|
Stran 1 od 2  Bogo Krajnc je bil nekoč profesor na stiški gimnaziji in je poučeval tudi predsednika vlade Janeza Janšo. Potem je zbolel za shizofrenijo in prisiljen se je bil invalidsko upokojiti, iz tega statusa pa zatem ni bilo več vrnitve. Četudi si je vedno želel.
Ker se je delovne dobe nabralo malo, je danes tudi pokojnina majhna. "330 evrov z varstvenim dodatkom vred vsekakor ne pristoji ugledu profesorskega staža," se grenko zasmeje. Je aktivist na področju duševnega zdravja, šest let biva v stanovanjski skupini nevladne organizacije Šent in je gonilna sila gibanja NUPS, okoli katerega se zbirajo nezadovoljni uporabniki psihiatrije Slovenije.
Ne smeš biti star in bolan
"Že več let iščem sogovornike, tudi med psihiatri. Morda bi našli čas zame, če bi tja prišel kot pacient, zgolj pogovarjati se o tem, kaj bi lahko izboljšali na področju duševnega zdravja, pa pravijo, da nimajo časa. Za civilne pobude niso preveč odprti," ugotavlja Krajnc. Zase pravi, da ima temeljno izkušnjo uporabnika: "Zbolel sem, se večkrat zdravil v psihiatrični bolnišnici, imam diagnozo paranoidna shizofrenija in sem od leta 1984 invalidsko upokojen." | Dr. Vesna Švab: Zagovornik bo imel vrsto nalog in pristojnosti, posegal bo lahko v zdravstveno obravnavo, sprejem, čeprav za to ni usposobljen. S tem bo oviral in motil zdravstveno obravnavo in se nepretrgano vpletal v zaupni odnos med zdravnikom in bolnikom ter s tem kršil načelo zaupnosti. (Foto: Dnevnik) |
Danes ne potrebuje več psihiatričnih storitev, "sem pa v sistemu, v stanovanjski skupini, in zato razmere dobro poznam. Zakaj področje duševnega zdravja ni urejeno? Zapletlo se je med strokovnjaki in posameznimi službami, ker nekaterim očitno ni v interesu, da se zakon o duševnem zdravju sprejme. Bistvo zgodbe je po mojem v prodaji psihofarmakov in zaslužkih ob tem. Hkrati je duševna bolezen zgodovinsko obremenjena s predsodki, oboje skupaj pa je idealna kombinacija za ribarjenje v kalnem. Najhuje pa je to, da sprejemajo zakone za velike skupine ljudi, ne da bi jih dejansko povabili k pogovoru, sodelovanju, in to postaja v naši državi običaj. Duševni bolniki pa nikoli niso bili uspešna pogajalska skupina že zaradi narave svoje bolezni."
"Sodobni čas je prinesel nove tabuje: ne smeš bit star, bolan, o smrti se ne govori. Čeprav lahko vsak med nami zboli, tudi za duševno boleznijo. Ravnanje države do duševnih bolnikov je socialno zelo krivično. Tudi ta predlog zakona je krivičen, ker vnaprej predvideva sankcije in ker pravno pomanjkljivo obravnava človeka, namreč na osnovi neke domneve, kaj bi lahko storil, če bi ogrožal sebe ali druge. Odvzem svobode bolniku je vedno občutljivo vprašanje v vseh družbah. Vendar krovni zakon potrebujemo in upam, da bomo lahko pri oblikovanju podzakonskih aktov sodelovali tudi uporabniki. Problemov je veliko: stanovanjske skupine, pravica do invalidske pokojnine in hkrati določene oblike zaposlitve, želimo pa si tudi, da bi se odpravile krivice iz preteklosti, recimo ljudem, ki smo se prezgodaj upokojili." Naša druga sogovornica, nekdanja uporabnica psihiatričnih storitev, se je odločila ostati neimenovana, ker bi ji to v poklicu, ki ga sicer brezhibno opravlja, lahko povzročilo težave. "Največji problem naše skrbi za psihiatričnega bolnika je v tem, da ga po odpustu iz bolnišnice obesijo na vrat svojcem, ti pa mu ne znajo pomagati. Hkrati se morajo otepati še s stigmo duševne bolezni. Tudi strokovnjaki opozarjajo, da je največ samomorov med to populacijo prav v prvih šestih mesecih po odpustu iz bolnišnice, ko zanje dejansko ni prave obravnave in podpore," pravi sogovornica, ki sledi vsem informacijam in trendom na področju duševnega zdravja.
V to jo je prisila bolezen, kajti, kot pravi, psihiatri so ji dali antidepresive, prave terapevtske obravnave in informacij, ki bi jo postavile nazaj v življenje, pa pri njih ni dobila. "To so bili težki koraki, kajti takrat ti je mučno sploh vstati iz postelje, kaj šele, da bi bil sposoben za uradnikovim okencem urejati svoje pravice. Dobri psihiatri so preveč zasedeni, veliko pa jih je nesposobnih, in slabo izkušnjo imam tudi sama. Predpisujejo zdravila, da bolnika za silo stabilizirajo, ni pa nobene druge strokovne pomoči, recimo terapevtov, psihologov. Če napišeš pritožbo zoper katerega od zdravnikov, je največkrat ne obravnavajo, ker recimo ni bila pravilno izpolnjena, ali pa dobi oznako 'uporabnikove ocene stanja so lahko pretirane'."
Mistificirana duševnost
Predlog zakona o duševnem zdravju je vzbudil veliko pomislekov in kot kaže, še dolgo ne bo sprejet. Zadnji zaplet je nedavno povzročilo ministrstvo za zdravje, ko je drugič v javno obravnavo poslalo že tretjo različico predloga zakona o duševnem zdravju (v razpravi bo do 15. septembra), o katerem se polnih dvanajst let usklajujejo psihiatri, socialnovarstvena, medicinska in pravna stroka, svojci in bolniki. Spomladi se je še zdelo, da so se končno dogovorili in da bo predlog zakona še zadnjič romal na ministrstvo, od tam pa v parlamentarno obravnavo, a ministrstvo na presenečenje in nezadovoljstvo mnogih ni v celoti upoštevalo pripomb pripravljalcev zakona in zainteresiranih. Vneslo je tudi nekaj pojmov, s katerimi zdaj v javnosti ustvarja dodatne nejasnosti, kot sta denimo grozeče zveneča psihokirurgija, ki je pri nas dejansko že desetletja ne izvajajo, in elektrošoki, ki so, naj se sliši še tako strašljivo, kdaj tudi učinkoviti - seveda pod nadzorom in ob določeni bolezni. Komu torej ni v interesu, da se zakon o duševnem zdravju sprejme? Kdo pomaga mistificirati področje duševnosti in na račun tega zavlačuje sprejetje zakona, ki bi morda v spomladanski različici potreboval le še nekaj popravkov? Sprejetje zakona je namreč že leta 2003 zaukazalo ustavno sodišče RS, ko je razveljavilo tiste člene zakona o nepravdnem postopku, ki so do takrat urejali postopek pridržanja v psihiatrični bolnišnici. Zakon bi moral začeti veljati že junija 2004 in s tem bi bil storjen pomemben korak naprej v psihiatričnem zdravljenju; prvič bi bile zakonsko zavarovane bolnikove pravice med zdravljenjem na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice, zaobjeli pa bi še eno veliko področje - skupnostno obravnavo in nadzorovano obravnavo v skupnosti kot alternativo hospitalizaciji proti posameznikovi volji. Te novosti bi lahko bistveno spremenile položaj bolnikov, okrepile bi njihovo moč vplivanja na svojo usodo, manj bi bilo obravnav v bolnišnicah in imeli bi več možnosti za normalno življenje v skupnosti. S tem bi se zmanjšala tudi stigmatizacija ljudi z duševnimi stiskami. Zakon, kakršen je ponovno v javni obravnavi, pa žal spet vsebuje elemente, ki utegnejo minirati nekatere dobre pridobitve.
Psihokirurgija in druge posebne metode
Pasji bombici, ki smo ju dobili v premlevanje tudi mediji, smo preverili v drugih evropskih zakonodajah. Psihokirurgije kot posebne metode zdravljenja pravzaprav nima uzakonjena nobena od petnajstih razvitih evropskih držav, zajetih v raziskavo Evropske unije, ki jo je leta 2001 opravil direktorat za zdravje in varstvo potrošnikov. Dovoljujejo jo le štiri države v izjemnih okoliščinah, Nemci in Danci pa jo celo prepovedujejo. Avstrijci, denimo, absolutno prepovedujejo elektrokonvulzivno obravnavo oziroma elektrošoke. Kot že rečeno, psihokirurgije pri nas ne poznamo, niti nimamo za to usposobljenih zdravnikov. Ministrstvo za zdravje je na vprašanje, kdo je v zakon v zadnji inačici dodal pojma psihokirurgija in elektrokonvulzivna terapija, sporočilo, da so "besedilo predloga zakona dokončno oblikovali zaposleni na ministrstvu". Pravzaprav ne bo nič narobe, če bo zakon posebej imenoval posebne metode zdravljenja, saj bodo podrejene določenemu postopku in nadzoru, kajti sicer (ob)velja - kar ni izrecno prepovedano, je dovoljeno. Tudi neprostovoljna hospitalizacija je del zdravljenja duševne bolezni in zahteva veliko previdnost, humanost in sodelovanje različnih strokovnjakov. Načeloma so v zvezi z neprostovoljno hospitalizacijo mnenja že pred časom uskladili, se pa nekateri psihiatri ne strinjajo, da bi bilo treba ob uporabi posebnih metod zdravljenja najprej obvestiti bolnikove najbližje. V večini evropskih držav mora osebje psihiatrične bolnišnice obvestiti najbližje tako pred uporabo posebnih metod kot tudi ob prisilni hospitalizaciji, v nekaterih državah tudi zagovornika ali socialnega delavca, kajti gre za varovanje človekovih pravic. Na tako pomembnih točkah vsekakor ne smemo zaobiti mnenja bolnikov in svojcev, ali se strinjajo z določenimi metodami zdravljenja. Verjetno bi si najbližji to želeli vedeti, četudi sredi noči. Če je že skrb za bolnike po odpustu iz bolnišnice v veliki meri preložena nanje, naj bodo o zdravljenju vsaj čim bolj celovito seznanjeni.
|
