|
 SKODELICA KAVE ALI POT V PEKEL JE TLAKOVANA Z NAJBOLJŠIMI NAMENI
Pred nekaj dnevi sem preklapljala televizijske programe in se ustavila na Showu Ricky Lake. Običajno take oddaje preskočim, tokrat pa sem se ustavila, ker mi je pozornost pritegnila izmenjava besed med materjo in njeno odraslo hčerjo. Zaslišala sem stavek:
»Sprejmi že enkrat, da sem odrasla in ne vmešavaj se več v moje življenje! Če tega nisi pripravljena storiti, bom prekinila stike s teboj!«
Publika v studiu je zaploskala.
Nisem prepričana, da bi tudi pri naši, slovenski, publiki hči požela tako odobravanje. Bojim se, da bi se zgodilo celo obratno, da bi publika podprla ubogo mater, ki hoče svoji hčeri samo najboljše.
Živimo v majhni državi, ki jo danes po najdaljši diagonali lahko prevozimo v slabih treh urah. To pomeni, da so starši in njihovi odrasli otroci prostorsko največ toliko narazen, večina pa še mnogo manj.
Psihološka razdalja pa je v večini primerov še manjša.
Spomnim se obdobja pred par desetletji, ko je vsak Slovenec, ki je kaj dal nase, gradil svojo hišo. Te hiše so bile praviloma najmanj dvostanovanjske, pa še mansarda je bila na vrhu popolnoma prazna. Najprej so dokončali tisti del hiše (običajno nadstropje), v katerem so vsi živeli, dokler so otroci odraščali. Pritličje naj bi kasneje uredili v stanovanje enega otroka, mansardo pa za drugega, ki naj bi se po smrti staršev preselil v nadstropje (znamenita slovenska družina z dvema otrokoma).
 Potem se je skoraj praviloma dogajalo to, da je hiša ostajala leta in leta nedokončana. Zaradi velike kvadrature jo je bilo drago ogrevati, pa so se ogrevali samo osnovni prostori, pa še ti ne ravno razkošno.
Otroci so potem zaradi šolanja odšli od doma, najeli sobe in stanovanja in pogosto tudi po končanem šolanju ostali podnajemniki, ker so si našli službo drugje.
Velike hiše so samevale, starši so še leta in leta plačevali kredite za stroške gradnje. Otroke so znova in znova vabili domov, češ, zakaj plačuješ najemnino, če imaš doma celo nadstropje, ki si ga moraš samo urediti. Marsikdo od odraslih otrok je nekaj časa razmišljal, se naveličal iz meseca v mesec plačevati nekaj, kar ne bo nikdar njegovo, stanovanjski krediti pa niso bili ravno poceni. Zato so raje vzeli kredit za adaptacijo in se (najpogosteje z novo družino) naselili doma.
Odšli so skoraj kot otroci, vrnili so se kot odrasli ljudje s svojim življenjem. V očeh staršev pa so še vedno ostali tisti odraščajoči otroci, ki so jih takrat pustili do doma.
In potem so se začele težave v raju.
Starši so prepričani, da so za svoje otroke poskrbeli po svojih najboljših močeh, saj so jim dali bivališče. Otroci bi jim morali biti za to hvaležni in se obenem – kot hvaležni otroci – prilagoditi načinu življenja pod skupno streho, saj so se straši tako žrtvovali zanje, da so postavili hišo, v kateri lahko zdaj živijo.
Vsi smo že kdaj kot otroci od svojih staršev slišali znameniti stavek: »Dokler si pod mojo streho, se boš ravnal po mojih pravilih.«
Od tu potem seveda izhajajo zgodbe o nemogočih taščah, ki se vtikajo v vse ter o maminih sinovih ali hčerkah, ki se jim ne znajo ali nočejo upreti. Kako pa naj se jim uprejo, če živijo pod njihov streh?.
Sledi seveda znameniti nasvet vseh dobronamernih prijateljev in svetovalcev (tudi tistih, ki so to po poklicu):
Odseli se. Pojdi na svoje.
Naravnost fantastično. Potem, ko so mlade družine že vzele vse mogoče kredite za urejanje stanovanja v hiši staršev, jim ostanki dohodkov ne zadoščajo niti za plačevanje podnajemniškega stanovanja, kaj šele za nakup novega.
Potem se veselo grizejo do konca svoji skupnih dni.
Če se kdo od tamladih ojunači in predlaga staršem, da bi prodali skupno hišo in kupili dve ločeni stanovanji, sledi popolna drama z vzbujanjem občutkov krivde pri nehvaležnih tamladih. Približno takole:
»Midva sva vse življenje garala, da sva za vse postavila tole hišo. A zadaj pa se bova na stara leta, ko sva vse naredila za vas, otroke, še morala izseliti iz nje? Očitno komaj čakate, da umreva!«
Če je vse skupaj dovolj hudo, se nekatere mlade družine vendarle odločijo, da gredo za vsako ceno na svoje, pa čeprav v bistveno slabše pogoje. Potem seveda sledi naslednji očitek:
»Ti si nehvaležen(na)! Vse življenje smo garali zate, zdaj, ko smo postali stari in bi potrebovali tvojo pomoč, nas puščaš same. Kdo pa bo vzdrževal to ogromno hišo? Midva jo s svojo penzijo ne moreva!«
Pa smo spet na začetku.
Koliko nesebičnosti je v pomoči, ki jo starši ponujajo svojim odraslim otrokom? In koliko preračunljivosti in patologije?
Poglejmo drugačno situacijo:
Odrasel otrok, ki je sicer povsem samostojen, se znajde v težavah. Potem sledijo podvariante:
- Otrok ima svojega partnerja, ki mu stoji ob strani in pravzaprav razen obzirnosti in prijaznosti ne potrebuje kakšne posebne pomoči. V tem primeru se straši čutijo odrinjeni, zganjajo paniko, da se jim prikriva pravo stanje, saj so vendar oni pripravljeni vse narediti za svojega otroka. S svojo veliko skrbjo dušijo svojega odraslega otroka in njenega (njegovega) partnerja. Če se jim postavi meja, češ, saj bova zmogla sama, so prizadeti. Če se odklanja njihova vsiljena skrb in pomoč, so seveda spet žrtve, saj bi oni naredili vse, pa jim ni dovoljeno. Potem se vse skupaj združi v znani stavek:
»Ti ne veš, kako jaz (midva) trpim, ker imaš ti težave!«
Ta stavek se ponavlja, dokler odrasli otroci ne podležejo občutku krivde in spustijo zaskrbljene starše nazaj v svojo zasebnost ali pa rešijo težave, v katerih so se znašli. Če jih ne morejo rešiti v doglednem času (kot se zdi staršem primeren za rešitev take težave), na koncu otroci običajno prisežejo, da je vse v redu in veselo lažejo. Naslednjič niti ne povedo več, da imajo težave. - Druga možnost, ki je skoraj enako pogosta, je ta, da odrasel otrok v kriznem času nima partnerja in v resnici potrebuje pomoč (ja, tudi to se lahko zgodi!). Če to pove staršem, bodo seveda takoj ponudili svojo pomoč. Ampak…
Najmanj kar je, jo bodo pospremili s stavkom:
»Fant moj (dekle moje) ( ki je lahko star-a tudi 40, 50 let), kaj ti je bilo tega treba! Če bi ravnal-a drugače, se ti kaj takega ne bi zgodilo! No, pomagali ti bomo, kolikor je seveda v naši moči, vendar…« sledijo pogoji, pod katero so pripravljeni dati svojo pomoč. Ali pa vsaj cela vrsta očitkov, kaj vse so otroci sami krivi, da so se znašli v krizni situaciji.
Hujša stopnja je naslednji začetek:
»A zdaj smo ti pa mi dobri? Zakaj pa nas nisi prej poslušal-a? Saj smo ti rekli! Pomagali ti bomo, če…« Ne glede, v kakšen celofan je zavito nadaljevanje stavka, gre v bistvu za eno in isto. Pomagali ti bomo, če boš živel tako, kot mi mislimo, da je prav! Pika. Sprejmi ali pusti. Seveda pa starši spet trpijo, ker so prisiljeni na stara leta pomagati svojim odraslim otrokom, za katere so tako ali tako večino svojega življenja garali.
Hvala bogu, da imamo tudi prijatelje. Za marsikoga so starši zadnja institucija, pri kateri so pripravljeni zaprositi za pomoč.
Podvariant je še veliko. Vse skupaj pa imajo en skupni imenovalec:
Cankarjevo znamenito črtico Skodelica kave. Mati prinese sinu kavo, ki jo sicer ima rad, a je v tistem trenutku ne želi in ne potebuje. Mati je seveda prizadeta – svetloba ugasne na njenem obrazu –zato odrasel sin z opravičilom sprejme v tistem trenutku neželeno darilo.
Torej:
Spoštovani starši odraslih otrok!
Če vas vaš odrasli otrok ne zaprosi za pomoč v krizni situaciji, potem ga pustite pri miru! Zadnja stvar, ki jo potrebuje, je občutek, da je še vas prizadel s svojimi težavami, pa čeprav te nimajo niti najmanjše zveze z vami. Če že morate trpeti, s tem dodatno ne obremenjujte vaših otrok, ki imajo dovolj dela z reševanjem svojega problema. Vaše trpljenje ob tem je vaš problem!
Če vas odrasel otrok zaprosi za pomoč, imate pravico od govoriti z Da ali z Ne.
Tudi do NE imate pravico, celo brez argumenta, preprosto NE. Obe strani sta odrasli. Če odgovorite z ne, vaš odrasli otrok nima pravice zahtevati niti pojasnila. Vi pa nimate pravice »trpeti« ob otrokovih težavah. Lahko mu jih sicer privoščite, ampak to tudi, prosim, držite zase.
Če pa je vaš odgovor DA, potem pa naj to pomeni, da mu ali ji boste pomagali TAKRAT, KO TO POTREBUJE IN NA NAČIN, KOT GA POTREBUJE! Ne pa tako, kot vi mislite, da je prav! Ali pa samo tisto, kar po vaši presoji vaš odrasli otrok potrebuje! V takem primeru boste naredili manj škode, če boste rekli: Ne, ne bom ti pomagal!
Obstaja še tretji možni odgovor: POSKUSIL BOM POMAGATI. Ta je morda še najbolj pošten, če seveda spet ni povezan s postavljanjem pogojev. Obe vpleteni strani se tako zavedata, da bodo starši pomagali, če bo to v njihovi objektivni ali subjektivni moči. Pa nič več. Kar je pošteno do obeh strani, otrok in staršev.
V nasprotnem primeru se vam, dragi starši, lahko zgodi, da se bodo vaši otroci, ko boste vi potrebovali pomoč, vedli do vas tako, kot se vi v tem trenutku do njih. Pa bi to res želeli?
Saj veste, kar se Janezek nauči, to Janez zna.
.
Andreja Pšeničny
Izvirni članek objavljen v reviji VIVA -->
|
