 Na stotine milijonov duševno bolnih - Dodatne težave tudi zaradi predsodkov - Kje so meje med zdravjem in boleznijo?
»Dunaj je mesto sanj, pa ne le zaradi glasbe. Tu sta delovala tudi Sigmund Freud, ki je del zelo pomemben zgodovine psihiatrije, in nobelovec Konrad Lorenz, čigar prispevek na podroèju mentalnega zdravja je prav tako velik,« je dejal prof. dr. Graham W. Mellsop, direktor South Auckland Clinical School in eden od 1500 psihiatrov, ki so se udeležili nedavnega kongresa Svetovnega združenja psihiatrov na Dunaju.
Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije so duševne bolezni velik problem našega časa. Na seznamu obolenj z najhujšimi družbenimi posledicami najdemo med prvimi desetimi kar štiri duševna. Na svetu je 450 milijonov ljudi, ki imajo to ali ono obliko duševne ali nevrološke bolezni, smo izvedeli od prof. Ahmeda Okaše iz Egipta, predsednika združenja psihiatrov (WPA so ustanovili leta 1961 in ga sestavlja 123 društev iz 96 držav ter sedem hčerinskih združenj). Samo za depresijo trpi 121 milijonov ljudi, epileptikov je 50 milijonov, shizofrenikov pa 24 milijonov. Od 10 do 20 milijonov ljudi poskuša vsako leto storiti samomor, milijonu uspe. Hkrati si zaradi sodobne medicine skoraj 60 odstotkov bolnikov opomore od depresije, 70 odstotkov epileptikov lahko živi brez omejitev in pri 80 odstotkih shizofrenikov je mogoče preprečiti ponavljanje napadov.
 Premalo specialistov
Na svetu je premalo psihiatrov. Skupina slovenskih psihiatrinj, ki smo jih srečali na kongresu, nam je potrdila, da jih primanjkuje tudi v Sloveniji. Po podatkih, ki jih je predstavil prof. Okaša, le tretjina vseh držav nameni več kot odstotek zdravstvenega proračuna za zdravljenje duševnih bolezni. V državah, kjer živi skupaj 71 odstotkov svetovnega prebivalstva, imajo manj kot enega psihiatra na 100.000 prebivalcev. Delno so za to krivi ukoreninjeni predsodki o duševnih boleznih in stigma, ki spremlja ljudi, potrebne psihiatrove pomoči. Predsodki so različni – od tistih, da so duševni bolniki nevarni, do tistih, da nekatera obolenja ne potrebujejo zdravljenja (»Kakšna depresija! Spametuj se!«). Prav zato ljudje ne poiščejo strokovne pomoči pravočasno, kar ima lahko posledice za razvoj bolezni. »Mnoge raziskave so pokazale, da pri številnih boleznih pravočasna terapija ne prinese le boljše prognoze, temveč lahko prepreči tudi kroničnost in ponavljanje,« pravi prof. Okaša. »Čeprav so duševne bolezni zaradi izgubljenih let življenja in dela na splošno veliko družbeno breme, jih ljudje še vedno ne razumejo najbolje,« meni prof. Mellsop in doda: »Za psihiatre ni izziv zgolj iskanje novih metod zdravljenja, ampak prav tako povečevanje učinkovitosti storitev.«
Z opisom do spoznanja
»Depresij ali psihoz - z drugimi besedami 'duš', ki so nagnjene k temu, da se poškodujejo ali so že poškodovane - se ne da odkriti z rentgensko sliko ali s krvno preiskavo,« pojasni razliko med psihiatrijo in drugimi vejami medicine prof. dr. Wolfgang Fleischhacker, vodja oddelka za biološko psihiatrijo na univerzitetni kliniki v Innsbrucku, predsednik avstrijskega društva za psihiatrijo in psihoterapijo ter predsedujoči organizacijskemu odboru dunajskega kongresa. Čeprav je bil pri bioloških dejavnikih v zadnjih letih dosežen viden napredek na določenih področjih (na primer diagnoza alzheimerjeve bolezni z magnetno-resonančno spektroskopijo), je ugotavljanje velikega dela duševnih bolezni še vedno deskriptivno. »Diagnostika je zelo zapletena, pri tem moramo uporabljati tudi ugotovitve drugih znanosti, njeno natančnost pa je treba pogosto preizkušati,« trdi Fleischhacker.
»Vrsta sodobnih terapevtskih metod se je izkazala za učinkovito pri boleznih, ki so danes razvrščene v povsem drugačne kategorije,« opisuje problem klasifikacije duševnih bolezni prof. Norman Sartorius z ženevske univerze. »Morda moramo razmisliti in bolezni v prihodnosti razporediti v skupine po terapijah, s katerimi jih zdravimo, in ne po drugih merilih.« Sartorius še meni, da bi morala psihiatrija v svoje diagnostične in klasifikacijske sisteme aktivneje vključiti ne samo strokovnjake njej sorodnih disciplin (psihologijo, socialno delo, nego bolnika in podobno), marveč tudi bolnike, njihove družinske člane in združenja. »Doslej smo v psihiatriji premalo uporabljali ugotovitve, do katerih so se dokopali bolniki in njihovi domači,« prizna Sartorius.
Brez natančne definicije
»Vrsta sodobnih terapevtskih metod se je izkazala za učinkovito pri boleznih, ki so danes razvrščene v povsem drugačne kategorije,« opisuje problem klasifikacije duševnih bolezni prof. Norman Sartorius z ženevske univerze. »Morda moramo razmisliti in bolezni v prihodnosti razporediti v skupine po terapijah, s katerimi jih zdravimo, in ne po drugih merilih.« Sartorius še meni, da bi morala psihiatrija v svoje diagnostične in klasifikacijske sisteme aktivneje vključiti ne samo strokovnjake njej sorodnih disciplin (psihologijo, socialno delo, nego bolnika in podobno), marveč tudi bolnike, njihove družinske člane in združenja. »Doslej smo v psihiatriji premalo uporabljali ugotovitve, do katerih so se dokopali bolniki in njihovi domači,« prizna Sartorius.
Milan Ilič
Izvirna novica objavljena v Delu, Sre 16.07.2003
Članek je last avtorja in Dela |
