Starševska avtoriteta

Ja, kje so tisti dobri stari časi, ko je zadostovalo, da je mama (ali oče) na otroški ZAKAJ MORA TAKO BITI? odgovorila: ZATO, KER SEM JAZ TAKO REKLA! In je obveljala mamina ali očetova.

Za starše so bili to menda zlati časi, vsaka nova generacija otrok pa je "nesramna, nevzgojena,  ne spoštuje starejših...". O tem tožijo že od stare Grčije naprej.  Največkrat je slišati,  da starši nimajo več nikakršne avtoritete – o tem se pritožujejo tako starši kot učitelji, pa tudi od vseh mogočih družbenih inštitucij je slišati take tožbe..

Kdo, za vraga, pa je vzgojil take mulce? Dragi moji, mi smo jih, starši.  Torej z vsem kritiziranjem otrok najbolj kritiziramo sebe.

Ponavadi se začne povsem nedolžno.

Z vprašanjem: "Kdaj moram biti doma (z igrišča, zabave...)?"  Glede na starost otroka ali mladostnika in dnevni čas je razpon odgovora od: do kosila, do teme ali pa recimo dol polnoči.  Mlada oseba se bo nemudoma uprla: "Zakaj tako zgodaj? Jaz bi raje do polnoči (če je postavljena ura na primer deset)! Vsi bodo tam do takrat," še doda.  

V tem trenutku se starši znajdemo na razpotju.  Krajša pot je: "Ker sem jaz tako rekel/rekla! Če ti to ne zadostuje, potem sploh ne greš ven."  Pogajanje se je končalo preden se je sploh začelo.  Mulci se na to odzovejo le na dva načina.  Prvi je ta, da nas grdo pogledajo in so doma ob deseti uri, drugi pa ta, da pridejo domov prepozno. Vedo sicer, da bodo kaznovani, vedo pa tudi, da bo kazen, kakršnakoli je že, minila, torej so navzlic vsemu z uporom dosegli svoje.

Andreja Pšeničny, univ. dipl. psih.

Poglejmo, kako enake situacije izgledajo takrat, ko smo odrasli. Imamo nujno zadevo, ki jo lahko opravimo le med delovnim časom. Pridemo k šefu in ga zaprosimo za dovoljenje za izhod.  Najmanj, kar bo šef od nas zahteval, je pojasnilo, zakaj moramo ven in se na osnovi tega odločil, ali na bo dal dovoljenje.  Lahko pa se nam zgodi, da bo enostavno rekel: "Ne dovolim vam!"  Brez pogajanja.  Bolj verjetno bo uporabil "splošne" argumente: "Če dovolim tokrat vam, bom moral drugič vsem." Ali kaj podobnega. Lahko pa bo rekel: "Če imate na voljo še kaj prostih ur, jih uporabite po svoji presoji."  V prvem primeru boste užaljeno obsedeli na svojem delovnem mestu. V drugem primeru boste morda brezplodno skušali dokazati, da enkraten izhod ne pomeni razpada delovnega sistema. V zadnjem primeru pa boste imeli možnost, da sami vplivate na okoliščine.

In tukaj je bistvo. 

Starši imamo moč. Tako, kot jo imajo šefi na delovnem mestu.  Moč jim daje sama pozicija. Lahko dovolijo ali prepovedo.  Ali to pomeni, da imajo tudi avtoriteto?  Ne.  So v avtoritarni poziciji, kar pomeni, da imajo možnost uporabiti moč, ki jo nosi položaj: "Ne dovolim!" in jih bodo morali tisti, ki so jim podrejeni (zaposleni ali otroci), brezpogojno poslušati.  Avtoriteto dobilo šele,  če navzlic moči, ki jim jo daje položaj, uporabijo tehtne, realne argumente, ko postavijo trditev, zahtevo ali prepoved.  In znajo sprejeti tudi tehtne nasprotne argumente.  Verjemite ali ne, največ avtoritete prinese človeku stavek: "V tem primeru imate vi prav."

Zakaj torej veliko ljudi raje uporablja argument moči namesto moči argumenta? Ker je to na videz krajša pot. Ker daje lažen občutek "avtoritete".  Dokler se ne srečajo z nekom, ki mu položaj daje večjo moč. Tukaj pa je konec njihove moči, saj se niso naučili argumentirati svojih razlogov, braniti svoje "pozicije". Do zdaj jim tega ni bilo treba, saj so imeli opravka s šibkejšimi.

In kako se taki ljudje vedejo, ko naletijo na nekoga, ki operira z argumenti?  Najprej skušajo preprečiti, da bi do pogovora sploh prišlo: "O tem sploh nima smisla razpravljati!" Če jim to ne uspel, začnejo ponavljati svojo trditev: "Veseeno je tako, kot pravim jaz!", protiargumente pa preprosto preslišijo, kot da niso bili sploh izrečeni ali zapisani. Vedejo se tako kot tisti, ki si zatisnejo ušesa in oči.  Počakajo, da mine, ali pa prekinejo argumente s stavkom: "To me ne zanima!" In ponovijo svojo prvotno trditev. Če še to ne zaleže, ponavadi proglasijo sogovornika za neumnega, ker se s tem sploh ubada.

Spet se vrnimo v otroštvo.

Najprej otroci slišijo: "Ne dovolim!" Nato sledi: "Zakaj spet trmariš, ko veš, da ti ne dovolim?" (preprečevanje) Nadaljuje se z: "Pa kaj potem, če drugim lahko? Boš tudi ti skočil/a v vodo, če bodo drugi?" (ponavljanje istega) Konča se z naukom: "Mularija misli, da ima vedno prav. Ko bodo odrasli, mi bodo hvaležni za to!" (izničenje sogovornika).  Kaže, da so se avtoritarni odrasli že pri svojih starših naučili vrstnega reda ignoriranja argumentov...

Vsi si želimo, da bi nas sogovornik slišal in upošteval, kakor si tudi želimo, da bi znali braniti svoja stališča in zahteve.  Ne želimo si znajti v situaciji, ko nas ne upoštevajo. Boleče in mučno je. Prav tako sem prepričana, da tega ne želimo našim otrokom. Vendar pa bodo enako nemočni pred tistimi, ki nastopajo s pozicije moči, kakor smo sami, če jim skozi otroštvo ne bomo omogočili, da se naučijo, kako se pogajati za svoje pravice.  Da se sploh lahko začnejo pogajati in da se morajo potruditi, da poiščejo prave razloge.

Že, že, bodo rekli starši. Kaj pa dolžnosti otrok? Kaj mi nimamo pravice, da od otrok tudi kaj zahtevamo? Seveda imamo. Skozi odgovorno uveljavljanje pravic jih bomo naučili tudi njihovih obveznosti. Naučili jih bomo moči dogovora. Recimo: "Dovolim ti biti dve uri več s prijatelji, vendar moraš pred tem narediti vse naloge."  Če se otrok svojega dela dogovora ne bo držal (svojih obveznosti!), mirno lahko rečemo: "Zdaj pa ne greš ven." Otrok bo imel morda dolg nos, vendar bo natančno vedel, zakaj mu ne dovolimo.  In se bo bolj malo pregovarjal, morda bo poskusil, ampak zagotovo z manj moči, kot brez tega. Na starših pa je, da v tem primeru vztrajamo in tako pokažemo na vzročno – posledično povezavo med dolžnostjo in pravico.

Še en argument je slišati: "Kaj pa spoštovanje do staršev? Moram res prav vse pojasnjevati do onemoglosti?" Spoštovanje, dragi moji, nam ne pripada samo po sebi, ker imamo določeno pozicijo (starši ali šef). Spoštovanje si ustvarimo s svojim ravnanjem. Pa tudi s tem, da spoštujemo otroka in njegove tehtne argumente. Tako ga bomo z lastnim vzgledom naučili, da si tudi takrat, ko nisi v poziciji moči (kar otrok ni), vreden spoštovanja.  In nas bo spoštoval tudi takrat, ko bo odrasel in nad njim ne bomo več mogli uveljavljati svoje volje, pač pa nas bo poslušal zato, ker bomo znali morda povedati pametne argumente.

Če ne bomo ravnali tako, bomo vzgojili ali otroke brez lastne hrbtenice ali samovoljne upornike. Prvi bodo pritrdili vsemu, kar bo izrekla oseba, ki bo imela realno ali navidezno "pozicijo avtoritete" in sploh ne bodo razmišljali, ali ima je povedala kakšen argument za svoje resnice.  Ker bodo naučeni, da argumenti in dejstva ne štejejo nič, če jih nekdo ni pripravljen poslušati. Sami pa bodo tam, kjer se bodo "čutili močne", brez argumentov uveljavljali svojo premoč. Kimali bodo učiteljem, šefom, partnerjem in uveljavljali svojo moč nad svojimi otroci (morda celo nad svojimi ostarelimi starši...). Drugi pa bodo skušali uveljavljati svojo voljo za vsako ceno, ne glede na posledice zanje ali za druge in ne bodo prevzemali nikakršne odgovornosti za svoje postopke. Upirali se bodo vsemu, tudi tistemu, kar bi bilo njim koristno, samo zato, ker je to izrekla "avtoriteta". Oboji pa bodo zaradi svoje togosti povsem brez moči tam, kjer se bo potrebno z argumenti boriti za karkoli, tudi zase.  Prav tako pa bodo brez moči pred vsemi, ki ravnajo enako kot oni.

In vse skupaj se konča z nezadovoljstvom nad življenjem obrekovanjem  ter "šimfanjem" čez šefe in državo, zakaj ne čez ves svet, pa tudi čez nemogočo mularijo.

Andreja Pšeničny, univ. dipl. psih.,
Inštitut za razvoj človeških virov

Izvirni članek objavljen v reviji VIVA -->>