FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni,

Ker sem nov na forumu, bi se bilo vljudno predstaviti, ampak...
Kako sem zašel na ta forum  vam razložim na kasneje...
Prebral sem nekaj osebnih izpovedi in se odločil, da vam zaupam svojo:

Moje oči so prvič uzrle ta svet pred dobrimi tridesetimi leti in odrastel sem v ljubeči
a strogi družimi. Straša sta me dobro vzgojila in mi dala dobro popotnico za življenje.
Končal se osnovno šolo nato srednjo – skoraj vedno med najboljšimi...
Takoj po končani srednji šoli sem se zaposlil, zamenjal nekaj služb, a vedno na bolje...
Kjer koli sem bil zaposlen sem vedno hitro napredoval, a ne zato, ker bi to želel.
V službi sem uspešen in imam ugledno delovno mesto in sem spoštovan med sodelavci,
ter imam veliko prijateljev.

Da pa ne bo kdo mislil, da sem zgrešil forum ima pa zgodba še drugo temnejšo stran:

Že več kot dve desetletji sem depresiven, za seboj pa imam dva poskusa samomora, za katerega ne ve skoraj nihče. Vse svoje težave skrivam pred drugimi.
Težave so se začele pojavljati v drugem ali tretjem letniku srednje šole, a najprej temu nisem posvečal precej pozornosti- temne misli sem pripisoval težavam z avtoriteto in
uporništvom...in prav vzgoja, ki sem jo bil deležen od staršev ( še posebej očeta učitelja )
mi je dala neko notranjo moč, da sem ta negativna občutja nekako premagoval.
Nato sem spoznal čudovito dekle in ob njej preživel celo desetletje. Ustvarila sva si dom
in že razmišljala o družini. A usoda je imela drugačne načrte in nekega dne je
enostavno...ODŠLA...

Takrat so se zame odprla vrata pekla in vsi demoni, ki sem jim tako dolgo zatiral so
udarili na plan.
Začelo se je najtemnejše obdobje mojega življenja, utapljanje žalosti v alkoholu in cigaretah, strašni občutki krivde, neskončni občutki žalosti , obžalovanja – vse je v trenutku izgubilo smisel. Odrival sem vse okrog sebe in nisem več prenesel ljudi človeške bližine. Začel sem se oddaljevati od vseh in se popolnoma zaprl vase.
V službi sem odpovedoval, celo najenostavnejša dela so bila strašansko mučna.
Včasih sem komaj zadrževal solze in se hodil skrivat v službeni kombi...kjer sem jokal,a
ne izjokal vseh solz...
Nato so se začele še grozne nočne more, ki pa niso nikoli izginile.
In po sedmih mesecih trpljenja in muk sem se odločil da...naredim tisti korak, ker te bolečine in očitanj, da sem kriv ter skrajnega brezupa nisem mogel več prenašati.
Kako in zakaj mi ni uspelo naj ostane skrivnost.
Ker ima usoda, ki je preprečila dejanje svoje načrte, je nekega mrzlega jesenskega jutra
v mojo službo prišla študenka medicinske fakultete – ravno prave smeri, saj razumete kaj želim povedati. V vsej svoji aroganci sem jo prvi dan še nahrulil, kar tako, ker sem bil jezen nase in na ves svet – a se ji kasneje opravičil. Ko je ščasoma spoznala kakšen sem je iz črepinj , ki so ostale od mene sestavila nazaj človeka kot sem bil. Nato sva se zaljubila in preživela skupaj štiri leta, a demoni preteklosti se niso nikoli umaknili. Moj ego,absolutni vladar moje duše ni hotel priznati da imam ( še vedno ) problem. Na trenutke sem se še vedno zapiral vase, postajal vse bolj asocialen,zamorjen in z negativnim pogledom na vse, ter jo odrival stran od sebe...kljub prošnjam naj si poiščem pomoč...vse dokler ni obupala nad menoj in odšla...
In znova so se odprla vrata pozabljenih muk in trpljenja...a da je tokrat še hujše...
...in znova razmišljam, da spet poskusim...mogoče mi tokrat uspe !
V svoji duhovni revnosti in aroganci sem zagrešil najhujše dejanje, da si nisem upal priznati in da sem izgubil NJO...čudovito in ljubečo osebo, ki ji ni bilo mar zame.

Na nagrobniku v starem rimu je napis : Naj vam bo moja smrt v opozorilo !

Zato sem se odločil, da si poiščem pomoč-kje in kako sem raziskoval po netu in naključno odkril vaš forum...

...vrstice, ki sem jih prebral so mi vlile up, da mogoče spet kdaj posije sonce...

HVALA !!!

Dobrodošel med nami semi. Si na pravem forumu. Tukaj boš dobil veliko informacij ,veliko nasvetov,ponujeno dlan  in seveda naše pomoči,kolikor jo pač premoremo,vsak posameznik posebej. Kr veselo piši!
Dobrodošel!!!!  :rozicodam:

dobrodosel na forumu...   :rozicodam:  tukaj bos nasel razumevanje, toplino ter cel kup nasvetov.

Dante  :rozicodam: pozdravljen na forumu. Tvoja pripoved mi je segla v srce...pripoveduješ z izredno lepoto, tudi hude stvari in v tvojih vrsticah sem začutila, da si nežna in ranljiva duša.

Ja, vsak v našem življenju išče nekoga...svojo dušo dvojčico, s katero bi živel "srečno do konca svojih dni". Žal se taka pravljica zgodi redko, vse prevečkrat se poti dveh razidejo in takrat je zagotovo bolečina velika.
Tudi tebi se je to zgodilo...odšla je tvoja ljubezen in počutil si se, kot, da si ostal sam na celem svetu. Po desetletju načrtovanja in sobivanja se je tvoj svet postavil na glavo in razumljivo je, da ti je bilo hudo, da si jokal, žaloval in obžaloval...
Vendar, kot verjetno veš že sam, smrt NI rešitev. In zagotovo tvoja življenjska pot še ni prišla h koncu...
Vidiš, da si zopet spoznal dekle, da si zopet našel ljubezen...zakaj ne bi bilo zopet temu tako? Dovoli življenju, da te preseneti...zato ga ne zavrzi.

Nisi napisal ali si morda kdaj poiskal strokovno pomoč ali si se skozi vse to prebijal sam? Včasih je težko krotiti bolečino sam...lažje je, če jo s kom podeliš. Tudi tvoje dekle te je prosilo, da poiščeš pomoč...morda bi res razmislil v tej smeri?
Verjetno bi bilo dobro, da prvo rešiš težave, ki jih nosiš v sebi...se osvobodiš svojih "demonov"....lahko ti tudi mi pomagamo z nasveti...in s tem, da ti prisluhnemo...

In nato dovoliš usodi, da ti zopet nasproti pripelje ljubezen...  :rozicodam:


...seveda posije...tudi če je sedaj skrito za oblaki in ga trenutno ne vidiš, ne pomeni, da ga NI.

Dante pozdravljen... :rozicodam:

Tudi meni je tvoja zgodba segla močno v srce..., čutim te kot dobrega in srčnega človeka in
vem, da boš z našo pomočjo še dolgo ostal takšen...še boljši, postal boš močan... :oki:

Slavka ti je lepo napisala in popolnoma se strinjam z njo, preživel si poskus samomora...to pomeni, da
si vreden življenja tukaj ...  :oki:

Nekako čutim, da si zelo osamljen, da se ne moreš z nikomer pogovorit,
zato ti svetujem, da poiščeš strokovno pomoč, verjemi ta ti bo pomagala in zlezel boš ven iz
tega temačnega tunela...znebil se boš svojih črnih misli, kasneje pa še vseh ostalih težav.

Poglej veliko je ljudi, ki so se borili z depresijo in lahko ti bodo povedali, da je z nekaj truda
možno razrešit takšne in podobne težave.

Naj te vodi misel ... DEPRESIJA JE OZDRAVLJIVA ... :rozicodam:

Dante,
pridružujem se predhodnikom in napisanemu. Vsi, ki smo tukaj, imamo za seboj svoje zgodbe in svoje boje - ki smo jih izbojevali tudi s podporo tega foruma in njegovih članov. Šli smo skozi pekel, skozi vseh devet krogov nekateri - in preživeli.
Tudi ti boš, verjemi. Življenje teče, čas odnaša s seboj ostrino preteklosti in prinaša nova občutja in nove osebe. Poišči strokovno pomoč, da boš lažje zmogel to pot.
Mi pa smo tako tukaj. :)
Ribica

Dobrodošel na forumu,....vsekakor sonce sije tudi zate,morda ga zdajle ko preživljaš težko obdobje le
ne opaziš,.... :rozicodam:

kar tako?


ker?




če prav razumem, je v bistvu marsikaj še v tebi... in to že precej let...?



prvi korak je storjen, sedaj pa pogumno naprej!

Dante,

tudi z moje strani en lep pozdrav... :rozicodam:..lepo napisano, sicer pa sem v tvoji zgodbi spoznala, da nosiš nešo globoko zavedno/nezavedno bolečino morda..že iz ranega otroštva? Namreč, težave so se začele v srednji šoli..nekaj se je "kuhalo" že prej..kaj pa? Razmisli in spoznaj!

Verjamem, da je težko, ko izgubiš 2 pomembni osebi v svojem srcu, duši in življenju, (sama sem isto doživela.. :jok:) ali navsezadnje se zavedaj, da sebe še imaš in to je najpomembnejše! Sedaj prični s trdim delom na sebi (spoznaj vzroke, poišči pravo zdravilo, obiskuj delavnice za samopomoč in izoblikuj si družbo po pravem okusu..ki te bo okrepčala! :egocentrik:) in posledično se ti bodo odprla vrata v lepši svet..skoz njih bo prihajala bela svetloba, mavrica in tudi...čustva bodo ponovno zaživela..vem!

Vso srečo ti želim...

                                                             Dušica

Iskreno hvala za prisrčno dobrodošlico in iz srca se zahvaljujem vsem za te besede.

Vsakdo lahko izgovori Besede, ki te oropajo duha na težki poti...posebne pa so tiste osebe, ki si vzamejo čas, da vzpodbujajo...

Poskusil bom odgovoriti na nekatera vaša vprašanja :

Dušica, zelo težko mi je v nekaj besedah razložiti od kje in kdaj izvirajo moje težave.
Od mene se je vedno pričakovalo nekaj več...zelo kmalu sem razvil svojo osebnost, in kljub temu, da sem vedno imel veliko prijateljev, sem vedno imel občutek, da nekako ne spadam med njih.
Klical me je svet, pustolovščine, razburljivo življenje, srce  je klicalo in mi dajalo moč - a ujet sem bil v krog stalnih pričakovanj...da moram biti vedno malo boljši od drugih..a življenje je še marsikaj več kot jesti, bojevati se in imeti moč v jati...

Kmalu sem se strgal teh spon, ki so me vlekle in tiščale k tlom...a moj zaklad je bil pokopan za vedno... izgubil sem se in groza je postala nevzdržna...in okoli mene sta se začela širiti popoln molk in praznina.

Arwen, ni odšla kar tako...stvarstvo mi je dovolilo ljubiti njo, dovolilo mi je ljubiti njeno telo, pokazalo mi je pot do njene duše, a bistvo je bilo mojim očem skrito. A nisem ji mogel dati svojih misli – v sebi sem nosil resnico, ki je nisem mogel povedati z besedami.
Ker si nisem upal razgaliti, ji pokazati svoje brazgotine...svoje rane...je odšla.

Ker ? ... sem ponaredil samega sebe !!!...na zunaj se zdi, da sem neranljiv in neskončno močan in neustavljiv kot vlak, ki po tirih neizprosno drvi proti vsem... ker ne živim v resnici in v tem je ironija moje usode... a na koncu vedno povozim samega sebe......

In to že precej let...?  Predolgo...že prosim Boga naj mi da temo, na kolenih prosim...a se me ne usmili...

In ko je odšla še ona, ni zapustila le misel o meni, temveč Srce utrujeno v lakoti in žeji...
le dih ženske iz tebe napravi človeka...če bi si le lahko prej priznal...

Dante Alighieri je nekoč dejal : Ni je hujše bolečine, kot v dnevih žalosti nisiti v srcu srečnih dni spomine...

Dante,...tvoje čustveno izražanje je zame velika sposobnost,všeč mi je način kako znaš
in zmoreš izlit vse te občutke.

Najbrž rad bereš Danteja,od tukaj tudi tvoj nick,ki sicer ni toliko važen ti pa vseeno pristaja.
Ujet v krog stalnih pričakovanj,da moraš bit vedno boljši od drugih,...zakaj in čemu?Ganila me je tvoja
zgodba,...

Če ne boš svojega raja, o katerem sanjaš in začel živeti danes, ga zagotovo ne boš doživel nikoli, saj ti bo zanj zmanjkalo časa.V sebi nosiš še vedno veliko zaklada,ni pokopan,...

Ljubezen ima dve spremljevalki: dobroto in potrpežljivost.                                                       

Če te bolj od daleč pogledam in analiziram:
Mejdun, res imaš neko čarobno moč, z besedami spreten...  :-*
Redkokdo za opis svojih težav uporablja tako pesniški jezik, vse zavito v tono celofana, petkrat zaklenjeno in pokopano....  :kiselnasmeh:
S tem nikakor ne moreš prikriti svoje bolečine, fora je le, da tako zakompliciraš, da te noben ne razume. Saj ni čudno, da je odšla. (stavim, da je bila ona praktična ženska, zemeljski tip)  :rozicodam:

"Eden največjih čudežev življenja so besede."

"Besede nas povezujejo z resničnostjo ali ostajajo iluzije, laži, zmotna prepričanja. Potreben je velik napor, da izgovarjamo prave, resnične besede, pravim ljudem, ob pravem trenutku,.."

"Besede ne smejo služiti zlu, ki ranjuje, neti prepir, spodkopava zaupanje, onemogoča sodelovanje, širi strup med ljudi, neti prepir, podpihuje nevoščljivost, maščevalnost, napuh, boj za oblast, moč in bogastvo."
 
"Če ni povezana z resničnostjo, ostaja le lepa beseda, lepa misel, ki bo zbledela kot prvi vtis."
( sneto z neta)                     

Sinuska jst ga razumem in men je všeč njegov način izražanja,....zdejle si ga pa s svojo direktnostjo
splašila  :pomezik: :pomezik:

teorija je torej očitno dobro poznana... sedaj pa je treba še v prakso vse spravit in dovolit sebi, zaživet tako, kot želiš, se odpreti .. prepustiti... in se osvoboditi spon.

“ nastopil je premor tišine, ki pa je bila strašnejša kot kot glas Titanov, pravih in nedotakljivih gospodarjev vesolja, gospodarjev stvarstva. Zopet so spregovorili, tokrat strašneje, ob tresenju neba in zemlje in z neba so zvezde…izginile !
Življenje ne teče nazaj in se ne ustavi ob tem, kar je bilo včeraj…zato, so spregovorili, tokrat z glasom Angelov, nežno, tiho, kot da so izgovorjene besede namenjene le    mojem srcu…
…na vekov veke si obsojen na iskanje resnice, a dokler ne boš našel smisla, so vrata odrešitve zate za Vedno zaprta…”

Odlomek iz kratke zgodbice napisane med postanki vožnje, ko sem s kamionom vozil tovor železa proti ukrajinski  meji…
…pa nisem poklicni šofer, da nebo kdo tako mislil…

Teh sanj sem se odrekel Zanjo, ker  se je ljubezen do nje rodila iz veselja, s katerim sem gledal njo, se hranil s potrebo, da vidiva drug drugaga in se zaokroživa…
dokler se nikoli več ne ločiva…

Ljubiti pomeni pretopiti svoje zadovoljstvo v veselje drugega.

Zato sem izbral pot, ki ni moja…izbral pot pričakovanj prednikov in odločitve drugih.
Na tej poti sem izgubil svoj zaklad, in na koncu tudi njo, ostalo je le razklano srce v ujeto v bolečini in spominu.

Besede so včasih puščice, in mnoge moje puščice so zapustile lok, le zato, da bi zadele moje lastne prsi… ( zenovska misel )

In Sinuska, s svojo direktnostjo me zagotovo nisi splašila, temveč prikradla prvi nasmeh na moje ustnice po dolgem času…mogoče pa je le čas, da si pred nekom ne strgam le obleke, temveč si z lastnimi rokami odrem kožo in Vam zaupam celo zgodbo…

Dante, vsak na svoj način da ven bolečino. Vidim, da ti tudi potrebuješ, da se izpišeš, izliješ na papir. Praviš, da si že poizkušal, ko si vozil. Odlično! Kar nov zvezek nabavit in se spucaj. Meni fuuul pomaga.
In več kot sem napisala, manj sem vedela, kaj sploh je problem, ves čas sem blodila, blodila... Potem so bili zapisi vedno krajši, vedno manj celofana... in prikazalo se je bistvo. (pa za njim kako novo bistvo, pa še kako novo.... )  :oki: (literarni nasveti ali...)  :sesmejem: :rozicodam:

Seveda da,...čimprej :rozicodam:

itaq... a če je možno, po domače  :kiselnasmeh:

Pozdravljen Dante :rozicodam:!


Hvala, ker si mi polepšal dan  :oki:. Upam, da še kaj napišeš, saj te je užitek brati,
to sem pa res pogrešala na forumu :),

sicer pa nimam strahov zate, mogoče si poiščeš dobrega psihoterapevta in bo tvoje življenje še samo vsak dan večji poetični užitek,

vse dobro

Dante,

to, da verjameš/prosiš Boga za moč za vnaprej me veseli, ker sem ista..in ti bo odgovoril takrat, ko boš najmanj pričakoval..ni pozabil nate! :nehvala:

Imam občutek ali pa se motim, da sam vidiš največji zaklad prav v ženski..je to smiselno? Hmm, menim, da je še vedno največji zaklad skrit v tebi oz. si to ti sam, zato..najprej vzljubi sebe 100% in potem ti bodo tudi ostale stvari dane/vidne lepše, preprostejše in slajše.. :oki: Ni, vse v partnerstvu in ženski kot taki..to je lahko tvoje "dopolnilo" ali na prvem mestu si vedno ti..zapomni si!

Ne obžaluj česar ni več,..čas je, da se pobereš in upaš dalje..jutri je nov dan in čas je..da obrneš nov list v življenju! :rozicodam:


                                             Dušica

Ko so zadnji sončni žarki zašli za gorami in se je  izza vzhoda dvignila luna in s svojo čarobno lučjo obsvetila jezero…

…je  prišla v moje sanje in dolgo sem jo gledal, ne da bi se zganil…
nosila je obleko iz lahke tkanine…popolnoma belo…kostanjevi lasje - bleščeči…
rjave oči – prodorne, lep obraz - popoln…
nisem se premaknil, niti takrat, ko sem občutil lahkost svilene tančice, ki je legla name…
in dlani, dlani Te ženske, Te ženske. ki so me gladile po koži, prsti kot svila…
pa ustnice k ustnicam, ki so me pobožale…dokler  ni zašepetala…

tiho, enkrat samkrat :

“ pod mojim srčkom bije še en najin srček ”…

nato pa izginila kot Privid…


Sanje iz preteklosti, ki se spremenijo v strašne nočne more sedanjosti, more. ki me meljejo vsako noč…
in to je življenje, ki ga poznam - dan za dnem,noč za nočjo…

Dan za dnem poskušam splezati iz brezna bolečine, in vsako noč se skotalim nazaj…

…ker žalost zaradi izgublje ljubezni traja vse življenje…

Kakor da bi posebna zapoved Stvarstva velevala, da naj hodim povsod, kamor grem v popolni in brezpogojni …Samoti !

Dante,

ti si že poet.. :zardevam:..sicer pa..mislim, da si preveč obseden z "njo"...pozabi na preteklost in te že nedavne sanje in pogled v realnost/sedanjost in z njo v roki prihodnost...resno mislim! Ne zamujaj čas s temi sanjami,...ki so še tako oddaljeni ali sanjaj o tistemu, kar si lahko sam ustvariš, kupiš, oblikuješ, snuješ..to so ti in to je realno otipljivo...to si ti! Zmoreš veliko in več, le energijo, moč in želje preusmeri v stvarem vse vidne in predvsem tebi prepričljive, okej?

Naredi to zase...življenje te čaka!  :clap: In tedaj ne bo pekel..pot, ki te lahko pelje v raj...


                                               Dušica

Dušica...enostavno ne zmorem...izbisati spomin nanjo...

Vsako noč, odkar je odšla se prikrade v moje sanje, in v sanjah se vedno vrne k meni...

Najraje bi ostal buden v teh sanjah....

Verjamem, da me je težko razumeti, saj ne razumem niti samega sebe, ampak počasi izgubljam bitko s samim seboj...v službi odpovedujem, čisto vseeno mi je za vse,
...danes sem vzel dopust, celo dopoldne mi je zvonil telefon, vse dokler ga nisem enostavno izklopil... sem pod neznosnim stresom, kot vodja oddelka z veliko zaposlenimi imam veliko odgovornost...zjutraj se komaj sestavim in mnogokrat sploh ne vem, kako sem se pripeljal v službo, potem osem ur zanemarjam svoje dolžnosti, večino delovnega časa preživim ob cigaretah...ter komaj čakam,da se služba konča...a ko se konča, ne morem domov, v tisto prazno stanovanje...če ne bi imel doma dveh muckov, ki sem jih nekoč rešil...bi verjetno blodil celo noč, do jutra...in potem znova...

...najhujše pa je ko pride mrak, in  vse je tako prazno brez nje...

Spim v dnevni sobi, ker  ne prenesem občutka, da je njen del postelje...prazen...

...največja ironija moje usode pa je, da je bila diplomirana terapevtka...no,zdaj sem pa povedal preveč...a če je Ona obupala nad menoj...

Erich Maria Remarque je nekoč dejal : » človek brez ljubezni je samo mrlič na dopustu «

Koliko jih je že obupalo nad menoj!  :P
Važno je, da sam nad seboj ne, dante.
Zakaj si prišel k nam?  :rozicodam:

Zakaj se sem prišel k vam...?

Ker sem imel občutek, da moje življenje nima nobenega smisla več, sem pomislil, da lahko nekomu pomagam, če že moje življenje nima nobenega smisla več...

Najprej sem po netu raziskoval, če kje rabijo prostovoljce, naprimer v društvih proti mučenju živali, pa na RTV Sloveniji za pomoč ljudem v stiski...itd

...če je le mogoče, darujem kak euro zavetiščem za zapuščene živali ( imam dva mucka, rešena gotove smrti, parček muc in muca...jaz pa sam...)...dam kak euro brezdomcu,
namenim lepo besedo tujcu...pomagam izgubljenemu vozniku kamiona najti cilj...

Karkoli, samo da bi moje življenje dobilo smisel...

Včeraj sem po službi pred trgovino na svojem avtu našel zapuščenega muka, ki se je grel na pokrovu motorja...majhen revček, suh in sestradan....pa sem mu odstopil vrečkico hrane namenjeno mojima muckoma...ko sem speljal z parkirišča sem v ogledalu videl revčka, ki se je »basal« s hrano, v mislih pa sem imel zadnje besede moje drage » bodi dober » ...da bi se najraje zjokal, če bi se lahko...

...vedeti, da bilo vsaj enemu bitju na svetu lažje, zato, ker sem jaz živel...
...to pomeni USPETI...! a ker nisem uspel...

.... sem spoznal, da mogoče jaz potrebujem pomoč....

Torej se kar lepo začni poslavljati od slabe volje. Zdaj si naš.  :-* :-* :-*
Brez skrbi, da je takih vsaj 10.  :oki:
Kak načrt imaš? Kaj boš naredil najprej?

Torej Dante,...pot te je pripeljala k nam in ker se včasih najdemo na razpotju in ne vemo al levo
al desno in ktera je lažja in krajša,....ti uberi tisto,ki se bo tebi zdela ta prava,...vem pa,da
bilo ktero boš izbral boš na njej uspel,....življenje ima smisel,.... :rozicodam:

...spet eno žalostno jutro, zunaj megla, mraz  v meni pa spet ta strašna tesnoba.

Ponoči je spet prišla v moje sanje, kot skoraj vsako noč odkar je odšla. In vsako noč se vrne k meni, v sanjah me je objela mi zašepetala, da ne bo nikoli več odšla... poljubil se jo na čelo, jo stisnil k sebi...nato pa začutil da stojim v vodi – iz tal se je dvigovala voda in iz vode se je dvignil mrlič in me pričel loviti...poskusil sem ubežati tej grozi, se ozrl nazaj in videl, da je ( sem ) mrlič – JAZ...!

Zbujam se prepoten, od groze ohromljen, z tesnobo v prsih...zdrobljen od koles življenja

Pekel je res ... stanje uma ...

Pekel je čas, ne kraj.  :oki:
Zanimive sanje. Nekoč mi je prijatelj razlagal, kako je z vodo, ki jo sanjamo. Voda je neke vrste naša podzavest. In kar priplava po njej (ali se v njej skriva), so naši strahovi. Torej se nekako bojiš, da bi bil mrlič (=brez smisla živeti, tavati v tri dni, brez cilja,...).

Včerajšnje more so bile še hujše... ko je ( spet ) prišla v moje sanje sva se povzpela v gore... sedla sva pod drevo na vrhu in razgled nad bolino je bil božanski...

Zeleni hribi v jesenskih barvah...objela me je in doline so se spremenile v puste in neporaščene gole skale...nebo so prekrili oblaki in doline je prekrila tema...

Na sosednjem bregu sem opazil bika, ki se je po hrbtu spuščal po pobočju,
nato zdrsnil v prepad...ko je po sekundah padanja udaril ob tla, je izginil v strašanski eksploziji...razneslo je cel zgornji del njegovega trupa, spodnji del pa je odtaval po cesti, vse dokler mu ni izpadlo sve drobovje...v grozi sem se obrnil k njej...namesto nje je stal nagrobnik z mojim imenom...

vsak trenutek srečanja z njo je trenutek srečanja z resničnostjo...

...in počasi izgubljam tla pod nogami...

Kaj boš naredil, da ti bo bolje?

Poskusil izbisati spomin nanjo...a posledice tega bodo strašne in neizbežne...
ker Ljubezen in Spomin nanjo  lahko iztrga iz mene le...Smrt...

Toda, kako jo bom lahko našel, če je ne bom našel v srcu...Življenja...

...ljubezen vedno spozna svojo resnično globino šele ob času slovesa...

Mislim, da ti ni treba izbrisati nje iz sebe. Naj pač tam bo, in te naj nežno opogumlja, ko jo boš potreboval.
kar lahko narediš, je, da živiš.

Vse odkar je primitivni človek začel razmišljati,
so nas besede naših prednikov, bogov  in duh praočetov, prepričevala o tem, da je človeška beda v življenju in ne v smrti..res,da lahko duša napravi marsikaj, če tudi je ujeta  v človeško telo...
telo navdinhe z razumom, ki nevidnen vpliva na naša dejanja...
a vse dokler je ujeta v naših umrljivih telesih je v resnici mrtva.
Res, da je zveza med božanskim in umrljivim neprimerna,
a lahko napravi marsikaj,če tudi je ujeta v telo, telo navdahne z razumom, ki neviden vpliv na naša dejanja...
vse dokler ne doseže neskončne višine, ki so očem nevidna kot Bog sam..
a ko se osvobojena  teže, ki jo pritiska in vleče k tlom, duša vrne v  svoj prostor,
kjer ne ve ničesar o bedi in trplenju,
je čas, da poveš svojim prijateljem, da odhajaš...

čudne misli...kar nekaj...kar mi roji po mislih...ne zamerite, samo Vas imam...

Ne zamerim. Niti najmanj.  A le čas ublaži bolečino. Saj ne da izgine, le naučiš se živeti z njo, in tako zelo močna ni več.

Mlad si še Dante. Življenje je pred tabo, in upam, da boš srečal novo ljubezen. Samo ne vdaj se. In piši tu gor. Tu smo, da te poslušamo.  :rozicodam:

Dante...ko je meni najhuje, se spomnim, da je še vedno minilo in bo tudi tokrat.

Vse dobro.

Kratka zgodbica o času...

Nekoč, nekdaj je obstajal otok, kjer so živela čustva ; sreča, žalost, znanje in vsa ostala vključno z Ljubeznijo...

Nekega dne so čustvom naznanili, da se bo otok potopil...zato so skonstuirali ladjo in odšli...vsa čustva, razen Ljubezni...

Ljubezen je bila edina, ki je ostala...in čakala na naslednjo možnost za rešitev...
Ko se je otok skoraj potopil, se je Ljubezen odločila, da pokliče na pomoč...

Bogastvo je prišla mimo v velikem čolnu...Ljubezen je prosila »bogastvo, vzemi me s seboj«
In sreča je odgovorila » ne, ne morem...v mojem čolnu je polno zlata in srebra – ne morem te vzeti s seboj, ni prostora zate...«

Ljubezen se je odločila da prosi Napuh za pomoč, ki je prišel mimo v prelepem čolnu...
...napuh, prosim pomagaj mi, je prosila Ljubezen...
»ne morem ti pomagati,je odgovoril Napuh...vsa si mokra in lahko poškoduješ moj čoln...

Žalost je bila v bližini in ljubezen jo prosi...«vzemi me s seboj«
Žalost odgovori » o...Ljubezen, tako sem žalostna, da želim biti sama s seboj«

Sreča je priplula mimo Ljubezni, a je bila tako srečna, da Ljubezni sploh ni opazila...
...niti takrat, ko jo je Ljubezen klicala...

Iz neba se je slišal glas » pridi Ljubezen, jaz te vzamem s seboj »
Bil je starec in Ljubezen je blažena in srečna, da je pozabila vprašati starca kdo je...in kam gre...
Ko sta prispela na suha tla je starec odplul Svojo pot...
Ljubezen se je Zavedala, koliko dolguje starcu, vpraša Znanje :

» Znanje, kdo mi je pomagal...? »

» Bil je Čas » je odgovorilo znanje...

» Čas ? » vpraša Ljubezen...« zakaj bi mi Čas pomagal ? »

Znanje se je nasmehnilo z globoko Modrostjo in odgovorilo :

» ker je edino Čas sposobem razumeti kako pomembna v resnici Ljubezen je...«



...niti Čas ne more izbrisati sledi, ki jih je pustila na meni...

Razumem te Dante. Sedaj ne vidiš nobene prihodnosti, a bo. Morda ne ravno takoj. Bo pa.
Pred dolgimi leti sem bila zelo zaljubljena. Umrl je v prometni nesreči. Še sedaj pridejo trenutki, ko me spomini odpeljejo v preteklost, in se sprašujem kakšno bi bilo moje življenje, če ne bi umrl. A živim. In celo srečna sem še bila.

Ne daj se prosim.  :rozicodam:

Dobro jutro...

...nekaj vam moram nujno zaupati...

...danes ni prišla v moje sanje...v ta dan sem se prebudil brez nočnih mor...in nisem pomislil nanjo !
...ko sem se prebudil se je k meni tiškal moj oranžni muc in predel kot še nikoli...

Današnje jutro je nekako drugačno...
Čutim, da bo današnji dan malo drugačen od ostalih..

...temu, čemur gosenica pravi smrt, temu pravi mojster...metulj !!!

Če je kakšna napaka v tekstu, ne zamerite, tipkam še malo zaspan....


P.S Alexx...hvala  :rozicodam:

Viš. Imaš nekoga, ki te ima rad. Super je, da si se vsaj pošteno naspal.  :)

Vse kar sem napisal zjutraj, je bilo očitno samo iluzija...

Če se je dan drugače začel, ni nujno, da se bo tudi drugače končal...

Zjutraj, po napačnem vtisu o dnevu, sem šel na sprehod  ( ne vem kdaj nazadnje ) – pa na kratek obisk k mami...

...nato na kavo z bivšim sodelavcem, ki so ga pred kratkim odpustili...sproščen pogovor  - kar tako -  o življenju vesolju in sploh o vsem... celo dopoldne sem bil dobre volje kljub temu, da je jutri ponedeljek in moram »spet« v službo...o njej nisem razmišljal...

Vse dokler nista...
... na kavo prišla sestra  ( bivše ) in njen fant...

Brezno »za trenutek« pozabljene preteklosti se je spet odprlo in me potegnilo vase...
Razum me ni mogel več rešiti pred tem, kar sem občutil, vsi občutki preteklih mesecev
so se pokazali kot multiplekcija trenutka...v sebi nisem imel dovolj moči, ki bi mi omogočila pobeg ...

počutil sem se kot bitje, popolnoma izpostavljeno trenutku...popolnoma krhko...
...in v meni je spet vzplamenela destruktivna želja po tem, da bi bilo moje telo dokončno izničeno...

Ljubezen do nje, enačena s svetlobo in brezčasjem, se je ujela v trenutek, ko iščem zatočišče v temi in smrti...v izginotju in večnem spancu...

Razum je spet ustvaril pošast, ki se hrani z krvjo preteklosti...

Dante v veliko zapisih sem se našel, ker sem pred leti dozivljal podobno. Takrat so bile zame
edina pot...ali "večna tema" ali pa prespati do konca zivljenja. Z pomočjo tega forum, nekaj zaupnih oseb
ki sem jih spoznal na njemu, TERAPEVTKO in izpostavljanjem sem počasi izbral pot ZIVLJENJA.
In na začetku sem moral zaupati DAMovcem in TERAPEVTKI, ker so bile moje misli in dejanja BREZ smisla in teže in prepletena z bolečino in nesmislom. Mislil sem da bolečina ne bo NIKOLI minila...in dozivljal sem
podobne "prebliske preteklosti" ki sem jo hotel pozabiti in zanikati. AMpak je slo.....z vsakim dnem
in predvsem izpostavljanji in premagovanjem sme dobival moč in pogum. Prebolevanje in premagovanje
stisk je odvisno od vsakega posameznika. Vsekakor ti svetujem da si dobiš strokovno pomoč PSIHOTERAPEVTA z katerim bosta v VARNEM okolju predelal tvoje stiske. Trenutno imajo one večjo moč in dokler se boriš samo NA SILO, ti vračajo z ENAKO silo. Korak za korakom in slo bo.....ne jutri ....ne drugi teden.....ampak verjemi da bo.

...če bil lahko, bi vam zaupal celo svojo zgodbo, pa me morem-nočem-ne znam...
...in ne smem...

...potem bi lahko kdo dejal, da imam vse...da sem lahko nasrečnejši človek na svetu...

Mogoče  sem dosegel vse, kar lahko človek na tem svetu doseže,...mogoče so se mi uresničile vse sanje, mogoče sem že vse dosegel...mogoče sem doživel  stvari in videl svet, o katerem lahko nekateri samo sanjajo...mogoče sem bil režiser svojega življenja...

A bog vedno pošlje darilo zavito v problem in v tem je ironija moje usode...
 kot je v vesolju vse v ravnovesju, obstaja to ravnovesje tudi v mojem življenju, da lahko dosežem vse ...in vse uničim...

Nekoč, dolgo nazaj sem prebral modro misel: » boj se uresničitve vseh svojih želja «

Zakaj mi je stvastvo dalo vse to, uresničitev »skoraj« vseh svojih želja v protiutež pa to razjedo v duši, ki me že tako dolgo vodi v samouničevanje...?

Zdaj je vse, kar imam ta razjeda... s seboj nosim brazgotine in pečate, ki pričajo o tistem, kar sem doživel...in so povračilo za tisto, kar sem izgubil...

... da bi bil spet nekega dne v bližini Nje...ker sem brez nje ...izgubljen...

Pa ne obstaja več prav nobena možnost, da bi ponovno prišla skupaj?
Pri tako globoki ljubezni s stvoje strani je bila verjetno tudi z njene strani ljubezen močna?
Kaj se je zgodilo, s čim si jo odgnal od sebe?
Svoje napačno ravnanje moraš ozavestiti v vsakem primeru - da se ti v življenju ne bo več ponovilo.
In zatekanje v sanje ni najboljši način za (samo)kritičen pogled nase.

čas resnično zaceli vse. Pa če se sliši še tako banalno. Sem doživela in preživela.

drži se,
Ribica

Bom poskusil razložiti...saj čas imam, sem obležal z vročino...še to za povrh...

Nekaj časa sem še poskušal pridobiti njeno srce nazaj, pa brez uspeha, na klice ne odgovarja še manj na sms-e...njena čustva do mene so umrla...

...kriv je pa samo moj črnogled pogled na življenje in pesimizem...saj v zvezi nisem bil slaba oseba, nisem hodil po gostilnah, da bi se lahko ob njej postaral, sem prenehal kaditi,
ker sem prej prišel iz službe kot ona sem vedno šel po nakupih, vedno jo je pričakalo skuhano kosilo...če je ostala kaka minutka, sem mimogrede še posesal stanovanje...

A stalni stres v službi v kombinaciji z mojo črnogledostjo ( za povrh pa še depresivnost -zdaj priznam da sem  )  ter naveličanost me je naredilo nekako otopelega...če se je hotela kaj pogovoriti, nisem (hotel ) našel časa, če je bilo zvečer pa kar zaspal...

Bila je čudovita »človeška« tolpa oseba, rada je imela ljudi in morje...neštetokrat sem ji obljubil, da jo peljem na morje na kavo...potem pa vedno zatajil ( in vedno našel razlog od stresa, do vročine itd...) samo da mi nikamor ni bilo treba...ker mi je šlo vse na živce od ljudi ( poklicna deformacija ) do gneče na cestah ali pa se mi enostavno ni ljubilo vozit...( Pred leti pa prevozil celo evropo po dolgem in počez  - z motorjem, avtom in kamionom ) dokler se tudi tega nisem naveličal...

Raje sem šel v hribe, samo da sem se lahko lažje izogibal ljudi...nekoč me je v službi sodelavka vprašala, če mi je kdaj dolgčas – odgovoril sem ji »samo med ljudmi «

Da bi si pa priznal, da je težava v meni ... to pa nikakor ne ... vedno so bili krivi drugi, 
moj ego je bil prevelik, da bi si priznal...

Pred nekaj meseci sem imel čudne prebavne težave, nisem mogel spati, tlačile so me more...pa sem se nekako spravil k zdravniku ( mislil sem, da je mogoče to zaradi jemanja tablet proti prevelikem tlaku – posledica stresa in nezadovoljstva na delovnem mestu )

Ker je osebnega zdravnika takrat nadomeščala specializantka, ki me ni poznala in me zato poslala na odvzem krvi, pa ekg, pa pregled ščitnice...itd
Itak so bili izvidi ok...po kratkem pogovoru me vpraša » ste depresivni ? »

Zlomka, drugič v življenju me vidi in me takoj prebere...A moj ego v bran » jaz pa ne, tak dec pa depresiven, ni govora, problem je v službi v vseh drugih samo v meni ne !«

Ko sem šel, sem ji stisnil roko z željami o dolgi in uspešni karieri – za katero ne dvomim da jo ne bi imela. Če bi si takrat in njej priznal...mogoče potem ne bi odšla...

Potem pa še njen stres v službi in jaz doma...terapevtka v službi, terapevtka doma...
Na koncu se je ohladila obupala in odšla...kljub temu da sem jo ljubil, spoštoval in imel rad...

...a premalo cenil to kar sem imel...

kaj pa vem, kaj bi rekla k napisanemu - nekako se mi ne zdi, da bi to bil pravi razlog - tvoja depresivnost. Ker vse drugo se bere kar pravljično - bi pričakovala, da se bo punca tudi trudila ohraniti zvezo z moškim, ki je tako "operativen" pri domačih opravilih. Da bi torej poskusila te spraviti na neko terapijo, na kakšno svetovanje za pare....
Sta se prepirala? Si v prepirih spustil svoj ego z vajeti? Ali ni nikoli rekla, če se ne boš spremenil, bom odšla? In kako ti je bilo pri tem - je nisi jemal resno?

Dobre zveze ne zapustiš kar tako. Mora biti že konkreten razlog.

Ribica

Dante! :rozicodam:

Moja zgodba je podobna tvoji...

Priznam, da sem temo samo preletela in nisem prebirala vseh detajlov, zato oprosti, če bom naredila napačne zaključke glede napisanega.

Ribica je dala zelo dobro iztočnico za moje pisanje...

Jaz sem tudi imela zvezo, kjer je bila prisotna močna zaljubljenost, ogromno kemije in predvsem močna ljubezen iz obeh strani. Nisva imela konfliktov, skratka bilo je lepo. Štiri leta...

Potem pa sem jaz zbolela za anksioznostjo in OKM-jem. In najin odnos se je precej spremenil, ker jaz nisem bila več ista oseba, ker me je bilo strah, ker si nisem upala nikamor, ker se me včasih še dotakniti ni smel, ker me je bilo strah, ker sem bežala iz zmenkov...

Pa ne zato, ker bi si jaz tako želela, ampak zato, ker sem bila v dno Duše prestašena in sem bežala od vseh, tudi od tistih, ki sem jih imela najraje...

Zbolela sem v časih, ko ni bilo za zdravljenje takšnih možnosti kot so sedaj. In trudila sva se skupaj, trudil se je on, trudila sem se jaz. In po osmih letih ni več zmogel in šel. Od danes na jutri je spremenil karakter in spokal in šel...

Šele sedaj vem, da je takrat padel v depresijo, ki je ni nikoli niti spoznal, niti zdravil.

Najprej sem mu zamerila, saj sem bila prepričana, da bolne osebe se pa ne sme zapustiti. Danes ga še kako dobro razumem, ker sem vmes tudi sama imela izkušnjo biti ob osebi, ki je bila hudo bolna. In čeprav imaš osebo rad, si v določenih pogledih omejen in ne moreš več živeti takšnega življenja kot si ga živel prej. In če ta bolezen traja v letih, se enostavno izčrpaš. Ne moreš več, čeprav bi rad. Pa se že izboljša, pa potem spet poslabša.

In tako v nedogled...

Prebolevala sem ga dolgo. Predolgo...

Vmes sem se tudi še dvakrat zaljubila, ampak se ni izšlo. Spet je bila ovira moja anksioznost. O podrobnostih pa tukaj res ne bi. V glavnem vmes sta bila še dva.

In po toliko letih sva se spet našla. Jaz v procesu zdravljenja, on z zavoženim zakonom in dvema otrokoma.

To poletje sva se veliko družila in marsikaj spoznala. To poletje sem tudi spoznala, da je globoko padel v depresijo, ampak si je ne prizna. Nakazala sem mu smernice, kako naj si poišče pomoč, ampak on se mora sam odločiti.

Trenutno nimava stikov, ker je zaenkrat tako bolje.

Dante, jaz vem samo to, da se je vredno potruditi za svoje zdravje, ker le tako lahko funkcioniraš v zdravi zvezi. Drugače ne bo šlo. In jaz sem sedaj v procesu zdravljenja in spet postajam jaz (s pomočjo psihoterapije in zdravil) oz. postajam še boljša in kar nekaj izkušnjami. Sedaj sem resnično pripravljena na novo zvezo. Ko bo prišla, če bo prišla...

Ne iščem, ne travmiram več, ampak znam živeti sama s sabo.

Moj nasvet je, da poskrbi za svoje zdravje. Najprej! Ko boš lahko normalno funkcioniral, potem lahko stopiš v novo zvezo ali pa v zvezo z njo, če bo ona tako hotela.

Srečno!

Kot sem napisal, tako je bilo...

...prepirala se nisva – sem zelo nekonfliktna osebnost in tudi svoj ego nisem nikoli izpustil z vajeti...
...če se je na obzorju bližal kak konflikt, sem se raje taktično » umaknil «

Ni ga takšnega problema, da se ne bi dalo pobegniti pred njim ( citati Bachovih Iluzij )

Je pa nekajkrat rekla, da bo odšla...ne vem zakaj nisem to vzel kot resno grožnjo...včasih imam občutek, da se me določene stvari nekako » ne primejo «
In tega ne znam razložiti...ključ to tega mora ležati v moji samodesktruktivnosti...


Janja tudi tebi hvala za te besede...globoko v sebi vem in si tudi upam priznati, da imam velik problem, ki ga bom sam težko rešil...našel sem Vas, ki me poslušate/berete in je malo lažje...se pa trudim, res se, da ne razmišljal samouničevalno...a mi je strašno težko brez nje...zaenkrat se trudim sam z Vami vsemi ob sebi...

...mogoče pa jo kdaj poklicna pot zanese na ta forum in bo v tej zgodbi našla sebe...in vse kar ji nisem mogel povedati...

Janja, bravo, full si borka, da veš  :rozicodam:  :clap:!

hja, saj je napisal....

...vse, kar ji nisi mogel povedati....
Saj, to je verjetno to, da se je počutila izključena... Veš, Dante, sama imam za seboj dolg zakon, ki je na koncu propadel. In sem odšla po dolgih bojih, pregovarjanjih, prošnjah, grožnjah, poskusih vsega, kar je bilo možno, da bi se rešila.... Tudi grozila sem z ločitvijo, pa ni pomagalo. Ker je mislil, da tega ne bom sposobna izpeljati. Dokler res nisem vložila ločitve in zaključila 20 let trajajočo zgodbo, na koncu agonijo. Zato mislim, da je bilo verjetno pred tem precej znakov, ki jih verjetno nisi mogel/hotel videti.
Danes je treba pogledati dejstva. Na njih lahko pričneš graditi svojo prihodnost.
Meni sta poleg uničenih sanj in velikega dela najlepših let življenja ostali dve hčerki, veliko dolgov in problemov...in seveda huda depresija. A sem se pobrala. Korak za korakom, dan za dnem sem gradila svoje življenje. Nisem upala in zmogla misliti naprej, vsak dan, ki sem ga preživela, mi je bil uspeh in dokaz, da zmorem. Prebolela sem, poplačala dolgove, vzgojila svoji punci v samostojni in odgovorni osebici. In na koncu sem se kljub letom celo zaljubila. Sedaj živim v novi zvezi že 5 let, zadovoljna sem in lepo mi je.

Ti si še mlad in vse je še (lahko) pred teboj. Samo ne prepusti se malodušju in neproduktivnemu obžalovanju. Naj bo to obžalovanje konstruktivno v smislu - tukaj sem zaj...., ne bom več tega ponovil :nehvala:. Tukaj sem šibek, pa se bom okrepil :oki:. To pa znam dobro in ostal bom tak  :)!


saj vem, da mogoče pretdo pišem, morda bi morala z več takta. A včasih, se mi zdi, je beseda, povedana naravnost, bolj zdravilna. Poišči si pomoč, tako bo šlo lažje in hitreje.
In čisto zares še enkrat ponavljam: čas zaceli rane. In zmoremo ljubiti večkrat v življenju, ni resnična tista o eni in edini osebi, duši dvojčici, od katere so nas odsekali.
Spet boš ljubil.

Ribica

kokr stekam te je baba pustila in ti jo zdej hoces nazaj. svetujem ti da pozabis nanjo in gres naprej. toplih in fajn zensk je se pa se in kot zgleda jih kar dosti pali na patetiko tvoje sorte  :)

To je pa res "dober" nasvet, čudno , da se ga na vseh teh straneh nihče ni spomnil  :zalostno: :kiselnasmeh:

Matheu_  ne tako in na tak način... :ne: :ne: :ne:

Kaj je to "baba"  ???   ?

Jasno, da palimo na patetiko te vrste.  :-* V meni se recimo takoj aktivira sindrom matere terezije.

Zame je (bilo) to pogubno. Zdaj se ne grem več igrice, koga vse moram rešiti.  :ne:

Eh, dec, mislim, da bi moral pogooglat odvisnostni odnos.

Mislim, da imaš bolj kot potrebo po nasvetu, potrebo po tem, da pišeš.
Ampak - pazi, da ti pisanje ne postane samemu sebi namen. Da ne postane zgolj sredstvo za beg v iluzije. Ker potem lahko leta koplješ po sebi in ne bo bolje. Sama sem pravi mojster v tem :) In žal, moj čas ne zaceli vseh mojih ran.

Zdi se mi, da vse skupaj tlačiš v isti koš in ne vidiš razlike med občutji. Iz tvojega pisanja berem nesprejemanje samega sebe (+ občutek sramu), željo po spremembi (ki pa nikakor ne uspe), hrepenenje po ljubezni, idealiziranje in občutek krivde.

S tem se odlično vrtiš v začaranem krogu iz katerega ofkors ni izhoda, ker ga že skoraj ne sme biti.

Ne vem, če se zavedaš, kako očitno in hrepeneče kličeš po tem, da bi izrazil samega sebe. Da bi izrazil bolečino, razočaranje, žalost (ki se ne nanašajo na bivšo). Vsak "ne smem vam povedati za težave", "to naj ostane skrivnost" ipd. kar vpije po "prosim, sprejmite me takega kot sem". Pa se ti lahko sprejmeš takega kot si ?

Js osebno imam veliko težavo, ker sem celo življenje živela drugačno življenje kot sem si v srcu želela (česar se dolgo nisem zavedala). Bolj sem živela kot se je od mene pričakovalo, ob čemer pa nisem čutila resničnega zadovoljstva, veselja. Po družbenih kriterijih bi moje življenje moralo predstavljati srečo, zato sem potlačila občutke, da ob tem v resnici čutim praznino, žalost. Potlačeni so ostajali v meni, zato je bilo samo še slabše in zato sem se počutila tudi vedno bolj drugačno od drugih (ker ofkors ne poznam nobenega drugega kozla razen sebe, da bi živel "zunanje" življenje tako drugače od notranjih občutkov) .

Ampak - družbene norme so zgolj družbene norme. Ko si starejši ti je dovoljeno, da jih mal odpikaš in prideš mal bližje sebi.

Zdi se, da si v konfliktu, ker imaš občutek, da ne smeš priznati svoje nesreče oz. svojih napak. Se pravi, v zvezo greš z manjvrednostnim kompleksom in se že v štartu postavljaš v nižji položaj. Zato ni presenetljivo, kako kar hlastaš po ljubezni. In kako svojo punco opišeš z vsemi presežki. Ona je bila krasna, popolna, imel si srečo, da si sploh lahko bil z njo. Mogoče celo računaš na to, da se boš pa zdaj res lahko spremenil (ker je ona itak zlata), ampak se to spet ne zgodi. Zato, ofkors, razočaranje nad samim sabo in občutek krivde.

In smo spet na začetku. Spet občutek krivde, ker ne smeš biti to kar si. Spet upajoča zvezdica, ki pride v tvoje življenje. Spet poskus spremembe, spet razočaranje. In spet se bolečina lahko enači z ljubeznijo.

Ko pridem do težav, ki se mi zdijo nerešljive, vidim samo dve rešitvi - sprememba ali sprejemanje.
Ampak to smo se na forumu (nekateri :) ) že naučili - če pričakuješ spremembo leta in leta. In če do nje ne pride. Potem je možno, da ni težava v tebi. Ni težava v tem, da si prelen, prešibek, da si premalo naredil za to, da bi se spremenil (zaradi česar si moraš nabijati občutek krivde). Ampak je mogoče napaka zgolj v želji po spremembi sami. In zato je boljša opcija sprejemanje. Ki je, verjemi, veliko težje kot se zdi.

Sama imam že odkar se sebe spomnim depresijo, anksioznost, socialno fobijo in še in še. In introvertiranost je moje drugo ime.
In šele kakšno leto nazaj mi je posijala lučka nad glavo, da NE bo dneva, ko bo vse čudežno izginilo. Da mi je dovoljeno, da je vse ok tako kot je. In da se nimam nikomur za opravičevat za to. Js zase vem, da sem dober človek tudi če se mi pred ljubljeno osebo zgodi, da doživim en grozen panični napad, kjer se tresem, slinim, kričim in mečem v tla. In da sem dober človek tudi če se po cele dneve zapiram vase. Nismo vsi za vse. Če imam 100 dobrih lastnosti, ja jebiga, jih imam pa lahko še 100 slabih. Tko kot vsak človek.

In če bo šel moj partner stran, mi bo ful hudo, ampak sori, noben ni vreden tega, da sebe pribijaš na križ in si nabijaš občutek krivde. Še posebej ne v primeru, če je šlo za pravo ljubezen.

Imam na sumu, da si good guy, zato gud lak, js verjamem, da se lahko zmažeš ven iz tega, če si privoščiš mal več zase (in mal manj za druge). lp

po SSKJ-ju:
bába  -e ž (á) 1. slabš. ženska, navadno starejša: grda, stara baba; ekspr. prekleta baba nora ∙ šalj. babe se zbirajo, dež bo; preg. kamor si hudič sam ne upa, pošlje babo ženski se posreči izpeljati tudi navidez nerešljivo zadevo // nizko (zakonska) žena: nikamor ne gre brez svoje babe 2. ekspr. lepa, postavna ali sposobna ženska: baba pa je, baba

;)

Ribica  :rozicodam:, Janja  :rozicodam:, Kristy  :rozicodam:, Arven  :rozicodam:, moonica  :rozicodam:, toya  :rozicodam:, Sinuska  :rozicodam:, She_  :rozicodam: hvala vam, vse poste sem večkrat  preanaliziral...pa matheu_ hvala za konstruktivno klofuto, verjetno sem jo rabil...   :pomezik:

Odločil sem se, kljub grozni jutranji tesnobi, po mojem najhujši do sedaj, da je že čas, da se počasi skockam skupaj...

Po službi sem šel v lekarno po zel  šentjanževke...čaj že skuhan, bomo videli če kaj pomaga...
...ker sem (spet) začel kaditi, sem danes za spremembo pokadil malo manj...in če se v soboto ne grem tetovirat ( darilo za rojstni dan, ki sem ga pred kratkim prespal – z izgovorom, da mrtvi ne praznujejo ) grem pa v hribe...po tako dolgem času...

Počasi moram sprejeti, da sem pač zaj..., in da je ne bo nikoli več nazaj...

Mogoče se mi pa nekako uspe izkopati iz tega ...

Definitivno :oki:

šentjaževka pomaga, ampak počasi, po daljšem času rednega uživanja. Da ne boš pričakoval prehitrih učinkov. Sicer pa pozdravljam tvojo odločitev. Pa naj ne bo to edino, kar boš storil. Potrebno se je vrniti med ljudi. Čeprav včasih boli na začetku, ne odnehaj.
Ribica

 :oki:

Danes sem naredil še en korak naprej...pravkar sem si naročil nove pohodniške čevlje,
( nagrada če zdržim 30 dni brez cigareta   :seznojim:)
stari že zamakajo zaradi toliko prehojenih kilometrov (  čudna asociacija name   :o )...

samo smola, dobavni rok 14 dni...pa kaj, grem pa v starih...

potem se soočim s svojimi demoni in grem drugi teden v bližnji zaprt bazen plavat...
...pa se ne bojim vode...

Sam, med množico ljudi... :'(

Upam, da ne morim, ampak je lažje, če te kdo posluša-bere...

Dante...super, lepo zastavljeni cilji!

Želim ti, da se začneš vzpenjati po stopnicah... :oki:,
na dobri poti si... :clap:

Nič ne moriš. Lažje je, če se človek malo potoži.  :)

Jaz bom pa držala pesti,da ti uspe zdržat 30 dni brez cigarete,... :oki:

ja, pa kaj še  :ne: halooo itaq, da je laže, ko ima človek koga, ki posluša, pa četudi le preko računalnika  :rozicodam: Kar korajžno proti zastavljenemu cilju in uspeh se zagotovo kmalu začne kazat  :oki:

Danes sem vam hotel povedati, da se je dan začel malo drugače...fino sem se naspal,

dobil mail, da so novi moji pohodniški čevlji oddani na pošto...dan v službi je bil za

spremembo - nestresen...izza oblakov se je pokazalo sonce...in še nisem prižgal cigarete...

...vzel sem dve uri izhoda, šel do mojstra tetoviranja, se dogovoril za nedeljo dopoldne,

da imam jutri prosto soboto za pohod v hribe...

in se dogovoril z Njenim bratom za malo pivo po službi...

In najpomembneje, nisem iskal Njene sence v soncu...

Ne dolgo zatem, ko je odšla mi je sodelavka zaupala, da se je njen bratranec ( sodelavec bivše - totalno zagledal vanjo ) , a tega nisem/mogel/hotel verjeti...

Potem ob pivu z njenim bratom izvem, da je že tri tedne v neki daljni deželi, na drugi
strani sveta, z nekom, ki ga je verjetno spoznala v službi...( ni pa vedel ozadja )

Videl sem grozo v njegovih očeh, ko je spoznal, da nisem VEDEL...

Na nebo so se zgrnili temni oblaki, srce je ječalo v neskončni bolečini, vsa brezna preteklih muk so se znova odprla...

Jaz, idiot, kuhal, pospravljal, hodil po nakupih, ker ima ONA »obveznosti«  v službi...

...se mesece krivil za Vse...

Prva stvar, ji sem jo naredil, ko sem prišel domov, sem izbrisal njen user account z računalnika...

Sedaj, ko sem Vam zaupal resnico, prižgal cigareto, si odprl steklenico žganega...

...in izpustil prvo solzo odkar je odšla...



...je nabolje, da izbrišem se SEBE...

Za izbris sebe je pa še dovolj časa. Je še ogromno lepih doživetij pred tabo

Arwen, hvala, a ne razumeš... to ni klic na pomoč... vsem, ki ste stali ob meni v teh trenutkih bolečine...iskreno hvala... nikoli nisem slišal Vaših glasov, občutil topline stiska Vaših rok, ali videl lepote Vaših oči...sem pa čutil toplino Vaših objemov, čeprav vem, da se nikoli ne bomo srečali...ste postali Moji prijatelji...

Preveč drobcev duha sem raztrosil po teh cestah in preštevilni otroci mojega Upanja goli tavajo med temi griči...ne morem se ločiti od Nje brez muk in bolečine...

...toda ostati ne morem več...

...in danes je prišel čas, da povem svojim  prijateljem, da...odhajam...

S tega svetišča ljubezni v svet brez letnih časov...kjer bom sanjal, a ne izsanjal vseh svojih sanj...

Naj Vam bo moja...Zgodba...v opozorilo....!!!

Dante, vsi poeti so trpeli, ker so se tako ubesedile vse njihove bolečine (podobno jaz tebe vidim). Večkrat si že zapisal, da ti pisanje pomaga. 
Pa veliko prijemov obstaja, s katerimi si lahko pomagaš (če želiš, seveda).
Škoda, da nočeš.  :kiselnasmeh:

Spet ( ali še kar ) sem tu...

...po dveh nočeh in enem dnevu – skoraj non stop spanja ( trenutke budnosti sem zapolnil s praznenjem steklenic...in verižnim kajenjem )

...pa da povem, o tem, da sem zopet poskušal...pa mi nekako ne uspe izvesti dejanja do konca...pa tako malo manjka...

Na netu sem našel vprašalnik o depresiji :

Ali ste v zadnjih dveh tednih (ali dlje) opazili katerega od naslednjih simptomov skoraj vsak dan?

A. Ste žalostni, potrti, brezvoljni? Stalno...

B. Ali ste izgubili zanimanje in veselje za večino vsakdanjih opravil (delo, hobiji, odnosi z bližnjimi)? Da !

Če ste na zgornji vprašanji odgovorili z »Ne«, najverjetneje nimate depresije.
Če ste na eno ali obe vprašanji odgovorili pritrdilno pa nadaljujte z vprašalnikom. 

Ali ste v zadnjih dveh tednih (ali dlje) opazili katerega od naslednjih simptomov skoraj vsak dan?

1.  Zmanjšan apetit ali prenajedanje?    Da, oboje !                   

2.  Nespečnost, težave pri uspavanju, prebujanje ponoči? Da !

3.  Pretirana in neobičajna zaspanost (dremanje, zgodnje odhajanje v posteljo)?  Da!                                                                                                             

4.  Pomanjkanje energije, stalna utrujenost, upočasnjenost? Da!

5.  Manjša aktivnost ali manjša zgovornost kot običajno?   Da!                   

6.  Nemir ali razdražljivost?  Da!                                                                       

7.  Izogibanje družbi bolj kot običajno? Da!                                                     

8.  Izguba zanimanja in veselja za prijetne aktivnosti, tudi za spolnost?  Da!                                                                                                         

9.  Pomanjkanje veselja ob prijetnih dogodkih, kot so pohvale, napredovanja, darila?  Da!                                                                         

10. Občutki manjvrednosti, pretirana samokritičnost?   Da!                         

11. Slabša učinkovitost in uspešnost v šoli, na delu ali doma?  Da!             

12. Manjša sposobnost prevzemanja vsakdanjih obveznosti in
odgovornosti?     Da!                                                                                             

13. Raztresenost, slaba koncentracija ali neodločnost?  Da!                         

14. Razmišljanje in/ali pogovarjanje o smrti in samomoru?    Da!                 

15. Ste bili kdajkoli v preteklosti nenavadno srečni in pretirano aktivni dlje kot dva tedna?      Da!                                                                                   


Če za vas držita trditvi A ali B in ste na 5 ali več zgornjih vprašanj odgovorili z »Da«,  obstaja možnost, da trpite zaradi depresije. Če pa ste pritrdilno odgovorili tudi na vprašanje 15, imate morda bipolarno motnjo razpoloženja, pri kateri se depresivne epizode izmenjujejo z maničnimi.


Danes zjutraj sem se komaj sestavil skupaj in se šel tetovirat...ponavadi je to pomagalo,
kot bi z vsako sliko pustil nekaj za seboj...a je bilo tokrat še slabše...

Vsakič, kose poskusim pobrati, padem še globlje...in ko znova padam v globine osebnega pekla, se vrnem kot drugačno bitje...drugačen, napol živ in napol – nekaj drugega...
Tistega, ki ga vidim v ogledalu sploh ne poznam več...

Resno razmišljam, da bi v četrtek odšel do svojega zdravnika in mu ( končno ) zaupal svoje težave...pa me zanima, ali osebni zdravnik sam predpiše antidepresive, ali napoti k psihiatru...ne vem zakaj, ampak tega me je grozno strah ( priznanja zdravniku, pa antidepresivov...vsega )

Vem pa, da če nadaljujem tako kot počnem to sedaj...zame ni rešitve...

Me veseli, da si se javil. Meni je osebni zdr. predpisal ad-je, je pa mogoče  pametno, se tudi na strok. osebo obrnit.

osebni zdravnik ti jih lahko predpiše, ampak gotovo ti bo priporočal strokovno pomoč...
Vse dobro  :rozicodam:

Dante :rozicodam:

mogoče te je grozno strah tega, ker se bojiš obsojanja? ne vem ... ker se bi počutil kot zguba? ampak tega ne misli nihče drug, samo ti ... kaj šele osebni zdravnik ali psihiater ... tam so zato, da ti pomagajo, ker si na točki, ko njihovo pomoč potrebuješ!! ne muči se še naprej ... poskušal si, dal si vse od sebe, zdaj pa se obrni po strokovno pomoč, Dante ... to ni popolnoma nič slabega, pravzaprav je lih nasprotno. imaš možnost za izhod iz tega dreka v katerem si zdej ... naredi korak v to smer. škoda te je!!

Dante, na tvoj spisek ti tud jst tko odgovorim že na kak slab dan, kaj šele, da bi me moja zapustila al pa bognedaj kaj hujšega.
Razhod zdeprimira, to je jasno. Sam depresiven človek se nebi tko čustveno in dramatično odzival na situacijo. Depresiven človek je navznoter zagledan brezčuten kreten. Ti to nisi.
Tebi mogoče samo manjka nekdo, da bi šel na pivo z njim in da bi ti reku, da je bivša prasica in da Arsenalovci obetajo in Barca puši. To je to. To bi jst rabu na tvojem mestu. Pa ne it z njenim bratom, jebemti  ;D

Potrpi, zamoti se.

se strinjam drugač s tem kar si napisal matheu, ampak on omenja samomor

ja pol je drug protokol - sem izgleda spregledal.

Včeraj nedolgo za tem, ko sem napisal tiste vrstice, sem na kratek sprehod...v temi in megli...

Saj sploh nisem mislil, pa sem mimogrede zavil v bližnji lokal..na malo pivo...čisto slučajno...

Sedim ves zamišljen, zbeganih misli...pa se k meni prisede punca, na katero me veže  utrinek iz neke preteklosti, kratek, a svetlel, a nama zaradi obdobja v življenju v katerem sva se prvič srečala, in obdobju, ki sva ga oba preživljala...ni uspelo...minila si leta, preden sva se zopet srečala...

Njej se dolgoletna zveza ni obnesla, moja tudi ne...

In da mi ne zameri, za tisto obdobje in jaz ne zamerim njej...spoznala sva se v napačnem kraju in ob napačnem času...

Dolgo sva sedela in se pogovarjala...o življenju, vesolju in sploh o vsem...o ljubezni in razočaranju...kako je oba strah prihodnosti...in ponovnih razočaranj...

Zvečer se spet dobiva...

Mogoče res srečamo usodo na poti, ki smo si jo izbrali, da se je ...izognemo...

Ko sem se vračal domov, in sem bil ravno pod kandelabrom javne razsvetljave, je žarnica na kandelabru...crknila...kakšna ironija – spet sam v temi... a ta tema me ne bo dobila, v četrtek grem in – se ne bom obrnil pred vrati odrešitve...!

Če mi je stvarstvo dalo moč, da uresničim skoraj vse, kar sem si v življenju želel, mi je dalo za proti utež nekaj temnega s čimer vse doseženo izgubim...depresijo in samodestruktivnost...

V vesolju je vse v ravnotežju...za vse kar dobiš/dosežeš...nekaj izgubiš...

Dante .... :clap:

napiši knjigo dante   :sesmejem:

(bo bestseller!)

Dante super,....zmenek zvečer in to še z bivšo,... :oki:

Meni se to pogosto dogaja.... pa sem se naučila, da tega ne jemljem preveč osebno  :sesmejem:


Drugače pa super naključje se ti je zgodilo!

...sem jo že...pred tisoč in  tisoč dnevi, ko sem se boril za Njeno srce...
...rokopis že dolgo počiva na polici (kjer bo tudi ostal)...ker je bil namenjen samo Njenim očem...


Danes sem bil za malenkost produktivnejši...prat sem dal, do potankosti pospravil stanovanje, skrtačil mačka, pa še kaj...

Kar pa se tiče zmenkov z "bivšimi" ;

...spoznal, da v preteklost ne smem več drezati...

...moja preteklost se mora končati v četrtek...da ne popravljem napak za nazaj in začnem znova...

 P.S Tisto luč na kandelabru so zamenjali...sveti kot še nikoli...

In še dolgo bo tako svetila - zate in še za koga  :oki:

Upam, da res...ampak, če je še terapevtka obupala nad menoj...

...katera me bo pa potem še hotela...

...če v četrtek zdravniku zaupam celo zgodbo, me bo po mojem nagnal iz ordinacije...

Verjemi,da obstaja veliko takih,ki bi te hotele,....vendar dokler boš mislil samo "na njo" jih ne boš
opazu :rozicodam:

Ohja, terapevtka pojma nima!

saj ni vsak terapevt za vsakega ... ne ujamemo se z vsemi, kar je logično

Ampak večji delež odgovornosti je na nas, ne pa na terapevtu.

no ja ... jaz bi rekla kar 50-50 ... že res, da če mi 'ne migamo', da ni nič, to je jasno, ampak če si zato tam, da res delaš, da se želiš spoznat in napredovat, pol je po moje pol pol ... ZELO važen je terapevtov pristop, pa kolko nas 'naštudira' in zna 'usmerjat'

Tukaj bi se pa kar strinjala z Moonico. :oki:

Sicer ne vem kakšen procent bi napisala, ampak pri meni uspehov ni bilo pri ljudeh, ki jim nisem zaupala, ki niso ubrali pravega pristopa do mene, in ki so imeli bolj trde prijeme.Takšen način, ki je nekaterim zelo ljub, pri meni ni dal ama baš nič rezultatov.

Saj vem, da tole razglašam že čez cel forum, ampak tako pač je. :sesmejem:

Sem se pridružila Kintu in Ventilatorju. Ampak s to razliko, da vsak po celemu forumu razglaša svojo teorijo: jaz sem proti trdim prijemom in zagovarjam tablete in psihoterapijo, Kinto verjame v zdravila in ne zaupa mehkim metodam (takim, ki so meni dale rezultate), Ventilator pa verjame pretežno v
psihoterapijo. :sesmejem:

Hm  :unsure:...da ne bo pomote...

...z "terapevtko" sem mislil bivšo, ker je to slučajno bila...

...ni jo čez dobro ironijo življenja...

Dante, saj je isto.  :oki:

ekzektli.  :oki:

Kako kaj vzletaš zdaj, veter v krila pa to? ...Razpni...tudi v peklu popiha kakšna sapa, da nas dvigne....

se poskušam sestaviti skupaj...samo preveč delčkov je razsutih po tleh...

jutri popoldne grem do zdravnika...groza...verjetno se bom obrnil v čakalnici...

čeprav se globoko v sebi se zavedam, da se brez tega ne bom nikoli sestavil skupaj...

danes me je v službi zagrabila taka tesnoba, da sem ob devetih odšel domov...

...še malo, pa bodo stuhtali, da z menoj ni vse ok...

Dante! :rozicodam:

Jaz ti na podlagi lastnih izkušenj povem, da se vzemi v roke in si poišči strokovno pomoč. Ker s takim načinom (kot si ga opisal) ne boš mogel funkcionirati v zdravi zvezi.

Če bi jaz imela take možnosti takrat kot jih imam sedaj, se upam trditi, da bi se moje življenje odvijalo drugače...

In biti v zvezi s človekom, ki ne more tega, pa tega, je strašansko naporno. Pa če imaš to osebo neizmerno rad. Po določenem času obupaš in greš. Verjemi, da midva nisva osamljen primer. Jih je še kar nekaj takih.

In v naših primerih je rešitev samo in zgolj v tem, da se spravimo v red in potem bo možnost za zdravo zvezo. To je vsa umetnost.

In če se ne motim, si ti drugo priložnost že dobil, zato ne oklevaj in začni delati na tem, da boš lahko normalno funkcioniral v zvezi.

In nihče te ne bo poslal iz ordinacije. Nisem vsega prebirala, zato ne vem kako si kaj z denarjem. Če si ekonomsko dobro stoječ, ti vsekakor svetujem tudi obisk psihoterapevta. Veliko stvari boš razrešil na ta način.

Lepo bodi!

Janja  :wav:
Dante upoštevaj napisano  :oki:

Dante kako kaj?