|
Stran 1 od 3  Četrtek ob 8.30. V timski sobi se zbirajo zdravnici, medicinska sestra, socialna delavka, delovna terapevtka, glasbeni terapevt, psihologi. Prostora ni veliko, zato se stisnejo na stole in zofe, razporejene v pravokotnik okoli klubske mizice. Minuto kasneje se ob kavi in čaju začne sestanek: najprej je na vrsti pogovor o fantu, ki so ga prejšnji dan sprejeli na oddelek za adolescentno psihiatrijo kliničnega oddelka za mentalno zdravje v Ljubljani. »Opisoval je blodnje, ni pa imel prividov in prisluhov. Delno je kritičen do svojih prejšnjih doživetij. V bolnišnici, kjer se je do zdaj zdravil, se je pripravljal na dva izpita, v šoli je uspešen,« fantovo anamnezo povzame zdravnica, ki ga je bila sprejela.
Medtem zunaj sije sonce in mladostniki, ki se zdravijo na oddelku, posedajo ali postavajo pred glavnim vhodom. Za njimi so že jutranje vstajanje, zajtrk in prva zdravila, sestanek pacientov in urejanje oddelka. še pol ure in začela se bo muzikoterapija.
***
Oddelek za adolescentno psihiatrijo letos praznuje trideseti rojstni dan. Ustanovila ga je dr. Martina Žmuc Tomori, ki je zamisel zanj dobila v Veliki Britaniji. Takrat je bil to edini tovrstni oddelek na območju nekdanje Jugoslavije. »Pri nas imamo presek vseh psihiatričnih bolezni in motenj. Pacienti s podobnimi težavami so po bolnišnicah za odrasle razporejeni na različne oddelke, mladostniki pa so pri nas zbrani na enem,« pravi vodja oddelka Irma Kuhar, dr. med., specialistka za psihiatrijo. Na oddelku se tako zdravijo fantje in dekleta, stari od 14 do 21 let, ki so psihotični ali depresivni, imajo anksiozne motnje, so poskusili narediti samomor ali pa so prišli zaradi samopoškodbenega vedenja.
Na voljo imajo šest spalnic in v njih osemnajst postelj. Vse so zasedene. Vrata v stavbo, kjer je oddelek, so vedno odprta. Ob dopoldnevih imajo urnik zapolnjen z aktivnostmi, ob popoldnevih pa imajo nekaj dni v tednu prost izhod oziroma izhod s terapevtom, ko se učijo, kako konstruktivno preživljati prosti čas. Za konec tedna gredo lahko domov. »Če bi za katerega od pacientov potrebovali varovanje, bi ga hospitalizirali v kateri od drugih psihiatričnih bolnišnic,« pojasnjuje Irma Kuhar. »Naš oddelek obenem ne more biti presečišče vseh težav mladostnikov. Zato se morajo tisti s težavami najprej obrniti na svetovalko v šoli ali na osebno zdravnico oziroma ambulantnega psihiatra. Pomembno je, da čimveč mladih zdravimo v ambulantah, da jih ne umaknemo iz okolja. Ponavadi k nam pridejo zaradi hujših motenj, ki jih ne moremo ambulantno zdraviti, ampak je potrebno bolj institucionalno bolnišnično zdravljenje. Pacienti so na oddelku v povprečju 33 dni. Uspešni smo, če dosežemo izboljšanje stanja in se zato potem lahko naprej zdravijo v ambulanti. Pri psihotičnih pacientih je uspeh, da nimajo več prividov in prisluhov in da jim pomagamo, da se vrnejo v običajno življenje, pri depresivnih, da se dobro počutijo, da ne mislijo več na samomor.«
 Približno tretjina pacientov ima psihotične motnje. Sledijo anksiozne in razpoloženjske (na primer depresija) ter obsesivno-kompulzivne. Kako veliko težav in motenj imajo mladostniki, nakazuje raziskava Dejavniki tveganja pri slovenskih srednješolcih. V njej je sodelovalo 5000 slovenskih mladostnikov: petina jih je bilo depresivnih,ali pa so zlorabljali substance oziroma so se samomorilno vedli. V tej raziskavi so bili zajeti samo uspešni srednješolci, torej tisti, ki hodijo v šolo, in ne tisti, ki je ne obiskujejo iz tega ali onega razloga. »Mladostniki težave pogosto rešujejo z alkoholom, travo ali tako, da se poškodujejo. Starši njihove stiske velikokrat opazijo šele, ko nastopijo težave v šoli,« dodaja Irma Kuhar.
Ni nujno, da so težave mladostnikov posledica tega, da je v družini nekaj narobe. »Kljub temu imajo starši naših pacientov pogosto občutek krivde, sramu. Vzrok za težave svojih otrok iščejo v sebi, v družini. Zato jih je treba razbremeniti. Nekateri razmišljajo, 'joj, takrat sem tointo naredil, kaj pa če je to razlog'. Dolgo časa potrebujejo, da rečejo, 'nisem kriv'. Po drugi strani pa so včasih moteni odnosi v družini, slaba komunikacija, celo zlorabe lahko razlog za težave otrok. Takrat poskušamo pomagati, da se odnosi izboljšajo, da začnejo komunicirati. Posamezne matere denimo težko sprejmejo dejstvo, da partnerji zlorabljajo njihove hčere.«
***
Dan se na oddelku začne ob 7.15, ko je treba vstati. Pol ure kasneje je zajtrk. Ob 8.00 prvič dobijo zdravila. Do devetih imajo čas, da uredijo oddelek, nato pa se začne terapevtsko delo. »Vse temelji na pogovorih in dogovorih,« pojasni glavna sestra Nada Ovseniak. Tako poskušajo spodbujati odgovornost mladostnikov in občutek odraslosti. Na oddelek, kjer dela že skoraj trideset let, pride vsako jutro ob sedmih. To uro dneva ima najraje: takrat njeni pacienti vstajajo in če se kateri želi pogovoriti, lahko potrka na vrata ambulante. »Oddelek zahteva celega človeka, zato moraš to delo imeti rad. Mladostniki ti hitro nastavijo zrcalo. Če čutijo, da jih ne poslušaš, da nisi z njimi, ti kar povedo. 'A ste danes slabe volje?' vprašajo,« pove sestra Nada.
Zdravila mladostnikom pomagajo nadzirati njihova občutja; toda stiske tu in tam privrejo na dan. Prestrašenost in nezadovoljstvo, ki sta ju potisnili v ozadje, občutijo denimo popoldne, ko so sami s seboj, ko se delovni vrvež na oddelku umiri. Takrat se pogosto obrnejo na medicinske tehnike.
Ti so njihova širša nadomestna družina. Varovancem morajo ponuditi občutek, da so na varnem, da je nekomu mar za njihove stiske, da so nekje, kjer jih razumejo. Pomagati morajo psihotičnim, da se vključijo med druge; nepsihotičnim pacientom, ki imajo predsodke do psihotičnih, pa, da sprejmejo njihovo drugačnost, jim pojasniti, da imajo težave in da se bodo pozdravili. Pacienti, ki svoje psihične stiske izražajo z vedenjskimi motnjami, preverjajo, kje so meje dovoljenega in možnega – tako kot to sicer mladostniki počnejo doma. Če smejo ven do šestih popoldne, se vrnejo kasneje. S tem »rušijo« pravila oddelka, s katerimi so jih seznanili ob prihodu, in obenem razdiralno vplivajo na skupino, zato se morajo medicinski tehniki z njimi posebej pogovoriti in če opozorila ne zaležejo, morajo opozoriti zdravnika, ki je v oddelčni hierarhiji najviše.
Dopoldne za mladostnike poleg obeh zdravnic in glavne medicinske sestre skrbijo še drugi strokovnjaki. Socialna delavka Damjana Stržinar vodi trening učinkovitega učenja in socialnih veščin. Paciente uči, kako naj se motivirajo za učenje, pa tudi, kako naj si razdelijo učno snov, da bo laže. Čas namenijo še drugim veščinam: denimo, kako naj se učijo poslušati druge in ne samo sebe. »Pa še: kako se opravičiti in pohvaliti,« doda Damjana. »To je zelo pomembno, s tem lahko izboljšajo odnos s starši in vrstniki in pridobijo na samozavesti.«
|
