Pogosto nas preveva občutek, ki mu rečemo žalost. Vendar depresija pomeni več kot le trenutek ali dva žalosti in občutek obupa ter nemoči. Depresija je bolezen. Kot za mnoge bolezni tudi za depresijo še ne vedo, kaj natančnojo povzroča. Ve se, da je depresija posledica kemičnega neravnovesja v možganih in da imajo zdravila pomembno vlogo pri ponovnem vzpostavljanju le- tega.
Depresiven bolnik je običajno žalosten, obupan, ima pa tudi številne druge znake, ki se med boleznijo pogosto spreminjajo.
Najpogostejši simptomi depresije so:

• žalostno, depresivno razpoloženje;
• izguba veselja in zanimanja za prijetne stvari, ki so pred tem povzročale veselje;
• vznemirjenost, tesnoba, napetost;

• razdražljivost;
• utrujenost brez očitnega vzroka, pomanjkanje energije;
• motnje koncentracije;
• občutki krivde;
• občutki nesposobnosti in manjvrednosti;
•  motnje spanja: bodisi nespečnost bodisi preveč spanja;
• spremembe apetita;
• težave v spolnosti;
• misli na samomor;
•  številni in zelo različni telesni znaki, kot so: glavobol, bolečine v prsih, razbijanje srca, prebavne motnje, potenje, občutek težkega dihanja, bolečine povsod po telesu.
  

Depresija pri moškem—ne spreglejte simptomov
Pri moških se depresija kaže še drugače, saj se z njo težje spoprimejo ali celo ne prepoznajo občutkov nemoči, žalosti, krivde.

Torej naj bodo še posebej pazljivi na spodaj navedene znake:

•  napadi jeze;
• nasilnost;
• hitra izguba telesne teže;
• občutek izgorelosti, utrujenosti;
• pretirana telesna dejavnost;
• zloraba alkohola oz. drog;
• tvegano vedenje (npr. hitra, neprevidna vožnja avtomobila, nevarni športi);
• spremenjeno obnašanje na delovnem mestu: pretirano nalaganje zadolžitev, nadure.
  

Depresija pri ženski—igra hormonov
Depresija je še enkrat pogostejša pri pripadnicah ženskega spola, ki se morajo spoprijeti z družino, kariero, menstruacijskimi ciklusi (pms), nosečnostjo, menopavzo... Tako je večja pojavnost depresije prav gotovo posledica kombinacije različnih bioloških in družbenih dejavnikov. Depresija je pogosto povezana s hormonskimi spremembami, ki so jim ženske podvržene v različnih življenjskih obdobjih—z menstruacijo, nosečnostjo, porodom in menopavzo.

Stres, nezadostna podpora, prevelika in idealizirana socialna pričakovanja, ki se jim pridružijo še skrbi za otroke in dom, lahko pri ženskah povzročijo nastanek depresivnih simptomov. Ženske, ki so bile v mladosti ali kasneje telesno in psihično zlorabljene, imajo depresijo pogosteje, v nasprotju s tistimi, ki nimajo teh izkušenj.

Poleg že naštetih splošnih naj opozorimo še na naslednje simptome depresije, ki se pogosteje pojavijo pri ženskah:

• spremenljivo razpoloženje,
• pretirana zaspanost,
• povečan apetit,
• občutek težkih rok in nog,
• občutljivost za zavrnitve v medosebnih odnosih...
  

Poiščite pomoč!
Depresija ni nobena sramota, je bolezen, kot so npr. sladkorna bolezen, povišan krvni tlak ..., ki lahko prizadene vsakogar. Depresija nikakor ni stanje, ki ga lahko odpravimo samo s pomočjo trdne voljo ali močne želje. Če ugotovite, da se je vaše razpoloženje spremenilo ali da imate druge simptome depresije, se pogovorite z ljudmi, ki so vam blizu. Čim prej poiščite strokovno pomoč. Odlašanje z zdravljenjem bolezen samo še poslabša.

Depresija je ozdravljiva!
Zdravnik vam bo, potem ko je ugotovil depresijo, predpisal zdravila, ki vam lahko učinkovito pomagajo. Ne delujejo pa tako hitro, kot zdravila, ki jih običajno vzamete za odpravljanje bolečin. Do izboljšanja depresije pride po nekaj tednih zdravljenja, za bistveno izboljšanje je običajno potrebno od 2 do 4 tedne jemanja zdravil. Zdravljenje depresije traja ponavadi od 6 do 8 mesecev, v nekaterih primerih lahko vse življenje. Zdravljenje prve epizode depresije traja še od 4 do 5 mesecev po izboljšanju, pri ponovitvah je zdravljenje daljše in traja leto dni ali več. Pomembno je, da z jemanjem antidepresivov nadaljujete tudi potem, ko se že dobro počutite. Antidepresivi ne povzročajo odvisnosti ali navade niti pri dolgotrajnem jemanju. Nadaljevalno zdravljenje po zdravnikovih navodilih zmanjša možnost, da se bo depresija ponovila.

O depresiji, ki se lahko pokaže tudi drugače, zdravljenju in o tem, ali lahko sami kaj storimo, da se nas depresija ne dotakne, smo se pogovarjali s prof. dr. Margo Kocmur, dr. med., specialistko psihiatrije.

V prispevku smo nanizali nekaj najpogostejših znakov, ki lahko kažejo na to obolenje. Kakšen pa je skriti obraz depresije, ki ga ne prepoznamo tako zlahka?
Depresija je lahko tudi skrita, »zamaskirana«, in tedaj je ne prepoznamo tako zlahka. Najpogosteje se skriva za slabim telesnim počutjem, predvsem s trajnimi bolečinami, ki včasih nimajo prav nobenega organskega vzroka, včasih pa je ta nesorazmerno majhen glede na subjektivne težave, ki jih povzroča. Tudi tedaj, ko človek v resnici zboli za neko telesno boleznijo, npr. za nekim srčnim obolenjem, se hkrati z njim lahko razvije tudi depresija: možno je, da se razvije neodvisno od telesnega obolenja, lahko je njegova posledica, lahko pa celo vzrok zanj. Težava je v tem, da ob neki telesni bolezni težje pomislimo na depresijo ali pa si jo razlagamo kot neobhodno in »razumljivo« posledico, ki je ni treba zdraviti.

Različne obraze ima depresija lahko tudi pri otroku ali pri starostniku: pri otroku se utegne kazati kot neustrezno vedenje s popuščanjem v šoli in tudi z različnimi telesnimi težavami. Starejši imajo lahko enake znake depresije kot mladi, pogosto pa so drugačni. Nekateri znaki telesne bolezni so lahko podobni kateremu od znakov depresije. Tako sta lahko izguba teka ali motnja spanja znaka depresije ali pa cele vrste telesnih bolezni, npr. bolezni srca ali artritisa. Če gre za depresijo, bodo najverjetneje prisotne še depresivne misli in depresivno razpoloženje. Za starejše je značilno, da manj govorijo o čustvih, svojo nerazpoloženost pa izražajo tudi s pretiranim ukvarjanjem s telesnim zdravjem, s skrbjo, da so telesno bolni, čeprav imajo vsa zagotovila in potrdila, da so zdravi. Mogoče je vzrok za takšno vedenje v tem, da so bili starejši vzgojeni še v prepričanju, da zdravnika ne kaže bremeniti z drugim kot s telesnimi znaki. Pomembno je, da takega človeka prepričamo, da so njegove težave čustvene narave in da mu ponavljanje različnih preiskav ne bo pomagalo, ampak bo le oddaljilo začetek ustreznega zdravljenja.

Kaj lahko sproži depresijo? Zakaj se nekomu zdi enaka težava nepremagljiva in lahko vodi v depresijo, drugi pa v njej vidi izziv?
Na nastanek depresije vplivajo trije dejavniki: prirojene in pridobljene lastnosti ter življenjske okoliščine. Če je že kdo v družini imel depresijo, je verjetnost, da jo boste imeli tudi vi, večja. To kaže, da prirojene lastnosti niso nepomembne.

Čeprav je pojavljanje depresije pogostejše v različnih generacijah iste družine, se pojavlja tudi pri ljudeh brez takšne družinske zgodovine. Pomembno vlogo pri nastanku depresije imajo tudi človekove osebnostne lastnosti. Bolj ranljivi so tisti ljudje, ki ne zaupajo sami vase in v svoje sposobnosti, in katerih pogled nase in na svet je prežet s pesimizmom. Depresijo lahko sprožijo tudi različne življenjske obremenitve (npr. kronična bolezen, denarne težave, težave v medosebnih in družinskih odnosih itd.) ali nenadni dogodki, ki spremenijo našo življenjsko utirjenost (npr. izguba drage osebe, izguba dela, upokojitev itd.). Pri vsakomer je delež enega od treh dejavnikov različen in temu najbrž lahko pripišemo tudi naše različne odzive v stresnih situacijah, saj bo ob enaki težavi nekdo postal depresiven, nekdo drug pa ne.  

Zdravljenje z zdravili ali psihoterapijo…, kako bi nagnili tehtnico?
Zdravljenje depresije je zelo učinkovito. Pomembno pa je, da se ne opredeljujemo že vnaprej glede tega, ali so učinkovitejša zdravila ali psihoterapija. Pri depresiji je namreč enako pomembno oboje. Pri zelo hudih oblikah depresije, pri katerih so prisotne tudi blodnje ali hudi občutki krivde, ki vodijo v samomorilnost, bo v začetku zdravljenja delež zdravil praviloma večji od deleža psihoterapije. Pri mnogih drugih oblikah pa sta si deleža psihoterapije in zdravila enakovredna. Vprašanje se torej ne glasi: »ali – ali«, pač pa »koliko enega in drugega ter kdaj«.

Kako delujejo zdravila za zdravljenje depresije? Lahko postanemo odvisni od njih?
Zdravila za zdravljenje depresije delujejo na kemične prenašalce informacij v možganih, in sicer večinoma tako, da povečajo njihovo koncentracijo v sinapsah. Od teh zdravil ne moremo postati odvisni, čeprav jih je treba jemati zelo dolgo, včasih, kadar se depresivna motnja ponavlja, tudi celo življenje

Lahko govorimo o preventivi?
O pravi preventivi težko govorimo. Na osebni ravni bi lahko bila v tem, da bi vsakdo znal poslušati sebe in svoje potrebe ter živeti tako, da bi bil kar najbolj v sozvočju sam s seboj. Vsi pa vemo, da so življenjske okoliščine pogosto takšne, da nam iz katerega koli že razloga to preprečujejo. Seveda bi bilo lepo, ko bi bil svet pravičen do vseh, ko bi ne bilo prepirov, vojn, revščine; tedaj bi bilo mogoče tudi depresije kaj manj. Kdo ve? Pomembno je, da poskušamo sami uravnavati svoje življenje. Če pa že postanemo depresivni, si tega nikar ne prikrivajmo in poiščimo pomoč. Morda nam bo bistveno lažje že tedaj, ko bomo nekomu, ki mu zaupamo, povedali o svojih težavah in slišali njegov nasvet. Marsikdo je presenečen, ko spozna, da ima ob sebi ljudi, ki ga imajo radi in ga prav zaradi tega poznajo bolj, kot bi si mislil. Če pa nam tudi to spoznanje ne prežene občutka osamljenosti in praznine, bomo najbrž potrebovali tudi strokovno pomoč.

V zimskem času naj bi bilo več mračnega razpoloženja, ki mu v pogovornem jeziku pravimo depresija. Je to mit ali resnica?
 Res je v zimskem času nekaj več depresije, čeprav je o številkah težko govoriti, saj so to bolj ocene kot pravi epidemiološki podatki. Svetloba in toplota namreč vplivata na večino živih bitij spodbudno, prav nasprotno kot tema in mraz. Tudi ena od oblik zdravljenja depresije uporablja kot antidepresivno sredstvo prav svetlobo.

Za konec vas prosim še za nekaj nasvetov, da do (blažje) depresije ne bi prišlo.
Enotnega nasveta, da do depresije ne bi prišlo, ni mogoče dati. Ljudje smo si preveč različni in tudi naše želje ter potrebe se v različnih življenjskih obdobjih spreminjajo. Tako celo istemu človeku ne moremo vselej enako svetovati, kaj šele, da bi isti nasvet veljal za vse po vrsti. Naj še enkrat poudarim, kar je bilo že rečeno: poskušajmo živeti v sozvočju s seboj ter z bližnjo in daljno okolico. Če pa smo ranljivi za nastanek depresije, poskušajmo spoznati okoliščine, ki so za nas še posebej obremenjujoče in se jim izognimo ali pa jih rešujmo na način, ki v nas ne bo sprožil bolezenskega procesa. In še enkrat: če postanemo depresivni, si poiščimo pomoč.

»Depresijo lahko sprožijo tudi različne življenjske obremenitve (npr. kronična bolezen, denarne težave, težave v medosebnih in družinskih odnosih itd.) ali nenadni dogodki, ki spremenijo našo življenjsko utirjenost (npr. izguba drage osebe, izguba dela, upokojitev itd.).«

Objavljeno v decembrski številki ABC zdravja
Članek je last revije ABC zdravja