FORUM Nebojse.si

že 18 let skoraj se mi pojavljajo napadi panike vse me zelo izčrpa in se nikakor ne morem postaviti na realna tla trenutno jemljem efekti 2 krat 75 mg a ima kdo podobne težave rabila bi nasvete

Grozno  :( Je to mogoče, 18 let ???  Katera zdravila si jemala v teh 18 letih, koliko časa in v kakšni dozi, zakaj niso dodobra prijela ?

FUL ZDRAVIL LEJ AMPAK TUDI OTROKA IMAM DVA LEPA SINČKA NO TI BOM NAŠTELA NEKAJ OD TERAPIJ ZAČNIMO :happy: LEXAURIN CIPRALEX ZOLOFT ANSILAN COAXIL XANAX LADIOMIL BLA BLA BLA  VEČ LET NISM IMELA TEŽAV PAČ ŽIVELA SEM S TEMI NAPADI OBVLADOVALA SM JIH SEDAJ PA ME ZOPET DAJEJO .POLEG TEGA SM SE VPISALA V ZDR ŠOLO SEDAJ PAVZIRAM NAJBOLJ ME MOTI PA TO KR VSE RAZUMEM VELIKO ŽE VEM  O PANIKI PA ME JE SEDAJ ZOPET ČISTO IZTIRILO

..lepo prosim, če tipkaš majhne črke.

hvala, masi

evo bo tko vredu?

petruška, 18 let? svaka čast da si toliko izdržala  :sesmejem:
šele 2 leti imam pa čutim kok je dougo...

Petruška, če pobrskaš po forumu vidiš, da se jih precej sooča s paničnimi napadi....

Kaj pa poleg AD-ja? kakšno pomoč še imaš? obiskuješ kake delavnice, terapije,.... si prebrala kaj strokovne literature na to temo? si skušala odpravila vzrok paničnih napadov?...

ali pa kake duhovne knjige, ki tudi pomirijo dušo

(pa ne mislim na religiozno usmerjene)

Lp Sofie  :rozicodam:

Petruška,
meni zelo pomaga tale enostaven klip.

http://www.youtube.com/watch?v=P--D0pcshOY

ja prebrala sem nekaj knjig saj vse razumem ko se mi to ne dogaja ampak kr so napadi hudi pa tudi preveč razmišljam o temu se vrtim v začaranem krogu.Drugače pa obiskujem terapevta in tudi osebna zdravnica mi priskoči na pomoč vrjetno gre za travme ki sem jih enostavno potlačila globoko v sebi :(Hvala vsi ste tko prijazni

 :rozicodam:

Petruška...svetujem ti čimveč sproščanja, kajti ko je panični napad že tukaj, je res prepozno za reševanje, takrat je potrebno samo počakat, da mine ... potem pa morda pod tuš ali v banjo
in kratek počitek, da se telo umiri.... :oki:

ja vem ampak dostkrat ne gre in letim v zd kaka koža sm :sesmejem:

Ja, poznam to Petruška, samo ko boš enkrat osvojila način premagovanja, ti tega ne bo potrebno,
veliko se boš naučila pri terapiji ...  :oki:

s tem se mučim že 18 let :(

torej je treba teorijo le še v prakso spravit  :oki:


kako je pa z reševanjem tega?

lejte trenutno  obvladam določeno vrsto napadov nato se pojavijo novi me čisto iztirijo moje telo se tako odziva .Ko ze mislim da sm premagala se zopet ponavlja ista zgodba nažalost je tko :nehvala:

Petruška...tudi jaz sem med tistimi, ki imam dolgo delovno dobo na tem področju (20let)
in šele zadnji dve leti rastem...paničnih ni več...torej se splača ... :sesmejem:

toja bravo  :clap:kako s pomočjo terapij a lahk na kratko poveš :clap:

Petruška,

enostavno je, začni zaupat v sebe. Rešitve ni zunaj, ni je v tabletah, ni je v strokovnjakih... TI si ključ do uspeha, telo te opozarja da je pod stresom. Poišči načine za razreševanje težav, sproščaj se, počni to v čemer uživaš. Ne dvomim, da ti bo uspelo, samo začni zaupat v svoje sposobnosti. Sprejmi paniko kot del sebe, kot nekaj kar je tvoj prijatelj, to ni nič nenavadnega, panika je naravna reakcija. Ko začutiš da prihaja se ne boj in predvsem se z njo ne bori. Samo prepusti se ji in postopoma bo odšla, ker bo videla, da ti ne more več do živega. Več od tega pa o njej ne razmišljaj in kmalu bo to preteklost.

Lp

Ike  :rozicodam: tale tvoj odgovor bo pa še meni zelo,zelo prav prišel. Prepustiti se paniki,uf,težka bo,ampak bom tudi jaz poizkušala narediti tako. Strah je tisti ko nas ohromi. Ko začutimo da bo spet,se ustrašimo in zopet nahranimo paniko ki se še okrepi.  :seznojim:  Uf kako znam dobro to napisat,narediti pa je težje. sej bo šlo. Kjer je volja, tam je moč!!!! Držmo se!!! :oki: :)

Hej Julija.
Evo zadela si point. Panika ni nič drugega kot potenciran strah in če se na strah odzivaš s še večjim strahom se le ta okrepi in pride do panike. To je to, to je vsa znanost. Dokler nisem dojel bistva delovanja misli in čustev sem podlegal napadom panike. Ko pa začneš razumevat način delovanja tvojih možganov in ko vidiš da je vse plod tvoje domišljije, nad katero imaš moč če le hočeš, se panike nehaš bat ker poznaš njene trike. ;D In postopoma se ne bojiš več, ker vidiš da zaradi nje še nihče ni umrl, ne smeš se je sramovat (ravno nasprotno, to kaže na našo visoko stopnjo občutljivosti, kar je kvečjemu prednost v tem apatičnem svetu), ne smeš se izogibat situacij, ljudi, kjer se ti to dogaja in postopoma popusti, začneš korakati v življenje ponosno in pogumno. Ne dvomim da vam bo uspelo.

Res premalo zaupam v sebe prav tako pa zelo ljubim svoje najbližje in se zelo bojim da me bojo izgubili imela sm namreč zelo težko mladost nato sm pri 16 zanosila rodila sinčka.Ko je bil on star 2 leti se je začelo z depro in paniko potem sm zanosila drugič in rodila prekrasnega sinčka ki je pa kmalu zbolel in je otrrok z posebnimi potrebami zelo je samostojen ima težave z govorom .deset let sem se posvečala samo otročku ker me je rabil pred tremi leti pa sm se zaposlila obiskujem tudi zdravstveno šolo v službi se mi pa je dogajal mobing zato sem zopet pristala v tem začaranem krogu daomenim tudi dve prometne nesreče smrt mamice in en miljon groznih iskušenj vem da ničesar kar se je dogajalo ne bom spremenila bi po rada živela polno življenje in bila srečna

 :oki:

slavka hvala kot vidim je dosti ljudi z podobnimi težavami aja imam še ta problem da mi dosti ad ne paše kar mi vse še poslabša :rozicodam:

 :kadim: :sesmejem:ja sej se mormo držat

oj, petruška.....mene je po 15 letih ven potegnila asentra....pa premik v glavi...no, sej so že drugi napisali...da ta hudičeva panika mine.....in da še noben ni umrl zarad tega, da me ne bo kap, itd....se pa prekleto dobro spomnem, kak te tak napad izčrpa...za pošizit......

Petruška, pred dvemi leti sem našla tale forum in se do podrobnosti spoznala z paničnimi napadi...
prvi korak mi je bil, da sploh spoznam, kaj to je....nato sem se začela udeleževat "skupin", ki jih prireja
društvo DAM, tam nam je predavala terapevtka o poteku paničnih napadov in  kako ga obvladat:

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=673&Itemid=2

Naslednji korak, pa mi je bil, da sem začela s psihoterapijo, kjer sem do podrobnosti razčistila
vzroke, ki so me pripeljali v to situacijo...kasneje pa je bilo potrebno še veliko vaje,
počasno izpostavljanje, sprehodi...najbolje je bilo, kadar sem imela ob sebi osebo, ki sem ji zaupala,
takrat sem se počutila varno, nihče me ni silil v nekaj, kar bi me obremenjevalo, šla sem
korak za korakom...lepo počasi.
Prebrala sem si vse tri knjige za telebane:

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=558
http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=737&Itemid=99999999
http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=818

Vsak dan sem v začetku veliko delala na sproščanju, kajti le sproščeno telo ni obremenjeno z
paničnimi napadi oziroma tesnobo.

Ne morem trdit, da sem naredila že vse, veliko je še pred mano, lahko pa ti povem, da pravega paničnega napada že zelo dolgo nisem imela...zadnji je bil lani v oktobru, vendar sem ga uspešno
ukrotila.... :sesmejem:

To je moja izkušnja...morda ima še kdo boljšo...moram ti pa povedat, da sem bila zasvojena s pomirjevali, ki so bila moja prva zdravila, vendar tudi te zelo uspešno zmanjšujem...vse delam sama,
s podporo prijateljev in tega foruma...lepo počasi in uspeh se kaže... :wav:

Vse to želim tudi tebi!
 :rozicodam:

to pa poznam...na srečo ne pri meni, ampak pri fantu. no, u bistvu se je poznalo na obeh- groza, živčno ga je popolnoma izčrpalo, da ga nisem več poznala!! neprestano zadirljiv, prepirljiv, tečen.... to je bil grozen čas....
ampak lahko ti povem, da vrjamem, da boš uspela in da ti bo šlo na bolje. zaupaj vase! iz tvojih postov sem lahko razbrala, da si močna ženska!

zlati ste hvala vsem :rozicodam:

jaz pa nimam paničnih napadov,ampak ko se mi začnejo misli motati po glavi,
nega. razmišljanjeitd.. me začnejo boleti kosti in sklepi posebno noge, zdaj mi je psih. zamenjal cipramil za cymbalto.
upam , da mi vsaj malo ublažijo bolečino.

petruška...popolnoma te razumem :rozicodam:

in kot pred mano že napisali, bolj kot se boš upirala paniki slabše bo.
jaz sem ravnokar doživela enega 7/10 na moji lestvici. še ne eno leto nazaj bi že pisala v svoj peskovnik, kaka beda in vse ostalo in se spraševala zakaj ....

ne danes. danes sem enostavno pustila da je letelo skozi mene in sedaj se počutim čist ok, sem pa v tem časuko je trajal razmišljala o tem, kaj se mi je dogajalo zadnje dni in ugotovila da sem malo pozabila nase.

imamo kar gužvo v službi.

tako da kar pogumno :rozicodam:

hvala pipi :rozicodam:

Zdravo. Ker se mi ti panični napadi pojavljajo že mesec dni, sem se odločila, da se prijavim na forum in vam povem, kako je z mano in če bi mi lahko kako svetovali. Stara sem 18 let, prvi napad se mi je zgodil ponoči okoli 2h ko sem hotela zaspati. Zelo težko sem dihala, postala sem omotična, skratka mislila sem da bom umrla. Ker je bilo tako hudo sta me starša peljala k dežurnemu zdr. ki je rekel da je vse na psihi in da z mano ni nič narobe. Naslednji dan se je spet ponovilo in spet sem pristala pri dežurnemu. Ta zdravnica je imela malo več časa zame, zato mi je razložila da se za nekaj podzavestno sekiram zato se to dogaja. Predpisala mi je Sanval 10mg in  me napotila k osebni zdr. pri kateri sem dobila napotnico za dežurnega psihiatra, ki mi je pred 1 tednom predpisal PAROXAT 20mg. Do danes, torej 1 teden sem jemala pol tablete zjutraj, pol pa zvečer. Od danes naprej moram jemati 1 tableto zjutraj in 1 zvečer. Od 19 maja naprej ne morem jesti trde hrane oz. nič kar ima kakršne koli koščke, ker imam občutek da se mi bo zataknilo. Zdaj je že 4 dan odkar nič ne jem in ne vem kaj naj naredim glede tega. Tudi tablete si zdrobim na žlici ker jih ne morem pogoltnit. Če je imel kdo podobne ali enake izkušnje kot jaz, prosim da mi svetuje kaj naj storim. Za vsak nasvet bom zelo hvaležna.

Lp

Na naslednjem linku lahko prebereš podobne izkušnje strahu pred zadušitvijo: 

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,6942.0.html          in             

http://www.nebojse.si/ForumArhiv/index.php/topic,2784.msg37262.html#msg37262


Glede antidepresivov pa...potrebno je, da mine vsaj 3-4 tedne...raje pa več, da se stranski učinki zmanjšajo in AD prime. V začetku se pa simptomi poslabšajo. Več je strahu in panike. Važno je, da vztrajaš pri jemanju dokler ne bo izboljšanja. Morda si samo pričela z malo višjo dozo, kot ponavadi začenjamo tu gor. Začeli naj bi z polovičko, čez teden dni celo. Potem 1 in pol. Do končne doze 2-eh tabletk.

Pozdravljena Ellie... :rozicodam:

Nekaj o tem so ti že napisali, dodane imaš tudi linke, jaz bi ti pa še
svetovala, da te da tvoja zdravnica še na pregled za ščitnico,
tudi to daje včasih take občutke...(pregled krvi in UZ)!

Js mam depresijo in panične napade že 5 let, stara pa sem komaj 17 let (18 bom decembra),pa se sploh ne upam spravit v šolo ker me je strah da se mi bo zgodilo isto kot pred tremi let ko sem imela hude panične napade :( zelo rada bi nardila šolo pa me je res zelo strah.Imam dneve ko use ful na pozitivno mislm pol pa BOOOM use pade dol.Jemljem Zoloft 100mg,obiskujem pshiatra,psihologa že dobra 4 leta pa se ni še nič spremenilo, učasih si prou želim da se nebi več zbudila ker ne vidm nobene svetle prihodnosi pa še družino sprauljam ob živce ker mam rada mir in negrem več z njimi nikamor imam dneve ko nemorm jest ko sm sitna.....se vam zdi da imam premalo kg, velika sem 160 in imam 45kg,pred 3 leti sem jih imela 50kg potem pa sem v 14 dneh padla na 42 :(

Hvala za odgovor.

Draga Limonica

popolnoma te razumem kako ti je in to da si še tako mlada, te še toliko bolj prizadene.
Kaj ti naj rečem, vidiš koliko nas je tukaj, vsi imamo vzpone in padce...so izboljšanja ko je super in so obdobja (tudi jaz sem zdaj v njem) da bi kar iz kože skočil.

Pišeš da iamš zoloft že 4 leta.
Kaj pa če ni pravi zate? Če ti ni nič boljše?
Povej to svojemu zdravniku, ni vsako zdravilo za vsakega. Tudi sama sem imela Zoloft, pa ni bilo uspeha, zdaj imam Cipralex.

Dobrodošla in ti kar piši
 :clap:

Use kar so m irekli je to ''Imaš tako močno depresijo da ni več pomoči''

Kako to misliš "ni več pomoči"  ???

Da so pač naredli vse kar so lahko pa da se neda izbolšat stanja.A če rečem osebnemu zdravniku če mi lahko zamenja AD-je me bo spet poslau na preizkave pa to, al mi bo znau zamenjati zdravila?

To skoraj ne morem verjeti, da ti psihiater v 4 letih ni ŽE/ŠE zamenjal ADjev če praviš da se ni nič spremenilo. Ali sama "skrivaš" pred njim in ko si pri njemu rečeš da je BOLJE ali pa .... ne vem.
Vsekakor upam da te  psihiater  vsaj toliko spoznal , da ti bo zamenjal ali povečal ADje.
Vsekakor pa samo ADji in obiski terapevtov niso dovolj. ČE vedno hodimo po isti poti in se
spotikamo ob iste ovire, ne bo sprememb. Treba izbrati drugo pot ali pa nekako PRESKOČITI ovire.

Js sm že kar malo obupala nad vsem,veliko delam na sebi,ko začutm da prihaja napad fain zadiham poskušam mislt na pozitivnse stvari,ful rada bi spet plesala Hip-Hop to je edina stvar k me sprosti ampak zaradi finančnih težav to ni možno.Upam da se mi življenje na bolje ubrne pa da bo use spet tko kot je blo do 12.leta.drugače pa če me kdo hoče kontaktirat moja facebook Sladka Limonca,sem vsem na razpolago za pogovor (ponavadi drugim lažje in bolje svetujem kot sama sebi)

Pozdravljena,

tudi meni se je pred leti dogajalo enako, ničesar kar ni bilo tekoče ali mehko več nisem upala jesti, bala sem se, da se bom zadušila. O tem nikoli nisem povedala nobenemu, bilo me je strah, da se mi bodo smejali. En večer sem jedla špinačo, in imela sem občutek, da me je pričelo dušiti, da se mi je nekaj enostavno zataknilo v grlu. Seveda ni bilo nič, bila je psiha. Prišla je dežurna zdravnica, mi dala injekcijo apaurina, da sem se pomirila. Takrat sem videla"da je vse le v glavi". Počasi sem začela normalno jesti, sama sebe sem prepričala, da je z mano vse ok. Sem pa v času teh težav veliko shujšala. Kar mirno in začni zaupat vase :oki:

Limonca vse se da urediti tudi na drugačen način...sprehodi, skupine za samopomoč...druženja, vse
to nič ne stane, pomaga pa veliko.
Svetujem ti, da res morda zamenjaš psihiatra, ker nihče TI ne more z gotovostjo trdit, da
ni več pomoči...seveda je in povem ti, da je DEPRESIJA OZDRAVLJIVA, samo prava
zdravila...poslušat psihologa in izvajat naloge o katerih se dovorita, res pa je, da vsakemu ne odgovarjajo vsaka zdravila, da vsak dela zase in se je potrebno za to tudi potrudit.

Pa še tole...FB uporabljaj za druge zadeve, za spoznavanje s prijatelji, težave pa poskušaj reševati tukaj na forumu, kajti le tu boš dobila realne odgovore od ljudi, ki doživljajo enako stisko kot ti... :oki:

Morda napišeš še kaj več o sebi...trenutno pa energijo uporabljaj ZASE.

Alexx najlepša hvala za razložitev glede AD in  linke, ki so me prepričali, da je to dejansko v moji glavi.  :)
Toja pred 3 meseci so mi vzeli kri in ugotovili da imam povečanje hormonov v ščitnici. Zdravnica me je napotila k specialistu, endokrinologu. Tudi ta mi je vzel kri in opravil potrebne preiskave ampak je rekel da ni potrebno zdravljenje in da je ščitnica v redu. Skratka pri moji zdr. so bili izvidi drugačni kot pri endok. Drugače pa hvala za nasvet. :happy:
Pikapoka19 tvoj odg. me je zelo pomiril, ko sem videla, da nisem edina  :happy:. Jaz tudi vem, da je vse na psihi ampak saj sama veš kako težko se je prepričati da bi dal nekaj v usta..raje sem lačna celi dan..ampak sem se odločla da bom morala začeti jesti, drugače bom zares zbolela. Najlepša hvala za tvoj odg :rozicodam:

toja,a mi lahko poveš, kolk časa je pri teb približno trajalo da so se ti panični npadi nehal pa kako so potekalo psihoterapije?

Hvala ti :rozicodam:

Limonca, pri meni so trajali nekako pol leta, potem sem se pa o njih seznanila na skupini,
potem pa na psihoterapiji... :)

Predvsem pa spoznat in se prepričat, da se ti ne more nič zgodit, lepo ga predihat, pa mine... :oki:

Psihoterapija poteka individualno...pogovor...nasveti...učen je...potem pa doma delo na sebi
in veliko vaje...izpostavljanje, pridobivanje na samozavesti... :)


Saj ti bo ratalo...vse enkrat mine!

Drži se Limonca  :-* :rozicodam:

toja hvala ti za odgovor..

S pomočjo sebe in s pomočjo mojega fanta verjamem da mi bo uspelo, sam čim prej moram it da se vpišem in začnem  :rozicodam: