FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni, Nekako imam na trenutke čudne občutke primer sredi službe se žačnem počutiti hecno čudno, nevem točno ali gre za stah? Primer s sodelavko  sproščeno klepetava mene pa prešine nekaj čudnega občutek je skrajno neprijeten nekako neresničen, samo razmišljam lahhko, kaj mi.... Pa samo domov si takrat želim najbolj na svetu čeprav mi v službi ni nič hudega in jo imam neizmerno rada. Zanima me je imel kdo od vas ta neprijeten občutek koliko časa je trajal in kako ste občutili, kakšne misli  so se takrat porajale!!

Hvala za vsak napisan stavek,

Lep večer

Majolka  :rozicodam:

Ja, tudi meni se to dogaja in res je zelo bedno. Namesto, da bi sledila pogovoru in bila sproščena, me prime neka tesnoba in se mi zdi, kot, da mi preko čela teče svetlobni napis "čudna sem". Osebo s katero se pogovarjam pričnem zaznavat v neki "megleni" obliki, pričnem razmišljat o svojem počutju, o tem, da bi čimprej končala pogovor in se nekam skrila.  :seznojim:

Enkrat sem eno dobro prijateljico v takem trenutku vprašala, če se ji zdim kaj "čudna", pa je odgovorila, da ne...da sem čisto "normalna" tako v obnašanju, kot v govoru...
Meni pa se je zdelo, da sem padla iz drugega planeta...  :o

Kako si pomagati, žal ne vem...jaz si še nisem uspela domislit rešitve. Morda še najbolj pomaga, če se trudiš ne razmišljat o svojih občutkih in se poizkušaš skoncentrirat na pogovor... Jaz vem, da imam obdobje, ko sem čisto ok in lahko zelo sproščeno komuniciram z ostalimi...pa tudi obdobje, ko se počutim kot "nezemljan"...vsa odsotna in tesnobna.  :( in trenutno imam ravno to obdobje...  :slabost:

Majolka...Slavči  :rozicodam:

V tem vajinem zapisu se najdem tudi  jaz... :kiselnasmeh:

Sama poskusim rešit zadevo tako, da z vso močjo trdno stopim na tla...se prizemljim...globoko zadiham,
pa se takoj počutje izboljša...je pa potrebno veliko vaje in nič mislit na pobeg,
če pa sedim, poskušam čimbolj intenzivno poslušat sogovornika in se kar se da hitro vključit v pogovor...
meni to pomaga... :)

Tudi jaz se tako počutim. Ampak sem nekoč v krizi poklicala neko psihoterapevtko, ki me je najbolj pomirila (kar po telefonu), da se mi na zunaj ne vidijo notranji boji.
In pravzaprav je to res. Imam prijateljico, ki je na videz velik optimist in vedno nasmejana. Vendar vem, da bije boj sama s sabo.
Na žalost smo sami sebi največji sovražnik. Verjetno ko bomo imeli sebe malo bolj radi bo tudi veliko bolje.

Preusmeriti misli, oziroma jih zaposliti z nečim. Hitra tehnika sproščanja, sprehod
če je možno začasna zamenjava okolja. In strinjam se tudi z Tojo ....

Jaz tudi,jaz tudi,juhej   :clap: nas je že velik,hehe,kap in groza.Za  :slabost: :slabost:
Ja takole je . Kakšen beden občutek in pol nas postane strah in kaj zdaj kaj bo,.... uf jaz ne znam tega rešit. Če kdo zna naj mi pove kaj naj takrat naredim. Dobim čuden občutek,začne se mi še bolj motat in strahhhh ogromen.

Ja, zelo zelo težko je preusmerit misli, ko te obliva strah in ko ne moreš razmišljat o drugem kot o tem
kako se počutiš...ko sogovornik "izginja" v megli zaznavanja in se možgani ubadajo z vsem drugim, samo s temo pogovora ne.  :kiselnasmeh:

Tudi jaz sem s terapevtko obdelala to področje...kako se prizemljiti in biti "tu in zdaj"...vendar mi ne uspe vedno.  :ne:


Upika, se strinjam...
In tudi zame ne bi nikoli nihče rekel, da se tako zelo mučim znotraj sebe...navzen je podoba čisto drugačna, kot so občutki znotraj mene.  :kiselnasmeh:

Joj,ne bom pozabila ko sem zato mojo stvar povedala petruški,punci iz tega foruma.  Je rekla da me je prav občudovala in gledala kako hodim neobremenjena naokoli,po 10 šla v mesto peš sama,močna in brez skrbi. lepo je bilo dokler je trajalo.Tudi jaz sem samo človek in enkrat je ves stres udaril ven z vso močjo. Evo zdejle nisem nič kaj močna preveč. Se noter borim sama s seboj!!!!

Tudi jaz se tako počutim. Pride kar naenkrat, v hipu se počutim "mehka", kot da se bom zdaj zdaj razlezla in polila in se vpila v zemljo  :unsure: , seveda se to ne zgodi.
Prisoten je strah, predvsem pred tem, da bi izgubila nadzor nad sabo in bleknila ali naredila kakšno neumnost, nepovezano s trenutno situacijo, ter da bi ostali prisotni opazili, da sem čudak.
Moj recept je tak: ker sem se teh dogodkov/občutkov približno navadila, jim nekako pustim, da so, vmes pa skušam za trenutek vključiti trezen razum, v smislu: M, to že poznaš, si že šla skozi, nič hudega ni sledilo---->vse bo OK.
Izgleda, da je pa pri meni obratno kot pri večini... meni bolj pomaga to, da si dovolim občutiti/doživeti ta občutja, ker moja prva reakcija je (bila) vedno akcija!, dejmo poskakovat, se premikat, odgnat te občutke, ampak.....so me vedno dohiteli oz. se jih nisem znebila. Zato mi hitreje mine, ko se začutim. Je pa res, da nisem nikoli merila s štoparico, koliko časa traja ena ali druga varianta, le moj občutek je, da me tako hitreje mine  :-[
Sogovornik pa mora biti res zelo pazljiv ali pa te zelo dobro poznati, da zazna, da nekaj ni ok. Večinoma nihče ničesar čudnega ne opazi.

Ja Libii točno tako čutim, kot si opisala ti je kaj pomagal ad? Seveda če si ga jemala, koliko je pomagal. Hvala vcsem za ogovore Toja, Slavka, Lost, Julija ,Upika. Vsem še enkrat hvala. Če sem koga zgrešila se orpavičujem

Čavči

Meni je AD zelo dobro prijel proti depri (ko sem kooončno našla pravega), pa tudi anksioznost se je precej zmanjšala. Vendar pa trenutki, o katerih je govora, navkljub zdravilom pridejo. Meni v teh momentih ne pomaga niti Helex, razen če ga pojem 1mg ali celo več - da me potem zmanjka, zaspim, sledi pa glavobol. Vsekakor pa pravi AD olajša muke in ti pravzaprav omogoči, da se spopadeš s težavami....... pa sej itak vse to že veš  :)

Drži se majolčica!

ja upam da mi prime, 2 tedna sem na cipraleksu. Bom povedala kako je.

Pozdravljeni kot sem obljubila se javljam!
Naj omenim in povem da sem nad ecytaro ki je generik cipralexa skoraj obupala. Po 6 tednih i je pa začelo pomagati in hvala bogu da nisem obupala, ker sem se prvih šest tednov počutila čudno, enkrat mal bolje pa spet zelo slabo sedaj sem pa ok že cel teden po dolgem času, še spim kot polhec.

Nisem nekako verjela ,da je kako upanje zame  končno sem ,zaživela in sedaj zopet diham in imam svoje misli ter svoj mir, Najbolj sem pa vesela da zopet načrtujem in se veselim prihodnjosti, :) . Tako da je res kot  govorijo za dežjem posije sonce.

Prvo se mi je izboljšalo spanje
nisem več imela občutka neresničnosti
čudno občutje in pritisk v glavi sta izginila
panični napadi so če so zelo zelo mili

samo boga molim da tako ostane pa bom zadovoljna :)

Čavči

Super, Majolka! Veselim se zate. Boš videla - ostalo bo tako ali pa bilo še boljše. ;)

Majolka  :wav: super...samo naj ostane tako  :oki:

Majolka... :clap:, vesela sem za tvoje izboljšanje...le pogumno naprej  :rozicodam:

:oki:

Moljka ,wsem zelo,zelo vesela zate!!!!! :rozicodam:

Hvala punce, bila na 6 urnem seminarju v sredo brez panike po 2 letih preživela seminar !! Juhu :)

No, Majolka...a vidiš, da sem "vedela"  :pomezik:

Slavka, saj nevem akj si naj mislim res počutim se enako vendar brez panik je pa še seveda mal straha da se mi samo ne zdi da je zdej ok. Ampak bom obtimistična in verjela da je  zaradi poštimane kemije v glavi sedaj ok :).

Majolka...naprej v nove zmage  :oki:

A si se že odločila za kakšno terapijo?

 :clap: :clap: :rozicodam:

Zaenkrat nič se mi zdi da sedaj ko imam misli na  dokaj normalni frekvenci niti ne čutimn potrebe da bi šla kamor koli, nekako mi je čist ok.  :)

oooo to je to  :zardevam: tak je pr meni..hvala bogu da nism edina... :rozicodam: kr naenkrat v kakšni taki situaciji me tud prime da bi kr najraje pobegnila domov pa ni važno kje sm...pa se pol začnem spraševat pa obremenjevat sama s sabo...tak tisto nekako megleno vidim pa kr nisem uredo pa čudno vse skup pa kr neki..o zdaj mi je pa malo odleglo, ker končno nekdo ki ve kaj pravim  :P

Akasha  :rozicodam:, ja to so simptomi anksioznosti, ki se včasih lahko razvije tudi v panični napad. Pozdraviti se da z jemanjem antidepresivov, super pa je tudi, da v svoje življenje vneseš nove misli ter postaviš sebe na prvo mesto....
Pri vsem tem pa ti lahko pomaga tudi psihoterapija, kjer se naučiš obvladovati svoje misli, občutke in si zgradiš trdnejše temelje za življenje.
 
Veliko nas je, ki se ubadamo s podobnimi občutki....prav gotovo nisi sama. In iz izkušenj ti povem, da se lahko precej dobro postaviš na noge, ko enkrat pričneš vlagati v svoje počutje.  :oki:

Ahjej..js bi neki zdaj vprašala...drugače sem krartkovidna pa mam očala ali leče ker brez ne gre, zdaj pa me zanima ali je samo pri meni tak da skoraj vedno tak čudno vidim??nevem tak megleno a je to povezava kakšna?ker dioptrijo imam ok pa vse...no ja...ko sm bla pr okulistu sm mu rekla da me ja naroči še na podoroben pregled da ni kaj z očkam narobe  8)