 »Začelo se je pred 14 leti. Strah, tesnoba, groza. Bala sem se stopiti v trgovino, na avtobus, na trg ali v žičnico, v prostore, kjer je bilo veliko ljudi, kjer je bila gneča. Razbijalo mi je srce, roke sem imela v hipu mokre od potu, težko sem dihala, panično sem se bala, da se bom zgrudila od hudega, da me bo kar pobralo. Hotela sem le zbežati, se skriti. Domov. Na varno«, pripoveduje Maja, ena od stotisočih Slovenk in Slovencev, ki trpi za depresijo.
Depresija je najpogostejša duševna motnja, ki doleti lahko slehernega med nami. Ločiti pa je treba med depresijo in depresivnostjo. Depresivnost, žalost, pomanjkanje energije in volje se lahko pojavi pri slehernemu izmed nas, tudi večkrat na dan. To je čisto naravna reakcija organizma na dogodke. Depresija pa je bolezen, strokovno ji rečejo depresivna motnja in jo je treba zdraviti. Pri ženskah je bolj pogosta takoimenovana klasična depresija, pri kateri človek nima energije, volje, apetita, slabo spi; pri moških pa je pogostejša depresija, ki se kaže z agresivnostjo, impulzivnostjo, nizko toleranco.
 »Moje življenje se je zožalo na dom in službo, zanemarila sem prijatelje, šport, nehala sem hoditi v kino in gledališče. Seveda sem iskala pomoč, a razen kratkega pogovora, tablet in spodbude v stilu:»saj bo dobro«, nisem dobila. Moja tesnoba se je stopnjevala. Gledala sem mame, kako vodijo svoje otroke na sprehod, jaz pa nisem mogla. Namesto, da bi se veselila dopusta, sem se ga bala, saj me je čakalo tuje okolje, ki ga nisem poznala. Iskala sem izgovore, da mi ni bilo treba v šolo in vrtec na zaključno prireditev svojih otrok, sčasoma sem ostajala le v varnem zavetju svojega doma. Občutki krivde, ker so morali namesto mene drugi v trgovino, po otroke, na sestanke, nenehno skrivanje in izogibanje so me počasi a vztrajno uničevali. Nekega dne, jeseni 2003 je bilo, nikoli ne bom pozabila, sem doživela v službi panični napad. Naenkrat me je začelo dušiti, občutila sem grozno tesnobo, tresla sem se, vsa sem bila mokra, mislila sem, da bom kar umrla. Poklicala sem kolegico, odprla je okno, me mirila, prosila sem jo, naj me pelje domov, samo domov. In, ko sem prišla domov, je napad minil. Kot da se ne bi zgodilo nič. Bila sem na varnem. šla sem k zdravnici, bila sem telesno zdrava, huda utrujenost, tiščanje v prsih, nespečnost, strah pred norostjo pa so ostajali. Splošna zdravnica mi je svetovala obisk pri psihiatru, dala mi je seznam in- začela sem klicati. Vsi do zadnjega so bili zasedeni za nekaj mesecev naprej.« je v internetni forum Društva Dam zapisala Maja. Poiskala je pomoč zasebne psihiatrinje, ta jo je takoj sprejela in dogovorili sta se, da bo Maja začela jemati antidepresive, psihiatrinja ji je dala tudi svojo številko mobilnika in Maji zagotovila, da se ji bo odzvala kadarkoli bi jo Maja potrebovala.
 »Metod zdravljenja depresije je veliko«, pravi priznani psihiater in psihoterapevt dr. Andrej Marušič, sicer direktor Inštituta za varovanje zdravja, »najprej pa si mora človek priznati, da je bolan. Zboleti za duševno motnjo je namreč še vedno bolj sramotno kot na primer zboleti za sladkorno boleznijo, je znak šibkosti, slabosti. še slabše pa je, da splošni zdravniki depresivne motnje ne prepoznajo.« Podatki kažejo, da se bo po pomoč k zdravniku zaradi depresivnih motenj od 100 ljudi zateklo le 30. Pri 15 od teh zdravnik znakov depresije ne bo prepoznal, saj mu bodo tožili o bolečinah v trebuhu, glavobolih. Zdravnik jih bo odpravil z Ranitalom, Rupurutom, Brufenom. Če pa bo zdravnik znake depresije prepoznal, bo v 7 do 8 primerih bolnika »potolažil«, češ: »Saj ni čudno, da ste depresivni, če pa vam je umrla mama … vas je zapustil mož… ste izgubili službo«. »To je tako, kot bi ortoped pacienta, ki si je zlomil nogo, odpravil z besedami: saj ni čudno, da imate zlomljeno nogo, če ste pa padli po stopnicah«, se jezi dr. Marušič in nadaljuje: » Polovica od sedmih bolnikov, pri katerih bo zdravnik prepoznal depresijo bo napačno zdravljenih- s pomirjevali, apaurini na primer, ki problemov seveda ne rešujejo. Zabrišejo simptome, bolnika le manj briga, da ima depresijo. Dva ali trije bolniki, ki so zboleli za depresijo so torej pravilno zdravljeni, pa še od teh jih bo polovica zdravila, antidepresive, jemala premalo časa ali sploh ne.«
Pa so antidepresivi zelo učinkovita zdravila, če jih bolnik jemlje vsaj 4 do 6 tedne in seveda, če zdravnik v široki paleti antidepresivov izbere pravega. » Psihiatri vemo, da se zaradi nagnjenosti k depresivnosti, ki je gensko pogojena in zaradi stresnih dogodkov poruši ravnovesje pri delovanju serotonina, majhne molekule, ki v naših možganih sproža občutke zadovoljstva. Z antidepresivi se ravnovesje ponovno vzpostavi. Tako kot potrebujemo mavec, da se nam kost, ki smo si jo zlomili med mirovanjem obnovi, tako »zlomljeni živci« potrebujejo oporo, da si opomorejo. Antidepresivi niso mamila, ne povzročajo odvisnosti in zares zdravijo- bolj učinkovito kot na primer zdravila proti visokemu pritisku«, razlaga dr. Marušič, ki pri svojem ambulantnem delu uporablja tudi eno od psihoterapevtskih metod, vedenjsko-kognitivno terapijo.
 Enako metodo uporabljajo za zdravljenje depresivnih motenj tudi v Psihiatrični bolnišnici v Begunjah. »Kognitivno-vedenjska terapija je eden od možnih terapevtskih pristopov, ki se je uveljavil v zadnjih nekaj desetletjih (ali: zadnjih dveh desetletjih) in je dokaj uspešen« razlaga Aleksandra Pokorn Meško, specialistka klinične psihologije in psihoterapevtka. »S pacientom najprej opredelimo njegov problem, postavimo terapevtske cilje, ki jih želi doseči, ga poučimo o naravi njegove motnje in mu pomagamo, da doseže zastavljene cilje. Vedno se ukvarjamo s spreminjanjem bolnikovih stališč in prepričanj. Naše izhodišče je, da se človek ne odziva na dogodek kot tak, ampak na pomen, ki ga pripiše dogodku. Zapleteno? Naj pojasnim: Človekova čustva so odvisna od tega, kako si nekdo dogajanje razlaga. Če na primer pokličem po telefonu prijatelja, pa me na hitro odpravi, imam več možnosti razlage njegovega vedenja. Lahko pomislim, da me ne mara, da mu nisem pomembna, da sem naredila kaj narobe in sem potem prizadeta, užaljena ali jezna, ker me je odpravil tako na hitro. Druga možnost: prijateljevo vedenje si razložim s tem, da enostavno nima časa, da je sredi pomembnega sestanka ali dela in, da me bo poklical kasneje, saj si verjetno želi govoriti z mano. Naše pojasnitve dogodkov ali vedenj drugih ljudi so pogosto nerealistične, zato v mnogih življenjskih situacijah ali v medosebnih odnosih doživljamo neustrezna čustva. Če je pacientova predstava o njem negativna, če misli o sebi, da je nevreden, neumen, dolgočasen, nesposoben, potem bo to zelo vplivalo na kakovost njegovega življenja in na njegove odnose z drugimi »S kognitivno vedenjsko terapijo spreminjamo disfunkcionalna stališča, prepričanja in predstave o sebi, drugih in svetu, ki so pogosto v osnovi čustvenih stisk. Glavni cilj je, da začne pacient bolj realno pojasnjevati dogajanja, kar vodi v spremembo čustvovanja in vedenja », razlaga Aleksandra Meško, dr. Andrej Marušič pa dodaja:« Z različnimi ukazi, besedami, vedenjem, skušamo spreminjati človeka, ki je depresiven, tako, da se ne obnaša več depresivno in s tem tudi zares postane manj depresiven. Depresija ni nič drugega kot tvorjenje negativnih misli in negativnega, razdiralnega obnašanja in, ko si človek govori manj depresivne stavke, jih v mislih tudi manj tvori. Negativne misli zamenjajo pozitivne, jaz temu pravim psihološki fitnes.«
»Ko so zdravila počasi začela delovati in so pregnala najbolj hude strahove in depresivne občutke, sva s psihiatrinjo začeli reševati moje probleme,« se spominja Maja. »Pisala sem dnevnik, reševala naloge, ki mi jih je dajala, se vključila v skupino, kjer sem se naučila, kako se sproščati v kritičnih situacijah, prebrala vse, kar sem našla o depresiji na internetu ali v knjižnici. Seveda, še vedno se tu in tam znajdem v težavah, v stiski. Vem, da ne smem izgubiti glave in se prepustiti napadu strahu in panike, zato pokličem po telefonu prijateljico, pomaga mi, da se umirim, globoko diham in si dopovedujem, da sem stvarem kos. Govorim si, da bo še vse dobro, da je normalno, da mi srce hitreje razbija, ker sem vznemirjena in, da se mi ne bo zgodilo nič hudega, ozrem se naokoli in se osredotočim na druge ljudi, stvari. Spoznala sem to svojo bolezen do obisti, sprejela sem jo, živim z njo. Dovolim ji, da je tu, v meni, saj zdaj vem, kako ji bom kos. In sem ji. Živim. Svobodno in sproščeno.«
V bolnišnico sodi depresiven človek le, če je nevaren sebi ali drugim, če je nevarno, da bi naredil samomor. Kar 15% depresivnih motenj se namreč konča s samomorom. Če pa te nevarnosti ni, se depresijo mnogo učinkoviteje zdravi zunaj bolnišnice, ambulantno. Bolnik se namreč lažje zamoti, dobro je, da je aktiven, zaposlen, saj tako svoje negativne misli lažje zamenja s pozitivnimi. Depresija je ozdravljiva, z zdravili in psihoterapijo. Bolnniku je mogoče pomagati, da se it nje izkoplje- če zares dovolj dolgo jemlje ustrezne antidepresive, ki jih lahko predpiše tudi splošni zdravnik.
Jasna Tepina
Objavljeno v 7D , 7. sep. 2005
Članek je last avtorice in revije 7D |
