Sodobni čas postavlja v ospredje razum, v ozadje pa potiska čustva. Drobne spremembe lahko vnaša v svoje življenje vsak sam.

Neizprosen ritem vsakdana narekuje prevlado, celo nadzor razuma nad čustvi: glava je vse manj »prazna«, prazna v pozitivnem pomenu besede, saj nenehno misli, potuje po časovni osi naprej in nazaj, se ozira naokoli ..., medtem ko je srce vse bolj potisnjeno v ozadje. Razum, ki je sicer v dolgih stoletjih omogočil izreden napredek, si je pridobil nemalo negativnih lastnosti, kajti danes nagiba tehtnico predvsem sebi v prid. Za ubranost pa je, nasprotno, nujno ravnovesje: ravnovesje med razumom in čustvi, med dušo in telesom. Da bi človek spet našel pravi stik s seboj, si mora (znati) vzeti trenutke za izklop, meditacijo, mir, prazni kotiček v sebi, za trenutke, ko čuti telo in razuma ni. Naj traja vsaj nekaj minut na dan, če pa dlje, še toliko bolje

... Zgled je lahko 32-letni dr. Andrej Zaghet, psiholog, psihoterapevt in grafolog iz Trsta, ki je pri tržaški založbi Mladika pred nedavnim izdal knjigo Bolezni in motnje zrcalo naše duše, Pogled v psihosomatiko in grafologijo. Ni mogoče spregledati zadovoljstva, ki sije z njega. Smejejo se oči, lica, usta ...

V slovenski družini rojenega strokovnjaka – kot psiholog je zaposlen v Tržaški zdravstveni ustanovi, kjer dela z mladoletniki – bolj kot eksperimentalni vidik psihologije vznemirja simboličen pogled na človeka. Zato se je po petletnem študiju psihologije na tržaški univerzi, kjer so k predmetu pristopali predvsem znanstveno, odločil še za štiriletni podiplomski študij psihosomatike v Milanu in postal psihoterapevt. (Hkrati je na zasebnem inštitutu v Trstu končal triletni študij grafologije, nato v Milanu opravil še podiplomski izpit iz klinične grafologije in se vpisal na seznam italijanskih grafologov). »Medtem ko je bilo moje dodiplomsko izobraževanje povezano z levo, analitično, racionalno, moško možgansko poloblo, sem se med specializacijo posvečal čustveni, ženski, desni polobli. Seveda sta pomembni obe. Res pa v vsakdanjem življenju uporabljamo predvsem prvo, saj nenehno razmišljamo o nečem. Dosegli smo hipertrofijo leve možganske polovice, hkrati pa desno stran močno potisnili v ozadje.«

S knjigo do ljudi
Knjiga Bolezni in motnje zrcalo naše duše, Pogled v psihosomatiko in grafologijo je »nekakšna sinteza« bogatih znanj. Zamisel zanjo se je Andreju Zaghetu porodila po večmesečnem sodelovanju z urednico radijskih oddaj Loredano Gec, ko je kot njen stalni gost v studiu razlagal simbolični pomen različnih psihosomatskih obolenj. Da bi glavne značilnosti psihosomatike in grafologije približal širšemu krogu, jo je zapisal v enostavnem in preglednem slogu, v obliki vprašanj in odgovorov. Na začetku se tako sprašuje, kaj psihosomatika in grafologija sploh sta. In ponudi odgovor: prva raziskuje tesne in zapletene povezave med dušo ('psihé') in telesom ('soma'), druga je nerazširjeni psihodinamični test, ki na podlagi pisnega izdelka omogoča, da spoznavamo svoj notranji svet. Kar zadeva psihosomatiko, avtorja zanima predvsem simbolični pogled nanjo, po katerem je človek celota, nedeljiva oblika racionalnega in čustvenega. »Telesa in psihe, ki sta kot prednja in zadnja stran kovanca, ni mogoče razdeliti, vsaka stiska na čustveni ravni se izraža tudi na telesni. Obenem nastopi še na drugih področjih življenja, tudi v besednjaku ali v grafologiji.« Astmatiki, na primer, se v svoji vsakdanji govorici radi zatekajo k izrazom, ki so povezani z zračno dimenzijo: »Bilo me je tako strah, da si še dihati nisem upal«, ali »Zadihal sem svobodo«, ali »Diham le za svojo družino« ... Depresija, denimo, se v prostoročni pisavi odraža z upadanjem vrstic v besedilu, s postopnim manjšanjem črk v besedi in stavku. Depresiven pisec se podpiše v bližini levega roba lista, svoj podpis, ki je v nasprotju s poprejšnjim besedilom zelo majhen, pa razpolovi ...

V nadaljevanju, v drugem delu knjige, psiholog opisuje bolezni in motnje na posameznih delih telesa (od črevesnih, želodčnih in srčnih patologij do že omenjene astme pa tudi glavobola in plešavosti), medtem ko v zadnjem, tretjem delu razčlenjuje patologije, ki niso odvisne od določenega telesnega predela. Analizira nespečnost, visok in nizek krvni pritisk, raka, anksioznost in že omenjeno depresijo. »Vsak človek lahko izraža na primer anksioznost z različnimi organi. Ljudje, ki se močno potijo, s kožo.« V svojem pisanju (ne obide niti mitologije, s čimer želi prikazati, da vsa področja življenja povezuje nevidna nit) približa mnoge simbolične vidike zdravstvenih težav: črevesno zaprtje, denimo, med drugim pomeni, da zadržujemo čustva, se pred ljudmi vedemo previdno, se bojimo neznanih okoliščin ipd. Če imamo glavobol, smo ambiciozni, vztrajni, vestni, natančni, aktivni, točni, preveč racionalni, obenem pa zapostavljamo intuicijo, se težko sproščamo ... Izpadanje las razkriva, da nam pojenjujeta moč in energija, da smo omejili čustvene vezi, imamo vse manj zanimanj, fantazije, ustvarjalnosti ... Za vsakim telesnim znakom se, kot je prepričan Andrej Zaghet, skriva bogat svet: ker se ne zmore izraziti neposredno, sili na dan v obliki patologije. »V tej luči so bolezni in motnje izraz življenja in ustvarjalnosti, ne pa trpljenja in bridkosti.«

Na senčni strani
Ker naše telo živi v sedanjosti, psihosomatiko, ki temelji na Jungovi analitični psihologiji, zanimata samo tukaj in zdaj, sedanji simptomi. »Njen namen je, da se človek počuti dobro v tem trenutku. V času zmore potovati samo razum, ta pa sodi v levo možgansko poloblo ...« Z obračanjem v preteklost patologija ne izgine, vsaj za psihosomatika ne, ki poskuša približati pacientom različne tehnike, s katerimi naj bi si pozneje pomagali sami. Mednje sodijo sproščanje, meditacija, telesna vadba, tehnike za porajanje domišljije, ko si predstavljajo prizore, ki v njih prebujajo srečo, veselje in so jim lahko v pomoč v težkih situacijah vsakdana. Obstajajo še metode, ko si v mislih, pri sebi, spremenijo ime in si poskušajo predstavljati, kakšni bi bili, če bi jih starši poimenovali drugače. »Tako začno vleči na plan drugo, nasprotno plat osebnosti, ki je potisnjena v ozadje, v podzavest ali po Jungovem modelu osebnosti – v senco. Identificirati se samo z omejenim, zavestnim delom osebnosti, pomeni nositi masko in prezirati druge značajske poteze.« Bolj ko izginja fasada, bolj smo sproščeni, iskreni s seboj, z drugimi in na poti, da v najglobljem delu osebnosti najdemo talent (oziroma energijo, tudi 'sam' po Jungu). Komur uspe, najprej denimo pri meditaciji, doseže – »saj ni besede za takšno stanje, pa vendarle« – neizmerno srečo, veselje, ekstazo, kot da bi v sebi zagledal luč ali zaslišal notranji glas. »Odpro se mu vrata v dimenzijo, kjer sta psiha in telo eno, v dimenzijo, v kateri vsaka telesna celica izraža duševno stanje.« Brez razuma, seveda. V takšni blaženosti je nemogoče misliti na dolžnosti, ki nas čakajo ... Po Zaghetovem je stik s talentom zelo težko obdržati pozneje, v vsakdanjem življenju, saj nas dogodki silijo, da nenehno uporabljamo levi del možganov. »Toda blizu njega lahko ostanemo ..., z različnimi pristopi usmerjanja pozornosti na telo.« Sam si med drugim pomaga z reikijem (zdravljenjem s polaganjem rok), ki je tako kot ples njegov sila priljubljeni konjiček. Ko ju omeni, se njegov veder pogled zaiskri še bolj ...

Ubijajoča rutina
Sodobni človek, izčrpan od napornega delovnika, se v prostem času vse bolj zateka v športne dvorane, beži v naravo ..., toda po Zaghetovem za notranje harmoniziranje ni pomembno, kaj fizičnega naredimo za telo. »Seveda se lahko odpravimo na izlet, čeprav ta neredko spominja na beg pred samim seboj.« Sebi pa ni mogoče pobegniti ali se skriti pred seboj. Prava pot je preusmeritev od dogodkov, ki nas obkrožajo, nase, na svoje telo, prvi korak je že zavedanje, kakšno rutino smo si ustvarili v vsakdanu in ji napovedati malone vojno, v vseh porah življenja. Ne le na delovnem mestu, ampak tudi med sproščenim sprehajanjem po mestu, v govorici ... je dobro vnašati najbolj drobne spremembe in novosti: ne ubirati vedno istih ulic, se ne zazirati v izložbe istih trgovin, ne ponavljati istih besed. Ni težko, rezultat so boljše počutje, občutek svobode, približevanje talentu ... »Rutina je morilka telesa. Telo je namreč v nenehnem spreminjanju, vse se spreminja, naj bo celica, vdih ali srčni utrip. Ustvarjati rutino, ki jo pozna samo razum, pomeni delovati proti telesu, se zapreti v kletko.« Zaradi močnega nadzora možganov nad drugimi organi je kletk vse več – in telesa se odzivajo s patologijami. »Sprva je glas šibek, a če ga človek ne zna slišati ali mu noče prisluhniti, telo okrepi govorico: ojača iste simptome ali pa se pojavijo drugi. Če ne prisluhne niti tedaj, nastopijo hujše motnje, resnejše bolezni.«

Mimi Podkrižnik

Izvirna novica: DELO, Četrtek 03. 02. 2005
Članek je last avtorice in Dela