|
Stran 1 od 2  ALI ZMOREM BITI BOG?
Vsakič, ko slišim nasvet: "Če ti je kdo storil kaj hudega, mu moraš odpustiti, sicer boš s sabo prenašal breme, ki bo škodovalo samo tebi," se mi vsi lasje postavijo pokonci. Vsakogar, ki mi podeli tak nasvet, vprašam, ali mu je že kdo pošteno opraskal avto na parkirišču in ali je temu nerodnežu rekel: "Nič hudega, odpuščam vam." Najverjetneje ne. Navadno zahtevamo zavarovalniški kupon ali poplačilo gmotne škode (izgube), ki je pri tem nastala. Ali nas je v tem primeru že kdo opomnil, da bi bilo za nas vendarle dobro, če bi mu odpustili? Za kaj takšnega še nisem slišala.
Zakaj nas "dobronamerni" prijatelji ob hudi osebni travmi, ki nas pošteno prizadene in nam navadno zapusti dolgoročne posledice, zasipajo s tovrstnimi nasveti? Menim, da iz dveh razlogov. Prvič, ne vedo, kaj naj rečejo in kako naj nam pomagajo. Drugič, naveličali so se nas poslušati, kako vedno znova obujamo bolečino.
Če bomo kot odrasli v navzočnosti prijateljev obujali bolečino in prizadetost zaradi telesnega, duševnega ali spolnega nasilja, zlorabe temeljnega zaupanja ali čustvene prikrajšanosti (iz otroštva ali odrasle dobe), bomo prej ali slej slišali tole: "Odpusti jim že enkrat in pojdi naprej. S tem ko to kar naprej premlevaš, škoduješ samo sebi." Ta nasvet vsebuje najmanj tri sporočila:
- Ne vem, kako naj ti pomagam, ker s tem nimam nobene izkušnje.
- Nočem poslušati o tem, ker sem sam potlačil podobna doživetja, ki se jih nočem spominjati.
- In še najpomembnejše: Ne razumem, kaj si s tem pravzaprav izgubil, zato se mi zdi tvoje žalovanje pretirano.
Otroci kaznujejo
Nisem še slišala otroka, ki bi vrstniku, ki mu pripoveduje o boleči izkušnji, rekel: "Odpusti!" Otroci si med seboj pomagajo tudi tako, da - vsaj v domišljiji, če že ne zares - kaznujejo tistega, ki je povzročil bolečino. Zagotovo smo že videli majhnega otroka, ki mami jezno zabrusi "Glda mamica!" ali jo celo poskusi udariti (v primeru, da je bil že kdaj kaznovan z udarcem). Mama ali okolica se zgroženo odzove: "Tako ne smeš govoriti!/Mame ne smeš udariti!" (ne smeš se maščevati). Zagotovo smo bili že priča dogodku na otroškem igrišču, ko otrok vzame igračo drugemu otroku. Oškodovani otrok jo najprej skuša vzeti nazaj, če mu to ne uspe, pa si prizadeva, da bi jo vzel kakemu drugemu otroku (s tem hoče nadomestiti izgubo). Če mu ne uspe niti to, plane v užaljen in jezen jok. Seveda ga znova podučimo, da drugim ne sme jemati njihovih stvari. Izgubljeno igračo poskušamo nadomestiti (jo dobiti nazaj ali kako drugače) in s tem potolažiti prizadetega otroka. Včasih to celo pospremimo z vzgojnim naukom: "Nauči se paziti na svoje stvari!" Igrače pa ne nadomestimo, ne glede na to, ali je bil otrok res kriv za izgubo.
Odrasli odpuščamo
Odrasli smo polni tovrstnih (neuporabnih) nasvetov o odpuščanju, ki bi se, prevedeni v jezik otroškega igrišča, glasili: "Resda ni prav, da ti je vzel igračo, toda če je ne moreš dobiti nazaj, mu moraš oprostiti in pozabiti nanjo." Skratka, ko zaslišite ta stavek, je čas, da poiščete psihoterapevta in z njim predelate boleče izkušnje, prijatelje, ki vam delijo tovrstne nasvete, pa vprašate, ali bi vam kar odpustili, če bi jim odpeljali avto - in ali bi nanj mirno pozabili. Najbrž ne.
Lažno odpuščanje
Ljudje, ki trdijo, da zmorejo odpustiti tudi tedaj, ko nastane trajna škoda, navadno lažno odpuščajo. Negativnih čustev ne izbrišejo (brez soočenja z njimi to ni možno), ampak jih spremenijo v tako imenovano "nevrotično ideologijo" (ker odpuščam, sem dober, on pa bo za dejanje prej ali slej kaznovan, saj je slab) ali narcistično samopoveličevanje (ker zmorem odpustiti, sem boljši od drugega).
V resnici gre pri takšnem odpuščanju za nezmožnost, da bi se soočili:
- s seboj in z lastnimi občutki (najbrž si jih nismo pripravljeni priznati, kajti "dober človek" ne sovraži, ni maščevalen, ni jezen na starše …), a tudi z morebitno soodgovornostjo za okoliščine;
- z osebo, ki nam je povzročila izgubo (ker nas je strah zahtevati ali se boriti - ali pa zato, ker se bojimo, da bomo to osebo izgubili, če bomo od nje kaj zahtevali).
Starogrški in drugi bogovi
Ali veste, zakaj so starogrški bogovi nesmrtni? Ker so brez potreb. Če ničesar ne potrebuješ, nisi za nič prikrajšan, ne izgubiš ničesar. Če ničesar ne izgubiš, ne žaluješ, ne čutiš čustvene bolečine. In če te ne boli, se lahko razumsko odločiš, ali boš nekoga kaznoval za tisto, kar je storil, ali pa mu boš oprostil. Za to moraš vedeti, da imaš moč in nadzor. No, vsaj bogovi so imeli oboje. Lahko so kaznovali smrtnike, jih prisilili, da so popravili škodo - ali pa jim oprostili. Na osnovi tega, koliko smrtnikov (a tudi bogov in polbogov) se je znašlo v težavah, če niso ustregli božji volji, bi lahko rekli, da niso bili ravno radodarni z odpuščanjem. Navadno so za to zahtevali opravljanje posameznih nalog (odpravljanje škode). Nekaterih tudi za večno - saj se menda spomnite Sizifa. In četudi so bili bogovi vsemogočni in bi potemtakem lahko izbrisali svojo jezo, saj niso bili zares prikrajšani (ker niso imeli potreb).
|
Idealiziranje samega sebe
Zato raje poiščemo opravičilo zase (jaz sem boljši) ali za drugega (nemočen, neveden je – torej slabši od mene). S tem pravzaprav pričakujemo, da bodo to osebo namesto nas kaznovali drugi (nisem maščevalen človek, vendar je takšno dejanje slabo in prej ali slej …) ali da nas bodo, ker smo "dobra" žrtev, drugi ščitili ali celo nadomestili škodo (nestvarna pričakovanja). Izgubo samospoštovanja nadomeščamo z idealiziranjem samega sebe. To nekaj časa sicer gre, vendar na koncu navadno pripelje do zagrenjenosti. Zavedati se moramo še nečesa: kaznovanje ne nadomesti izgube. Kaznovanje je pravzaprav skrajni izhod in izraža nemoč, ki je posledica tega, da izgube nikakor ne moremo nadomestiti.
Ker nisem bog, svojih čustev ne morem izbrisati. Zato tudi nisem pripravljena odpustiti izgube osebi, ki jo je povzročila, če nimam možnosti, da izgubo vsaj delno nadomestim. Odpustim lahko samo tisto, kar mi ni povzročilo trajne škode.
Bolečina, ki ostaja
V čem je razlika med bolečino ob izgubi, ki sčasoma otopi in mine, ter izgubo, ki ostaja? Predvsem v tem, kako nam je uspelo opraviti z jezo in nemočjo, ki se skrivata v njej. Če nam je to, kar smo izgubili, uspelo ustrezno nadomestiti, jeza prej ali slej mine. Za čustvene rane ni zavarovalnic, ki bi nadomestile škodo. Največkrat si lahko pomagamo sami, in sicer tako, da izgubo nekako "nadomestimo".
Če nas zapusti poslovni partner, se bomo zagotovo potolažili, če najdemo novega, nemara še boljšega partnerja ali če tudi po njegovem odhodu uspešno vodimo podjetje. Stvari so bolj zapletene, če partner povrhu zlorabi svoja pooblastila, nam odpelje stranke ali nas okrade. To ne povzroči samo gmotne škode, ampak načne tudi naše zaupanje v ljudi, najbrž tudi vsaj del samozaupanja in samospoštovanja (zakaj zlorabe nismo preprečili, zakaj tega nismo videli vnaprej …). Pri nadomeščanju škode in oblikovanju novega zaupanja nam najbrž ne bo veliko pomagalo, če osebi, ki nas je zlorabila, mirno "odpustimo". Po vsej verjetnosti bomo najeli odvetnika, ki bo poskušal povrniti škodo v obliki odškodnine, ali celo vložili kazensko ovadbo. Uspelo pa nam bo, če bomo na sodišču dokazali, da s svojim ravnanjem nismo sami omogočili nastanka izgube (če pustimo odklenjen sef, obstaja večja verjetnost, da ga bo kdo izpraznil) in da je škoda realna. Če nam to uspe, si bomo verjetno povrnili vsaj nekaj (samo)zaupanja, a tudi samospoštovanja. Jeza in prizadetost bosta zagotovo manjši, ko bomo dobili zajetno (gmotno) odškodnino. Do čustvenega "odpuščanja" bo torej prišlo kar samo po sebi, vendar šele takrat, ko bomo prevzeli nadzor nad položajem. Izkušnje pa zagotovo ne bomo pozabili, ampak se bomo najbrž naučili bolje varovati.
|
