Srce brezsrčnega sveta

De Botton slabim knjigam za samopomoč zameri predvsem to, da sodobnega človeka rade naredijo za žrtev, da ga prepričujejo, da ne zna nič več narediti sam. Foto: Matt Dunham/AFP

in začne listati knjige, mu kmalu postane jasno, da bi morale imeti nekatere od njih zelo jasno označeno farmacevtsko opozorilo: preden natančno preberete knjigo, se o tveganju in neželenih učinkih posvetujte s svojim zdravim razumom.

Vsebina mnogih je osladno predvidljiva, pokroviteljska in podcenjujoča do bralcev. V njih prodajajo nasvete za življenje: kako biti uspešen, kako postati bogat, kako postati srečen, zakaj imajo moški raje mrhe, zakaj imajo ženske raje barabe, kako s čarovniškimi uroki začarati moškega, kako spoznati veliko Skrivnost, kako imajo pozitivne misli svojo moč ... Ene spodbujajo pehanje za denarjem, druge pa večno iskanje samega sebe. Jasno je, da je velik del predvsem ameriških, novodobnih gurujev zgolj spretnih poslovnežev, ki natančno vedo, kaj tare ljudi in kaj jim obljubiti, in ki se po vseh radodarno dragih nasvetih krohotajo vso pot do banke, kamor se steka denar od njihovih knjižnih uspešnic.

Christoper Lasch v svoji znameniti knjigi Kultura narcisizma piše, da se je vzpon tako imenovane terapevtske kulture zgodil, ker avtoritete v sodobni družbi izgubljajo verodostojnost in ker sodobni terapevti in guruji tako radi pestujejo narcisizem svojih pacientov, saj jih učijo, da gre pri »smislu« in »ljubezni« le za izpolnitev njihovih emocionalnih zahtev, namesto da bi jih spodbujali, naj razmišljajo še o drugih ljudeh in svetu zunaj njih, naj si zastavijo realne cilje ter naj se naučijo sprejemati odgovornost.

Do vzpona tega novega iracionalizma je zelo kritičen angleški kolumnist Francis Wheen, ki pravi, da so knjige za samopomoč v ZDA ali Veliki Britaniji predvsem industrija, ki obrača milijarde, in da so »izraz obupa ljudi, ki se čutijo nemočne, kar se tiče izboljšanja svojega življenja, in slutijo, da so prepuščeni na milost in nemilost skrivnim, brezosebnim silam. Politični voditelji ta izraz sprejemajo kot varen ventil za razkolništvo, ki izpolnjuje podobno funkcijo, kot jo je Marx pripisoval religiji – srce brezsrčnega sveta, opij za ljudstvo.« Dejstvo je, da je pač veliko bolje, če ljudje iščejo uteho v kristalih in astrologiji, »kot da dejansko dvomijo o svojih vladarjih ali socialnem in ekonomskem sistemu, ki ga ti vodijo«.

Ene in druge  

Angleški pisatelj Alain de Botton (Kako ti Proust lahko spremeni življenje, Skrb za status, Utehe filozofije) priznava, da so tudi njegova dela knjige za samopomoč; nič ni lepšega kot ideja, da ti lahko knjiga spremeni življenje, pravi. V bistvu gre za starodaven žanr. Kaj pa so teksti grških filozofov drugega kot nasveti za osebno rast? Sokrat je ljudi vzpodbujal k radovednosti in temu, da se morajo ves čas poizpraševati o svojih razmišljanjih in dejanjih. Epikur je napisal okoli tristo knjig za samopomoč in v njih pokril vse pomembne teme, od ljubezni do pravice. Seneka pa je Rimljanom rad svetoval, kako naj obvladujejo bes in jezo. Montaignovi Eseji, v katerih razmišlja o sočutju, o tem, kako se potolažiti zaradi smrti ljudi, ki smo jih imeli radi, ali kako potegniti največ iz vsakega trenutka, da življenje ne bi odteklo, ne da bi ga užili, so najlepši primer knjige, ki nas spodbudi, naj razmišljamo o življenju. Krščanstvo je nadaljevalo z življenjskimi nauki, saj so verske prilike učile, čemu se morajo ljudje odpovedati, če si želijo priti v nebesa.

Znanstvenik in izumitelj Benjamin Franklin je pisal knjige, ki so se prodajale za med in v katerih je delil nasvete, kako biti uspešen v delu in poštenem življenju, ter jih polnil s spodbudnimi gesli, kot je: »Zgodaj v posteljo, zgodaj vstati, pa boš pameten, zdrav in bogat.« Američane je spodbujal k disciplini, čistoči in skrbi za zdravje. Glasno je propagiral tako imenovane »hladne zračne kopeli«, kar je pravzaprav pomenilo, da je gol sedel pred odprtim oknom in bral.

Velika večina današnjih knjig za samopomoč ljudem daje potuho, saj učijo vse nasprotno od starih modrecev: da bodo ljudje uspešni le, če bodo glasni, neusmiljeni, podkovani s prevarami, brez stika z realnostjo in samozavestni. Susan Cain v knjigi Quiet (Tihi), ki govori o introvertiranosti, pravi, da je nekoč v družbi štel človekov značaj, kar je pomenilo, da je discipliniran, resen, odgovoren in moralen. Ni bil toliko pomemben vtis, ki ga je naredil na druge ljudi, ampak to, kako trden karakter je bil v svoji intimi. Kot prikazuje Spielbergov najnovejši film, je bil Abraham Lincoln redkobeseden in skromen humanist, a vendar zelo uspešen vodja, čeprav je imel drugačne lastnosti, kot jih od vodje zahteva današnji čas.

Stare vrednote, kot so delo, razum, čast, odgovornost, empatija in morala, so nadomestile nove, bolj žareče, kot so privlačnost, slava, dominacija in fascinacija. In če želimo v sodobnem svetu biti uspešni, moramo nekako pridobiti prav slednje – in pri tem nam skušajo pomagati mnoge svetovne uspešnice za tako imenovano osebno rast. Filozofija se je zaprla v akademske svetove, med terapevte so se prikradli šarlatani.

De Botton slabim knjigam za samopomoč zameri predvsem to, da sodobnega človeka rade naredijo za žrtev, da ga prepričujejo, da ne zna nič več narediti sam, da za vse potrebuje nasvete in pomoč drugih in da je vsako obnašanje, ki ni »normalno«, takoj označeno za bolezen; prevelika zaljubljenost, obsedenost z delom, prevelika jeza itd. Včasih se je temu pač reklo temperament in filozofi ter modreci so računali na to, da je njihova publika inteligentna in da zna razmišljati s svojo glavo.

Kot je de Botton, že pred leti, v intervjuju za Delo povedal kolegu Igorju Bratožu: »Poglejte Voltaira, vseskoz je bil prepričan, da lahko s svojimi besedami prepriča široko publiko, in ni ob tem nikdar pomislil, da bi bil zaradi svoje razumljivosti lahko zasmehovan kot neumen, saj ga je vodilo zaupanje v moč občega človekovega prepričanja, v intelektualno sposobnost običajnega bralca. S tem pogledom se več kot strinjam, tako imenovani običajni bralec nikakor ni neumno bitje, nikdar ga ne smemo podcenjevati.«

Največje knjižne uspešnice tega žanra izpod peresa Anthonyja Robbinsa, ki je napisal knjigi Neskončna moč in Prebudite velikana v sebi, temeljijo na ideji, da če v sebi vzpodbudimo nevidno moč energije, lahko naredimo vse, kar si želimo. In ker se je tovrstno pisanje izkazalo za veliko zlato jajce, ima Robbins nešteto epigonov. Rhonda Byrne v uspešnici Skrivnost recimo trdi, da lahko njeni bralci z močjo energije, z močjo »skrivnosti«, hitro najdejo vse, kar potrebujejo: od parkirnega mesta do bogastva. Zakaj mislite, da ima le en odstotek ljudi v rokah vse bogastvo, pravijo oboževalci te knjige, je to naključje ali morda ta odstotek, drugače od preostalih 99 odstotkov revežev, razume Skrivnost?

Micki McGee je v svoji knjigi Self-Help, Inc. opazila, da se produkcija knjig za samopomoč in ezoteriko poveča v času krize. »Namesto socialne varnosti so bile ameriškemu ljudstvu raje ponujene knjige za samopomoč, ki učijo, da smo sami odgovorni za svojo usodo, sami krivi, če nam ne uspe, in ki prežijo na našo nesamozavest.« Renata Salecl v knjigi Izbira piše o tem, da je nekoč človek, ki so ga odpustili iz službe, za svojo nesrečo krivil zunanje okoliščine, dandanes pa nas prevladujoča kapitalistična ideologija sili, naj najprej ocenimo sebe in poskusimo ugotoviti, zakaj se nam ni posrečilo ostati v službi. Vseskozi se moramo ocenjevati. »Enako kot nas spodbujajo, naj nenehno oblikujemo svoje telo z napornimi vajami, pretiranimi dietami in plastičnimi operacijami, bi morali oblikovati tudi svoje notranje življenje, svoja čustva, strasti in razmerja.«

Ocenjevanje je postalo oblika zabave: tako kot se ocenjujemo sami, ves čas ocenjujemo tudi druge. Ne čudi, da so najpogostejša sodobna zabava televizijski šovi, ki temeljijo na užitku, ki ga imajo gledalci, ko brez milosti ocenjujejo nastopajoče oziroma sodelujoče.

In zdaj malo pozitivnosti: resnica je, da je kvaliteta knjig za samopomoč oziroma za osebno rast vedno boljša. Tudi pri nas. Poglejmo na primer samo dela Andreja Perka ali Zorana Milivojevića. Danes se zbujajo nove generacije tega žanra, ki se bolj kot z iracionalnostjo spogledujejo s filozofijo, nevrologijo, evolucijsko psihologijo, behaviorizmom, psihoterapijo ... Na te »nove« police sodijo dela že prej omenjenega de Bottona, Michaela Foleyja, Susan Cain, Roberta Wrighta, Anthonyja Storra in še mnoge druge knjige, ki razlagajo evolucijo, introvertiranost, delovanje možganov, samoto, spomin, ustvarjalnost, ljubezen in nam premaknejo misli in čustva, nam razložijo naša dejanja in odkrijejo ponavljajoče se vzorce. Še celo za slavna predavanja TED nekateri pravijo, da pravzaprav nadomeščajo šove Oprah Winfrey, v katerih je slavna voditeljica s svojimi gosti gledalcem svetovala, kako se spremeniti na bolje.

Kaj je jaz, ki ga je treba spremeniti

Ali knjige za samopomoč sploh delujejo? Mnoge imajo varnostni mehanizem, da če ne delujejo, to samo pomeni, da se bralci ne trudijo dovolj, da ne »verjamejo« dovolj močno. Res pa je, kot ugotavljajo psihologi, da je njihova dobra lastnost ta, da začnejo ljudje ob njih vsaj za trenutek razmišljati o svojem življenju, o tem, kako želijo živeti, zakaj se želijo spremeniti. (Raziskave sicer kažejo, da ljudje knjige za samopomoč začnejo goreče brati, a jih redkokdaj preberejo do konca.)

Zakaj je tako težko preoblikovati samega sebe? Psihologi so z različnimi poskusi že dokazali, da samo naše pozitivne misli niso dovolj, da bi spremenili življenje. Ideja o tem, da morate razmišljati kot milijonar in boste bogati, ne deluje. Na univerzi v Kaliforniji so skupino študentov prosili, naj si nekajkrat na dan vizualizirajo, kako dobivajo boljše ocene. Čeprav je to sanjarjenje potekalo le nekaj minut na dan, so rezultati raziskave pokazali, da so študentje, ki so sodelovali v tem poskusu, v bistvu postali bolj leni in njihove ocene so se poslabšale.

Kakor v članku v reviji New York pravi novinarka Kathryn Schulz, je težava že v tem, ker sploh ne vemo natančno, kje in kaj je ta jaz, ki naj bi ga spremenili. Sveti Avguštin je to dilemo opisoval že v davnem 4. stoletju, ko je dejal, da takrat, ko naš um nekaj ukaže telesu, je ta ukaz takoj izpolnjen, ko pa nekaj ukaže sebi samemu, se izpolnitev ne zgodi vedno. »In danes nismo prišli kaj dlje od te preproste ugotovitve starega pridigarja.« Ali se sploh lahko spremenimo, če ne vemo, kako deluje naš jaz? Kako lahko reprogramiramo naše možgane? Ničesar tako dobro ne poznamo kot naše zavesti in ničesar ni težje razložiti kot prav te naše zavesti.

Konec 19. stoletja je ameriški profesor na Harvardu, psiholog in filozof William James, starejši brat pisatelja Henryja Jamesa, proučeval odnos med našimi čustvi in obnašanjem. Ko smo srečni, se smejemo, ko smo nesrečni, jokamo. James je izpostavil radikalno idejo o tem, da lahko naše obnašanje sproži emocijo. Smejanje nas lahko osreči in jok nas užalosti. »Ne bežimo od medveda, ker se ga bojimo, ampak se bojimo medveda, ker tečemo stran od njega,« je zaključil James, ki je bil tudi učitelj ameriške pisateljice Gertrude Stein.

Ta njegova teorija je dolgo ležala v akademskih predalih. Ljudje pa so še naprej verjeli, da morajo najprej spremeniti razmišljanje in šele potem se bo spremenilo tudi njihovo obnašanje. Šele v 70. letih prejšnjega stoletja so začeli s poskusi preverjati Jamesovo teorijo. Prostovoljce so prosili, naj si izberejo dva različna obrazna izraza: eni so stisnili zobe in namrščili obrvi, drugi pa so se nasmejali. In zgodilo se je to, kar je predvidel že James: tisti, ki so se smejali, so bili srečnejši, jezni so bili čemernejši.

Eksperiment dokazuje, da so knjige na recept, ki dvigujejo naše razpoloženje, še kako smiselne. In tudi to, da so dela Billa Brysona dobra odločitev, kajti ob branju njegovega potopisa A Walk in the Woods se boste najprej smejali, potem pa odkrili, da ste dejansko boljše volje.

Podobno kot s srečo ali žalostjo je z našo samozavestjo. Kadar smo nesamozavestni, smo sključeni, kadar smo prepričani vase, hodimo zelo pokončno. Evolucionarni psiholog Robert Wright v knjigi Moralna žival piše o zanimivem eksperimentu: dvema skupinama posameznikov so predvajali posnete glasove različnih ljudi, med njimi tudi njihovega lastnega. Prvi skupini so najprej, z zapletenimi tesnimi vprašanji, na katera niso poznali odgovorov, zbili samozavest, in ko so jim kasneje predvajali različne posnete glasove, med njimi niso prepoznali svojega. Drugi skupini pa so s preprostimi vprašanji, na katera so poznali odgovore, samozavest dvignili, in ker so bili polni samih sebe, so med posnetki takoj prepoznali svoj glas – še več, sebe so napačno prepoznali tudi v glasovih drugih ljudi. Ob uspehu se razširimo in ob neuspehu zmanjšamo, vsega tega pa se ne zavedamo.

O samozavesti in obnašanju govori tudi naslednji poskus: prostovoljce so razdelili v dve skupini, ene so posedli za mahagonijeve mize na udobne direktorske stole in jim dovolili, da so noge dali na mizo, drugi so sedeli na neudobnem stolu, roke so imeli v naročju, glavo so morali skloniti. Samo ena minuta take drže je bila dovolj, da so prvi postali veliko samozavestnejši, drugi pa bolj ponižni. Stopnja testosterona se je pri tistih, ki so sedeli na direktorskih stolih, občutno povečala. Ali je po vsem tem smiselno spraševati, zakaj direktorji in politiki ne zapuščajo prav radi svojih udobnih stolov?

Tisti terapevti, ki vam svetujejo, da se boste v slaščičarni tega, da bi naročili tortico, najbolje ubranili, če boste roke stisnili v pest, ki vam predlagajo, da če želite shujšati, jejte raje z levo roko (če ste desničar), da na sestankih s šefom sedite čim bolj pokončno in suvereno, da se takrat, ko se počutite krivi, oprhajte ali si umijte roke, ne bodo tako udarili mimo.

Nekatere stvari iz dobrih knjig za samopomoč delujejo, ugotavljajo psihologi. Meditacija, maraton, judo, post, pisanje, sprehodi, volonterstvo, prijatelji, optimizem ... Boljše ko bodo knjige za samopomoč, boljše bo zdravje, bi lahko komentirali angleško akcijo knjig na recept.

In ker je bil včeraj ravno kulturni praznik: v čelnem režnju možganov imamo zrcalne nevrone. Ko gledamo nekoga, ki joka ali se smeje, se v možganih sprožijo isti predeli kot takrat, kadar se sami smejemo ali jokamo. In kadar beremo roman ali gledamo film, se zgodi enako – prav zato je dobra umetnost odlična naprava za trening naše empatije, za vživljanje v življenje drugih, za razvoj naše domišljije, za gibljivost naših čustev. Dobra knjiga je vzgoja srca, je dejala Susan Sontag. Poveča naš občutek za človeškost, za človekov potencial, za to, kar se dogaja na svetu. In je kreativnost v naši notranjosti.

* * * 

Pot do resnejših sprememb ne pozna bližnjic

Samo Rugelj: "Če govorim o knjigah za samopomoč, se moram najprej vrniti k delu svojega očeta, psihiatra in psihoterapevta dr. Janeza Ruglja, ki je biblioterapijo, torej zdravljenje s knjigami, kot vzgojno-terapevtsko sredstvo v svoj socialno-andragoški program vpeljal že leta 1972. Takratni pacienti na Škofljici so morali prebirati le dve knjigi, Via mala Johna Knittla (o kalvariji družine nasilnega alkoholika, v kateri na najdejo več drugega izhoda, kot da nasilneža umorijo) in Ptički brez gnezda Frana Milčinskega. Kasneje se je njegov seznam razširil na več sto knjig s področja leposlovja, humanistike in psihologije, osnovno vodilo pa je ostalo enako; prek strokovnih ali leposlovnih knjig naj pacienti spoznajo svojo težavo, bodisi alkoholizem, zdrs v psihogeno psihozo itn., hkrati pa z branjem ozavestijo svoje stanje in prebudijo doživljanje, kar skupaj s celotnim programom zdravljenja potem lahko privede do večjih kvalitativnih sprememb v osebnostni rasti človeka.

Vse to je oče podrobno opisal v svoji knjigi Pot samouresničevanja, ki je še vedno eden od najpopolnejših in najobsežnejših priročnikov za zdravo in ustvarjalno življenje v slovenščini, pri čemer velja poudariti, da je njegova vrednost tudi v tem, da ob analizi vsake življenjske težave postreže tudi s primeri pacientov. Konkretna izkušnja nekoga, ki je šel čez podobne probleme in jih potem ozavestil v pisni obliki, je tako po mojem mnenju, če seveda ne gre za tako hudo težavo, ki bi potrebovala strokovno medicinsko pomoč, še vedno najbolj učinkovit primer (samo)pomoči s knjigami za nekoga, ki želi nekaj izboljšati. Pri naši založbi sta lani izšli knjigi Delaj, teci, živi, v kateri sem opisal lastno izkušnjo priprav na maraton s pozicije profesionalno deformiranega pisarniškega delavca v tretjem tisočletju, ki se lahko le z veliko disciplino spet vzpne iz svoje telesne odrevenelosti, in Paleorecept avtorja Robba Wolfa, v kateri ta opredeljuje zdrav življenjski slog s konceptom prehranjevanja in gibanja naših prednamcev, kar sem tudi preizkusil na lastni koži ter potem povzel v spremni besedi. Ugotoviti moram, da so mi odzivi bralcev na obe besedili dali vedeti, kako pomembna, morda tudi odločilna je za njih avtentična izkušnja slehernika, s katerim se lahko identificirajo.

Knjige za samopomoč so in bodo ostale pomemben del založniških programov, morda v času krize še bolj, vendar v tipe knjig, kot so uredite svoje odnose ali pa težo v sedmih ali desetih dneh, ne verjamem, saj pot do resnejših sprememb ne pozna bližnjic. V tem smislu je odnos do sprememb dobro opredelil ameriški psiholog Paul Watzlawick v svoji knjigi Sprememba: principi definiranja in reševanja problemov (Change: Principles of Problem Formation and Problem Resolution, 1974), v kateri dokazuje, da pri reševanju problemov obstajajo rešitve prve in rešitve druge vrste. Rešitve prve vrste so le površinske, dogajajo se zgolj okoli obravnavanega sistema, odgovarjajo na vprašanje zakaj, ne pa tudi na vprašanje kaj, zato v svojem temelju niso uspešne. Medtem pa rešitve druge vrste posežejo v sistem sam in v uveljavljena pravila ter ga korenito spreminjajo. Seveda pa rešitev druge vrste ne more biti realizirana od zunaj, od tam je lahko le spodbujena, na sebi jo mora uresničiti vsak sam."

Irena Štaudohar, Sobotna priloga 

Izvirna novica: DELO - Sobotna priloga ,  nedelja 10.02.2013

Članek je last medija DELO.si in avtorice