Ministri - duševno zdravje 5 : 0

Nekje na sončni strani Alp in na prehodu med tisočletjema je živela družina lokalno dobro znanega zdravnika, v kateri je bilo pet otrok. Prvi štirje so bili fantje: Boži, Marjanček in dvojčka Duško in Andrejček, najmlajša pa je bila očetova ljubjenka Zofka. Ta se je za njegovo ambulanto še najmanj zanimala. Sinovi pa so se. Zelo. Opazovali so bolnike, ki so hodili vanjo in iz nje, in razglabljali, kaj bi lahko naredili za izboljšanje zdravja, še več kot to, kar je skoraj rutinsko počel njihov oče. O zdravju v mestu so se veliko pogovarjali tudi s sošolci in prijatelji; eni so bili iz prosvetnih družin, drugi otroci novinarjev, tretji so razmišljali podobno kot njihovi očetje, ki so delali v tovarnah. In kar nekaj je bilo takih, ki so zdravnikove sinove opozarjali, da je duševno zdravje v ambulanti njihovega očeta preprosto spregledano. Da njihov oče ni tako učinkovit, če pride na pregled gospa, ki je očitno depresivna, saj ji predpiše le nekaj proti bolečinam ali kislini v želodcu.

Da je še najhuje takrat, ko mora kdo v psihiatrično bolnišnico. Da se njihov oče tedaj prehitro pogodi s policijo, češ da je človeka zaradi neke navidezne nevarnosti najbolje spraviti čim prej na varno. Boži, Marjanček, Andrejček in Duško niso mogli ostati nedovzetni za pripombe na račun njihovega očeta. Malo zaradi adolescence, v kateri so poskušali sebe opredeliti kot drugačne od očeta, malo pa zaradi njegovega prepričanja, da je najboljši, s čimer se je ujemala tudi njegova avtokratska vzgoja. Težko mu je bilo kaj dopovedati, še posebno v zvezi z njegovo nepopolnostjo.

Prvi, Boži, ki je medtem že zrasel v Božidarja, je približno leta 1995 predlagal sošolcu, da bi njegov oče pravnik in stric psihiater spisala pismo, kako naj Božidarjev oče postane dovzetnejši za duševno zdravje v svoji ambulanti. Pristavil je še, da mu bo, ko bo spisano, pismo sam izročil ali prebral. A do leta 1998 ga oče zdravnik še vedno ni prejel, kar je pripeljalo do tega, da so se nekateri razočarani pacienti povezali z nekaj mlajšimi pravniki in pismo napisali kar sami ter ga brez Božidarjevega vpletanja odnesli zdravniku. Oče in stric Božidarjevega sošolca sta se ujezila, saj so ju prehiteli. Božidar se je medtem že odselil od doma in tisti, ki naj bi zadeve uredil, je bil zdaj Marjanček, ki je medtem odrasel v Marjana in nekako prevzel vlogo najstarejšega otroka v zdravnikovi družini. Tudi sošolci in prijatelji so ga opozarjali, da bi njegov oče moral nekaj spremeniti v odnosu do duševnega zdravja, čeprav morda pismo razočaranih pacientov le ni pravi odgovor, toda ukrepati vsekakor treba. Pismo je tedaj očetu zdravniku, brez posredovanja sinov, prebral Borut, znan kot čeden mladenič in borec za socialdemokratske vrednote. Prebral ga je samo enkrat, drugega in tretjega branja mu zdravnik ni dovolil. Marjanu vse skupaj ni bilo veliko mar, saj se je kmalu, tako kot Božidar, odpravil od doma.

Sledilo je obdobje dvojčkov Andrejčka in Duška, zdaj že Andreja in Dušana, ki sta se prezirala, hkrati pa drug z drugim prisrčno tekmovala. Morda je prav zadnje pripomoglo, da sta tekmovala tudi v tem, kdo bo kaj naredil z očetovim odnosom do duševnega zdravja. Dušan se je s socialdemokratsko ozaveščenim Borutom celo dogovoril, da bosta pismi uskladila in da bo tako največja verjetnost, da bo oče privolil tudi v drugo in tretje branje, kar bi na koncu pomenilo pridobiti vpogled v vsebino in zagotoviti spremembe, ki so jih nekateri tako težko čakali. A s tem ni bilo nič. Dušan in Borut štiri leta, od 2000 do 2004, nista našla časa za uskladitev pisma in tako dočakala, da je stvari vzel v roke Andrej, ki ne svojega dvojčka ne Boruta ni posebno cenil. V mestu so upali, da bo Andrej morda prav zaradi nasprotovanja Dušanu naposled le odpravil to očetovo pomanjkljivost in pismo spisal, mu ga prebral, prvič, drugič in tretjič, in tako zadevo spravil v red. Pa vse to skupaj sploh ne bi bilo nič posebnega, saj so bili v drugih mestih in državah že zelo znani primeri, ko je otrok opozoril svojega očeta zdravnika, da ni vse v najlepšem redu in da je marsikaj mogoče izboljšati. Andrej se je odločil, da bo poklical strica Božidarjevega sošolca, tistega psihiatra, ki je prvi pisal pismo, in ga vprašal, ali gre zaupati nezadovoljnim pacientom. Andrej je namreč dal mnogo več na stroko, zlasti na stroko svojega očeta – medicino. Stric Božidarjevega sošolca mu je odgovoril, da je kar nekaj vrstic nezadovoljnih pacientov popolnoma odveč in da po nepotrebnem jezijo gospoda očeta. Da se lahko zadovoljita z mnogo blažjim pismom, ki bo sicer ponujalo nekaj sprememb, a spet ne preveč. Po dolgem čakanju in željah, da bi se sploh kaj spremenilo, so se celo nezadovoljni pacienti nekako strinjali, da se kaj izbriše, samo da bi se zadeva že prebrala, in to trikrat, in tako postala dokončna: »Saj je že vendar ducat let, odkar smo se začeli meniti o pismu, a o njem še vedno ni ne duha ne sluha.« »Še tisto Borutovo pismo se je medtem izgubilo. Saj niti Borut ne ve več, da je kdaj obstajalo,« so se menili po mestu in čakali, da Andrej dokončno spelje zadevo, kot je že nekaj časa obljubljal. In res je tako kazalo. Pismo je bilo namreč tik pred prvim branjem že razposlano naokrog, če bi še kdo kaj dodal, odvzel, saj veste, da bi dobili občutek, da smo vsi del nečesa novega na področju duševnega zdravja.

In ko se res nič več ne more zgoditi, se prav na sončni strani Alp lahko najde spet priložnost za zaplet, za odlašanje s tako dolgo pričakovanim pismom. Andrej mora nenadoma od doma kot četrti zapored. Ostane le še Zofka, in čeprav o očetovi ambulanti ne ve veliko (prizna, da niti ne ve, kje natančno je), se odloči vse, skupaj z Andrejevim (ali bi bilo primerneje napisati Božidarjevim, Marjanovim in Dušanovim) pismom vzeti v svoje roke. Nekaj mesecev si ga ogleduje, gre z njim na obisk v glavno mesto, da bi ga nabrusila, saj so tam taka pisma že zdavnaj prebrali svojim očetom. Kolegi in kolegice jo pohvalijo, da se ga je odločila prebrati tudi sama. Vrne se domov, skliče vse zainteresirane kar v bližnjem Monsu in med drugim spregovori o pismu glede očetovega odnosa do duševnega zdravja. Tako nekako: »Ja, v Evropi se jim zdi to močno pomembno področje, a povem vam, da leta 2008 tega pisma še ne bom prebrala očetu!«

prof. dr. Andrej Marušič, dr. med, univ. dipl. psih.

Zofka je bila najmlajši otrok in po njenem neizogibnem odhodu od doma so se ljudje v mestu začeli spraševati, kako naj njihovo pismo že vendar priroma do gospoda zdravnika. Ta je še naprej zelo dobro šival rane, izpiral želodce, odčitaval EKG, posluha za svojce ljudi s shizofrenijo in depresivne pa ni in ni imel. Kot bi šlo za manj pomembne bolnike. Ko so že skoraj obupali, da mu pisma pred upokojitvijo nihče ne bo prebral, se je nenadoma razvedelo. V rumenem tisku je pisalo. Imel je še enega otroka. Nezakonskega! In ta se je ravno odpravljal k biološkemu očetu, da bi se mu predstavil. Mati mu je naposled dala naslov. Pa ne le to. Dala mu je tudi pismo, ki ga je spisala kar sama, medtem ko se je zaradi depresije zdravila v umobolnici. Že dolgo od tega, a saj se med tem v Sloveniji še ni nič spremenilo na boljše.

prof. dr. Andrej Marušič, dr. med, univ. dipl. psih. - nacionalni koordinator za duševno zdravje pri Svetovni zdravstveni organizaciji


zvirni članek objavljen v Sobotni prilogi Dela 2. februarja 2008
Članek je last avtorja in Dela.