K vam prihaja po pomoč veliko zakoncev, ki si prizadevajo za ohranitev družine. Se strinjate s trditvijo, da je družba, kar zadeva družinske in partnerske odnose, v hudi krizi?
Absolutno. Največji problem vidim v tem, da smo se preveč oddaljili od narave. Tam so očetovstvo, materinstvo, naši odnosi že od nekdaj zapisani v svoji najnaravnejši in najbolj zdravi obliki. Postali smo zelo zahtevni, kar je po eni strani sicer dobro, vendar se nekako ne dohitevamo več. Od drugih pričakujemo temeljno razumevanje in sočutje, a ju zaradi prehitrega načina življenja v današnjem času ne dobimo. Pojavita se odtujenost in praznina kot davek na civilizacijo. Veste, po eni strani je dobro, da je nastala takšna kriza. Prisilila nas bo, da se »spravimo k sebi«. Da bo ženska spet razumljena in da bo moški slišan. Ali ni to nekaj najbolj čudovitega, kar nas lahko doleti? Ljudje, ki pridejo k nam, ne znajo niti povedati, kaj je pravzaprav narobe. Ko jih vprašamo, ne znajo pravilno opredeliti svojih težav. V svoji nemoči zlorabljajo otroke in razne oblike zasvojenosti, z delom, drogami,pijačo, kreganjem.

Mislim, da bi lahko kaj takega trdili tudi za tiste ljudi, ki pomoči nikoli ne poiščejo. Da enostavno ne znamo prav prisluhniti in opredeliti svojih čustev.
Natanko tako. Ne znamo povedati, kaj v resnici čutimo, povedati, da nas je strah, da smo žalostni, da nam je hudo. Ne, raje, kot da bi si to priznali, teroriziramo svoje bližnje in jih spravljamo v stisko.

In ko enkrat vaši »varovanci« to ozavestijo, se stvari potem uredijo?
Ja, potem pridejo do kritične točke, ko začnejo iskati in popravljati svoje razbolele vzorce vedenja. Nekateri se tega ustrašijo in se raje vrnejo na stari tir, ki ga poznajo in je varnejši. Tisti, ki gredo naprej, pa si morajo ustvariti nova doživetja, nove možnosti doživljanja in čustvovanja. Da to dosežeš, je treba garati.

Ko ljudje pridemo v krizo, kaj se nam dogaja?
Začnemo živeti z njo in vse vidimo samo skozi prizmo krize, okrog nas je tedaj ena sama velika bolečina. Ozdravitev se začne, ko začnemo iskati še druge možnosti v življenju. V krizah velikokrat začnemo zaničevati sami sebe, smo nenehno žalostni, za svoje nesreče krivimo druge, obtožujemo druge ali pa sebe. Zato se moramo najprej zavedeti, da imamo kot kristjani zmožnost v sebi najti božjo podobo, skratka v vseh nas je milostni dar hrepenenja po preseganju in odrešenju. Ljudem pomagamo, da to v sebi odkrijejo.

Kaj je tisto glavno, kar morajo slišati pri terapiji?
Žena to, da je njen mož nesprejet in je zato največkrat prizadet ter brez besed, mož pa, da hoče biti žena slišana in razumljena. To so osnovna sporočila, ki jih sporočamo na zakonskih delavnicah. Včasih mi rečejo, da so bili njihovi odnosi, preden so prišli na te skupine, boljši, da se je zalomilo šele, odkar so pri meni. Na to se vselej nasmehnem in povem, da mora človek najprej porušiti staro, da bi nato zgradil na novo.

Odnos je torej nekaj, kar naj bi nas osrečevalo. Življenje nam kaže, da pa so prav odnosi tisti, ki nam povzročajo največ trpljenja.
Največja tragedija za žensko je, če ne more biti prijazna in ljubeča s svojim partnerjem. To se zgodi potem, ko v sebi začuti nemir in ogroženost, ko se ob možu ne čuti več varne. Da tako čuti, pomeni, da se je nekaj v njej prebudilo, stara bolečina, ki že dolgo ždi tam nerazrešena in jo potem navzven tako izraža. Naenkrat se počuti, kot da ničesar več ne zna, da je zanj zadnja stvar na tem svetu, počuti se skratka drugorazredno, da sploh ne šteje. Tak človek začne potem poniževati in sramotiti, da bi dobil še zadnji odziv in odgovor na vprašanje, ali sem še toliko pomembna, da se bo moški name odzval odgovorno. Moški smo občutljivi drugače. Nenehno se obremenjujemo z vprašanjem, kaj je z našo pomembnostjo.

Kaj svetujete?
Magično sredstvo je pogovarjanje, pogovarjanje in pogovarjanje. O sebi. Ne o drugem. Tega pa ne znamo. Mi znamo povedati veliko o drugih, o družbi, partnerju, otrocih, samo o sebi ne. Mislimo oziroma bojimo se, da bomo zavrženi, če bomo govorili o sebi. Ampak naša bit hrepeni po tem, da se izrazi, in ker se ne, ne ve, kaj bi, in se znajde v krizi. Pri predzakoncih se strah najbolj izrazi v pomislekih, ali sem dovolj dober, dovolj privlačen, bom lahko s tabo živel, bom imel svoj prostor ob tebi, bom imela svojo dušo razumljeno, boš sočuten… Vseh teh strahov pa si ne upajo povedati. To ostaja neizrečeno. Strah, ki ni naslovljen, se praviloma spremeni v nasilje in teror.

Kot družba smo očitno lačni prav pravilnega postavljanja čustev.
Točno tako. Tu smo izjemno nebogljeni. Paradoksalno je, da se je civilizacija razvila do neslutenih višav, še nikoli ni bila tako visoko, čustva pa so nam ušla z vajeti. Vojn v svetu ne vodi razum, ampak napačna čustva. Smo v popolnih čustvenih zapletih, ki se jih niti od daleč nočemo zavedati. Odzivarno se zgolj na zunanje dogodke, nočemo pa se soočiti z resničnimi vzvodi; nekaj ljudi premika figure na svetovni šahovnici sem in tja po svoji volji, nas pa je grozno strah. To izražamo tako, da se za stvari preprosto ne zmenimo, da jih ignoriramo, se delamo, skratka, da to ni naša stvar.

Včasih je bil odnos bolj jasno strukturiran, hierarhija odnosov bolj jasna...
… zdaj smo drugje. Postali smo enakopravni in prav to nam zastavlja vprašanje, kako si zdaj delimo svet. Ženskam je emancipacija poleg ugodnosti prinesla tudi veliko bolečin. Potrošniški svet postaja vse bolj krut, čustveno ga ne dohajamo več. Ne vemo več prav, kaj se nam dogaja. Nekateri pari doživljajo v odnosu peklenske bolečine in ne vedo, kaj se jim dogaja. V sebi čutijo nemir in veliko vprašanj, na katera nimajo odgovorov, ostaja neodgovorjenih. Bistvo je ozavestiti tisto, s čimer niso niti sami v stiku. Nekdo je na primer poln žalosti, pa ne zna niti jokati. Noče si priznati, da je žalosten, prizadet, ranjen. Govori, da je dobro, da ni z njim nič narobe, v resnici pa nosi v sebi veliko bolečino. V službi mora igrati vloge, ki se od njega pričakujejo, potem pa pride domov ves napet in stresa svojo jezo na domače. Naloga terapije je, da prevzame vso njihovo grozo in gnev, ki ju skupaj predelamo. šele ko to sčistijo, se lahko začutijo. Ko se ženska začuti, deluje popolnoma drugače. Ženske ste glede tega v prednosti, vaše telo je kot termometer, ki sporoča, kako je z vami. Globoka razočaranja lahko sicer utišajo njeno intuitivno plat, ampak ko je v stiku s seboj, ve, kaj hoče. Pri moškem je to bolj zapleteno. Že vzgoja je dečke učila, da jih ne sme biti strah.

In kdo »naredi« moškega?
Ženska. In tega je moškega groza. Grozno se namreč bojijo predaje. Ampak kot vedno je treba ta strah pravilno nasloviti. Potem je vse lažje. Na primer, ko rečeš, da te boli želodec, bi moral razmisliti, zakaj se je to čutenje naselilo v telo. Ko o tem spregovoriš, razbremeniš telo. Psiha se sprosti, ko začneš govoriti. Tako učimo pri naših terapijah. Zakonca sta drug drugemu ogledalo, ki najlepše pripoveduje o sebi in o drugem. Kaže ti tvoj pravi odsev. Dokler obtožujemo drugega, pomeni, da smo globoko ranjeni, če krivimo druge, pomeni, da se nam je zgodila krivica, če sramotimo druge, pomeni, da smo polni sramu, ki je nenaslovljen, če ponižujemo druge, pomeni, da se v sebi počutimo ponižane in ničvredne. Dokler niso takšna čustva prav naslovljena, ne moremo naprej.

Kako pa doživljate mlade?
Zelo so drugačni, kot smo bili mi. Zanimajo jih čisto druge stvari. Jaz jih doživljam kot skupino, ki je izjemno vibrirajoča, polna neutešljivega hrepenenja ter strahov pred odnosi in s tem v zvezi tudi največ težav z odnosi, zlasti domačimi. Največ njihove bolečine izhaja prav od doma. Večinoma imajo starše, ki so strašno zaposleni in so se odločili, da njihovim otrokom ne sme ničesar manjkati, imeli naj bi vse, česar sami niso imeli. Današnji otroci res imajo veliko stvari, a manjka jim čustev. Teh jim grozno manjka. Ne znajdejo se, ker nimajo pravih modelov od doma. Ne vedo prav, kaj je prava avtoriteta očeta, ne vedo, kaj pomeni, če ga oče spoštuje, je ponosen nanj, verjame vanj, manjka jim občutek varnosti in spoštovanja. Če otrok ne spoštuje očeta, je to vsekakor očetov problem in otrokova velika bolečina. V takšnem odnosu otrok ne ve, kaj spoštovanje v resnici pomeni, in bo zato lahko imel v življenju velike težave z avtoritetami. V njih bo vedno videl in iskal nasprotnike, namesto da bi jim izkazovali spoštovanje. Največkrat bo s takim vedenjem škodoval samemu sebi, saj bo težko uspešen v svetu, ki je urejen po pravilih in hierarhično razdeljen. Otrok, ki ne pozna spoštovanja, bo pri avtoritetah predvsem iskal napake in se ne bo znal pravilno zavzemati za svoje pravice, ko bo treba. Nespoštljiv odnos in neupoštevanje drugega ga bosta vedno znova porinila na rob družbe, ta pa ga bo izključevala.
Očetova naloga je zato otroku priučiti spoštovanje, zlasti pa ponos, vero vase in neustrašen pogled na življenje. To pomeni, da mora budno spremljati otrokovo ravnanje in ga usmerjati. Oče je s svojim zgledom in življenjem edina resnična avtoriteta v otrokovem življenju. Otrok ji mora slediti, da bo pozneje v življenju zmogel sodelovati z drugimi. Če doživlja, da se oče zanj ne zanima, da mu niso mar njegove bolečine in stiske, ki se največkrat izražajo v neprimernem vedenju, če se užaljeno in jezno umika, ali pa otroka kaznuje, ne da bi mu znal tudi razložiti, kako in kaj, potem bo otrok v svetu, v katerega odhaja, zelo težko našel svoje mesto in dosegel uspeh.
Vse preveč jih ima očete, ki bodisi vse dopuščajo ali pa so venomer odsotni. In to se na otrocih tako grozno izraža. Navadno se začne njihova prikrajšanost kazati s hudimi težavami v partnerskih odnosih. Enostavno se v njih ne znajdejo. Ne vedo, kako naj se jih lotijo, do kod naj gredo, kaj naj storijo. Grozno jih je strah. Niso spontani, izgubljajo ustvarjalnost.

Kaj bi bilo odrešilno?
Da začnejo poslušati sebe in svoje telo. V tej seksualni revoluciji, ko je vse dovoljeno, ko ni več tabujev, je ravno telo postalo največja in najbolj boleča tarča. Zato mladi tako radi segajo po mamilih, pijači, razvratu, ampak telo je del narave in kot tako se maščuje. Odgovora ne vidim v zasipavanju telesa z vsemi mogočimi nadomestki, ampak v čutenju samega sebe. Telo vedno kriči po ljubezni in spoštovanju, a če nima ustreznega odziva, sega po zasvojenostih.

Kako delate z mladimi?
Z mladimi se na skupinah, ki jih vodim za njih, počutim v čisto očetovski vlogi. Doživljam jih kot svoje lastne sinove in hčere. K meni pridejo iskat očeta. To vem. Danes je tako, da mora biti vsak učitelj tudi oče, ne gre drugače. Kdor te vloge ne sprejme, ni njihov pravi sogovornik. Mladi hočejo vedeti, kdo si, hočejo zagotovilo, odgovor na vprašanje, ali imaš do mene spoštljivo držo, me imaš rad. Klicanje po očetih je postalo povsem neustavljivo.

Kaj pa mame?
Mame so nekako ostale, ne glede na družbene zahteve. One so zmeraj tam. Za Slovence sploh pravimo, da imamo kompleks očeta, ki se je vseskozi boril po tujih frontah, s tujimi ljudmi, za tuje interese. Ko je prišel domov, pa ni več dobro vedel, kaj bi počel. Ampak tudi to se zelo spreminja, in to zelo korenito, vsekakor pa ni enostavno.

Ni slišati zelo spodbudno.
Nasprotno. Vse te krize so zelo pozitivne, silijo nas namreč k spremembam in uvidom. Veste, jaz gledam zelo pozitivno na ta svet. Očeta bodo otroci znova priklicali. Mora se vrniti. Narava gre vselej premočrtno naprej in bo obračunala tudi s tem.

Pogost pojav v naši družbi je, da se matere pretirano navezujejo na svoje otroke.
Takšna mama je v svojem bistvu razbolela ženska, katere bolečina ženskosti razžira njeno materinstvo. Mama je po naravi tako globoko navzoča, da je nemogoče, da bi zgrešila v svojem poslanstvu. Če pa je ženska v njej prizadeta, potem to nažira materinstvo in bo posledično.v otrocih iskala čustvene partnerje, namesto da bi bila mama. To je spet visok davek, ki ga plačujemo civilizaciji.

Vodite tudi skupino razporočenih. Kaj jim sporočate?
Da naj pri ločitvi čim bolj mislijo na otroke. Prav oni so tedaj najbolj prizadeti. Veliko razdrtih zakonov je epidemija, na katero družba in Cerkev nista bili pripravljeni. Enostavno zato, ker je preveč boleče. Jaz si prizadevam predvsem zavarovati otroke. Ob ločitvi jim je treba dati varen prostor. Ko se razhajajo, je otrok čisto nedolžna žrtev. Vse sprejema, vsa njihova čutenja, od sporov, žalosti, do sovraštva, nasilja. Vsega tega je treba otroka obvarovati. V ZDA, kjer sem študiral, imajo to dobro urejeno. Ne do¬olijo ločitve, dokler starši ne gredo v šolo, kjer se naučijo razumeti, da je spor zgolj med njimi in ne med otroki. Naučijo se, da mama in oče nikoli ne odideta, razhajata se le zakonca. Ob otroku ne smeta prati svojega perila. O bivšem partnerju ne govorita ničesar, ne dajeta nikakršnih vrednostnih sodb. Mi si v skupini prizadevamo ovrednotiti vsako čutenje. Tako ženske znova najdejo svojo ženskost, moški moškost. Priznajo vse bolečine in ugotovijo, da je tisti, ki je odšel, odšel zaradi sebe, ne zaradi drugega. Tisti, ki je odšel, je pač doživel svoj svet ranjenosti, v katerem se je reševal z varanjem, zlorabami, nezvestobo, odhajanjem…

Kakšen je pomen vere pri vašem delu?
Velik. V naravi človeka je, da je veren. To je njemu nekaj lastnega. Že otrok začuti, da je v njem Bog. Tega ni mogoče spodbijati. Ko govorimo o presežnosti, srečamo Boga, pridemo v stik s presežnim, to je stik z božjim v nas. Pri naši terapiji vedno znova iščemo, kje v njunem odnosu je sakralni prostor, ki potrebuje odrešenje in božjo pomoč. Kje je njun, njihov izvirni greh, ki potrebuje odrešenje. Do njega se pride s pogovorom, potrpljenjem, da sam s sabo potrpiš in se izraziš mirno. Končno izgovoriš, kaj se s tabo dogaja. Svetujemo, naj začnejo moliti za odnos, da lahko postanejo prijazni ljudje. Kot vidite, sta terapevtska in verna plat zelo povezani.

Kaj pa vas najbolj napolnjuje?
To, da sebe lahko začutim. Da začutim svojo notranjost, svoje ambicije... Da dosežem čutenje pri tistih, ki me poslušajo. Ne ukvarjam se s tem, kaj drugi doživljajo, ker je to zame neobvladljivo. Pomembno je, kako se jaz tam počutim, koliko sem jih pripravljen srečevati, kaj jaz hočem, ali se res čutim, ali se dam nagovoriti od vseh čutenj, ki jih imajo. To me najbolj osrečuje. Zdaj, ko se midva pogovarjava, je zame pomembno, da se izrazim do tam, ko vi začutite, da je meni všeč, da to počneva.

Februarja obujamo dan zaljubljencev. Kako ga doživljate?
Rad imam te dneve. Ali ni lepo imeti dneva, ko praznuješ ljubezen? Če to čutenje ne zasluži vsaj enega dneva, nočem nič. To je proslavljanje človeštva, ljubezni do vsega, kar je lepo in dobro!

Objavljeno v Delovi prilogi ONA, dne 13. 02. 2007
Sprašuje: Vesna Žarkovič

Prispevek je last avtorice in Delove priloge ONA.

Na sliki: Razprodana knjiga Biti mladostnikom starši (2000) dr. Christiana Gostečnika. Vir slike