FORUM Nebojse.si

Lep pozdrav vsem tudi od mene... Spet... :(
Tudi meni se občutki tesnobe spet ponavljajo... Se mi zdi, da na vsako leto/leto in pol doživim en padec... :( Lani spomladi je bilo najbolj kritično, takrat sem se tudi odločila, da grem k zdravnici po ADje, ca. 7 mesecev sem jemala Ecytaro, zraven hodila še na psihoterapijo in bila "kot nova"... Potem sem na lastno željo po pogovoru z zdravnico prenehala jemati AD, ker sem želela zanositi. Zaradi zdravil, ki jih jemlje partner, sva se odločila za umetno oploditev in to laufanje okrog zdravnikov je postopek od novembra zavleklo do aprila, takrat sva se poročila in se odločila, da greva še na dopust, tako da je čas za umetno prišel šele zdaj. Ampak ni problema, ker je ravno pravi čas - vmes sva pač uredila še vse zadeve, ki so bile potrebne... V vsem tem času nisem imela večjih težav s tesnobo (kljub temu, da sem kar hitro nehala z ADji), občasno je res prišla kaka slaba misel, ampak sem bila močna in sem vse brez težav premagala. Do začetka julija. Takrat sem eno popoldne doživela blazen napad panike, nisem se mogla umiriti - uspelo mi je šele, ko sem vzela pol tabletke Xanaxa. In to me je blazno pretreslo. Zakaj se mi to spet dogaja??? Takrat sem bila kak teden cela pretresena in ker se je bližal enomesečni dopust v Aziji, sem se najbrž malo bala tudi zaradi tega (itak misel: Kaj če doživim napad tam? Mislim... kot da bi umrla od tega...). Takrat sem si potem kupila Dominor in sem ga jemala ves čas dopusta (in mislim, da mi je pomagal).
No, v glavnem... Dopust je bil fantastičen, uživala sva in vse je bilo lepo in prav dokler nisva prišla domov. En teden je bilo v redu, zadnje dneve pa imam spet samo strahove, strahove, strahove...  :'( :o V bistvu nobenega posebnega razloga - pač samo "Zakaj se mi to spet dogaja?" in "Kaj pa če se mi zmeša?"... In ker delam doma imam pač celo dopoldne "čas" razmišljat o tem...
Res ne vem, kaj naj storim! Ne bi šla rada kar takoj spet po ADje, ker si res želim zanositi in imeti otročička... In tudi mislim, da sem dovolj močna, da to prebrodim brez tablet - ko bi le lahko premagala te slabe trenutke... Če grem spet na psihoterapijo (v zadnje pol leta sem bila zaradi spleta naključij samo parkrat) - ja, saj tam je bilo super, terapevtka mi je zelo pomagala in veliko sem se naučila - ampak v glavnem predvsem to, da sem konec koncev za vse sama! Če se sama ne bom potrudila in "skulirala", bo težko kdo kaj naredil namesto mene... Dragi moji, prosim za nasvet, prosim za kako lepo besedo, spodbudo... Kaj naj storim?
Pozdravčki!

Anita  :rozicodam:

Žal mi je, da se spet soočaš s tesnobo. Ker že imaš izkušnjo, dobro veš, da se ti ne bo zmešalo, da je s tabo vse ok, da so pač le tvoje misli tiste, ki sprožajo v tebi take občutke. In ravno zato, je potrebno misli usmeriti drugam in poizkušati ne razmišljati o tem "zakaj spet" in "kaj pa če..."  :nehvala:

Si morda probala s sproščanjem? Meni je to precej pomagalo.
Morda tudi ne bi bilo napak, da bi zopet obiskala terapevtko, da skupaj predelata to, kar te ta trenutek najbolj bremeni. Praviš, da boš šla na umetno oploditev...Mislim, da to ni mačji kašelj, morda je v tebi prisoten strah in vprašanje, ali bo uspešno....  :unsure:
Vsaka večja sprememba v našem življenju poruši neko sigurnost, stabilnost in vsak to doživlja po svoje. Jaz zase vem, da me v takih trenutkih prevzame tesnoba in slabo počutje.

Kaj pa Dominor? Si ga prenehala jemati? Morda bi nadaljevala s terapijo, če si imela občutek, da ti je pomagal... Ali morda jemlješ tudi kakšne hormone sedaj, ko se pripravljaš na materinstvo? Včasih nam tudi hormoni naredijo precejšno zmedo v telesu...

Vsekakor pa imaš v svojih rokah znanje in izkušnje, zato veš, da bo še vse ok.  :oki: Do sebe bodi strpna in ljubeča....

Veliko sreče ti želim in upam, da kmalu postaneš mamica  :rozicodam:

Slavka, hvala za odgovor in lepe želje.  :rozicodam:

Vsak dan se skušam malo sproščati (ker delam doma, lahko to počnem večkrat na dan v miru), ampak nekako ne dosežem tistega pravega učinka - sem ves čas taka napeta in nemirna, ni tiste prave umirjenosti. In mislim, da me ravno to potem potegne v tisti začaran krog... Ja, saj k sreči res vem, da se mi ne bo zmešalo - konec koncev sem do zdaj vedno vse preživela, nikdar ni bilo kaj hujšega, vse so samo občutki in na koncu vedno zmagam JAZ! :) Ampak vseeno pa ni prijetno, ko me na trenutke panika hoče potegniti proti dnu... In tega se bojim, ravno teh občutkov, ki so zame grozni...
Dominor sem nehala jemati, ko sem prišla z dopusta (prejšnji teden). Ampak sem danes zjutraj kupila kar novo škatlico in bom nadaljevala. Drugače pa se ne bi rada navajala na kakršnakoli zdravila, glede na to, da bom (upam, da) kmalu zanosila. Hormonov še ne jemljem, šele septembra imam datum in bom takrat izvedela vse, kako in kaj. Ja, možno, da je nekje v moji podzavesti (kljub veliki želji in veselju po otročičku) tudi strah pred vsem tem - ne toliko pred otročkom in novim življenjem, bolj pred tem, kako bo potekala nosečnost (ah, ja, seveda - da stvar ne bi bila preveč enostavna, se ful bojim zdravnikov ;) ), kako bom prenesla hormone, kaj če me bo dajala tesnobo - kako bom to reševala takrat, itd. ... Saj vem - o tem ne bi smela razmišljat že zdaj...  ??? Ojoj, saj zdaj ko vse to pišem, vidim, da sama preveč kompliciram... No, mogoče mi bo pa tudi to malo v pomoč... ;)
Bom pa res poklicala tudi terapevtko, da malo predelava, kar me teži... Upam, da bo kmalu bolje!
Hvala vsem...

Anita  :rozicodam:

Evo...odgovori so prišli kar sami od sebe...


...vedi pa, da boš, kljub vsem strahovom, zmogla  :rozicodam:



 :oki: super odločitev.



Itak  :pomezik:

Ma ja... Saj največja težava pri meni je ravno v tem, da ponavadi itak vem, kaj so razlogi za tesnobo - in žalostno mi je to, da si te razloge v bistvu prikličem in napihnem sama  :'(, ker res nimam nekih resničnih vzrokov (služba, grozen šef, finančne težave, slabo zdravje, težave s partnerjem in podobno, vse štima)... In če komu to omenim, vsi pravijo, da ravno jaz nimam kaj za jamrat... Pa saj v bistvu imajo prav...

In potem me potre ravno to, da iz čistega mira, brez razloga nastane taka panika...  :o In to vedno znova... Se to da sploh kdaj premagat? Mislim - da sicer veš, da imaš težave s tesnobo, ampak da te ne prizadenejo več? Da se jim ne pustiš? Je to mogoče?

Anita, pri meni je zelo podobno. Ampak, ko sem svoji terapevtki omenila, da me prime "brez vzroka", je rekla, da je vedno nek vzrok, triger, ki sproži v nas tesnobo, paniko. V življenju si pač pridobivamo različne izkušnje...pozitivne in negativne. In te izkušnje se dejansko vpišejo v našo podzavest...včasih pa nam kakšen dogodek....stavek....situacija, kar koli že, to izkušnjo "obudi". Sledi pa seveda reakcija telesa. To je npr. tako, kot, če pomisliš na limono in se ti v ustih nabere slina....



Ja, to je moje orodje za premagovanje tesnobe. Ko imam slab dan, probam ne brskat preveč za vzroki. Zavem se, da sem anksiozna oseba, da sem občutljiva...da pa sem preživela že veliko hujše dni in da je še vedno minilo  :oki: Seveda ne moreš kar odmisliti tesnobe in slabega počutja, vendar pomaga, če to sprejmeš kot del sebe...Sicer pa, saj veš: life goes up...life goes down... :pomezik:

Ja, res je vedno je kak sprožilec...
Pri meni je bil v nedeljo, ko sem se slabo počutila (prvi dan M, migrena, vročina zunaj), pa sem dopoldne še malo pospravljala in pripravljala hrano, ker sva dobila neke obiske in sem bila en trenutek že res tako švoh, da se mi je zdelo, da bom padla skupaj... In seveda sem se tega ful ustrašila... Takoj mi je začelo hitreje biti srce, kar naenkrat nisem bila več utrujena, ampak nemirna in sem čutila tisto grozno tiščanje okrog vratu (moji tipični znaki tesnobe)...  :o
In seveda se potem ves dan nikakor nisem mogla umiriti, popoldne je bilo sicer bolje, ni bilo več tiste tesnobe, ampak nisem bila več mirna... Pa smo tam! Vse to mi je spet povzročilo tisti strah pred tesnobo - in kot rečeno se te ga občutka tesnobe bojim kot hudič križa... Pa čeprav dobro vem, da ni nič hudega, da se mi še nikoli zmešalo, nisem umrla itd. itd. ... Ampak kot da bi pozabila vse, kar sem se naučila na terapijah, kar sem prebrala v knjigah, kar sem spoznala že tudi sama... V glavi imam samo tisti grozni strah pred tesnobo, spominjam se samo tistih groznih trenutkov lani, ko je bilo najhuje in ko sem bezljala okrog na "sprehodih" in skušala umiriti misli, pa ni in ni šlo... Ne vem, zakaj ne morem zbrati misli in se spravit v red...  :'(  :'(  :'(

No, tako, poklicala sem mojo terapevtko, ker je trenutno odstotna se dobiva naslednji teden (za dan se že zmeniva)... Upam, da preživim do takrat...  ???
Vsak dan imam namreč vzpone in padce, trenutno sem spet ok, pred par urami sem bila totalno tesnobna.  :'( Tolažim se s tem, da če bo res kriza, lahko vzamem en Xanax ali samo polovičko, da se malo pomirim... Zaenkrat se ga še "branim"... Saj načeloma nimam nič proti njemu - ok, razen kar lahko preberem na forumu in drugje glede odvisnosti - ampak hočem biti sama tako močna, da to grdo tesnobo (spet) premagam! Držite pesti...  :oki:

 :oki: super odločitev...itak, da boš preživela do takrat, pa četudi s pomočjo Xanaxa.


Ravno tako sem se jaz otepala Helexa. Bala sem se odvisnosti, zato sem ga vzela le takrat, ko res nisem več zdržala. Sedaj mi je žal, da si nisem z njim pomagala večkrat, kajti odvisen ne postaneš kar takoj....Včasih je potrebna pomoč pri premagovanju tesnobe...kajti tudi nam kdaj zmanjka moči in takrat postane obup še globlji...pričnemo se še obtoževati za naš neuspeh in se označimo za nesposobne. In v takih primerih storimo bolje, če si pomagamo...brez slabe vesti, kot pa, da trpimo v nedogled.


Jaz vsekakor močno držim pesti zate...ter naj hitro pride dan za terapijo  :oki:

Slavka, hvala... Fajn je brati spodbudne besede.  :rozicodam:

Ja, saj se sama s sabo borim glede tega Xanaxa, ker ne vem, kaj bi bilo bolje... Po eni strani vsi tako strašijo glede odvisnosti, po drugi si pa tudi jaz na trenutke mislim, zakaj zaboga se ga tako branim - saj ga ne bom jedla kot bonbončke. In ali ni namenjen ravno temu, da mi pomaga? Vzela bi ga res po potrebi, kratkoročno, ker bi rada, da mi malo pomaga, da prebrodim te kritične trenutke, si opomorem in ... kaj pa vem, mogoče je bolje, da si pač (če ne gre drugače) s pomočjo tablete umirim misli in da vsaj lahko normalno delam - ker drugače itak dan za dnem celo dopoldne nič ne naredim in samo razmišljam, zakaj sem tesnobna in kdaj bo bolje in oh in sploh - in saj vsi vemo, kam to pripelje...  :o

Bom videla kakšna bo situacija, danes sem (upam) že ven iz najhujšega, trdno odločena, da se ne pustim in da naslednji teden spet začnem intenzivno delat na sebi... Ker to je pač tisto, kar najbolj pomaga.  :oki:

anita, sprejmi tesnobo kot del življenja, lažje bo.... :)
če si preveč pričakovala da si ozdravljena pol boš potem razočarana preveč ko se vrne tesnoba.
sprijazni se, ni druge... pusti antidepresiv, z njim ne bo nič bolje.

ukvarjaj se s športom in sprehodi plus čas zaceli vse rane...  :rozicodam:

Buljo, čisto se strinjam s tabo... Res je točno tako - dokler sprejemam tesnobo kot del sebe, je vse bolj ko ne lepo in prav, ko se pa enkrat malo preveč česa ustrašim, potem me pa vse moti - še zlasti tesnoba... Ah, saj bo... Vsak dan se česa naučim...

Hvala za vzpodbudo... :)

anita,poskusi s preusmerjanjem misli. ko boš začutila,da se te loteva, se prisili, da boš razmišljalao čem drugem,ali pa delaj vaje z možgani. tak vsaj jst poskušam,ko začutim da me bo matralo, se prisilim darazmišljam o čem drugem. če ne gre drugače, si zmišljujem račune in jih računam na pamet.
drži se :oki:

Saj ravno to je problem... V teoriji v bistvu točno vem, kaj bi mogla naredit - preusmerit misli, razmišljat o čem drugem, koga poklicat in malo poklepetat, it na sprehod/teč, si zašpilat najljubšo glasbo in zraven malo zaplesat, pa še kaj bi se našlo...
Ampak v praksi je te dni čisto drugače - tudi če to naredim in si preusmerim misli, mi še vedno ostane tisti občutek, da me nekdo na vso moč tišči za vrat in se ne morem čisto sprostiti - tudi če počnem kaj drugega, kar me veseli, me še kar tišči... in ta občutek me spravlja ob živce...  :'( In potem se vrtim v tistem brezveznem krogu, ko se bojim straha in ne morem "normalno" živet...  :'(

Spet se malo oglašam - nekomu se moram malo izpovedati, pa četudi je to računalnik (in za njim vi)... ;)

Vikend sem bolj ali manj uspešno preživela, bilo je nekaj slabih trenutkov (ne resničnih, samo tistih v moji glavi  :pomezik:), ampak k sreči je bilo tudi veliko lepih trenutkov... Mislim, da se počasi spet pobiram (najbrž je zato malo zaslužen tudi Dominor), ker je bil današnji dan tudi že precej boljši od prejšnjih. Spet sem pozitivna in imam več energije.
Kar pa me še vedno muči, je to obupno tiščanje za vrat...  :o :'( Ko mi v glavo šine kaka slaba misel, se že uspem pomiriti in si dopovedati, da ni nič narobe in sem potem spet mirna - ampak ostane mi ta grozni občutek kot da me nekdo tišči za vrat in me hoče (za)daviti. Hecno je, da lahko počnem vse stvari normalno, ampak tiščanje noče in noče izginiti...  :o Danes sem, da bi ga pregnala, vzela 0,25 mg Helexa (ki sem se ga tako zelo branila), ker me je tiščanje že tako zelo motilo - no, pa je bil učinek ravno obraten, se mi zdi.  ??? Tiščanje okrog vratu je sicer izginilo, se je pa pojavila manjša tesnoba, ki je sicer danes sploh nisem imela... In nek tak čuden občutek pri srcu... Ni kaj - nekaj "fantastičnega" za takega strahca kot sem jaz.  :o  Mislim, da tale Helex ni zame - zgleda, da je tako, da ko nečesa nočeš oz. ne sprejmeš za "svoje", potem tudi ne pomaga.  :)

Anita  :oki: boš videla, da bo vedno bolje...še psihoterapija ti bo pomagala pri premagovanju strahu...potem bo pa čas za  :binkybaby: in nič več za  :seznojim:.

Slavka, hvala!  :-* Naj se ti besede pozlatijo...  :pomezik:
Prejšnji teden, ko je bila tesnoba najhujša, sem že malo dvomila, če bom sploh sposobna biti noseča in imeti otročka, ko pa sem tako tesnobna... No, zdaj je že bolje in me že spet oblivajo prijetni občutki, ko na sprehodu vidim kako mamico z vozičkom in otročičkom... :)

Ah, kaj čem - navadit se bom pač mogla na to, da je ta tesnoba del mene in jo sprejet, pa mi bo najbrž res lažje. Samo to mi je tako težko, ker sem po naravi tak veseljak in dobrovoljček in me potem še dodatno potre, že samo če sem kdaj slabe volje, kaj šele, ko se pojavi tesnoba...  :o  :'( Ampak kot rečeno opažam, da gre na srečo počasi na bolje...  :oki: Tudi z vašo pomočjo - hvala, da ste tukaj in me "poslušate"!  :)

Anita  :rozicodam:


...če ti je kaj v tolažbo: sva že dve  :kiselnasmeh:

Hihihihi....  :pomezik: Malo pa že pomaga!  ;D

Kako smo ljudje res hecni... Vedno se razveselimo, če vemo, da je nekdo drug v istem d**ku kot mi...  :pomezik:

 :smesno: res je anita...v tolažbo nam je, da nismo sami...Meni osebno je bilo v veliko olajšanje spoznanje, da se mi ne "meša", temveč sem "samo" tesnobna in prav vesela sem bila, če sem slišala, da se še kdo drug spopada s takimi občutki kot jaz...  :kiselnasmeh:

Tudi tebe "čutim", da sva na isti frekvenci...  :rozicodam:

Saj vem - tudi meni vedno pomaga, ko vem, da nisem sama... Sploh takrat, ko sem se prvič soočala s tesnobo in nisem vedela, kaj mi je, se mi je zdelo, da sem odkrila Ameriko  :clap:, ko sem naletela ta forum in prebrala, da se to dogaja tudi drugim, da je to nekaj "normalnega" in da se mi ne bo zmešalo... Se mi pa vseeno zdi hecno, kako odreagiramo...  :pomezik:

Ja, tudi jaz čutim, da sva "podobnomisleči in "podobnočuteči"...  :rozicodam: S tvojimi odgovori v zadnjih dneh si mi res veliko pomagala, ko sem vedela, da nisem sama...  :-* Hvala! In - ravno včeraj sem prebirala svoje stare objave in ugotovila, da sva si že takrat veliko pisali...  :pomezik:

 :poljubnjej: anita...upam, da se kdaj tudi v živo spoznava  :oki:

 ;D Sem takoj za...  :clap: Po mojem bi se kar ujeli in fino imeli...   :wav:

ne anita,nismo veseli,ampak nekako odleže nam,ker vemo,da imajo tudi drugi take težave in nismo sami na svetu.
boš videla ko bo otrok na poti, se boš tak veselila, da sploh ne bo ne sluha ne duha o kaki tesnobi.

Jinjo, hvala za spodbudo - upam, da bo res tako! :)

Drugače pa nisem mislila, da bi bili veseli v smislu, da smo privoščljivi ali kaj takega, ne narobe razumet...

Anita,

zelo zanimva zgodba, prevsem zaradi tega, ker je tudi zame nastopil čas (no, drugo leto!) in biološka ura kaže na to, da bi se odločila za naraščaj ali..se ne sekiram, kljub temu da jemljem Ad-je  :pomezik: namreč je veliko sotrpinov napisalo, da jih je jemalo tudi med nosečnostjo in ne samo tax ko so zanosili in..je z otročičkom vse u redu! Tudi primer kolegice bipolarke imam: le dojiti ni smela, tako da tukaj ni nobenega problema..verjemi! Morda se bojiš prav delovanja Ad na zarodek in te je tega, nezavedno strah? Razmisli!

Sicer pa: pomembno je, da ti partner stoji ob strani in vzpodbuja, ljubi in daje elan za vsako vajino skupno odločitev, da bo v korist obema...to je zelo pomembno!

Morda te je strah, da te ne bi razumel z Ad-ji ali kaj pd?? :unsure:

Kakorkoli, zaupaj se kakšni psihologinji oziroma psihoterapevtki in zagotovo bo lažje.. :rozicodam:


                                        Dušica

Dušica, čisto prav imaš... Tudi jaz mislim, da me je zdaj najbolj "zagrabilo" ravno zato, ker sem mislila, da nimam nobene rešitve (ker se moraš v nosečnosti pač izogibat zdravilom), če bi me tesnoba začela grabit med nosečnostjo (kar bi bilo zaradi hormončkov itd. čisto možno, saj veste, da ne rabimo dosti)... OK, saj bom začela oz. nadaljevala z delom na sebi in s terapijami, ampak nekako mi je lažje, če vem, da se lahko zatečem k zdravilom, če bo res kriza (ker v tisti sili najbolj pomagajo...)

In ko sem pred dnevi prebirala na forumu, da je veliko punc jemalo ADje tudi med nosečnostjo in ni bilo težav, sem se precej potolažila...  :clap: Zdaj moram samo še nekako odpravit strah pred zdravniki...  :o Ker zdaj bo treba veliko hodit okoli zdravnikov in to mi je za bruhat...  :o  :'(

Drugače pa me partner definitivno spodbuja - čeprav ne razume najbolj tega, kar se mi dogaja, ker on je pač precej močna osebnost, mi pa vseeno stoji ob strani in me podpira.  :-* In ko sem mu zadnjič razložila to z ADji in nosečnostjo, je tudi razumel in rekel, da bi bilo ok, če bi jih pač jemala (če bi bilo treba, seveda). In to mi je ful pomembno.

Anita,

sem vedela, da ti bo uspelo in..srečna sem, ker sta s partnerjem res enoten par.. :rozicodam:

In ne sekiraj se, kakšnih motečih "padcev" med nosečnostjo..pomisli, da boste kmalu v treh... :pomezik:


                                  Dušica

Dušica, hvala!  :rozicodam:

Ja, saj moram samo sprejet, da je čisto normalno tudi, če med nosečnostjo pride kak padec (hej, kdo ga pa nima, kaj šele nosečke?) - pa bo potem tudi ta manj moteč in bo vse lepo in prav...  ;D

joooooj, no! pa zakaj si delam skrbi tam, ko jih ni?!?!?  :'(  :jok:
danes sem se zbudila utrujena, neprespana, brez energije... pa vem, da je to krivo za moje mal slabše počutje danes, ampak neee, sm si vseen priklicala to presneto tesnobo! in zdej se lovim in zgubljam v mislih "zakaj je spet tle? kaj se mi dogaja?" in oh in sploh...  :seznojim: mi je treba tega???

Anita  :rozicodam:

Saj veš, vsega preveč...potem pa slabe misli pridejo. Vendar je očitno danes prav en "psiho" dan...jaz že dve uri razmišljam a čem vzet helex al ne...  :unsure: Kar na lepem mi je pričelo razbijati srce...sedaj mi pa slon sedi na prsih...čudna sem cela.  :kiselnasmeh:



to...a ne samo to...tudi hormoni in "strah" pred tistim, kar te čaka v prihodnosti...saj veš, da tudi pozitivni dogodki v nas sprožajo tesnobo...vsaka sprememba nas lahko zamaje, če nismo dovolj stabilni v sebi.
Torej...obiskuješ psihoterapijo in veš, da misli pridejo in grejo...naj grejo tudi tvoja vprašanja mimo, brez, da bi nanje odgovarjala...Imaš pač vso pravico, da se počutiš kdaj tudi slabo, brez da razlagaš svojim mislim "zakaj spet"...  :pomezik:

Zdajle vzemi pot pod noge in uberi en lep sprehod...nadihaj se vonja po suhem listju...ozri se v pisane barve dreves...občuti toploto sončka in pričaraj si v misli, kako boš drugo leto tak čas potiskala pred sabo voziček z malo srečo v njem  :-*

Slavka, ti si zaslužiš Nobelovo nagrado za ... za ... kaj pa vem, za pomirjanje...  :rozicodam: :clap: Vedno najdeš prave besede...  :-*

Očitno je res "psiho" dan, tudi jaz sem cela čudna.  :o Pa sem imela za danes take lepe načrte, ampak že ko sem se zjutraj zbudila, sem videla, da danes ne bo moj dan. In ker se ga napačno lotevam, res ni moj dan.  :) In pol še razmišljanje o vseh "kaj-pa-če-jih"...  :o

Dajva, poskušajva brez Helexa - saj sva obe močni, a ne? Jaz bom držala pesti zate, ti pa zame, pa nama bo lažje prebrodit ta *** dan!  :rozicodam:

Anita  :rozicodam: zmenjeno...  :stiskrok:

En ****** dan ali "dan v zvezdicah", naju pa res ne bo premagal...  :ne:


Kaj pa, če bi vseeno ralizirala svoje načrte...če so lepi, jih je škoda stran vreč...ali pa prestavljat...go for it  :oki:


Haaa...ma kje pa...al nimam več prostora na policah za še kašno nagrado...je vse že polno...in sicer so take: "največji strahec", "najbolj čustvena ženska", "naivka leta", "1.mesto v paničarjenju" ipd...  :sesmejem:

Anita  :sesmejem: :sesmejem: a ti si tista, ki me je lani premagala...ti-ti lumpa  :nene:

A ni fajn, da se človek nasmeje svoji paniki...je takoj manj grozna  :)

Jah, draga moja, nisi se dovolj potrudla - lani je bilo pač moje leto...  :clap:  :pomezik:

Jaaaaa, hvala, da si me nasmejala, moje počutje je veliiiiik boljše!!!  :rozicodam: Očitno se teta panika smeha mal ustraši in se začne umikat...

Ja res je dami,danes je en psiho dan. Slavka pa je itak že nobelova nagrajenka za pomirjanje ljudi okriog sebe. Mene vedno pomiri!!!

Tudi jaz sem danes cela čudna,nervoza za 10 ,tresoče roke in nasploh celo telo,živčna ko sto hudičev,tesnoba dela sto na uro. Mi je pa res hecno to ker mene nikoli ne stiska v prsih,mene bolj tako za vrat ,v grlu,pa še to zelo redko,imam pa druge težave,od občutkov kot so omotočnost,majavosti,majavih tal,strah.eh danes ni dan  zame!
Rožice za vas  :rozicodam: :rozicodam:

Julija  :rozicodam:  a ti tud v najini "kategoriji" potem tekmuješ?  :sesmejem:

Saj bo minilo...jaz bom danes vzela dan na izi in se posvetila sebi...šla počivat...šla na sprehod...gledala TV...pa bo  :oki:

hehe,jes,jaz sem v vajini kategoriji in seveda tekmujem. Bo minilo,pa bo bolje,je zoprno. Mal me je zdejle ena učiteljica pojezila. Sem se hotela opravičit zaradi roditeljskega sestanka,pa preden sem povedala da moram it taščo rihtat in da je mož v Ljubljani,da mora oče na pogreb ravno tisti dan to vse na kupu,je rekla ja jaz imam dosti opravičil,kar pridite. Pa sem bila do zdaj čisto na vsakem roditeljskem sestanku,na vsakih ,mesečnih  govorilnih urah,med tapridnimi mamicami,in samo enkrat naj bi manjkala,jaooo,sem kar malo debelo pogledala in skor me je nazaj vrglo.Pa je drugače ok očiteljica smo se super razumele do zdej,samo jo je po moje nekdo moral mal razkurit pol pa sem ravno jaz naletela na minsko polje in razneslo je mino. Hm,mam pa res srečo. In takole bo potem,da se bom spet vdala in šla na roditeljski sestanek čeprav bom pol vsa zombijasta in omotična,paničarska in tesnobna tam in čeprav bom pol še poslušala iz druge strani sranje. jjaaaooo meni!!!!

Julija  :rozicodam:


Točno tako...priletela si na mino in zato se brez veze sekirat in imeti slabo vest.  :nehvala: Če veš, da si vedno na govorilnih in roditeljskih sestankih, ne rabiš imeti slabe vesti in se sedaj pokorit učiteljičini slabi volji. Če pač ne moreš prit, ne moreš....Še posebno, če je tvoja hčerka v šoli pridna in nima nekih težav...v nasprotnem primeru pa je itak dolžnost učiteljice, da te o tem obvesti in te pozove na individualni ali izredni pogovor.



 :nehvala: veš kaj moraš naredit...pač ne gre bit na dveh koncih hkrati, zato pojdi tja, kjer boš bolj pogrešana....torej, v šoli bodo čist ok zvozili govorilne tudi brez tvoje prisotnosti, tašča pa ne vem, kako se bo znašla sama, če jo je potrebno rihtat  :unsure:

slavka, julija, punci moji, zgleda, da smo vse težkokategornice...  :pomezik:

kako sta speljali dan? meni je šlo kar ok, popoldanske aktivnosti sem speljala tako, kot je treba, čeprav me je ves čas malo stiskalo za vrat (to je moj znak tesnobe), ampak se nisem pustila!  :clap: sem pa še vedno fuuul utrujena, zato pa je dan tako čuden...  :o ampak vsak dan, ki ga uspešno speljem kljub tesnobi, je moj dan - ker sama sebi dokažem, da sem kljub vsemu zmagovalka...  :-*

julija, ti se pa skušaj ne obremenjevat z učiteljico - če si vedno vzorna mamica, tvoja hčerka pa je pridna, potem bodo enkrat na roditeljskem preživeli tudi brez tebe... ti bodo že potem poročali, kaj in kako je bilo.  :rozicodam:

lep večer obema - in seveda vsem ostalim!  :)

evo, mislim, da sem ugotovila, kaj me najbolj matra... in sicer to, da (spet) ne znam al pa ne (z)morem bit sama s sabo...  :o ko sem med ljudmi, ko se mi kaj dogaja, tud če je stresno, uspešno funkcioniram, sem vesela in srečna, ko pa sem sama doma, kar vse izpuhti in se ne počutim dobro, ampak tesnobno...  :'(

tud vse druge težave in skrbi so bolj prehodne narave, pač pridejo in grejo, ampak ta "mama" vseh mojih težav pa ostaja... že lani sem imela težave s tem, pa sem jih s pomočjo psihoterapije odpravla, zdaj pa so spet tu - in spet bo treba delat na tem...  :(

Anita  :rozicodam:

Že to je veliko, da si UGOTOVILA v katerem grmu zajec tiči...potem se lažje s tem spopadeš. Morda za tem tiči čisto kakšna druga potreba, ki se izraža skozi tesnobo, ko si sama doma. Jaz tudi nisem marala biti sama, potem sem bila v obdobju, ko sem si pa prav želela, da bi bila  :kiselnasmeh:

Verjetno trenutno rabiš družbo, komunikacijo, dogajanje, s tem morda pozabiš na težave in strahove...ko pa si sama s sabo, pridejo na plano in želijo, da se ukvarjaš z njimi....no ne vem, samo ugibam  :unsure:

Sicer pa nikol nisi sama...vedno si v najboljši družbi...imaš samo sebe...polno talentov...idej...znanja...nagajivosti in duhovitosti...če ti pa še to ni dovolj, pa vedi, da nekje v NM čepi ena duša, ki ti preko žic in elektronskih vezij pošilja objem in misli nate  :rozicodam:


 :oki: tole pa vsekakor....

Ja, Slavka, vidim, da je to (skoraj zagotovo) to, ker imam enake "simptome" kot lani - ne bi bila rada sama doma in ko sem sama doma, nekako nisem zbrana, nimam koncentracije, ne najdem mira, kar bezljam gor in dol in nič ne naredim, čeprav imam dela dovolj... In potrem bi šla recimo rada na sprehod, pa ne bi šla sama, pa bi šla rada teč, pa ne bi šla sama itd. ... Res bi ful rabla družbo, jst sm bla že od malih nog navajena skoz met ljudi okrog sebe, odkar sm se pa pred 8 leti preselila v nov kraj, pa nimam nekih pravih prijateljic - cel kup "znank", s katerimi se občasno dobivamo, ampak kake fajn prijateljice, da bi se lahko 1-2x na teden dobila in se fajn bo babje naklepetala, pa res ne.  :ne: Se mi zdi, da mi kej takega drugač da ful energije, če sm pa sama se pa prej al slej začnem vrtet v nekem brezveznem krogu in si delam skrbi tam, kjer jih ni.  :o

Ja, tud sama sem vesela, da sem to ugotovila, da bom to lahko predelala in rešila - lani mi je super uspelo, sem bla potem že res zadovoljna sama s sabo in mi je pasalo, da sem bila sama... Sam zdej tega nekak ni več...  ??? Upam, da kmal spet bo...  :-[


Khm-khm za prvi del... polna talentov, idej, znanja kaj pa vem, ok, nagajivosti in duhovitosti že mogoče...  :sesmejem: In HVAAALAAA za drugi del - tale novomeška duša mi je v zadnjih dveh tednih že tolkrat pomagala, da ne vem, kako se ji bom lohk sploh oddolžila...  :-*  :rozicodam:

Anita  :rozicodam: točno vidiš, da ZNAŠ...zato tudi rezultat ne more izostati...veš, na katerem koncu se lotiti reševanja problema in tudi kako. Počasi se bo spet vse uredilo...No in če bo šlo vse po sreči, kmalu ne boš več "sama doma" temveč bo vedno nekdo s tabo  :pomezik:



It's all for free, baby...   :kadim:

jaaa, pa saj jst že skoz pravim, da v teoriji vem vse, sam kako to v prakso spravit, to je včasih problem...  :P

  :clap: Nej se ti besede pozlatijo!


Thx, honey!  :sesmejem:

Anita,

tudi name lahko računaš: za obisk, objem, debato in zaupanje..samo, na Obalo se zapelji!  :rozicodam: Vesela bom tvojega obiska, sicer kot ti, imam rada zaupljive, iskrene in dobre ljudi..ne vsakogar! :nehvala:

                                                   Dušica

Hvala!  :rozicodam:

Na tem forumu ste same dobre dušice in dobre Dušice, ampak kaj ko ste vse čist drugje doma... No, pa hvala, da mi vsaj po žicah stojite ob strani! :poljubnjej:

Eh, Anita. Mobilnost pa ja ni ovira. Ali je?!  ;D

Sončen dan!

Ma ne, načeloma res ni - ampak včasih, ko bi si želela enga klepetka al pa kofetka "na hitr" recimo zjutraj za lepši dan, al pa kr tko enga sprehoda v fajn družbi, je pa mal nerodno, da se je treba najprej nekam vozit eno uro in pol še nazaj...  ???

To pa res ne gre tako na hitro, ja. No...se pa zmeniš nekje na pol poti in je malo hitreje in lažje  8)

Ja, Anita, res je tako...zato pa potem kofetkamo tukaj gor "virtualno"....boljš k nč  ;D Evo...jaz sem skuhala kavico za naju...  :kava: :kava:

Anita,

meni lahko pišeš na email in ti isti dan odpišem ali me pokličeš na navadni tel..cenejši!  :pomezik:


                                   Dušica

Evo, da se po dolgem času spet oglasim, da boste vedli, da sem še živa...  :zardevam:

Po "novem" sem nosečka, za mano so skoraj trije meseci, ki so bili (no, so še) naporni, ker mi je ves čas slabo in sem utrujena, sicer pa sem kar fajn. S tesnobo nimam večjih težav, malo se pač "bojim", kaj bo če me prime, ker zdaj ne smem vzet ničesar za pomirit, ampak skušam počet čim več lepih stvari, se sproščat in pozitivno razmišljat, pa kar gre.  :clap:

Ugotavljam pa, da se tudi s tesnobo da živet.  :P Tako kot so rekli že mnogi - prej, ko jo sprejmeš "za svojo" boljše je. Treba je pač sprejet, da nas spremlja, da brez nje najbrž ne bo šlo več - ampak tudi, ko se pojavi, ni nič slabega, to ni nek grozni bavbav (čeprav se nam takrat zdi tako!). Taka je pač naša reakcija na stres, vsak "predela" težave na svoj način. Ampak konec koncev se nam nikoli ne zgodi kaj hudega, vedno premagamo teto ankso - in vsakič se iz tega kaj naučimo in smo potem še močnejši.  :wav: In ne pozabit: življenje je lepo!  :rozicodam:

Anita čestitam in pazi nase :rozicodam:

Čestitkeeee!  :)

Hvala obema!
Saj vem, da bodo še prišli težki trenutki, ampak zaenkrat se s tem ne obremenjujem...
Držim pesti za vse vas, da boste okej in vam želim res vse dobro!  :rozicodam:

Ej, Anita, kaj pa ce sploh ne bo tezkih trenutkov ampak ena sama ZMAGA!? :)

Ti jo zelim.

H V A L A, Forza!  :rozicodam: To bi blo super... :clap:
Pustimo se presenetit, kar bo pa bo. Spoznavam, da je boljš met tak odnos, kot že vnaprej razmišljat o vsem mogočem - sej veš, pol zmer pride kej, česar ni treba.  :P

Jaz pa tebi želim, da uživaš trenutke s tvojo malo pikico že zdaj, ko je še v trebuščku!  :-*

Čestitke anita in ej svaka čast da se s tesnobo boriš,bravo.

Hvala, Julija.
Res vidim, da se marsikaj da, če človek hoče in če se pravilno loteva stvari - včasih je to ful težko, ampak ne smem(o) takoj obupat... Verjamem, da to zmore vsak(a) od nas!  :rozicodam: