FORUM Nebojse.si

Po enomesečnem jemanju valdoxana, sem na novi terapiji in sicer cipralex najprej 1 teden polovičko, sedaj pa že 8 dan celo tableto. Poleg tega mam helex in loquen za spanje. Stanje je obupno, poleg anksioznosti sem zadnje dni čist depresivna, spim 4 ure, ko se zbudim pa ves dan tesnoba in nemir. Čist sem obupana in nevem več kaj naj! Kdaj lahko pričakujem da izgine ta nemir in tesnoba, sicer sem danes komaj 15 dni na cipralexu, a mi že zmanjkuje moči.

Da ad prime v polno in str. uč. izginejo je v cca 4-8 tednih

Med čakanjem da te zagrabi zaprav pa poskušaj s kakšnim sproščanjem. Če ti drugo ne leži, pomaga hitra hoja. Med hitro hojo namreč možgani ne morejo "proizvajati" težkih misli. Poskusi.

Kimi, še malce potrpljenja, pa bo... v tem času pa, kot pravi Mina - mogoče kak sprehod? telesna aktivnost? karkoli, da se zamotiš?

Bo minilo, BO, zagotovo  :oki: :rozicodam:

hvala ti arwen....ker to pa res ni podobno življenju, ampak je trpljenje

ja sprehode pa prakticiram, vsaj 2 x na dan, več energije pa tudi nimam

Kimi, 2x dnevno je veliko! vsaj ta hip, ko je pač stanje tako, kot je. SI doma al v službi?

na bolniški sem.....dnevi se mi pa vlečejo kot tedni....

in kaj počneš? imaš otroke? al še sama? ... imaš kak hobi? domačo žival?... nisem zasledila, da bi kaj več o sebi napisala...

imaš samo zdravila al tudi kako drugo terapijo?

zaenkrat samo zdravila, na terapijo čakam enkrat novembra, baje da bom takrat dovolj močna in trdna za to...
arwen, zanima me, če bo ta nemir v meni minil, ko bo cipralex začel učinkovati, ker sedaj nimam nobenega obstanka na miru, da bi kje sedela ali počivala kake pol urce...

hja, to je pa odvisno tudi od tega, kako si se (če si se, seveda), "lotila" perfekcionizma...

Ko zdravila primejo, se prične nemir zmanjševati. To so moje izkušnje. Za vmesni čas si kak Helex "privošči". Jaz sem si v hudi krizi, ko sem pa vseeno morala hoditi v službo, pomagala tako, da sem si tabl. Helexa (0,5 mg) razdelila na 4 dele in vsaki 2 uri pojedla četrt. tako sem zvozila službo, nato pa sem doma pojedla še 1 ali 2, pač odvisno od počutja. Prve štiri tedne. Potem je šlo že z manj in po pol leta Helexa nisem več potrebovala. samo AD.

LP
Ribica

uf perfekcionizem, ravno ta me je pahnil v situacijo, v kateri se nahajam, non stop pritisk na sebe... se bom morala naučiti že enkrat drugače živeti...

danes je dober dan za začetek, Kimi

arwen, a bi lahko malo več o tem, vsak napotek bi mi prišel prav

kaj si že do sedaj naredila v to smer? koliko ti je poznan perfekcionizem? zakaj je to prisotno pri tebi? si že poiskala kako strokovno pomoč?......

http://www.nebojse.si/Forum/index.php?topic=331.0

http://www.potnaprej.si/index.php?option=com_content&view=article&id=118:elja-po-doseganju-kakovosti-ali-perfekcionizem&catid=46:psihoterapija&Itemid=60

to je pri meni prisotno že od otroštva, same petice v šoli, na faxu opravila vse izpite prvič... šla prek sebe....na strokovno pomoč čakam in sicer enkrat novembra, ker ima terapevt tako čakalno dobo...

hja, od nekod je moralo to prit vate...

arwen sem ti poslala zs

 :)

ja, mogoče še tole http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=754

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=433&Itemid=66

če bo kaj v pomoč

hvala ti za pomoč

glede perfekcionizma....... ko se bomo nehali delati biti superčlovek in se sprejeli, takšne kot smo, bo življenje neprimerno lažje in enostavnejše, ter prijetnejše!

Kimi, zelo veliko "depresivcev" nas ima ta problem. Perfekcionizem. Vendar vseeno poskušaj gledat na zadevo pozitivno. Verjetno si sedaj res prišla do tiste točke, ko se bo treba zazret vase in spremenit kakšne stvari. Vendar tega ne rabiš počet sedaj, v tem stanju, temveč ko boš z zdravili zlezla nazaj gor. Sedaj rabiš predvsem počitek in odklop od vseh obveznosti, možgane kr lepo na pašo. :pomezik:

Verjamem pa, da tudi veš, da perfekcionizem ni vzrok za tvojo depresijo, temveč je zgolj simptom. Potrjevanje skozi rezultate, strah pred neuspehom, strah da nas ne bi cenili, da zadovoljimo vsem v vsem, razdajanje za druge, bit boljši od drugih, itd.. so zgolj znaki, ki kažejo, da nekaj "pod streho" ne štima najbolj. In ko pride do kakšnega bolj stresnega dogodka, se žal mi, že tako napol pregoreli, precej hitreje in huje zlomimo.

In vedi, da nisi sama v tem, jaz sem 1 leto zgubil in nisem bil sposoben delati ter sem šele pred kratkim začel normalno funkcionirati. Vendar pa se sedaj počutim precej bolje kot ne vem.. recmo zadnjih 10 let.. sj verjetno to zarad ad-jev, ampak.. does it matter?

Pa še en pozitivni vidik :) A ni depresija ubistvu en fajn obrambni mehanizem, ki ti prepreči, da bi si še bolj škodovala? Verniki bi rekli, bog te položi v posteljo, saj te ma preveč rad, da bi te gledu kako bolj in bolj trpiš. Zato bolje ne-delovati kot delovati napačno.

Vse dobro  :rozicodam:

S težnjo po popolnosti ni nič narobe, če s tem ne pretiravamo. Perfekcionizem kot obsesija namreč nikomur ne prinese kaj dosti koristnega.
Perfekcionizem ni odvisen od tega, s katere strani ga gledamo - vsekakor privede do stresov, stalnega psihičnega pritiska in zmanjšane kakovosti življenja zato ga je treba ohranit v zdravih mejah normale.
Sama sem se že naučila tistega dela,ko sem menila,da mora biti doma vse tipi topi,vse na svojem mestu,čisto,da se sveti,....

danes je 20 dan jemanja cipralexa, počutje čez dan za nianso boljše, manj tesnobe in nemira, noči pa še vedno neprespane, premetavanje po postelji, jutra pa težka.....

samo še par dni, pa si iz tahujšega ven  :oki: :rozicodam:

oh upam arwen, da bo res tako...moram pa povedati, da me vsaka še najmanjša stvar iztiri in postanem takoj tesnobna... ko pa pomislim, da bom šla nazaj v službo.....ohhh, težka bo

če bo zelo hudo še, lahko bolniško podaljšaš še za nekaj dni?

ja lahko še za par dni podaljšam

no vidiš, do takrat pa zdravilo zagotovo začne delovat, kot je treba

že sedaj se obremenjujem s tem, kako bo v službi, kaj bodo drugi rekli in nevem iz tega filma....danes se mi spet joče :(

kimi, ni panike. Na to, kaj si drugi mislijo, itak ne moreš vplivati. In niti ni važno, kaj si mislijo. Ti živiš svoje življenje in zdaj si pač bolna. Le dobro poglej sodelavce... so vsi urejeni, odgovorni, brez napadov tesnobe? Me res zanima.  :kadim:

ja o tem se pač ne govori, kaj pa jaz vem, lahko da tako dobro skrivajo

Ko sem bila jaz prva v firmi na tabletih, so vsi začeli: tudi jaz jih jemljem, pa sosedova micka tudi, pa un tam tudi....
Bilo te đoli, kimi. Zase veš.  :rozicodam:

kot pravi Sinuska + svoje drug mesec še terapija naredi (oz. tekom pogovorov s strokovnjakom lahko  marsikaj razrešiš)


bi bila presenečena, ko bi vedela, koliko ljudi je takih

uff ta tesnoba, ko bi človek najraje šel iz svoje kože, ko ne moreš ležat v postelji in si najti nikjer mesta, mravljinci, slabost.......kdaj le mine.... kako ste to preživeli....nevem če bom zdržala še  :(

BOŠ zdržala!

totalno sem obupana
 :'( :'( :'(

kaj počneš čez dan? s čim se zamotiš? greš kaj ven, na sprehod? kaj pa partner - al si mogoče sama?

zakaj?

ker se nikamor ne premakne, že 7 tednov trpljenja, najprej 1 mesec en AD, sedaj tretji teden cipralex.....začaran krog.....jaz pa hujše kot pred terapijo

se res sprašujem, ali bom še kdaj lahko normalno funkcionirala, hodla v službo, se po prespani noči veselila jutranjega sončka

Kimi, par dni bo še treba potrpet.... + upam, da s terapijo kmalu počistiš vse, kar se je nabiralo vsa ta leta...


boš

BODI POTRPEŽLJIVA!

le-te nam največkrat primanjkuje... ZDRŽI!!!

tudi meni je 100mg asentre prijelo v januarju prej (po 1,5 mescu), sedaj v drugo, pa mislim, da mi šele sedaj dobro prijemlje, po 3 mesecih

hvala vam za vzpodbudo, mi zelo veliko pomeni, sončki ste

Bo boljše, verjemi. Vem, kako je težko čakati na prve znake izboljšanja, vem, kako sem štela dneve in ko je minilo šest tednov, pa še ni bilo boljše, se mi je hotelo zmešat.... pa še jokat nisem mogla... Ampak potem pa je vseeno prišlo tisto boljše. Pomagaj si s kakšnim helexom ta čas.
Ribica

Kimi

boš vidla da bo dobro!!!Samo potrpeti je pač treba, to pa nam je vsem najtežje. Ampak bo

24. dan cipralexa, poleg tega še helex, meni pa obup, nič boljše, ne vidim več izhoda..... :(

No po tem času bi se morali pokazati že kakšni učinki. Predlagam da pokličes psihiatra oziroma tistega ki ti je predpisal Cipralex in se dogovoriš o višanju oziroma zamenjavi ADja.

tu je že drugi ad, sem že menjala :(

boš pa še tretjič menjala........

toliko časa, ndokler se ti ne odkrije pravi ad

jutri imam pregled in upam, da mi ga bo zvišal, ker si ne predstavljam, da pa grem še tretjič skoz vse to....
zanima pa me, ali se komu dogaja ponoči to kar meni, zaspim za cca 3 ure, potem pa mi gredo oči same skupaj, ko pa da bi nazaj zaspala, pa me kar nekaj trza oz. me strese v telesu in ne pa ne zaspati, tak nemir

naše psihično stanje se ponavadi odraža na telesu...

sem bila včeraj na pregledu in sem od danes povišala cipralex z 10 na 15 mg....upam, da bo sedaj boljše in da ne bo kakših večjih stranskih učinkov.... ja pa naslednji teden začnem s psihoterapijo

super  :oki:

Kimi


vse bo še dobro :rozicodam:

upam da bo res

BO res, BO, Kimi!

Kimi brez skrbi...iz mojih izkušenj, ki so večletne (8 let) ti lahko povem, da bo boljše...veliko boljše. Jaz sem po eni strani srečen, da me je doletela anksioznost in depresija, ker v nasprotnem primeru nebi mogel razviti razmišljanja, kot ga imam danes...Seveda greš čez kar nekaj hudih trenutkov, tudi tvoje misli so v večini negativne, ampak slej ko prej pride čas, ko ponovno začneš uživati v trenutkih, stvareh, dejanjih, ki so te veselile včasih,...Verjetno boš doživela tudi veliko nihanj, se pravi, da se ti bo zdelo, da je boljše, ampak čez čas bo spet hudo, ampak tudi to boš preživela. Ta nihanja razpoloženja, čez čas postanejo vse manjša oz. kasneje ti postaneš gospodar svojega razpoloženja, kar pomeni, da pridobivaš nadzor nad svojim razmišljanjem...vse kar je potrebno je, da si vztrajna. Tudi sam sem bil velikokrat, beri: VELIKOKRAT! na robu obupa, ampak sem vseeno vztrajal in če me primerjaš pred cca 3 leta nazaj in danes, dobiš razmerje 1:1000000...sama lahko malo pobrskaš po forumu za mojimi posti in boš lahko iz napisanega prebrala, da je moja pot bila polna trnja in kamenja, ampak z trudom in vztrajnostjo sem premagal veliko ovir...Boš videla, ko boš prišla enkrat čez to trnovo pot, boš lahko zavohala vrtnico in le še malo bo potrebno, da se je dotakneš, vso to kamenje pa bo razpadlo in stopila boš na novo prelepo travnato površino, po kateri boš ponovno lahko hodila brez izogibanja in skrbi...  :rozicodam:
Kar se pa tiče medikamentov, pa ti iz mojih izkušenj lahko povem, da so začeli pomagati nekje po 3 mesecih, kar se pa tiče stranskih učinkov, pa se je pri meni pojavila samo grozna zaspanost, katera pa danes ni več intenzivna...seveda nisem rekel, da sedaj nimam več veselja spat, prav nasprotno, sedaj, ko spim, v večini spim kot dojenček, kar pa lahko zavlečem tudi v popoldan, če mi okoliščine to dopuščajo...  ;D Ampak vseeno je to sedaj nadzorovano spanje, ki si ga privoščim popolnoma zavestno... Še pred kratkim sem imel obdobje, ko sem spal vsako popoldne, ker se mi drugo enostavno ni zdelo smiselno...prišel je pač val slabega razpoloženja in sem svoje negativno razmišljanje lahko pregnal samo s prisilnim spancem...  :kiselnasmeh: Ampak trud in volja, sta poskrbela, da sem tudi to premagal...no to je bilo še pred kratkim in sem praktično antidepresive jemal že skoraj 3 leta.
Moram tudi poudariti, da samo od zdravil pričakovati čudeže je nesmiselno, ker tega ne naredijo... Za trajne rezultate je potrebno delati na sebi, obiskati psihoterapevta, početi stvari, ki te veselijo oz. te so, v glavnem potrebno je delati na sebi, tako ali drugače. In bo boljše...verjemi!  :rozicodam:

Oprosti, če sem te mogoče malo prestrašil, ampak če bi ti rekel, da bo že jutri boljše, bi se ti najverjetneje zlagal...prav tako bi se ti zlagal, če bi ti rekel, da boš to stanje premagala brez slabih trenutkov oz. brez večjih zapletov...zato, to vzemi kot dobronamerno in se drži mojega nasveta ter seveda nasvetov drugih članov na forumu. Sam se nočem hvaliti ali karkoli podobnega, želim ti samo iskreno povedati, da pride čas, ko življenje ponovno dobi svoj smisel, čeprav se ti to zdi sedaj popolnoma nemogoče.  :pomezik:

Vse dobro kimi  :rozicodam:

Lep pozdrav

Roky

O hvala Roky za vzpodbudo.....ko bi jaz vsaj lahko spala....utrujena sem že od vsega tega, od nemira v celem telesu, do premlevanja kdaj bo boljše in če bom sploh še kdaj stara jaz....

in zakaj bi bila "stara jaz"? mar ni boljše "nova jaz!"

ja maš prav, ker stara jaz me je pripeljala v zdajšnjo situacijo....

mislila sem na to, da bi bila spet ok

to pa boš  :oki: , seveda pa samo od sebe nič ne pride. Je treba rokave zavihat  :pomezik:

no počutje ni glih rožnato, mogoče zaradi tega, ker sem pred 3 dnevi povišala dozo cipralexa z 10 na 15....ja in še eno vprašanje, a je normalno, da me vsaka, še tako majhna stvar čisto iztiri....ker ko sem bila ok, me je pač neka stvar razjezila, zdaj pa me čist spravi iz tira in se potem počutim čist nemočna....sprašujem se, ali bom sploh še sposobna reševati kakše probleme, če bodo nastopili....ali me bo vedno takoj prevzel očutek nemoči in panike

to je pa odvisno tudi od tega, kaj narediš za to, da tega občutka več ne bi bilo...