LJUBLJANA - Število duševnih motenj skokovito narašča ne le po svetu, pač pa tudi v Sloveniji. Naša psihiatrična stroka je prvi večji porast zaznala v letih 1994 in 1995, od takrat pa se število obiskov psihiatričnih ambulant in sprejemov v bolnišnice nenehno povečuje. Slovenski psihiatri so pred petimi leti ocenili, da gre za "pravo epi­demijo", letos pa so iz psihiatrične klinike ponovno poročali o skokovitem porastu sprejemov, zaradi česar mo­rajo bolniki v bolnišnici vse pogosteje ležati kar na tleh. Težnja se ne bo umirila, kažejo napovedi. Duševne motnje bodo vsaj enkrat v življenju zajele vsakega tretjega izmed nas.

Naša sogovornica, doc. dr. Vesna Švab, pred­stojnica kliničnega oddelka za klinično psihiatrijo na Univerzitetni psihiatrični kliniki v Ljubljani, opozarja, da je zadnji čas za spremembe na področju skrbi za ljudi s težavami v duševnem zdravju.

Katere duševne bolezni naraščajo in kje so vzroki za to?

Število ljudi, ki zbolijo za shizofrenijo, najpogostejšo duševno bo­leznijo, ki je predvsem biološka motnja, ostaja stabilno v vseh družbenih okoljih, celo v vojnih razmerah. Število ponovitev shizofrenije pa je lahko v ruralnem okolju v Afriki, kjer so družine zelo povezane in sprejme skupnost takšnega človeka v svoje okolje, bistveno manjše kot v neki zahodnoevropski družbi ali v ljubljanskem okolju, kjer so ljudje bolj osamljeni in nimajo dostopa do vsakodnevne pomoči in možnosti integrirati se v družbo. Število ponovitev bolezni je zaradi tega večje. Če se ljudje pogosteje vračajo v bolnišnico zaradi ponovitev, je videti, kot da je obolelih več.

Nedvomno pa raste število an­ksioznih in depresivnih stanj ter ljudi, ki so odvisni ali pa zlorablja­jo različne psihoaktivne substance. To se nam pozna tudi v bolni­šnici, kjer imamo enormno velik porast sprejemov ljudi v zaplete­nem akutnem alkoholnem opoju, pri katerem se ne moreš takoj odločiti, ali je to le pijanost, zaradi katere seveda ljudi ne sprejmemo v bolnišnico, ali pa se v ozadju skriva duševna motnja, zaradi ka­tere je oseba nevarna sebi in dru­gim.


Ali ne bi pričakovali, da bo zdaj, ko je v Sloveniji več demokracije, večja blaginja, ko je tako rekoč mogoče vse kupiti, manj duševnih motenj?

Ja, vendar ni tako. Edina pri­marna preventiva za globalno du­ševno zdravje je boj proti revščini in socialni izključenosti. Revni, brezposelni in odrinjeni so bolj ogroženi, tudi njihovi otroci. Bolj ko so ljudje izobraženi in bogati, manj imajo duševnih motenj. Za­kaj ni padca, je veliko vprašanje, na katero ne znamo odgovoriti. Amerika kaže, da imajo veliko bla­ginjo, a tudi zelo veliko razslojeva­nje, množico ljudi, ki živijo na ro­bu. Najbrž tudi pri nas nastajajo bistvene razlike med ljudmi in najbrž ljudje to težko prenesejo. Vendar je to le hipoteza, to ni vprašanje za psihiatra.


Kateri pa so tisti dogodki, ki nas lahko potisnejo v depresivna sta­nja ali v kakšno drugo duševno motnjo?

V vsakdanjem življenju je vrsta situacij, ki lahko veliko ljudi destabilizira, na primer šikaniranje in negotovost na delovnih mestih. Eden ključnih problemov, ki ga opisuje socialna psihiatrija, je pro­blem stigmatizacije. Če se v druž­benih ali delovnih okoljih obliku­jejo skupine, ki se polarizirajo, se neki skupini delegira občutke manjvrednosti, nevrednosti, od­večnosti, kar prav tako najbolj ob­čutljive ljudi destabilizira. Tretji vzrok, ki lahko destabilizira celo­tne družbene skupine, pa je pa znan iz Amerike. Če vgradiš v si­stem strah, če ljudem ves čas spo­ročaš, da so ogroženi, če spodbujaš občutke preganjavice v celotni družbi, se oblikuje posebno sovražen, napet in ne sproščen odnos v raznih okoljih, ki povzroča izbruhe nasilja ali avtoagresije. Pri ob­čutljivih posameznikih lahko pri­de tudi do preboja v psihozo, pri manj občutljivih pa v neka depre­sivna in anksiozna stanja, katerih število pa tudi v našem okolju hi­tro raste.


Kaj pa travmatični osebni do­godki?

Ja, nekatere življenjske situacije, kot so smrt bližnjega, ločitev, selitev, nas lahko destabilizirajo, še najbolj pa nas destabilizira kro­nični stres. Če imaš delodajalca, ki te vsak dan utruja s tem, da ne de­laš dobro, je to stres, ki se kopiči, in na koncu lahko iz tega nastane du­ševna motnja. Podobno je v zako­nu: če imamo odnos, v katerem je veliko verbalnega nasilja, lahko ženske posamezen stresni dogodek obvladajo, toda čez čas se zlo­mijo, še posebno v menopavzi. To se velikokrat zgodi.


Koliko je v Sloveniji ljudi, ki ne morejo shajati brez anksiolitikov, antidepresivov in drugih poma­gal?

Veste, medikalizacija medicine in propaganda farmacevtske industrije narekujeta, da je treba duševne motnje zdraviti z zdravili, in to čim prej, če je le mogoče že v otroštvu ali v adolescenci, da bo­mo preprečili nastanek hujših motenj v odrasli dobi. To je sicer legitimna, a skrajno problematična teza. Kapital namreč pritiska na trg duševnega zdravja, o katerem je treba jasno govoriti. Dejstvo je, da prej ko začneš zdraviti duševno motnjo, boljše je okrevanje, in da je včasih treba zdraviti tudi z zdravili. Obstaja pa cela vrsta stanj, pri katerih klinična slika ni dovolj ja­sna, da bi opravičevala uporabo psihotropnih zdravil, posebno v zgodnjem razvojnem obdobju ne. Ne vem natančno, koliko je ta­kšnih ljudi, menda jih je pet od­stotkov, torej 100.000 ljudi. V Ameriki pa so izmerili, da ima du­ševno motnjo 27 odstotkov ljudi.


Kako bomo pri nas obvladali naraščajoče duševne motnje?

Naš sistem je podoben tistim v manj razvitih državah. Imamo ne­kaj skrbi za duševno zdravje v osnovnem zdravstvenem varstvu in neko zaledje specialističnih služb in bolnišnic. Toda psihiatrija je povsod po svetu, kjer se je pove­čalo število motenj, izstopila iz in­stitucij in oblikovala delovne sku­pine na lokalni ravni. Pritisk na in­stitucije je prevelik, mi lahko po­stavimo še tri zgradbe, a pravega odgovora na naraščajoče proble­me psihiatrična bolnišnica ne more dati. Odgovor je skupnostna oskrba, povezovanje strokovnjakov na lokalnih ravneh v time. Zdra­vstveno osebje - psihiater, družin­ski zdravnik, medicinska sestra in še kdo v lokalni skupnosti - se mo­rajo povezati, spremljati ljudi in pravočasno ukrepati.


Bo prinesel takšno rešitev novi zakon o duševnem zdravju?

Nova zakonodaja prinaša neke možnosti. Toda sploh ni problem zakon. Treba je namreč investira­ti. Službe se morajo kadrovsko okrepiti, omogočiti je treba izvaja­nje programov, za katere smo se usposabljali. S tem, kar nam ta hip država financira v psihiatriji, seve­da tega ne moremo narediti. S tem samo gasimo požar na akutnih od­delkih.


Tudi v psihiatriji so dolge čakalne dobe. Ali je še čas, da se izognemo prehodu v ameriški sistem ku­povanja psihiatričnih storitev?

Vsekakor upam, da je še čas.

Skupina ljudi je prevelika, da bi lahko bili lahkomiselni. Prepriča­na sem, da se moramo držati soci­alnih usmeritev, da moramo zago­toviti dostop vsem, ki pomoč po­trebujejo. Govorimo o tretjini po­pulacije! Vsak od nas bo kdaj potreboval pomoč. Treba je omogo­čiti dostop do strokovnih služb ta­koj. Če je nekdo pred samomo­rom, mu je treba takoj pomagati, iti k njemu. Ne moreš pričakovati, da se bo naročil in šel čez tri mesece v ambulanto. Čim prej se je tre­ba odločiti za reorganizacijo psihiatrične oskrbe. Toda to je politična odločitev. Za te spremembe sta potrebni politična volja in nekaj denarja .