V ekranu Darje Zgonc - Doc. dr. Andrej Marušič, dr. med., specialist psihiater

Psihiater dr. Andrej Marušič ne priznava ločnice med duševnim in telesnim kot tudi ne razlikovanja med psihiatrijo in drugimi vejami medicine. "Možgane je pač treba obravnavati enako kot vsak drug del telesa," rad poudarja. "Duševna motnja ni nič drugačna od telesne in obe je možno zdraviti ter preprečevati." Oziroma oboje skupaj - prepričan je namreč, da ni meje med preventivo in kurativo, je le celostna skrb za zdravje in vlaganje vanj. "Naše zdravje in počutje sta v naših rokah," opozarja. Sam je v zadnjem času spremenil marsikaj, predvsem pa si je vzel čas za življenje in uživanje v njem.

Ko sva se dogovarjala za tale pogovor, mi dejali, da ste zdaj v primerjavi z jem izpred leta ali dveh povsem človek. Zakaj? Kaj se je v tem času spremenilo?

 Po izteku mandata direktorja Inštituta za Varovanje Zdravja sem se vrnil k svojemu čustvu k razlogu, zakaj obstajam. V Angliji sem kot specialist psihiatrije, ki je delal z bolniki in raziskoval, živel sem izredno polno. Povedano drugače: živel sem osnovni način lastne ustvarjalnosti. Potem je prišlo obdobje štiriletnega direktorovanja, ko sem šel v antitezo. Časa za bolnike in raziskovanje je bilo znatno manj, akademsko delo resda ni trpelo veliki meri, vendar sem deloma izgubil raziskovalno-predavateljsko žilico. In to, da ne živim iz sebe, se je poznalo.

Inštitut za varovanje zdravja ste vodili štiri leta, direktorsko delo ste prevzeli razmeroma mladi. Vam je danes žal, da ste se odločili zanj?

Ne, nikakor ne, ker predvidevam, da brez te izkušnje zdaj ne bi bil tak, kot sem. Ta štiri leta nisem živel tako polno, bilo je veliko manj radosti in veliko garanja, brez nadomestila na področju čustev, športa, glasbe ... Zdaj sem spet v svojem življenju, počnem to, kar sem si vedno želel: delam z bolniki in raziskovalci ter predavam. Ob vsem tem imam še dovolj časa, da živim in uživam življenje.

Številni Ijudje so prepričani, da je škoda, če vrhunski strokovnjak, denimo dober kirurg ali psihiater, strokovno delo zamenja s političnim ali menedžerskim. Kaj pravite vi?

Gledano z enega zornega kota je to res, toda zornih kotov je več. Pomembno je predvsem to, da ti tak položaj ponudi širši pogled na zdravje in zdravstvo. Takojšnje, pogosto egocentrično in samozadostno zadovoljstvo, ki ga občuti kirurg ali psihiater, ko ozdravi bolnika, je upravičeno in razumljivo, vendar jima manjka sistemski pogled. Rešili smo enega, kaj pa ostali? Reševanje zdravja populacije brez sistemskega vpogleda oziroma pogleda na celoten ustroj preprosto ni možno. Če hočemo spremeniti povprečno vrednost zdravja, moramo vedeti, kakšne so čakalne dobe, koliko Ijudi ima posamezno bolezen in podobno. Prepričan sem, da sem zdaj boljši psihiater in boljši klinik prav zaradi izkušenj, ki sem jih dobil med vodenjem inštituta.

Zanimivo je, da je pred vami podobno pot ubral eden od vaših bratov, tudi zdravnik, ki je zdaj državni sekretar na Ministrstvu za zdravje.

Morda se na prvi pogled res zdi tako, vendar je njegova pot znatno drugačna od moje. Dorjan se premika izredno hitro, ima zelo dober občutek za sistemsko delo, medtem ko mene bolj vlečejo posameznosti.

dr. Andrej Marušič - Foto: Viva

Družinske vezi so včasih, kot vemo, lahko nadležne, toda kakor hitro se vprašaš, ali bi bil raje sam in živel kje drugje, ugotoviš, da dobiš v družini veliko več, kot sploh lahko daš. Vsaj pri nas je tako. Ker sem najmlajši, sem tudi najbolj razvajen (smeh) in sem tudi največ dobil. Na področju znanosti sem imel in imam še vedno veliko zaslombo: Dragana, na področju medicine je tu Dorjan, toda kar je še pomembneje, oba mi stojita ob strani v pomembnih življenjskih situacijah, z njima delim težke in manj težke trenutke ter premlevam odločitve. Seveda imam tudi prijatelje, toda zdi se mi, da pri vsakem prijateljstvu obstaja tudi tekmovanje oziroma neki samodejen delček zavisti, ki je popolnoma normalna, le priznati si jo moraš. Med brati ni te zavisti, brat ti preprosto želi dobro. Brat je iz tvojega gnezda, svojim pa želimo samo dobro.

Dorjan je matematik in zdravnik, vi ste psiholog in zdravnik doktor psihiatrije, najstarejši brat Dragan je doktor matematike. Vsi trije ste izredno uspešni. Komu pripisujete zasluge za to: staršem, sebi, genetski predispoziciji, okolju?

To, kar nas združuje, je naša genetika oziroma kombinacija povezave naših staršev. Oče je iz liberalne, mama iz bolj verne družine. Oče je bil idealist, skušal je iti širše, kot je bilo dovoljeno, medtem ko je mama vedno pazila na meje. Ves čas smo torej živeli z obema vidikoma življenja. Žensko načelo je bilo enako prisotno tako pri mami kot pri očetu, moško pri obeh, tako da nismo trpeli enoznačnega moškega ali enoznačne ženske. Njuna genetika, njuna vzgoja in njuno vztrajanje, da ne zaidemo s poti, vse to nas je oblikovalo. Res pa je, da je bilo pri meni nekoliko drugače, vzgajali so me namreč kar vsi štirje, poleg staršev tudi oba brata, ki sta starejša dvanajst oziroma osem let. Kadar so staršema počili živci, sta onadva prevzela njuno vlogo (smeh).

Kako pomemben je vpliv širšega okolja, denimo šole, za razvoj posameznikove osebnosti?

Ena od osnovnih "nalog" družine je, da skuša od zgodnjih dni poskrbeti za karseda raznoliko okolje. Starši pravzaprav nimajo kaj vzgajati, kajti to je že družinska folklora, del genetike. Bolj kot starši nas v bistvu vzgajajo učitelji, čeprav si nekateri Ijudje to težko priznajo. Veliko težje se je spustiti v interakcijo s človekom, ki je s teboj genetsko nekompatibilen. Ali z učiteljem, ki ti ponuja drugačne ideje kot družina. Pomembno je, da se z njimi soočiš in se odločiš, ali jih sprejmeš ali ne. Vse te nove situacije, različne ideje in novi Ijudje te življenjsko bogatijo.

Kaj ima močnejši vpliv: genetika ali okolje?

Vedno je oboje. Študije kažejo, da se večina vedenjskih zadev enakomerno meša in da tako rekoč ni okolja brez genetike in ne genetike brez okolja. Toda najpomembnejše je okolje, v katerem si najbolj genetsko tuj. Če bi me starši dali še v drugo okolje, na primer, da bi me poslali na počitnice v kako drugo državo, bi bil verjetno še bogatejša osebnost. Soočenje z drugimi kulturami nas namreč uči sprejemati drugačnost.

Kot psihiater pripadate tako imenovani anglosaksonski šoli, ki duševno motnjo enači s telesno. Tovrstne motnje torej obravnavate in zdravite enako kot vse druge zdravstvene težave?

Anglosaksonci se borijo proti stigmi duševnega zdravja. Duševna motnja ni nič drugačna od telesne in obe je možno zdraviti ter preprečevati. Poleg tega je anglosaksonski svet, kot je znano, sesul mit o pridobivanju duševne motnje v obdobju starševskega vzgajanja, do petih oziroma šestih let. To je popolnoma neutemeljena teorija, ki ima zdaj vse manjši pomen. Pomembno je, kako ti starši krepijo samozavest, ne pa, kdaj in kako smo šli iz plenic na kahlico ...