|
Stran 1 od 3  Dr. Zoran Milivojević, zdravnik, psihoterapevt, komunikolog, diplomirani transakcijski analitik, trener in supervizor Mednarodnega združenja za transakcijsko analizo ter predavatelj na Univerzi Sigmunda Freuda na Dunaju, že devetnajst let živi na relaciji Novi Sad-Ljubljana. Tudi v tistih najbolj mračnih dneh naše bližnje zgodovine, ko so le redki njegovi sodržavljani lahko zapustili domovino, je skozi Madžarsko prihajal v Slovenijo. Pregovorno hladni Slovenci so ga zmeraj sprejeli odprtih rok, tisti, ki so sedli na njegov terapevtski stol, so mu odprli srce. Milivojević je avtor številnih knjig, ki sodijo med prodajne uspešnice tudi pri nas.
Psihoterapija in razumevanje čustev,Formule ljubezni in Emocije so v kratkem času doživele kar nekaj ponatisov, njegovo najnovejšo knjigo, Igre koje igraju narkomani (Igre, ki jih igrajo narkomani), pa lahko za zdaj berejo samo v Srbiji, kjer je izšla. Dr. Milivojević se službeno veliko ukvarja s čustvi. Tudi s tistimi, ki jih doživljamo na delovnem mestu, na katerem Slovenci po raziskavi Evropske fundacije za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer preživimo čedalje več časa.
 dr. Zoran Milivojević
Zdravo delovno okolje je tisto okolje, v katerem se ljudje dobro počutijo in kjer so spoštovani in cenjeni. Sočasno je to okolje, ki spodbuja doseganje delovnih rezultatov. Mislim, da je to dobra definicija.
Se je v tranzicijskem obdobju to okolje spremenilo? Je res postalo manj prijazno?
Seveda se je spremenilo. Razlika med socializmom in kapitalizmom je namreč v motivaciji. Kadar govorim o teh stvareh, rad uporabim primer mame. Socialistična država je mama, ki brezpogojno ljubi svoje otroke. Poskrbi za njihovo zdravstveno oskrbo, jih šola in jim, če pridejo na vrsto, celo da stanovanje. A ta mati ima mnogo otrok, in je zato revna. Kapitalistična država pa je bolj kot mati mačeha. Ona ljubi bolj pogojno. Zanjo si dober samo, če delaš in upoštevaš dogovorjena pravila igre, drugače je ne zanimaš. Dodatni motivator v kapitalizmu pa je strah. Kapitalizem temelji na strahu. Dober dokaz za to je Amerika, kjer imajo ljudje sicer hiše, avtomobile in druge dobrine, a imajo tudi velike kredite, in se zato zelo dobro zavedajo, da ne smejo narediti nobene napake, ker se lahko njihov svet čez noč sesuje v prah. Vedo, da lahko v treh tednih ostanejo brez hiše in pristanejo dobesedno na cesti.
Pri nas sicer še nismo tako daleč, a najbrž lahko rečeva, da tudi v Sloveniji ljudje počasi že občutijo strah pred prihodnostjo?
Mislim, da ga res, in zato delajo več, dlje in bolj intenzivno. Zato je kapitalizem kot sistem lahko produktivnejši od socializma. Tranzicijski narodi pogosto menijo, da je kapitalizem isto kot socializem, samo da ima še nekaj več. Pri tem pa ne dojamejo, da kapitalizem daje človeku manj kot socializem.
Česa je Slovencev še strah, če sklepate po odgovorih iz svoje ambulante?
Slovenci se bojijo istih stvari kot vsi drugi. Ljudje so ustvarili civilizacijo, da bi zmanjšali neprijetnosti in povečali tisto, kar je prijetno. Civilizacija je torej prijetna in udobna, a ima tudi svoje strahove, ki jih ljudje na začetku niso poznali. Tako se ti danes čedalje manj bojijo narave in vse bolj sebe. Mirno lahko rečem, da smo vedno bolj zaskrbljeni. Izvor strahu je zdaj v nas. Bojimo se, da bomo naredili kaj narobe, da bomo zboleli ali propadli. To so strahovi tega sveta. Sicer pa je strah kot bolečina, čuva telo. To je signal, da so neke stvari v našem življenju ogrožene ali da bi lahko bile ogrožene.
Ga podcenjujemo?
Moški ga res podcenjujejo, ker tradicija veleva, da moški ne sme občutiti strahu. Čeprav glede na to, da so razlike med moškimi in ženskami čedalje bolj zabrisane, tudi moški vedno pogosteje priznavajo, da jih je kdaj strah. Sicer pa lahko strah poskušamo ignorirati, a bo kljub temu enkrat udaril na dan. In to brez opozorila.
Ali lahko glede na to, da delate v dveh okoljih, v Srbiji in Sloveniji, primerjate kakšen odnos do kapitalističnih vrednot imamo pri nas in kakšnega v vaši domovini?
Največjo razliko vidim v organizaciji. Slovenija je tako na državni kot na podjetniški ravni zelo dobro organizirana. Tukaj so ljudje sicer nezadovoljni, a nezadovoljni so zato, ker tega stanja ne znajo primerjati z razmerami drugod. Mogoče Srbija ni ravno ustrezna za primerjavo, ker je med njo in Slovenijo temeljnih razlik, od velikosti države do tega, kako mi pojmujemo državo, vojne, inflacije ...Ljudje v Srbiji so toliko časa porabili za preživetje, da so se nekateri da kriteriji kratko malo izgubili. Tako v Srbiji trenutno vlada dezorganizacija, ki pa je po svoje tudi problem naše mentalitete. Pri nas je zelo težko biti avtoriteta. Preprosto ni te družbene vertikale. Ljudje pogosto mešajo pojma nadrejen in podrejen s pojmoma superioren in inferioren, biti vreden več ali manj. Vsi bi bili radi vredni več, nihče noče biti podrejen. Psihološko gledano se v srbski družbi dogaja hipertrofija posameznika. Ta je premočan in se noče odpovedati svojemu egu. To je vzrok za največji problem srbske mentalitete, ki z zgodovinskega vidika pripelje do »luzerstva«, ko na primer pet izjemnih posameznikov sestavlja izjemno neumno skupino. Namesto da bi ta delala tisto, zaradi česar je nastala, se njeni člani prepirajo, kdo bo vodja, to pa vodi v notranji boj za oblast. Zadnji tak primer je sestavljanje vlade.
Omenili ste pojem avtoriteta. Kako si jo ustvarimo? Z dobrim delom, s tem da smo strogi in nepopustljivi, ali kako drugače?
Avtoriteta je pravzaprav spoštovanje. Ko ljudje v nekom prepoznajo neke vrednote, ki jih oni cenijo, postane njihov vzornik in ga začnejo spoštovati. In takrat ta nekdo postane avtoriteta. Avtoriteta je nekaj pozitivnega.
|
