 Ste se kdaj vprašali, kaj je tisto, kar vas na poti k zrelemu sebi ustavlja? Ali se sploh zavedate množice svojih čustev in v kakšnih odnosih ste s svojimi najbližjimi? Kako daleč je vaša zavest o potrebah notranjega otroka? Z Alenko Rebulo, pesnico, pisateljico in strokovnjakinjo na področju psihologije, ki svoje profesionalno ustvarjanje posveča globinski psihologiji ter vprašanjem vzgoje, izobraževanja in samovzgoje, sva razvili pogovor o iskanju odgovora na vprašanja, ki že dolgo mučijo človeško dušo in zastirajo pogled na dimenzije duha, ki lahko pride do izraza le, ko zapustimo krč preteklosti.
Alenka Rebula, avtorica uspešnice Blagor ženskam o samovzgoji, pravi: »Ključno vprašanje kulture je po mojem mnenju ozaveščenje odnosa do otroštva, iz katerega raste osebna in skupna usoda. Samovzgoja odraslih pa je bistvenega pomena za civilizacijski premik od kulture duhovnega pomanjkanja in nasilja do kulture miru in duhovnega blagostanja.« O pomenu vračanja v svoje otroštvo pa dodaja, »da se srečamo z resnico o sebi, da se rešimo podcenjevanja sebe in iluzij, je povratek v otroško dobo nujen. Potem lahko začnemo graditi svoj svet na trdnih osnovah in trajnostni veri vase. Cilj srečanja z otroštvom ni dojeti, kaj vse so nam hudega storili in kaj vse življenju strašno zamerimo, da je storilo z nami. To je samo uvod. Cilj je zaživeti drugače.«
Na kaj vse vplivajo naše izkušnje iz otroštva?
»Predvsem na našo sposobnost sočutnega občutenja in podpiranja sebe. Pogosto se znamo mučiti, mogoče razvajati, a ne ljubiti. Prav enako velja za odnose z drugimi. Samo rahločutna skrb zase nam daje možnost, da čutimo tudi sočloveka podobno in da se zato vključujemo v svet miroljubno, a tudi energično.«
 Kaj potrebuje otrok, da se počuti pripravljenega za življenje?
»Občutek varnosti v telesu in srcu, vsak dan živo prepričanje, da je med svojimi najbližjimi na varnem. Gotovost, da bo vedno pripadal ljudem, ki jim je najpomembnejši na svetu. Dokaze, da ga znajo občutiti, ne le obračati po svoje. Varen otrok zmore samouresničevanje brez nasilja, poniževanja drugih in sprenevedanja.«
Kako nepoznavanje naših otroških doživetij negativno vpliva na vzgojo?
»Glava težava je v tem, da neozaveščeni starši otroka sploh ne vidimo. Vidimo samo sebe, svoje strahove in težave. Otroku pripisujemo meje ali bolečine, ki jih nima, njegovih resničnih stisk pa ne čutimo. Vidimo nevarnosti, kjer jih ni, prezremo pa tisto, kar mu najbolj škodi. Kako naj bi vzgajali otroka, ki ga v resnici ne poznamo?«
Nam razkrijete katero izmed konkretnih metod ali splet le-teh, ki nas varno peljejo v iskanje našega notranjega otroka?
»Obstaja samo pot majhnih korakov in čistega srca. Opustiti je treba zahtevo, naj se vse čim prej reši, in privoliti v dolgo, skromno, ljubeče romanje do resnice. Pomembno je vedeti, da imamo na svojem dnu vso potrebno sijočo moč za to vztrajanje. Sprejeti je treba pomoč svojih bližnjih in se odpreti za stike, ki zdravijo.«
Na kakšne načine se lahko manifestirajo nerešena čustva, ki imajo svoje mesto v preteklosti?
»Predvsem z razpoloženjem, v katerem ni ljubezni in miru, obenem pa z govorico telesa, ki ne more globoko dihati, ki je trdo in boleče, napeto in razdraženo … s potrtostjo, z jezo na ves svet, z občutkom, da so vsi proti nam … Prevladuje občutek, da ne pridem nikamor, da moje vrednosti nihče ne prizna, da je vse zaman, da imajo drugi več, da si drugi tega ne zaslužijo, da je svet nevaren in poln goljufov, da nihče ne opravlja svojih dolžnosti … To pomeni, da živimo kot razočarani, zagrenjeni in zanemarjeni otroci, ki ne morejo nič, saj o našem življenju odločajo krivični odrasli.«
Lahko z razumom obvladujemo svoja čustva?
»Centri v možganih, ki obvladujejo čustva, so priključeni na telo in se vklapljajo z bliskovito naglico. Vse tehnike samoprepričevanja, umirjanja itd. popustijo, če je čustveni naval zelo močen. Mišljenje vsi zmoremo, čustveno zrelost pa malokdo. Jezo na primer lahko obvladamo samo s tem, da v sebi zmoremo občutenje sočutja, razumevanja in miru, ki zajamejo telo ter pomirijo centre in hormone jeze. To sposobnost razvijemo le, če dovolj dolgo in globoko srečujemo in vzgajamo svoja čustva.«
S katerimi metodami lahko ozaveščamo zatrta čustva?
»Obstaja veliko metod, a ključno je spoštovanje človekovega stanja in postopno približevanje v varnem odnosu. Šokantno razkrivanje čustev nikoli ne deluje trajnostjo. V zatrtem čustvu smo podobni ranjeni, besni divji živali, ki nikomur ne zaupa in ne vidi rešitve. Za doseganje čustvene suverenosti je potrebna vešča roka.«
Drži, da lahko nejasno izražena čustva izbruhnejo v obliki fizične bolečine?
»Seveda, lahko pa tudi v obliki kroničnih motenj, nevidnega hiranja pod sijajnim videzom. Pri človeku niso vidni prav najgloblji procesi. Zato je bolje, da se ne pustimo zavajati ob pobitem ali sijočem videzu in počutju, od tega, da nas kaj boli ali ne. Resnica je sestavljena iz veliko in raznolikih govoric telesa, ne le iz bolečine ali dobrega počutja.«
Boli nas v križu. Diagnoze medicina ne more postaviti. Je mogoče, da je v njej zaklenjena kopica čustev?
»Zadržana čustva vedno naselijo telo in se umestijo tja, kjer je po naši osebni zgodbi njihovo mesto. Preprostih odgovorov ni oziroma so neresnični. Pot do izvora naših bolečin je dolga in bolj zapletena, kot misli večina ljudi, a tudi lepa in osrečujoča. Gre za odkrivanje pozabljenih svetov v nas. Tam ne živita le strah in obup, tam živijo tudi opuščeni viri naše najčistejše notranje moči. Tam srečamo svojo neokrnjeno, še živo otroško svežino.«
Kako lahko to odklenemo in posledično odpravimo?
»Telo ni nekaj, kar lahko odklepamo in zaklepamo po naročilu in po oddelkih. Odprava določene bolečine, na primer, lahko zahteva, da odpravimo celo vrsto drugih kočljivih stisk, ki jo sestavljajo, mi pa tega mogoče ne želimo storiti. Ni se mogoče odločiti za delno občutljivost, tako kot ne za delno srečo.«
Kaj je ljubezen?
»Ljubezen je stanje odprtosti za resnico in pripravljenost na sočustvovanje z vsakim bitjem. Toda v tem ne sme biti nobene površne in načelne dobrotljivosti. Treba je iti skozi ogenj resnice o tem, kar resnično čutimo do drugih. Ljubezen se hrani tudi od zavesti, da obstaja še neskončno več kot tisto, kar trenutno vemo in znamo.«
Kako pa razumete pojem zrele ljubezni?
»Svojo zaverovanost vase zamenjamo z ljubeznijo do sebe in svoje zahteve, da bi bili drugi, kar hočemo, s spoznanjem, da je njihovo življenje sveto. Kar koli počnejo, pa naj bodo še tako veliki zločinci, ne more spremeniti dejstva, da so meni enakovredni ljudje. In kar koli storim jaz in je nepopolno, ne more spremeniti dejstva, da je moje dostojanstvo nedotakljivo, pa čeprav moram, npr., na prestajanje kazni.«
Kje tiči ključ zrelega partnerskega odnosa?
»V osebnostnem razvoju obeh, v solidarni povezavi dveh sorodnih duš, v hoji brez konca proti obzorju, ki presega posameznikovo preteklost. V majhnih, drobnih čudežih ljubezni, ki osrečujejo telo in srce do konca življenja. V skrivnostni privlačnosti, ki jima dovoljuje, da sta do konca življenja v najintimnejši bližini, ki obstaja.«
Kako razumete termin »odvisnosti od odnosov«?
»Vsi smo odvisni drug od drugega in življenje zahteva srečevanje, da je rodovitno. Toda potrebna je enakopravnost. Kadar se oklepamo ljudi, ki nas izkoriščajo, in hrepenimo po tistih, ki nas izrabljajo in ponižujejo, pomeni, da ne razumemo razlike med bližino in zlorabo. Manjka nam samospoštovanje, kajti življenje brez gospodarja se nam zdi nesmiselno.«
Kakšno čustveno strukturo ima odrasel zrel človek?
»Ostaja, kar je, a se zna z drugimi intenzivno in vsak dan zbližati. Odloča se glede na to, kar ji narekuje pretanjeno in globoko občutenje sebe in drugega. Ne živi nad svojimi sposobnostmi, a tudi ne pod njimi. Pred ovirami vztraja in se krepi. Zna trpeti tako, da ne žrtvuje ničesar bistvenega. Ne zanima je odobravanje okolice, a po drugi strani išče povezanost, ker ve, da je mogoče doseči premike samo kot skupnost.«
Spremembe v smeri sončnih čustev so torej ne glede na travmatično otroštvo mogoče?
»Nesrečni otrok v nas si želi živeti drugače, pripravljen je na spremembe, obenem pa se upira, ker ne pozna svojih možnosti. Nikoli ni odrasel in se ne zanaša nase. Toda mi smo odrasli. Naš odrasli lahko tega otroka prime za roko in ga povede v nov čas, korak za korakom. Do zadnjega dne je mogoče začeti na novo in vse, kar se zdi malenkost, je v resnici bistveno. Največje spremembe dosežejo ljudje, ki napredujejo počasi in previdno, a neomajno.
Spraševala Tjaši Artnik KnibbeIzvirna novica: Dnevnik.si priloga MOJE ZDRAVJE, 13.05.2010
Članek je last medija Dnevnik.si in avtorice
(Foto: arhiv Moje zdravje)
|
