije in takšno so psihogene, po travmatični izkušnji so ujete v začaran krog, ki s kraja, kjer navidezno boli, nenehno javlja v možgane informacijo, da je bolečina fizična. In občutek je res povsem identičen. Poskusila bova najprej ozdraviti sočasno depresivnost, potem pa prebiti ciklus. Res bo težko, a se splača. Ne bom se spuščal v razlago, a spremembe v centrih za bolečinski prag in depresivni možgani imajo marsikaj skupnega.« Res je tako, podpišem. Odvrnil sem, da sem se odločil in bom nekoč ozdravljeni nevrotik. To je že precej, vidim tudi, da ste sproti pridno analizirali svoje počutje … Kaj pa volja, je pobaral. Precej na psu sem z voljo, sem rekel skesano. »Torej semorate spraviti na osnovno raven, da boste sploh lahko delovali in živeli.« In sem dobil uvodni koktajl poleg odrešilnega atipičnega antidepresiva še majhna odmerka antipsihotika in antiepileptika, da bi me kemija ne zalučala v serotoninski šok. Tri tedne sem lebdel kakor kje gor v miru na planšariji, potem pa sem se z razkošnim padalom spustil na trdna tla, kjer po izdatnihMarušičevih napotkih vztrajam in napredujem še zdaj. Učinkovina in odmerek sta bila, čutim, določena z največjo preciznostjo in skrbjo. Volja se je začela krepiti, z njo tudi veselje do življenja. Spomnil sem se, da je moj psihiater specializacijo opravil na najboljši kliniki v Londonu in doktoriral iz znanosti na slavnem Kraljevem psihiatričnem kolegiju, kjer je zagotovo srečal precej somatizirajočih Pakistancev, Indijcev … In očitno je zelo dobro vedel, kaj početi z menoj, »deprimiranim somatizerjem«, »Vzhodnjakom na postsocialističnem Zahodu« Sabljanje najboljši šport za humaniste Andrej Marušič je bil materialist v najžlahtnejšem pomenu izraza. Depresijo mi je razložil kot koncentrično naloženo reč, »pa tudi izzveneva koncentrično, boste videli«; zdelo se je osupljivo znano kot da je bil kdaj »tam« in na svoji lastni koži doživel natanko »isto«. Pokazal se je tudi kot mentor, torej sem v njem spoznal še vrhunskega znanstvenika. Vesel je bil moje odločitve, da sem se študijsko vrnil k antropologiji, me spodbudil in bil navdušen nad tezo, da terensko delo za začetek opravim v svojem lastnem telesu, ker za drugo še nisem sposoben. Najin poslednji stik je bil septembra lani po elektronski pošti. Odločil sem se, da na konferenci v Nemčiji podam »najin skupni terenski izsledek« oziroma referat z naslovom Somatizacijska motnja: odziv 'kulture' ali osebna regresija? Pred pisanjem mi je zelo zavezniško svetoval nekaj produktivne literature, med katero je bila tudi kopica nedavnih člankov iz medicinske antropologije in Žižkova knjiga Kako biti nihče. Referat je bil zelo toplo sprejet in je sprožil burno debato o sorodnih telesnih pojavih po svetu, od afriških »mravelj v glavi« do znamenitih japonskih »lisičjih ljudi«.
Naravnost referenčno je bilo Marušičevo kratko predavanje o telesni aktivnosti. Ker sem bil nenehno utrujen in upočasnjen, sem ga povprašal o kakem odrešilnem gibanju. »Humanisti ste divergentni misleci,« je govoril. »To pomeni, da za vas niso tek, plavanje, kolesarjenje, hoja v hribe … Pri teh dejavnostih si samo domišljate, da ste sproščeni, v resnici pa se tuhtanje nezavedno nadaljuje in drži mišičje in ves organizem v položaju, ki ne gre v korak z gibanjem. Ne sprostite se, pa če sevamto še tako zdi. Te zadeve so za konvergentne mislece, za kakšne kirurge, reciva. Najhujši primerek je zame filozof, ki se zadrogira in gre potem v planine. Kaj takšnega se nikdar ne konča dobro. Za humaniste je potreben fokus, vi se morate med sproščanjem osredotočiti, to je ugodno za vaše glave, ki so nenehno razprte navzven. Torej vse, kar zadeva chi, predvsem pa priporočam sabljanje, to je po mojem najboljši šport za humaniste.« Lekcija se je nadaljevala: »Mislite svoje lastno dihanje, to vam bo pomagalo, da se objektivizirate in boste lahko odmislili telo in njegovo bolečino.« Precej poznan in koristen obrazec, toda v fazi, ko depresija sili k subjektiviziranju, dokaj težko dosegljiv. A spet resničen čutim, vem.
Andrej Marušič je bil zunaj dvoma predvsem biologist. Toda nekega starodavnega, humanističnega kova, kar pomeni, da je bil luciden; s primerno ostrino in jedrnato retoriko je znal uvideti problem, ga nadrobno razložiti in človeka prepustiti nadaljnjemu trdemu delu s samim seboj, psihoterapevtiko in okolico: »Lahko vam pomagam biološko socialno in psihološko pa si boste morali sami.« Pri njem ni bilo pogostnega psihiatričnega kvazisočutja, amerikanarske dušne logike, mletja prazne slame. Še danes ne vem, kako se mu je posrečilo med množično ponudbo na trgu takoj najti pravi antidepresiv zame. Imel je tolikšno znanje, da je bil povsem prepričan, da je depresija povsem ozdravljiva. Ko sem mu zaupal svojo siceršnjo antipsihiatrično naravnanost, mi je odvrnil, da je ta dostikrat le ideološki konstrukt, a je bil sposoben samega sebe v isti sapi razglasiti za antipsihiatra, glede na nekatere svoje kolege, kolegice, ki »ne vedo prav dobro, kaj delajo«.
Danes dobro vem, da nima smisla trpeti in da v edinstvenem momentu po hudem »živčnem zlomu« pravo zdravilo učinkuje čisto zares in zelo opazno že po nekaj tednih. Tudi cinizem o placebu me ne prepriča več. Skupaj sva, vzemimo, ugotovila, da bi filozof Louis Althusser danes trpel manj ko svojčas, ko še ni bilo na voljo dobro usmerjenih zdravil z malo stranskimi učinki. Prav nesrečni Althusser in zelo načitani Marušič je takoj vedel, o kom in o kakšni osebni težavi govorim me je spočetka opogumil, da sem mu omenil elektrokonvulzivno terapijo (»elektrošok«), ki se ji je filozof v iskanju rešitve kdaj pa kdaj predal. Iskreno sem rekel, da raje zgubim ves našolani spomin, ko da se tako zelo mučim iz dneva v dan. »Razumem vas, tudi sam bi storil to, če ne bi bilo druge možnosti, a v vašem primeru po mojem žal ne bi pomagalo, občutkov telesnih bolečin bi EKT ne odpravila. Ko bo izzvenela depresija, boste imeli drugačno razmerje tudi do telesnih bolečin. S samodisciplino in z ustrezno dodatno terapijo se bo spremenil občutek zanje.« Spet je zadel v polno, kakor tudi tolikokrat, ko je govoril v javnosti in pisal na tehle straneh.
Lahko bi mi bil prijatelj, Andrej Marušič, tako izdatno, hitro in učinkovito se je lotil zavratne somatizacijske motnje s komorbidno depresijo. Vedoč, da je sam hudo bolan, je še kar prihajal na kliniko in opravljal svoje poslanstvo. Zdaj ga ni več med nami, jaz pa sem splezal iz najhujšega. Življenje res ni fer«. Miha Zadnikar
Izvirna novica Delo , Sobotna priloga Sobota 01. 06. 2008
Članek je last avtorja in Dela.
|
