|
Za depresijo boleha pet odstotkov Evropejcev |
|
|
|
Vpisal: DAMa
|
|
07. 09. 2005 |
Po nekaterih podatkih bo leta 2020 med vsemi boleznimi, ki prizadenejo odrasle, kar 22 odstotkov psihičnih motenj - Evropska direktiva o prepovedi diskriminacije
Tudi dandanes, ko je že vse mogoče in rešljivo, se bolni in invalidni ljudje še vedno srečujejo s starimi težavami. Mnogi živijo v revščini, imajo omejene možnosti šolanja in zaposlovanja, obravnavani so kot subjekti, ki nimajo želja in ki potrebujejo predvsem nego. Segregacija se začne že v zgodnji fazi, ko vključujejo otroke v paralelno izobraževanje ali jih kako drugače izključijo iz družbe, poudarjajo v raziskavi, ki jo je pripravila Evropska fondacija za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer. Marsikdaj pa se njihova odrinjenost nadaljuje tudi kasneje, ko se le stežka prebijejo na trg dela in dobijo službo.
 V Evropski uniji je kronično bolnih ali invalidnih 17 odstotkov vseh prebivalcev in 15 odstotkov tistih, ki so še v delovnih letih. številne študije so pokazale, da ima kar 12 odstotkov Evropejcev bolezen ali invalidnost, ki jih tako ali drugače ovira pri delu in zaposlitvi, deset odstotkov je močno kronično bolnih ali prizadetih, šest odstotkov pa dobiva zaradi invalidnosti socialno pomoč.
Bolezen, nezdrav način življenja, nesreče na delovnem mestu in drugi socioekonomski dejavniki vplivajo, da se število bolnih ali invalidnih ljudi še povečuje - med mladimi je zdaj takih pet odstotkov, med tistimi, ki so že dopolnili leta za upokojitev, pa kar 40 odstotkov. Raziskava Evropske fondacije za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer pa poudarja še eno plat tega problema - vse pogostejše je slabo psihično zdravje. Kar 25 odstotkov socialne pomoči v Evropski uniji namreč pripada ljudem s psihičnimi težavami in ta delež se še veča. Po nekaterih podatkih bo leta 2020 med vsemi boleznimi, ki prizadenejo odrasle, 22 odstotkov psihičnih motenj. Zdaj boleha za depresijo pet odstotkov Evropejcev, ženske dvakrat pogosteje kot moški.
Ker se položaj na tem področju iz leta v leto slabša, je Evropska unija že leta 2000 izdala direktivo, ki je oblikovala okvir za enakopravno ravnanje z bolnimi in invalidnimi ljudmi pri zaposlovanju, s posebnim poudarkom na prepovedi diskriminacije. Prav tako se je usmerila v vzdrževanje splošnega zdravja na delovnem mestu in v strategije za promocijo vključevanja bolnih in invalidnih v družbo.
A kljub evropski in nacionalnim zakonodajam se ti ljudje še vedno srečujejo s številnimi težavami v samostojnem življenju. Zlasti jih omejujejo fizične, legalne in administrativne ovire, celo nova tehnologija, predvsem pa odnos okolice, ki je velikokrat ignoranten. Prav spreminjanje tega traja najdlje. Seveda se vse to kaže tudi pri zaposlovanju.
Zunaj trga dela jih tako ostane skoraj dvakrat več kot drugih. Nekateri se ne morejo zaposliti, ker je njihova bolezen prehuda in pač ne zmorejo delovnega ritma, drugi pa ostajajo izključeni, ker jim delodajalci ne omogočijo prilagojenega dela ali ustrezne tehnične pomoči, da bi lahko delali enakovredno preostalim. Nezaposlenost se močno poveča po 50. letu starosti. Takrat pa imajo ljudje tudi vse pogosteje zdravstvene težave in se težko spet vrnejo v službo. Krog je tako sklenjen.
K težjemu zaposlovanju bolnih in invalidov pa včasih prispeva tudi sama nacionalna organiziranost socialne pomoči. Ponekod lahko bolni ali invalidni ljudje izgubijo denarno podporo, če sprejmejo delo. Zato se neradi zaposlijo za določen čas, čeprav bi jim služba zelo koristila. Ko se njihova delovna pogodba konča, se morajo namreč spet spustiti v boj za pravico do pomoči, ki jim pripada. Ponekod do njih niso »prijazni« niti davki, saj jim dodatno delo v resnici prinese zelo majhen zaslužek. Države bi morale te prepreke čim prej odpraviti, saj je prav zaposlitev glavni kanal za vključevanje bolnih in invalidnih ljudi v družbo in za njihovo normalno življenje.
Linda Volk
Izvirna novica: Delo, 16.03.2004
Članek je last avtorice in Dela |
