FORUM Nebojse.si

... mogoče komu pomaga!

Jaz osebno sem bila mnenja, da depre ne jemljem kot boj ali borbe (ja, sem v zapisih sprva govorila, da bijem boj, dokler nisem spoznala, da to ni boj, ker je že preveč "krvi" in smrti, da moram drugače gledati na svoje sesutje duše), ker je to del mene, ki me opozarja, da si moram prisluhniti, da sem si bila preveč ignorantska in da je čas, da se uvidim, najdem, srečam, dojemam, spoznam in vzljubim!!!!

Lp-S :rozicodam:

******************************************************************
Depresija-le prehod do vrhunskega zdravja  

Depresija je dobra, depresija je blagoslov. To je moja osebna izkušnja. Zato Vam pišem, ne bojte se neobvladljivih sil, ki se rojevajo v Vas, morale so priti, da odvržete ''staro obleko'', to se bo zgodilo, pa če se starega razmišljanja še tako oklepate.

Hočem Vas pomiriti, ne bojte se, če ste v depresiji, če iščete izhod iz tega stanja, ne bojte se, ampak zaupajte in vztrajajte na svoji poti, našli boste pot v stanje zavedanja, ki si ga niti v sanjah niste predstavljali. Samo vztrajajte, prenesti morate to lomljenje v Vas, potem Vas nič več ne bo zlomilo.

Depresija je posebne vrste bolečina in te bolečine ne razume nihče do takrat, dokler je sam ni okusil na svojem telesu.

Ne bojte se depresije, ker je to stanje le stopnica na poti do vrhunskega zavedanja o samem sebi, je le trenutek bolečine v človeškem življenju, ko se je Vaš duh ''odločil'' nagraditi Vašo dosedanjo zvestobo.

Z depresijo zbolijo le najboljši, tisti, ki sledijo sočloveku, le najbolj zvesti, le izjemni posamezniki, ki so življenje vzeli 100 % zares, le tisti, ki so nezavedno sledili pra-ideji stvarstva. Zato je Vaša depresija potrditev Vaše dosedanje prave poti, vendar pa ste se znašli pred prepadom, da pred prehodom na višjo stopnjo zavedanja ozavestite svoje dosedanje misli, odločitve in dejanja ter se usposobite za novo življenje.

Moja lastna spoznanja, ki so mi pomagala pri sprejemanju depresije, kot naravnega stanja na moji poti, so naslednja: Ne bojte se ničesar, kar se dogaja v Vas, vse to je popolnoma nenevarno za vaše zdravje, bodite močni in vztrajni, popolnoma odločeni slediti ''skritemu programu'', za katerega niti sami ne veste, kako deluje.

Če ste pripravljeni sprejeti svojo depresijo ter preko nje iti ''na drugo stran'' Vašega zavedanja;

1. Ne jemljite nobenih zdravil (antidepresivov, pomirjeval, sredstev proti bolečinam), ker le ubijejo bolečino v Vas, sami pa zato ne čutite ničesar več, kar je resničnega v vašem primeru, niti ne veste, kaj morate razrešiti v vašem življenju in boste še bolj otopeli (to je le pot za ''preživetje'', ki jo ponuja uradna medicina). Z bolečino se soočite v samoti, po možnosti vsak dan pojdite v gozd, v hribe, na tek, plavat, vendar ne pretiravajte v športu niti z napori, ker se Vaše telo ''reorganizira'' in za to preobrazbo porabi veliko energije. V celoti se odpovejte alkoholu, kajenju, mamilom…

2. Popolnoma spremenite prehrano, najboljša hrana za človeka je surova; različno sadje, zelenjava in malo oreškov (presna prehrana). Če ste v začetku še v dvomih (vsak se znajde pri tako koreniti spremembi pred padci in vzponi) se najprej popolnoma odpovejte mesu, mleku in vsem mlečnim izdelkom. Ko se v nekaj mesecih prečistite do določene stopnje, Vam bo telo samo povedalo kakšno hrano potrebujete. Ta del spremembe je bil zame najbolj pomemben, to pa zato, da ozavestite svojo odvisnost od hrane, da razumete svoje korenine pre-najedanja, hkrati pa telesu pomagate, da z naravno zdravo hrano dobi dovolj energije za izredne napore, ki jih preživljate.

3. Berite izbrano literaturo ob vseh potrebah in priložnostih (priporočam Sveto pismo), če Vam to ne odgovarja pa tisto, ki Vas najbolj nagovarja (slovenski klasiki so odlični), tam iščite rešitev za svoje stanje. Nekaj časa se popolnoma odpovejte gledanju televizije, ne poslušajte glasbe, na zahajajte v družbo po ''opravljanju'', po nakupih, da ozavestite te vrste svoje odvisnosti.

4. Omejite stike z drugimi ljudmi (vendar se ne zapirajte v sebe), brez pritoževanja, redno in vestno opravljajte svojo službo, svoj študij, ne glede na to kako grozno se počutite, kljub nemogočemu stanju, bodite prijazni in ne postavljajte se v vlogo, da bi ocenjevali, niti svetovali, samo opazujte, kaj se ob tem v Vas dogaja. Kmalu boste postali najboljši svetovalec samemu sebi in človek, ki je pripravljen sprejeti druge takšne kot so, ne glede na starost, spol, raso, in lastne ocene, kot so prijatelj, sovražnik....

5. Vztrajajte na tej svoji poti, dokler se ne zgodi, da se boste začeli veseliti svojega stanja in postopoma razumevati prave naravne zakonitosti tega svojega sveta. Vedite, da ste sedaj na poti številnih preobratov in spoznanj, svojemu telesu dajte čas, da vse to predela. Več Vam sedaj ne morem povedati, ker ne bi prav razumeli.


Depresija je naravno stanje v človeku, ko se nebo približa zemlji in človek se nenadoma znajde v navidezno zelo ozkem prostoru, kar se odraža s človeško stisko, strahom, tesnobo, lastno ogroženostjo in zmedenostjo misli. Nič več ne deluje, tako kot je do takrat. Niti najboljše svetovanje prijateljev ne daje rezultatov.

Depresijo lahko primerjamo s poplavo, ki pride nenadoma in vse zruši pred seboj, kdor se ji upira, doživlja stanje, kot da bi se postavil na sredino deroče reke, lahko da bo zaradi upiranja sam postal njena žrtev.

Depresija je nakopičenje posledic posameznih odločitev do mere, ko jih človeški razum več ne more razvozlati. V človeku se zato sproži mehanizem samoozdravitve, aktivira se skrita moč, ki poišče novo pot iz tega stanja. Temu prehodu ne moremo pomagati z razumom, ker je razum izgubil nadzor in je nemočen ter popolnoma blokiran. Zato tudi svetovanje pri depresiji sploh ne pomaga. Potrebno se je le ''spustiti'', da se vse skupaj sprosti in odvije kot je potrebno.

Še enkrat Vam pravim, ne bojte se depresije, niti ljudi okrog Vas, ki so depresivni, niso krivi za svoje stanje, niti ničesar ne delajo zavestno. So le na poti in imejte z njimi človeško sočutje, vendar ne rinite v njih s svojimi vprašanji ali nasveti.

Kdor bo vztrajal do konca se bo rešil, pa ne le to, našel bo svojo lastno pot.

http://www.pozitivke.net/article.php/20061011124339765

"Kdor bo vztrajal do konca se bo rešil, pa ne le to, našel bo svojo lastno pot."

Dodala bi samo to:

lahko se zdraviš po tej metodi, ali po metodi uradne medicine. Pomembno je, da zmagaš,  pa tudi na dolgoročne posledice ob morebitnem dolgotrajnem jemanju ad je treba sprevideti (moj stric jih jemlje 10 let in še ne neha :-\ )!

Stvar vsakega posameznika JE, kakšno zdravljenje bo izbral - da je le zdravljenje v pravem pomenu besede, na vseh področjih, tako duševnem kot tudi telesnem! Brez stranskih učinkov, brez napol zdravljenja, ali brez nekaj je zdravo in drugo obolelo!

Škoditi ne more, če se ozreš sam vase, tko kot piše v članku - meni osebno mi to zelo(!) odgovarja, ta zapis, čeprav bo mogoče za nekatere sporen, češ, da je nasprotje uradni medicini, kar nekako tudi je, vendar je zato alternativa, ne? Lahko poskusiš z AD-ji in meditacijo ipd.

Meni so AD-ji iz lastnih izkušenj čisto mimo, ker bolj ko sem tulila psihiatrom o grozljivemu stranskemu učinku, ki je bil povečana anksioznost (200%), bolj so me pošiljali v službo, družbo in skupine - jaz pa postajala gibs. Resno! Nisem zmogla korakov narediti, ali pa če sem 3 korake obvezno zvečer (noč je bila zame zavetje pred ljudmi), pa sem ob človeku, če sem ga srečala, začutila tako slabost in šibkost v sebi, da sem mislila, da bom v nezavest padla.
Zato sem se odpovedala AD-jem in iskala drugačno rešitev in ravno v tem zapisu, sem nekako stremela k rešitvi, pa nisem vedela kako se lotiti, kje začeti, ipd. Zdaj jo imam!  :clap:

Tak, da, meni to odgovarja, kar je zgoraj zapisano in bom poročala čez kak mesec, dva ali pol leta, kako sem v počutju, kako je psiha, kako je z življenjsko močjo! :pomezik:

Pozdravček..... T. :rozicodam:

Žal mi je pri tem članku všeč samo naslov.

Odsvetovanje jemanja zdravil in priporočanje surove prehrane ter branja biblije... spet mi liči na enga verskega blazneža. In tole... redno in vestno opravljajte službo in študij ne glede na to kako grozno se počutite... verjetno govori o depresivnem razpoloženju in ne depresiji, kar se očitno res preveč meša.

jst sm pa to razumela, da če lahko, ne jemlji AD-je in da lahko bereš Biblijo (jaz jo ne bom) ali pa kaj drugega, kar ti pomaga, kar tudi lepo piše...

Glede opravljanja dolžnosti - če lahko, jo opravljaj vestno in se ne pritožuj...

Gre predvsem za poglabljanje vase, če zmoreš,... če ne, pa si pomagaj drugače!

Gre za izbiro zdravljenja in da daleš na sebi - z ad ali brez ad! Jst to tko razumem :)

Sofia, lepo si napisala in sprejemam tvoje mišljenje, predvsem del, ko pišeš, DA SE JE SMISELNO POGLOBITI VASE IN SE NAJTI/ZAČUTITI V CELOTI...tako je!  :clap: To opažam iz svojih lastnih izkušenj in se zavedam, da največjo ljubezen lahko dobim od sebe: no, takrat nisem nikoli razočarana,..ko pa računam na nekoga drugega...je bolj vprašljivo... ???..Je pa res: nismo popolni in skozi življenje rastemo in se učimo..če si to želimo!

Kot sem že omenila, je mene depresija zelo spremenila, v drugo in še boljšo osebo..hvala!..po drugi strani, pa me je za kaj prikrajšala ali tega ne obžalujem, ker vem...da bom v svoji prihodnosti dihala še lep mavrični zrak in uživala v stvareh, ki me osrečujejo... :pomezik:..ko pa se bo um, za trenutek, zameglil...potem bom legla k počitku in se poglobila vase...

Kar se tiče AD: stvar odločitve posameznika, sicer sem vse bolj prepričana, da se lahko pozdraviš, ko začutiš, da si najbolj močan in da ti ni več noben življenjski izziv, premoč za morebitni padec...s postopnim zmanjšajem in...dokončno ukinitvijo...se strinjaš?

Biblija pa...prisegam nanjo, čeprav berem tudi druge knjige...vse lepo nahrani moj um in dušo.... :-[


                                            Dušica

 :oki:

Sofia,

si opazila, da sva si podobni?  :zardevam:

Kakorkoli, pomembno je prisluhniti sebi, svojim potrebam, željam in ne vedno ustreči drugim, da potem in zato ne bi bili sprejeti ali spregledani...njihov problem! :closedeyes:

Važno se je sprejeti v celoti, kljub tem nihanjem ali smotanem počutju in stopati višje v radost, višje in višje...tam, kjer smo že začutili srečo... :pomezik:

                                           Dušica

Hja....... obe mava sličnega parnterja... deprota  :sesmejem:

sam mene moj neki vara, ker ni več tok pozoren do mene, pa mi je čist ql  :laughing:

Sem vesela zate...dej, da se tudi jaz nalezem... ;D....kar takoj,..in za vedno!

Blagor tebi, ker si se jo rešila tako hitro...No, jaz ne bom obupala..važno je, da si življenje izoblikujem čim enostavneje.. :pomezik:


                                     Dušica

Da ne bom odpirala nove teme o depresiji, bom kar tukaj nadaljevala, saj sem temo o anksioznosti, ki mi je bla takrat glavna v postu Iz komedijanta v skrivača oz. problem No.1, poleg potem še depre, zaprla;

zdaj ostaja samo depra;

no, ker zdj že kr neki cajta uspešno premagujem ankso / soc. fobijo (99,9 včas tud 100%), ostaja še vedno nekak nerešen problem z depro. Ansko pa sem reševala predvsem s pomočjo:

- duhovne literature oz. literaturo o učenju ponovnega zagona misli o 
  pozitivnosti v življenju, samoljubezni, samospoštovanju, notranji moči
- strokovne literature o določeni problematiki
- strokovne literature v vezi (farmako-) zdravljenj v današnjem času,
  zdravniškega krpanja telesa, namesto zdravljenja telesa kot enovitosti
  z duševnostjo in duhovnostjo, drugačne metode zdravljenja depresije,
  ipd.
- delavnic v skupini
- najbolj pomembno: ljudi, prijatelji, ki so pripravljeni poslušati in priti
  (čeprav, se v depradnevih takrat hočem izključiti iz sveta :( ampak ok,
   se navajam na pomoč in silno hvaležna sem za to, saj se takrat
   počutim vredno in človek!)

Problem nastane, ko pride DOWN! In pride večkrat na obisk :P Čeprav sem že prebrala in dojela bistvo, da je depresija v bistvu del tebe, da se ne moreš boriti zoper nje, ker se boš v tem primeru boril zoper sebe, kar pa bo spet minus zate in tvojo dušo, je v bistvu depresija opomnik, da te spet nekaj drma v duši in da se spet ne maraš!! Čeprav je takrat v downu težko razumeti, da je to dobronamerno opozorilo, sploh, če se ti spet odvrtavajo misli na samomor 100 misli/uro, ko ti smrt postane odrešitev, je le tako, da je to pač opomnik; kot ko te starši po ritki v tvoje dobro, da ne boš nikoli več šel na streho bloka :-[ (hja, kdo drug kot jaz!).

Sprejela sem že dejstvo, da mi nekaj fali, ker se počutim 3-5 dni (izjemoma teden ali malček več) izjemno dobro, ko se počutim super, ko se veselim majhnih radosti (rožica,ki raste na sred betona, stara 5-ia na odpadu, ki me spomni na mojo, ali pa lep prizor kandelabra zadaj pa izjemen zelen gozdnat hrib), kmalu zatem pa izjemno dooooooool, 1 od 10 (medtem ko sem prej 10 od 10 ali še več od te ocene, 20 ipd.).

Vesela sem tudi tega, da sem spoznala, da je malce krivo za padec psihe tudi v tem, ko nehamm brati knjige za dušo! Torej, se moram kar vreči v to čimvečkrat, dokler mi ljubezen ne pride v kri in ne samo do kože  :-*

Z ad sem poskusila, pa ne enkrat in ne z enimi, pa ni šlo - oz. odličila sem se, da poskusim bio varjanto (joke!) ---> brez kemije! Če mi zaenkrat ratuje tko, pa čeprav je težje kot z ad, probam najprej tko. Kajti grozljivo me je strah dejstva, da bi mi ad (ko bi našla pravega seveda), pomagal, da bi končno zaživela, potem pa bi po 1 letu, kot priporočajo dr., ali pa več kot 1 leto, kot bi sama želela, morala enkrat prekiniti in sama iti naprej po poti brez "tiste-hitre-kemične-pomoči"; kajti, iz udobja je težko preiti na žeblje, iz žebljičkov na žeblje pa malček lažje  :kiselnasmeh: če stisnem zobe seveda!

Vedno dopuščam dejstvo, da lahko grem na ad, čeprav sem imela grozljivo slabe izkušnje z njimi, vendar pa poskušam krepiti voljo na tak način, da se zaenkrat skupaj pomatramo, tako duša, psiha in telo, ob depradnevih in oblakih v duši, kajti tudi notranje sonce je potem znatnejše lepše od depra neurij!

Zaključila bom s tole mislijo: ni važno, kako plujemo po reki življenja, z vesli ali rokami (ad ali brez); pomembno je, da se gibamo, imamo cilj v glavi, voljo in predvsem preživeti neurja! Kajti neurja psihične narave so 100x hujša od neurij "normalne narave" - in preživeti to, prav tako!

Zato pravim, vsi smo mornarji in včas skoraj utopljenci v morju - ampak vedno, ampak čist zares vedno brcnemo lačnega morskega psa v gobček, da nas ne poje, in mu damo vedeti, da nismo pripravljeni postati njegova hrana  :oki:

Lp Sofie danesup  :rozicodam:

Sofie,

hvala za to izčrpno poročilo..sedaj mi je jasno... :clap: te ne bom več gnjavila, sicer je to le dejstvo,
ker te imam rada in mi ni vseeno zate. Ob vsem tem pa lahko rečem, da sem ponosna in verjamem, da je
še marsikdo..! :rozicodam:

Borka si in čakam dneva, ko se bom tudi jaz te metode lotila..do tedaj pa ostanem še v družbi Effectinerja, ker vem, da je tako prav..nikamor se mi ne mudi in ponosna sem nase! :pomezik:

Tudi mene krepčajo knjige in razni članki o delu na sebi, pa forum in modri/duhovni ljudje. Kar se tiče skupin: name dobro denejo nova društva, ki delujejo po načelih TAI ČI metode ali dihalnih vaj, pa meditacij, skratka takšen primer je DRUŠTVO MAGIČNOST GIBANJA, ki se je "odprlo" tudi na Obali...v kratkem grem pokukat kaj ustvarjajo.. :sesmejem:..ker me je njihova predstavitev pritegnila..

Sofi, hrabro in trdno še naprej...moč je  v tebi! :rozicodam:


                                      Dušica

Duši sj me ne gnjaviš!!!!!!!!

Samo sj veš.... kadar ne odg., ali pa zmedeno ali pa kej pozabim.... so to tisti dnevi! To je blo v začetku tedna.... čisti down, 1/10,...

Ko pa sem "normalna", pa lohk vse čekiram in prebavljam (slabe novice, ne tebe) :)

Hvala ti za prijaznost in srčnost!

Ti pa si tudi en sam SONČEK!!! in lepo te je brat, ker si tako optimistična in polna volje, skratka, sončkasta  :oki:  :sonce: :sonce: :sonce:

p.s. ko boš slabe volje, upam, da bom jst dobre, da bom lohk tolažla in obratno - ker če bova obe sad, nau efektive!!!  :kiselnasmeh:

p.s.2. ko boš brez ad, in če bom jst še živa.... te bom pa podpirala itak!!!  :clap:

LP Sofie - danes tudi up  :rozicodam: mi je kr bad, da morm tkole čekirat svoja stanja  :-[

En dober opis izkušnje z depresijo, da ne bo zgolj dialog v temi ;D

Jaz sem imela težko depresijo 7 let. Takrat me je pokrila popolna tema. Dve leti sem bila priklenjena na posteljo, kasneje sem nekako životarila. Nisem imela volje do ničesar, tudi moči ne. Energije sem imela tako malo, da so me celo lastne misli izčrpale. Vsak zvok me je stresel, kakor da bi eksplodirala bomba. Prestrašila sem se, če je na dvorišču začivkal ptiček. Če sem si morala umiti glavo, sem se na to psihično pripravljala nekaj ur, včasih tudi ves dan, ker nisem bila sposobna zbrati volje. Utrujalo me je že nekaj minut branja. Utrujalo me je, če mi je kdo kaj govoril. Tako me je to utrujalo, da sem mislila, da se bom sesedla. Nekoč sem bila tako slabotna, da sem se morala po vseh štirih priplaziti do telefona, ko sem hotela poklicati zdravnico. Hranim fotografijo, na kateri sem videti kot živ mrlič. Nisem mogla ohranjevati koncentracije, če mi je kdo dajal kaka navodila. Besede so šle kar mimo mene, ne da bi jih dojemala. Imela sem izredno slab spomin. Počutila sem se mrtvo. Dihala sem, a sem bila na nek način mrtva. Navdajala me je žalost do bolečine, ki je bila neznosna. Bolečino sem čutila s telesom. Želela sem si odrešitve v smrti. Tresla sem se kot šiba na vodi. Iz kozarca nisem mogla piti z eno roko, morala sem si pomagati z obema rokama, sicer bi polivala. Na svojo željo, ker se psihiater ni spomnil na to, sem šla v psihiatrično bolnišnico. Tam sem bila leto dni, a ni bilo niti najmanjšega izboljšanja. Potem so me odpustili enako bolno, kakor sem prišla tja, čeprav sem bila zelo rada tam, mnogo raje kot doma. Čeprav so mi menjavali antidepresive, mi nobeni niso nič pomagali. Moje življenjske energije je bilo komaj za kako kapljico. Nenehno mirovanje mi je tako oslabilo mišice, da sem z največjo težavo vstajala iz postelje. Morala sem se s postelje splaziti na tla na kolena, in tako sem se potem lahko dvignila in postavila pokonci. V času bolezni sem se zredila za 23 kilogramov. Iz manekenke sem postala debeluška in grda.

Moji prijatelji so bili zelo obzirni do moje bolezni in sem imela v njih veliko podporo. Nudili so mi iskreno ljubezen. Toda nič me ni moglo razveseliti. Moji otroci so nagovorili mojega moža, naj me odpelje na festival Lent (v MB), da bi se malo razvedrila. Ko sva se sprehajala med množico, sem se zavedala, da sem temu svetu umrla. Vse je bilo zame mrtvo in tudi sama sem bila kakor mrtva. Noge so hodile, dihala sem zrak, a nisem živela. Televizije nisem imela moči gledati, niti me ni zanimala, saj kot pravim, vse je bilo zame mrtvo. Nič ni moglo prebuditi mojega zanimanja. Nobene besede, nobena tolažba ni ogrela mojega mrtvega srca. Samo upanje, da se me bo usmilil Bog, me je držalo pokonci, da sem prenesla vso to bolečino, in da se nisem ubila. Sedem let duševne bolečine se mi je zdelo kakor sedem let žaganja udov. Tako hudo in boleče je bilo.

Nekega sončnega junijskega dne pa sem si rekla: "Odšla bom v gozd na trim stezo in bom vsak dan hodila dve uri hodila, da bi se okrepila." Vstala sem s kavča in se odpravila v gozd. Za začetek sem si zadala le eno uro hoje. Moja volja je bila tako šibka, da bi se oklenila prvega drevesa in zajokala z besedami: "Ne morem!" Vendar se nisem ustavila. Šla sem dalje in hodila ter pogledovala po drevesih, katerega bi se lahko oprijela. Hodila sem hitro, ker počasna hoja bolj izčrpava. Nekaj dni zatem so me bolele mišice na nogah, a sem vseeno hodila marljivo vsak dan na trim stezo. Po treh tednih sem vzdržala že dve uri hoje. Po dveh mesecih hitre hoje sem odkrila prve rezultate. Nisem bila več tako utrujena. Nisem bila več potrebna tolikega počitka. In kakor je mineval čas, sem prišla do takega uspeha, da mi sploh ni bilo več do ležanja in sedenja. Z lahkoto sem opravljala gospodinjska dela, nič več se nisem ozirala po stolu, da bi sedla in se spočila, saj počitka sploh nisem več bila potrebna. Moja glava ni bila več napolnjena z žalostjo. Bila sem polna misli, kako bom skrbela za svoje telo, okrepila mišice, shujšala do moje pubertetniške teže in se s tem tudi polepšala, nosila mladostna oblačila (čeprav nisem več mlada), in sem se odločila, da se bom ne glede na leta počutila mlado. V nekaj mesecih se je zgodila korenita sprememba tako v moji zunanjosti, kakor notranjosti. Postala sem živahna, sijočih oči, zgovorna, nasmejana, vitka in postavna, kar je pristajalo mojim dolgim plavim lasem. Lotila sem se učenja tujega jezika itd. Tu in tam je bilo nekaj nihanj v razpoloženju, ampak to sem vzela za nekaj čisto samo po sebi umevnega, ker je to tudi del moje narave. Doživela sem nek hud udarec in šok, neko hudo ponižanje, a sem tudi to prebolela.

Danes živim normalno; od izbruha bolezni je minilo 12 let, od ozdravitve 5 let. Včasih imam dneve, da čutim tesnobo, večinoma pa sem dobro. In zame je pomembno to, kako je večinoma.

Ne vem, zakaj mi tablete niso pomagale (mogoče še niso ustvarili takih, ki bi bile za mojo vrsto depresije), vendar vseeno trdim, da je prav, če se zdravimo z medikamenti, saj vzroki za depresijo niso v vseh primeri enaki. Depresija je lahko zaradi hormonskega neravnovesja v možganih. Toda to ni edini vzrok. Jaz sem imela nesrečno otroštvo brez ljubezni in spoštovanja (več let zaradi mamine bolezni nisem živela pri starših, ampak pri tujih ljudeh, ki so me psihično zlorabljali in strašili, da sem doživljala grozo), pa tudi kasneje je bilo v mojem življenju nekaj hudih obdobij. Vse to se je morda nabralo in me končno pokosilo z depresijo. Še zdaj se ne smem podati v razmišljanje o mladosti, ker mi to oživi brazgotine. Zato živim tako, da imam vedno s čim drugim zaposlen um, da ne mislim na preteklost. In na vsak način moram hoditi ven, na sonce, ki je naravno zdravilo za depresijo. Na žalost sem morala zaradi neke druge bolezni hitro hojo opustiti, za kar mi je izredno žal, vendar se trudim, da čim pogosteje hodim po opravkih in se tako razgibam. Zase lahko rečem, da me je ozdravila hitra hoja v prelepem obmestnem gozdiču, verjamem pa tudi, da mi je zdravje podaril predvsem tisti tam zgoraj, na katerega sem polagala upanje, da sem lahko vzdržala in preživela, in ki ga v življenju velikokrat spregledamo in pozabimo ter smo mu premalo hvaležni.

Jaz bi se zelo strinjala s Kintom:)...zelo dobro povedano že zgoraj... :oki:

Kinto  :rozicodam: super, da si to delil z nami...hvala  :oki:

Kinto :rozicodam:

Mislim, da vem, kdo je avtor tega zapisa.

Vendar v parih delih sicer resničnezgodbe mi je pa nekaj zadev nelogičnih, ampak.... ni važno.

Dobro da se je izteklo dobro!

Lp S :rozicodam:

Sofia, kaj pa ti je nelogično?

Ne bom pisala kaj, ker se boste potem name vrgli češ, kakšna sem, nesramna ipd.;

zame pač ni vsaka zgodba, pa čeprav je resnična, nujno uspeh zase - par členov mi fali, kjer skeptično verjamem rezultatom oz. nadaljnim potekom dogodkov.

jst osebno vsako stvar preberem in razmislim o tem; ne verjamem v zadevo zgolj zaradi tega, ker se trenutno (najbolj) oglašuje, je moderno, najveš slišano, moč medijev (primer propagande pokojninske reforme, btw, glasovala bom ZA),

ali

ker je pač true story!

Še vedno pa pravim, da sem vesela za avtorico, da se je vzdignila! In samo to je važno, koneckoncu.

Lp Sofie  :rozicodam:

Sofie, kar povej kar si misliš, jaz te nič ne bom napadal.

A ti je čudno to, da naj bi se zgolj s sprehodi pozdravila?

depresija ni dobra in ni blagoslov. tudi če depresijo ozdraviš, ti ostane sled. vedno se vračaš nazaj k tistim občutkom, ker nikoli ne preboliš do konca.

4 leta sem ven iz tega, pa še vedno pride dan, ko se zjočem, ko me napade tesnoba in vse ostalo.

boš videla, kaj ti prinese življenje, mogoče boš kmalu drugače mislila.

pa še to. a ti resnično verjameš v vse to, kar si napisala ali si napisala samo za to, da sebe bodriš?

Utrujena:

evo danes lahko pišem o blagoslovu in depri ravno ko sem v "grey fillings" (ja spet, jeb. kaj čmo):

kadar sem up, seveda mislim, da je blagoslov; danes, ko sem na tleh, pa se še vseeno strinjam s tem pomenom pojma, čeprav težko rečem blagoslov v smislu orng pozitive - prej bi rekla, pa tudi vedno trdim to, da opomnik, ki me opominja, da se nekaj v duši spet paca. Kaj? Zaenkrat ne vem.

Vem pa, da sem z depro začela razmišljati o sebi, znotraj sebe, začela sem se poglabljati vase in se raziskovati. Čeprav sem od včeraj zvečer down, vem pa, kaj je sprožilo, ne vem pa še zakaj, se pač danes skozi cel dan čustveno cijazim skozi dan, tudi jutri, ipd. Tokrat me D. opominja, da premalo delam na sebi. Vsaj zdi se mi, saj se mi razpoloženje menjava hitreje kot imata dva dneva skp ur.

Ne verjamem pa, da depra pusti sled kot carski rez pri nosečnicah; to danes, bo čez 5 let samo še preteklost, kar je blo je blo in to je to! Popucaš s preteklostjo! Tokrat zares predelaš vse elemente in zapreš knjigo o tem poglavju. Drugače pa je, če ne predelaš elementov in samo zapreš poglavje, ko pa še vedno nekaj štrli ven in ti bode psiho, dokler ne zakrvaviš v duši in pride depra, da se pogledaš, kaj si pozabil oz. česa nisi pospravil.


Lp S :rozicodam:

p.s. kar pišem so izkušnje ali bodrilo ali pa obojega skp; nikoli pa ne pišem v tri krasne! Za to imamo druge teme

Sofi,

najprej čestitke, ker si odprla to zanimivo tematiko, ker se tako ali drugače poglabljamo v depresijo in verjamem, da v prihodnje ne bo več tabu...

Ti si borka in če greš tako naprej, boš živela do 100.leta!  :clap:

Kinto, kakšen lep opis in zanimiva zgodba, ...  :rozicodam:, sploh pa dejstvo, da si se pozdravila brez tablet oz. si jih malo nič jemala! :oki: Blagor tebi, Arwen in tistim, ki so se pozdravili.. :jok:..jaz malo obupujem, ker ko sem "dawn" kot zadnje 3 dni, izgubim še tisto zadnje upanje, da se je bom poslovila, saj se z nji borim in "kregam" že 8 let..ni mi lahko, pa vselej vztrajam in kot ti..imam vero v "onega".. :zardevam:, ker mi vedno, po solzah in hudi bolečini, podari nekaj lepega, da mi nakaže, da je zraven in da nisem sama...joj, kako je potem lažje! Vem, pa iz svojega primera, da mi ne bo koristilo/pozdravilo samo sprehodi, meditacija in prehrambeni dodatki ali..mnogo več! Upam, da bom po tem agonilnem naporu, vsaj dočakala in začutila tisto blagoslovljeno "luč"... :closedeyes:

Utrujena, se strinjam, da depresija in pd težave, tudi če jih pozdravimo, pustijo posledice, navsezadnje kot vsaka bolezen..ali pa nas, spremenijo... :rozicodam:..važno ni obupati in vztrajati ter iskati pravo pot...jaz, vedno preko molitve.

Hvala vsem, ki me krepčate in mi pomagate...



                                             Dušica

dušica GLAVO GOR in depro dol!!!  :sesmejem:

Ko ti bo najbolj hudo,si predstavljaj,da je depra bik,ti pa kavbojec,ki ga/jo jahaš in se trudi dol te spraviti,a se ne vdaš,dokler jo ne obvladaš!
Se strinjam s Sofijo,da je opomnik,kot na mobitelu ali pa kot tiste igračke,tamagoči-ko zacvili,jo poglej kaj je,ker če ne boš cvilila ti. :sesmejem: Ko se soočiš z njo,si že na pol poti,ko ji prisluhneš in prijazno spreminjaš njeno sitnobo v pozitivo,si že WIN!

In ti si že kar parkrat bila WIN.In še boš.Ker si ena redkih na forumu,poleg Sofije,Toje,Arwen,in še kdo bi se našel,ki pišejo večji del pozitivno,kot negativno oz.z žalostjo.Večkrat se vzdignete.Lepo vas je brati!

katarina

Katarina,

si me povišala za 150% in sedaj se počutim tako, da ti dam  :poljubnjej: ... kako bi te stisnila na veliko in močno..hvala za te besede, čeprav kot Sofi je tudi meni večkrat bedno in bi zaspala do drugega stoletja, pa kaj čem..vztrajam, ker vem, da me čaka še kakšen lep, sončen in  :ohoho: dan...in tistega si bom delila z vami...

Po 7 letih se sprijazneš, da je tako..seveda pa istočasno gledaš za napredek in ko padem, se poberem, pa zopet iščem nekaj novega in vem, da je nekje nekaj zame...ki mi bo pomagalo v še bolje in lažje... :pomezik:

Nočem nikoli obupati...


                                              Dušica

Uf Dušica.... mene to že kar izčrpava.

Ko sem + mi je valda super, ko pa - pa jasno da bad (to govorim za tisti total bad, ko se mi skoz odvrtavajo misli o smrti in total zero volje za ama nič, skor še za fentat se ne, kar je dobro  :kiselnasmeh: ); ampak, ko se poberem, seveda se počutim kot tepih, ko ga orng steptaš od prahu in ostale nesnage, da sem že kar lažja, a vseeno boli "čiščenje"  :happy: In kar muka mi je, ko mine nevihta v meni in opustošenje, potem spet sestava lajfa nazaj....ko komaj sestavim vse delčke duše, pa spet bum-tresk-plask na tla, kot zmaj brez kril!!

Ampak ok, sprejemam to dejstvo in najbolj to, da se vsakič poberem, čeprav imam kolena od padcev kot kuglo za bowling.

Sprejela pa sem tudi to dejstvo, da moram več delati na sebi, pa čeprav včas ni volje/časa,... ampak, če hočem win, moram to delati!!! Moram najti svojo skrinjo zaveze - zaveze med sabo, dušo, telesom, umom, preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo!

Druge ni; al pa bom zagrenjena stara baba ratala, ko jo še vlak ne bo hotel povoziti in se bo raje ustavil kot da bi kolesa uničil ob moji depri  :zvizgam: - za katero pa sem prepričana, da bo tudi njen čas 1x prišel in je odpeljal s sabo v deželo Marš  :sesmejem:

No še vedno sem nekak up.... in tudi kadar bom down, približno že vem kk pa kaj ukrepat. Nič......  :sesmejem:

Danes sem v Leclercu zapravila preveč  :mah: ampak ok, naj mi bo.... glede na to, da sem kar veliko mesecev preživela doma, ali pa nisem nič jedla, ipd. Se pa moram zdaj malce razvajati in uživati lajf  :kiselnasmeh:

Kupila sem si CD radio, ker ga nimam, če hočem poslušati meditacijo! Potem sem kupila 2 CD-ja s 3h glasbo, en je karmast, drugi je za dušo in telo. Torej, noči bodo sproooooooooooooščujoooooooče.......  :spim:

Kupila sem si smešno budilko, ki je pravzaprav otroška (prejšnja mi ne deluje, ker se stalno zmeša ura in sploh ne kaže prav), utripajo lučke, špila 36 različnih uspavank in na sploh je taka cortiš zadeva.  :-*

Potem sem si kupila 3 PC igrice; tukaj pa je disaster, saj je v trgovini 95% igric samo klanje, vojna, masakri, sabljanje,...., to mi je včas blo ql in tudi dandanes se ni branila.... vendar bi preveč v mislih imela par oseb, ko jih seckam na kose kot čebulo  :sesmejem: To pa nej dobr  :unsure: Hotela sem take miselne... pa komaj kaj našla: eno že skor vzela, k je kako veterinarska bolnica in rešuješ živali, vendar je bla za otroke od 3. leta starosti naprej, kar pomeni, da ni ful zahtevna. No, sem pa našla igrico v smislu serije Gres`s anatomy in pa 2x CSI. Mal za sive celice.... odkar ni več ob sobotah Poirota in Umorov na podeželju, mi ful nekaj manjka (na, pa sm spet pri umorih...  :A) ).

Pa seveda........knjigco o sreči......... in 3x  CD o angleščini, ker bi jo rada obnovila!!

TOrej, poskrbela sem za male sive celice, za dušo in um.... torej, upam, da depra ta teden ne pride na obisk...čeprav me čaka hudo naporen teden  :seznojim:

Lp Sofie  :rozicodam:

joj Sofi...ti si verjetno bipolarc, glede na to, kar vse pišeš...daj si poišči strokovno pomoč  :)

lep pozdravček  :rozicodam:

 :032:

p.s. sicer pa ob iskanju prave strokovne pomoči pa res lohk znoriš, to se pa strinjam ja

Sofi,

ČE TAKO RAZMIŠLJAŠ, SI ŽE NA PRAVI POTI, ZATO..SAMO GOR IN NAPREJ..! :clap: Ob tej priložnosti ti poklanjam komad od REBEKE DREMELJ: Niti levo niti desno..poznaš?  :sesmejem:

Jaz menim, da nisi bipolarka in da so ta nihanja, kot moja smotana.. :closedeyes: odraz zdravljenja, napredovanja in še kaj...dokler iščemo pravo pot, metodo, način in ni znanje popolno so pogosta in globoka nihanja, potem pa se tudi "notranji val" umiri...

Mislim nate... :poljubnjej:

                                                   Dušica

hvala!

p.s. ne poznam rebekinega komada - bom pa pogledala na youtube  :P

DEL SATI: "Depresija je dobra, depresija je blagoslov. To je moja osebna izkušnja. Zato Vam pišem, ne bojte se neobvladljivih sil, ki se rojevajo v Vas, morale so priti, da odvržete ''staro obleko'', to se bo zgodilo, pa če se starega razmišljanja še tako oklepate."

To je pa izjemna misel, revolucionarna ko Evangelij, ko govori o prerojenju v Sv. Duhu. Vesel sem te tvoje izkušnje, izpovedi, ki nosi v sebi kal optimizma in seme prenovljenega, bistvu "novega" človeka. Mene, gotovo, kot se je to zgodilo tebi...

Upam, da mi bo ta preblisk ostal v zavesti vsaj to noč, mogoče še jutri, in morda, morda vse bolj živo in ustvarjalo vse naslednje dni moje kapitulacije depresiji, v kateri se polagoma paradoksalno rodi resnična zmaga v razcvetu svobode in trajnega olajšanja...

Hmnja, trajnost je bolj pobožna želja, saj se depresija vedno znova ponavlja, in je ni mogoče za vedno dotolči.

hm.... skumir... tisto ni moj citat ampak je od enga članka.

kar pa pravim jst, je pa: ja, je blagoslov oz. zadeva, ki te "prisili", da začneš drugače razmišljati o sebi in svetu okoli tebe, da začneš iskati ljubezen in se ne boriš proti depresiji t.j. sebi!

To se mi zdi izredno pomembno, saj se depresivci skoz neki borijo, kar pa v bistvu z ad tega ne počneš; z njimi samo premagaš začetne faze, da se lahko začneš spoprijemati z lajfom... še vedno ostane delo na tebi! Isto kot potem brez ad.

Zakaj borbe? Borba proti depresiji? Čemu?!

Zakaj se boriti s strahovi, depresijo in še proti sebi?? Nonsense!! Odkar sem spoznala, da je depresija del mene, oz. nakakšni "jaz", in da moram sprejeti to dejstvo, da ni to nič hudega (čeprav, ko te prime, je fuuul hudo, ampak se učim in vsakič kaj novega povzamem od njenega opominjanja - pač, pomanjkanje ljubezni zahteva tak isto stopnjo opominjanja) in da je keč v iskanju ljubezni v sebi in notranje moči, sem bolj pomirjena, čeprav hkrati tudi delček v strahu zaradi "temni dnevov" - je pa to izziv, kaj se bom tokrat naučila... več ko bom prave poti izbirala, manj bo opomnikov.

Ko 1x dojameš, da depresija ni bavbav, ni pošast in da si to ti... je lažje spoprijemati se z njo.

Drugače pa je, ko si total onesposobljen.... vendar tudi tukaj gre za moč misli ipd. Lahko si pomagaš z ad ali brez; na koncu boš lajf moral furati brez ad.

Vse rešitve so odvisne od nas samih - vsi ostali pa so naši pomočniki, katere lahko uporabimo ali pa ne. NIkakor pa ne morejo delati namesto nas (od ad do zdravnikov in psihiatrov). Mi smo tisti, ki bomo odločali, kako bo mo živeli, ne drugi, še najmanj pa depresija  :pomezik: Ki pa nam je koneckoncu pokazala, da lahko spremenimo življenje na boljše! Čeprav, je sila težko tavati v temi brez baterije - ni pa nemogoče!!!

lp Sofie :rozicodam:

SkuMir,

všeč mi je, ker sem v tebi čutila le majhen kanček duhovnosti..ali se motim?  :clap: No, jaz sem ljubiteljica in del Boga..on mi je največja opora v vsem tem..

Mislim, da je res tako!  :pomezik: Vse bolj sem prepričana, da se jo ne da 100%  :poglavi: in da bo še pokazala  :huhu: tako da...najprej sprejeti dejstvo in del sebe, kot takšnega - to sem!!, potem pa iskati in najti vse možne tehnike za spoprijemanje z njo..in je dejansko lažje...nikoli ubupati!!  :nehvala:

                                    Dušica

del sat, dušiva, vidim, da vaju skrb za druge močno priklepa na ta forum. Nadvse pohvalno delo, dobrodelnost, ki vama je v čast in okras. Mogoče je tudi zaradi tega v vajinem pisanju toliko bistre modrosti in blagodejne svetlobe. Ko da trosita po forumu cvetlice upanja in tolažbe; - v tem smislu me spominjata na sv. Terezijo Deteta Jezusa, ki je napovedala, da bo po smrti trosila na zemljo obilje rož božjih milosti.

Hja, Dušica, kot tebi, tudi meni duhovnost pomeni največ v življenju. Zato se večkrat sprašujem, kako je mogoče, da me tako vztrajno zmaguje bolezen, najprej možganski defekti, potem zaradi izgube nekdanjih sposobnosti ko noč brezna brezdanja depresija. Pogosto se počutim ko sv. Janez od Križa, na njegovem znamenitem popotovanjui skozi temno dušno noč.

Mislim, da je bila tista svetnikova noč njegova depresija, ki se je razbohotile sredi njegove brezkompromisne vernosti.

Ko doživljamo nevidno Kristusovo prisotnost, tedaj našo depreijo nadomesti "temna dušna noč", ki je v bistvu mogočna molitev k skritemu Stvarniku na samem dnu naše razbolele biti...

Se strinjam,vsak posameznik je sebi na prvem mestu najprej je treba prisluhnt sebi ne kaj ti drugi govorijo da naredi.Narediš tko kot ti duša govori da bo najbolje zate,pa tudi če včasih odločitev lih ni prava jo pa čez čas popraviš.Js mam že 5 let hudo depresijo in panične napade stara sem 17 let pred tremi leti sem zarat tega pustila šolo, letos pa jo bom delala preko izpitov ker so m irekli da je za moje zdravje to najbolša rešitev da jo naredim.In js tut mislm da si je bolje pomagat sam kot pa z ad-ji in zdrauniki, mene so zdrauniki bol kot pozdravili naredili še bol noro.Jim govorim o problemih,bolečini,depresiji,napadih oni pa meni da sem anoreksična.Pa kaj še

Tko bom rekla limonca:

ni must, da je vsa moderna medicina takoj za stran vreči in da je zdravljenje brez ad nujno potrebno;

dobro je predelati vse poti, ki obstajajo, ne samo kar pravi moderna medicina, in najbolje je mix - vsega po malega, kar ti pomaga. Enim pa lahko pomaga 100% medicina, drugim 100% alternativa.... važno je, da si ti OK in NA PRAVI POTI.

Res pa je, na žalost, da je današnja medicina zelo slabo slišna za človeka, tako z vidika telesnih in duševnih stisk kot z vidika odnosa, da si človek, in ne le pacient (ki prinasaš težavo), temveč človek, ki bi rad težavo rešil!

Naša medicina, v SLO, je pa še zelo nazadnjaška... v večih pogledih. In žal, dokler bo takšno stanje oz. takšen prepad zaupanja med ljudmi in belimi bogovi, do takrat ne bo zadovoljstva ne z ene ne z druge strani (glede nas folka, se ve o čem govorim, glede dr. pa pač v smislu: sj mate zastonj zdravstvo  :o - hvala lepa za tako zdravstvo in obravnavo, in še, ni ravno vse zastonj, če smo že lih na tem!!).

Zato limonca, kako dobro drži ta rek: uzdaj se vase i svoje sedlo!!!

Lp Sofie  :rozicodam:

SkuMir,

..sedaj se počutim  :zardevam: in na veliko počaščeno ali dejstvo je to; DA MI SMISEL V TEM ŽIVLJENJU DAJE BOG OZIROMA DEJANSKO MOČ MOLITVE, DA ZMOREM, DA SE OBRNEM K NJEMU IN DA NIKOLI NE OBUPAM, KER..MI ŽE DRUGI DAN NA SVOJO ŽIVLJ. POT "POŠLJE" ENO MALENKOST, DA VEM, DA JE Z MENOJ IN DA MU JE MAR ZA MOJO BOLEČINO...VEM!!!

Npr. srečna sem, ko naberem travniške rožice, sušim zelišča, berem knjige o modrosti in ljubezni, ljubim svojo čiwawo ali pa mi nekdo napiše/reče...Pogrešam te!


SkuMir, tudi jaz večkrat "padem", takrat začutim duševno bolečino in se  :jok:, potem, pa hrabro vstanem in ženem naprej...do konca!!


                                             Dušica

Tokrat podarjam to besedilo sebi in vsem, ki imate ob sebi depresijo in v sebi voljo  :)
 
 (http://i645.photobucket.com/albums/uu180/such-is-life/th_red_flower_greenbackground--button.gif)


Če v svojih težavah ne vidimo rešitve, vidimo samo temo.

Nekdo drug pa v istih težavah vidi priložnosti oziroma v temi vidi svetlobo -
                                                      to so zvezde.

In verjame, da bo za to majhno svetlobo prišla tudi velika svetloba -

                                                                                       in to je sonce!

L p   S o f i e    :sonce:

Nekaj sem se še spomnila in bi rada še malo dala ven iz sebe, ker ta teden spet nekako nisem bila produktivna v smislu, nasvetov, ipd.  :-[

Skratka, že cel teden se nekaj lovim okoli svojih misli ali bolje rečeno, mrežo zmešnjave v glavi, ko niti ni toliko zadev v njej, da bi bila zmešnjava, je pa seveda en sam mix teme, groze, strahu, votlosti in obupa.

Pa je lahko z vzrokom ali brez.... največkrat je brez, in kar pride; tokrat pa sem imela malček vzroka...

že tako sem bila cel teden tak tak, potem pa še total minus - great. 2 dni pred piknikom grem na štrbunk. Pa ne z ritjo. Glavo! Dogajalo se je marsikaj, zares groznega, v svetu, vendar zadeva ni primerljiva z grozo, ki jo imaš v sebi - a se hkrati zavedaš, da je v bistvu vse OK, samo v tebi je KAOS, vihar, potres, smrtna tišina... Filingi.... kaj hudiča so to?! Lepi.... nimam pojma! Bemtiš, ko je nevihta v tebi, je lahko zunaj sonce, pa ga v bistvu "ni", zate; ko pa imaš sonce v sebi, je lahko nevihta zunaj, pa si happy.  :( :'( :( Ni fajn, res!

Piknik (službeni) sem komaj preživela. Še več.... všeč mi je bilo. Tisti znotraj, zares všeč. A je trajalo premalo. Čez 2 uri sem morala zapustiti oba sonca - v sebi in tistega pravega, zunaj.

Potem spet dnevi sivine.... in misli o S. ... konstantno! Po svetu hodiš kot maček, ki so ga prej orng nagarbali.... grbo imaš večjo od kamele.... in vode v očeh več kot je oceanov na Zemlji...ko ti je duša težja od najtežje kovine na svetu... ko ne veš kaj bi sam s sabo, ko je edina stvar, da bi šel na tire.... pa spet nekak ne moreš.... bližnji... prijatelji.... ne še.... počakam še malo... ne vem zakaj... ne vem čemu..... pa vseeno kanček razuma prevlada v deželi zmot, zmede in želja po odhodu!

Ko vidiš okrog sebe stalno krivice, žalosti, jeze, besa, obupa.... ko ne veš več, ali si racionalen v ocenjevanju odnosov drugih do tebe ali obratno, ko se počutiš tako faking osamljenega, a hkrati ogroženega, ker vsi nekaj hočejo od tebe in ti ne dajo miru.... zmeda, je*ba in beda!

Pa pride dan; slišiš, da imajo tudi druge probleme. Jih poslušaš. Jim poskušaš pomagati, a previdno, saj so to ljudje, ki so te v preteklosti (seveda ne tako dolgo nazaj) zelo prizadeli in do katerih čutiš odpor, distanco in mukotrpnost; pa se ti vseeno zdijo bogi, ob teh težavah,... čutiš, da nimajo tistega, kar imaš ti in to je, neko vero vase, čeprav se momentalno zdi, da sem trenutno kot paličnjak, vendar ne, saj še vedno brcam na tem svetu in diham zrak skozi vrečko depre; in ti ljudje, ki se ti danes izpovedujejo imajo tisto, česar ti nimaš, in hvaležen si za to. Ker to je.... krivo hrbtenico. Nimajo upora se upreti še večjim hinavcem kot so sami. In vidim, da so si vsi kot nekakšni ljudožerci, saj si med sabo jedo dušo, so zavistni in obrekajo za hrbti - tega nisem nikoli počela, a vseeno sem se znašla na tem bojnem polju. A vendar sem se potuhnila in samo tiho opazujem kaj se dogaja in poskušam ostati nevidna. Kajti, ko sem hotela kaj popraviti na bolje in uf, da je uspelo,..., še danes čutim posledice foušije. Torej, sem človek, ki hoče delati dobro, se trudim in cenim pravičnost. Ne maram obrekovanj, zavidnosti in izkoriščanja. A med vsem tem sem. Pa še z depro in prej ankso, in danes PTS. Začutim sebe, začutim, da sem dobro, da grem po pravi poti, čeprav se počutim, kot da hodim v džungli med zvermi in kjer je toliko podrasti in blata, da komaj najdem pot - a zaenkrat še hodim  :oki:

In... potem še mejl... ki me spomni, kakšna sem bila včasih....  :clap: si rečem: lahko sem spet takšna. saj tudi sem! ker sem! in bom spet!  :-[

Ko imaš v življenju vedno dve poti, ko lahko vplivaš na svoje življenje:
- v službi in družbi....bom preživela!
- izbiram dobre sodelavce
- bom dobre volje
- ne bom popuščala viharjem v sebi - vzela bom plašč in hodila naprej
- potko si bom še naprej sekala z mečem skozi podrast; malo sem počila, in solze 
  potočila... ampak zdaj grem naprej
- piknik.... grem. seveda grem. in tudi prijavila se bom za igre
*
*
*
*

Lahko se puzam po kolenih in obležim....

....... ali pa vstanem in spet hodim! Zaenkrat sem se še vedno spucala in spuzala.

Lahko mislim slabo o prihodnosti in obupam, ali pa dobro, in si nabiram voljo?!

Kaj neki bo Sofie izbrala?  :pomezik:

Lp Sofie (sem že izbrala. itak!)  :rozicodam:

Zgodba:

Čaji za taščo (ali za tistega, ki ti greni življenje)

Uporabnik: Pozitivke Nekoč davno se je dekle po imenu Li-Li poročila ter odšla živet k možu in njegovi materi. Li-Li je zelo hitro doumela, da se ne bo dobro razumela s taščo. Zelo se je jezila na taščo zaradi njenih številnih navad, tašča pa je na to odgovarjala z očitki.

Minevali so dnevi, minevali so tedni ...

Li-Li in tašča sta se neprestano prepirali in se jezili. To, da je morala Li-Li v skladu s kitajsko tradicijo ubogati taščo in izpolnjevati njene zahteve, pa je še dodatno oteževalo položaj. Zaradi neprestanih prepirov in nesreče je mož zelo trpel. Naposled Li-Li ni več imela moči, da bi še naprej prenašala taščino vedenje, zato je sklenila, da bo treba ukrepati.

Odšla je k dobremu očetovemu prijatelju, gospodu Huangu, ki je prodajal čaje. Opisala mu je ves položaj in ga vprašala, ali bi ji lahko prodal strup, da bi tako rešila težavo.

Gospod Huang se je malo zamislil, naposled pa je dejal: "Li-Li, pomagal ti bom rešiti težavo, vendar me moraš dobro poslušati in izpolniti to, kar ti bom naročil." Li-Li je odgovorila: "Da, gospod Huang, storila bom vse, kar mi boste dejali." Gospod Huang se je odpravil v sosednjo sobico in se po nekaj minutah vrnil s kupom čajev.

Dejal je: "Lahko uporabiš strup, ki deluje hitro, vendar bi lahko s tem pri ljudeh vzbudila sum. Zato sem ti dal veliko čaja, ki bo počasi zastrupljal njen organizem. Vsak drugi dan pripravi okusno jed in vanjo daj nekaj teh zeli. Vendar moraš paziti, da kdo ne bi posumil nate ob njeni smrti, zato moraš biti zelo pozorna in spremeniti vedenje do nje, kar pomeni, da moraš biti ljubezniva. Ne kregaj se, spoštuj to, kar reče, in se do nje vedi, kakor da je kraljica."

Li-Li je bila zelo vesela. Gospodu Huangu se je zahvalila in pohitela domov, da bi kar najhitreje začela izvajati zaroto. Minevali so tedni, minevali so meseci ... Li-Li je vsak drugi dan tašči postregla posebno začinjeno jed. Spominjala se je, kaj ji je dejal gospod Huang, da bi se izognila sumom, tako da je skušala ukrotiti svojo naravo, ubogala je taščo in se do nje vedla kakor do svoje matere.

Po šestih mesecih je bilo vzdušje v hiši povsem drugačno.

Li-Li se je tako dobro naučila obvladovati svojo naravo, da se nikoli več ni jezila ali bila živčna. Zadnjih šest mesecev za to niti ni imela razloga, saj se je tudi tašča vedla drugače. Mogoče je bilo skratka opaziti obojestransko spremembo. Li-Li in tašča sta se sedaj ena do druge vedli kakor mati in hči.

Mož je bil zaradi tega zalo srečen.

Nekega dne je Li-Li odšla h gospodu Huangu in ga prosila za pomoč: "Dragi gospod Huang, prosim vas, pomagajte mi preprečiti, da bi strup ubil mojo taščo!" Postala je čudovita ženska in ljubim jo kakor lastno mater. Ne želim, da umre od strupa, ki sem ji ga dajala!"

Gospod Huang se je nasmehnil in odkimal: "Li-Li, sploh ti ni treba skrbeti. Nikoli ti nisem dal strupa. Čaji so bili polni vitaminov, da bi izboljšali njeno zdravje. Edini strup je bil v tvojih mislih in vedenju do nje, vendar niti tega ni več, ker je tvoja ljubezen do nje vse spremenila."
 
 
LP Sofie  :rozicodam:

Sofi tale poučna zgodbica mi je všeč! :clap:

Meni tudi;

vidim, da sem nezavedno dolivala čajčke svojim "taščam"  :sesmejem:

Pri moji tašči to ne bi delovalo,...pravzaprav sploh ne vem če bi kaj....

Na vsakega prijaznost dobrodejno deluje!

Vprašanje je samo, kaj je človek tolikšnega doživel skozi čas, da je njegovo srce postalo ledenik ... a tudi ta se sčasoma pod soncem odtali! Vedno :pomezik:

Sofi itak da ja....sam če sem jaz prijazna se mi zdi čist normalno,da je ta oseba še
do mene takšna.

se strinjam deloma......

isto poskusila jaz pri šefici, vendar je to trajalo kak dan, ali še manj od 8h, pa je blo spet isto ----->  >:( +  :kreganje: in :jezko: . Zakaj? Ker je trajalo premalo časa oz. sem želela instant rezultate in temu primerno je tudi bilo - hitro fajn, hitro konec.

Če prebereš zgodbo, je lili pol leta delala na prijaznosti (vseeno, ali na namerni ali igrani); in počasi se je spreminjala tudi tašča in odnos obeh.

Zadeve trajajo veliko dlje.... kajti čustva so močna in ko so v jami, je ta globoka, preden prilete ven na sonce. Ko pa so na soncu, pa so višje od neba in oblakov!  :rozicodam:

p.s. in moj plan: jaz bom do vseh svojih "tašč" prijazna, kajti nekoč sem že rekla: če je človek nesramen do drugega, ala so "tašče", ima huge probleme sam s sabo, da se usaja na druge; če ima pošlihtano notranjost, bo prijazen do drugih in mu ni treba sejati negativne energije.

do zdaj sem mislila, da sem slednja; a kako, ko pa sem bila tudi sama neprijazna?! Torej, sem bila tudi sama "tašča"  :kiselnasmeh: Pa vseeno, ali sem bila sama vzrok za negativne odnose, ali pa sem imela vzrok, se pravi, drugi me je sprovociral in sem padla na foro!!

Torej, jaz odločam, kako se bom odzivala na druge in kako bom sprejemala "tašče" - in odločila sem se, da iz mene ne bo hodila negativa, v mene pa tudi ne; ali, bolje rečeno, prijazna bom do vseh, tistim, ki imajo pa veliko ledenika, pa bom poskušala razumeti in predvsem, ne dodajati ledu!

Pozdravček sofie  :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

Sofi ja kolk tašč pa misliš imet? :sesmejem:

ni važno kok, ker na snidenja in posledično nadaljnja obveznostna druženja ne morem jaz vplivati (šiht, sosedstvo, druge vezi...)

pomembno je, da pravega čaja dolivam  :sesmejem:

 :sesmejem:

no......... Sofie je  :nanosilih:

kot vedno... gre na vse al pa nič!

in tokrat je NIČ!

in hkrati VSE!

Spet jovo na novo..... ne vem al bi se človek  :jok: al  :sesmejem: al pa sam bingljal na vrvi?!

 :038: Sofie

Kam pa greš....oziroma kam te nese... :sesmejem:

Sofi a si v bolniški?

ne, suzy, pa upam da še dolg ne, sam če nau šlo, pač nau šlo.... zdravje je prvo!

toja... v boljši svet - zaenkrat še tukaj, upam

 :) kar ostani tukaj, je lepo, da si  :rozicodam:

hvala arwi... ampak sj veš kako je, ko zavesa pade čez oči in je ne moreš vzdigniti...  :(

 :) o vem, vem.. vem pa tudi, da je pri vsaki zavesi vzvod, tak ali drugačen, s katerim se lahko doseže njen premik

:oki:

Sofija...pogumno naprej, saj ti to znaš.... :rozicodam:

Sofie,
ne daj se, saj veš, da tudi to mine.
Ti si tako polna življenja in vsi to čutimo skozi tvoje poste.
Ribica

hvala vam vsem!

jao ribica... da naute čutl skozi mene mojega stresa  :-[ in vas bo tresl k b bli na elektriki.

pišem kasneje kaj mal več-zdj sm na šihtu  :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

 :sonce: :sunny: :dft009:

No evo pa poročam!

mislim, da ene dva tedna nazaj, takrat, ko sem začela spet na tenis hodit, sm se 2 tedna počutila 10 in še nad 10. Povsod sem videla sonce, zunaj, v sebi, ob meni, pod meni (ok, mal se hecam, velik pa prov ne), če je blo na TV potres, je blo men ql (pa ne zarad potresov prosim lepo, ampak sem si mislila, jah, pač, jeba, potres, ampak life is beautiful)!!

pol pa je šlo dol....

služba itak... o njej ne bi, ker se mi  :slabost: :slabost: :slabost: (mobing, stres za brezveze, ki se potem name na leze, živčnost, preobremenjenost, ni da ni)...

torej, službo pustmo...

pol je bil napad na kužko, kjer sem doživela šok.... nisem zmogla nič, vsa stvar se mi je zgodila v delčku sekunde, prvega dela se sploh ne spomnim......  :'(

pol pa dooooool...............

stavim, da bi depresijo lahko premagala, tko kot drugi (pa to sem malo prej napisala v eni temi), če bi ob iskanju svoje notranje sreče in moči imel vsaj pol leta mir, samo naravo okoli sebe, psihoterapijo, delavnice, skupince za samopomoč, skratka, v okolju brez stresa!!!!

tko pa je nemogoče, ko sem po 9h na šihtu, se pravi več kot 10h (z odhodom in prihodom vred), kjer me nonstop namakajo po krivici oz. bolj stresajo svoje nezadovoljstvo nad lasntim življnejem name, ker sem pač podrejena in vestna delavka, ko pridem domov, si ne upam spočiti, ker bi zaspala za 15 ur.... ne gre!

kot bi bolnika iz intenzivne operirali in rehabilitirali sredi težke mehanizacije, ob hrupu, prahu, gužvi in smradu!!

začela sem se zopet oddaljevati od sreče, od prijateljev, od dobrih odnosov, ker sem težila doma, saj se mi ni ljubilo govoriti o čiščenju bajte in vrtu ampak o žalosti v duši in obupu in temni prihodnosti in samomorih, ko mi ni blo več za branje duhovne literature, ko mi ni blo več za nič - ne za službo, če bi jo dobila, ki si jo najbolj želim, ne za dobitek na loteriji, ama za nič. Moja skrb je bila samo za kužko poskrbeti ob mojem odhodu in samomor narediti tako, da ne bo izgledalo kot samomor.

dosti sem že imela misli o tem, da ko sem slišala, če se je kdo smrtno ponesrečil, sem rekla: "blagor mu", ali ko sem sem šla čez tire, sem šla tako počasi, da sem se skoraj ustavila. Enkrat zvečer sem se res.... in ne bom pozabila občutka, kakšen mir sem doživela. ni blo več vleke mnenj okoli alternative ali medicine, ne službe in sodelavcev, niččččččč, samo jaz in mir in duša!

aja pozabila sem povedati, da mi je total dušo in energijo posrkalo kot turbo sesalec dogodek, ko so se mi začeli pojavljati PTS (posttravm.sindr.), kar sem do zdaj dobro furala z njimi, od prejšnjega ponedeljka pa p-o-l-o-m-! Konec je blo z vsem kar je povezano z mano!! the end!!! fine!!! adacta!
 
pa mi neki ni šlo glede samomora...ne vem... nisem mogla... kot bi čutla, da nisem vsega še sprobala...

rekla sem si dost!

sofie, kaj sedaj? ad ne pomaga, psihiatrija tud ne, rožce tud ne, delo na sebi zahteva preveč energije, ko zgradim 1 cm stebra, pa mi tisti dan pride 1 kubik smeti in tko vsak dan... do penzije lahko tko gradim smetišče namesto svetišče!  :o do penzije pa bo zgleda do 100. leta?! vatever...

naredila sem korak nazaj, saj moraš včas narediti korak nazaj da greš lahko potem dva koraka naprej...

izbrala drugo psihiatrinjo, mojo četrto - in danes je bil obisk  :oki: Ženska me je poslušala, me slišala (razumela o čem govorim in razumela stiske), predvsem je razumela, zakaj nisem želela ad in da bi se (še vedno) raje odločila za alternativo, vendar, žal, z alt. traja zdravljenje lahko tudi 8 let, z ad pa pospešiš zadevo. In odločila sem se za pospešiti zadevo, kajti 20 letno maltretiranja je zadosti, poleg tega sem hitreje nazadovala kot napredovala, kar se mi je poznalo na vseh področjih. torej, neprava taktika, admit!
psih. me je tudi spraševala kaj si jaz mislim glede dveh ad.... skratka, našli sva skupni jezik kot dva zaljubljenca. TO, KAR SEM SKOZ ISKALA - da se lahko na nekoga naslonim, da me sliši in da mi poda informacijo, kar me zanima. In zaupam ji!

Tak, da, prešaltam nazaj na Asentro, s to razliko, da mi je dala ter. z asentro+vsak dan po 3x helex!!! ------> prej pri ter. z asentro mi nihče ni povedal, da moram skoz jemati helex oz. ko mi je muka, torej skoz, zato sem pa trpela kot konj, ki ga operirajo brez anestezije. Haloooo!!!! Zdaj mi je jasen potek terapije, in rekla je tudi, da bova samo 8 mesecev in ne 1 leto (pa četud, sam da jaz začutim spet veselje, ki ga sedaj ne!!! in da dobim voljo, ki je sedaj nimam!!!).

tak, da, glede na to da sem asentra veteranka, ne bom tok pisala gor ko bodo str.uč., mogoče bom kdaj kaj pojamrala..... važno je, da delam na sebi še vedno!

Lp Sofie  :rozicodam:

p.s. sam pismu, bi blo pa vseen lepš delat na sebi s travco, knjigco in muziko (za dušo); dokler pa to ni mogoče, pa izbereš drugo pot.... dokler je pot, se da... ko je 1x ni več... se tud nč več ne da!

Pozabla je dodat "samo še"   neko dozo stabilizatorja razpoloženja in minim. dozo običnega AP za zvečer, kar bistveno spremeni potek zdravljenja. Jaz sami prijaznosti ne verjamem več, se prehudo nastradala. Dokler pa taka prijaznost traja, pa vsekakor uho dobre prijazne dohtarce sliši in vidi spremembo in sproti popravlja brez ignoriranja pacienta, kar je največ vredno. Da ti zdravnik verjame. Skratka, da se vrnem nazaj : zaradi minimalne doze AP lahko počasi opravljaš stvari do konca. Zaradi stabilizatorja pa pod vplivom AD ne jurišaš kot vrelec idej brez učinka, pač pa imaš učinek. Bolje je z njim, to pravijo vsi. Mirnejši si. Verjetno je problem pri sestopanju dol, najbolj z AD (ponovni padec v potrtost.). Kar traja 20 let, ni kar nekaj, ampak morda tip osebnosti. Velja pa za osebnostne motnje, (če so sploh resnične in ni samo še ena oblika šikaniranja ljudi ) da so neozdravljive, baje  ima depresivno -anksiozni tip vedno razlog za turobnost ali strah. Takšen je. Živela doživljenjska kemija ali brez kemije ; polovičarstva ne sme bit, ker so še hujši problemi.

martinca, komaj sem sprejela ad...

za ap-je rabim še mal časa  :sesmejem: :sesmejem: :sesmejem:

izi, izi,...

spoznala pa sem tudi to: ni vse 100% slabo! s časoma dobivaš več izkušenj (in posledično nekih rezultatov za neko zadevo) s katerim potem spreminjaš svoje mnenje.

in dokler ga spreminjaš na podlagi izkušenj/rezultatov, je ok, ni pa dobro apriori trditi nekaj še naprej, zato ker si sprva tako mislil, in boš danes "načelen" (beri: trmast), pa četud imaš prav oz. se motiš!

človek se celo življenje uči! tudi jaz! tudi jaz!

Lp Sofie  :rozicodam:

Sj ne vem kam naj pišem tole zdele ko bom, sem al v temo o postr.s.?

Čist sm obupana!

3. dan je kar jemljem asentro, čutim že napade ankse in pa togost v nogah, pa notranji strah, izogib v družbi,.... ok. stranski učinki!

pred ad sem lepo furala lajf, ker sem premagovala ankso, le depra me je dajala, tak, da sem bila naveličana gledati svet v črno belih barvah, čutila sem nazadovanje, nič nisem prebirala duh. literatiro ali kako drugače delala na sebi, kot služba>stres>dom>spanje, zato je pač šlo dol, bla še bolj živčna in razvila pts, zato sem se odločila za ad. ok, tudi to ok.

Pa se danes pogovorim s starši, pač, da mi je ful bad, da že čutim vse to, da ne bi rada vzela bolniške v službi, ampak če jo bom mogla, bi jo pač vzela, čeprav, kot sem že rekla, nerada, po drugi strani pa sila rada zaradi mojih odnosov z nadrejeno in ostalim šitom, ki se dogajajo, da vsaj te začetne najhujše stranske učinke preobrodim v miru.... pa smo se skregal! Oz. jst niti ne, ker sm sam nemo opazovala totalni kontra efekt staršev.

In ker sem spet sama ostala v tej situaciji, med ad in notranjo srečo, ker od zdravnice ne morem pričakovati zaupanja, starši tudi gledajo na vse drugo kot pa moje zdravje, psihiatrinja je sicer super, vendar jo zdj 3 tedne ne bom mogla priklicati........

........ je moja edina šansa, da preživim dneve, da ne vzamem bolniške in da se ne kažem zdravnici niti ne obremenjujem mojih dveh okoli psiho sranja........

da pač neham z ad!

Ker drgač, me bodo str.uč. zvili totalno, če ne vzamem bolniške, me bo pobral stres ali pa kakšna usodna napaka v službi, če vzamem bolniško, bo mat skrbel glede službe, fotra, da ne bo lagal sodelavcem (kar sm jst rekla njemu, da če bi on zbolel za depro, bi bla jst pripravljena lagati sodelavcem, če ne bi hotel, da se o tem govori-kajti priznati je treba, čim omeniš ad, si že čuden, pa napredovanje ti nekak uide, pa za vse si kriv.......ne govorim zase ampak tko iz izkušenj, ko so drugi povedali),..........

trenutno mi jemanje ad prinaša večji riziko, ker ne čutim podpore od najbolj pomembnih ljudi, katerih potrebujem podpore, kot pa životarjenje brez ad. Bom pač umrla žalostna in ne tako živčna, pa z delom do konca, da ja ne bo bolniške!

Sofi,če čutiš,da ne boš zmogla brez da bi šla v bolniško,pojdi,...samo ne prenehaj spet
z ADeji.Pa ne misli toliko na stranske učinke,ker se slabo počutje še bolj poglobi,...saj znaš bit
pozitivna če le hočeš.

Jao Sofia a se zajebavaš? Bom kar direkten čeprav vem, da bo izpadlo malce nesramno. Ti si čist preveč nestanovita, danes tko, jutri tko, menjaš psihiatre, pa kaj si bo mami mislila, pa oči, itd.. Logično, da se ne moreš o vsem strinjat s starši, vendar si odrasla in samostojna oseba, ti moraš sprejemati odločitve. In bistvo zdravljenja ni v tem katere ad-je jemlješ, na kakšno vrsto psihoterapije hodiš in katere duhovne knjige bereš ampak v tem, da se odločiš za nekaj in vztrajaš. In to tvoje analiziranje, kaj če se zgodi to, kaj če..  :o

Na tak način ti žal ne bo nikoli uspelo, pa si lahko delaš takšne ali drugačne scenarije, da gre z ad-ji hitreje, brez tudi a počasneje, itd..

Sicer nerada ampak se strinjam z kintom Sofie. Več ne vem kaj se ti dogaja...bi pa ne bi...pomaga pa ne pomaga...razumeš se s psihiatrinjo, hkrati se ne razumeš...bi šla v službo/ne bi šla v službo...bi jemala AD-je...pa ne bi....trpiš za depro, ankso in PST...ne trpiš za depro ankso in PST... :o  :ne:  :nehvala:


Skockaj se Sofi, drugače ne bo nič.


P.S. Razumem tudi tvoje starše. V današnjem času se ne igra z dobro službo. Veliko nas je ki bi radi delali, pa ne dobimo niti priložnost.  :'(

to je pač tko ko probaš bit fer do vseh in vsem ustreči, pol pa dobiš bumerang nazaj!!

dejstvo je takšno, kot je, glede depresije in drugih motenj, lahko pa je res tako, kot sem že parkrat slišala in ni neumno podvomiti, da si psihiatrija izmišljuje bolezni in za vsako se proda ogromno zdravil. Lahko si žalosten, uiber žalosten in se pobereš, al pa rečeš, da imaš depro in to neguješ... ne vem!

vem pa, da ko sem stopila v prostore psihiatrije, je vedno bilo sprva OK, potem pa ostaneš sam!
V smislu sam, da jemlji tablete in se javljaj na kontrole, če pa se želiš dodatno kontaktirati z njimi, pa nej odgovora, ali ko pridem osebno ke, že 100x povem, da ne slišim gospe psihiatrinje, ker pretiho govori, pa je 101 isto. Torej, kaj naj s tako psihiatrinjo, ki mi poleg tega še ne odgovori na 2 krizna mejla, kjer bi bil odgovor lahko samo ja ali ne.

za zdravnike se že ve, da moraš imeti srečo, da naletiš na takega, ki upošteva še drugačna zdravljenja - ampak takih ni v uradni medicini, če ne izgubijo licenco, če se ukvarjajo s homeopatijo ipd.
In, hja, zdravnica meni eno govori o zdravilih in str.uč., psihiatrinja je tokrat na moji strani in mi verjame glede hitrih str.uč. in tudi drugače pove od zdravnice glede jemanja zdravil!?!

in ker sem pač sorte, da poskusim vse poti, alternativne in ur.med., priznam, da sem 1x naredila napako, ampak potem pa človek poskuša vztrajati z ad, a kako če je problem bolniška, pa ne s strani zdravnice, ker le ta mi jo je vedno pripravljena dati in tudi takrat, ko sem se odločila za šiht, mi jo je hotela dati, bolniško namreč (tok o tem, o moji "igri" z jobom). Problem je bil v moji skrbi za sodelavce, da ja ne bodo trpeli ob moji odsotnosti, pa čeprav so me že parkrat namočili. Jst butl vem ja. Ampak človek proba biti pošten in fer do konca!

In ni stvar staršev, oz. v tem, ali bi bila jst dovolj odrasla ali ne, ker upoštevam starše, samo o vseh problemih stojimo skupaj - a očitno ne!
Ko je mami pila, sem jo, ja, opozarjala glede službe, naj ga ne serje, kajti za pitje se človek sam odloča. Če pa si depresiven ipd., pa ni od tebe odvisno ampak, ker si je nisem izbrala. Pride in če rečem ne, ne gre stran, medtem ko alkohol lahko prenehaš piti.

In ko sem sama skrajšala bolniško ko sem se počutila ok (vpliv ad?), sem se sama najbolj zaj..., ker sem dala job spet na prvo mesto, ker domači raje vidijo, da je vse Ok pa četudi navidezno, in ker ne jem ad kot ena ovca, vzamem bolniško in pošljem vse ostale nekam.

To je moj največji problem: ker razmišljam in sem v dvomih glede današnjih zdravil. Ker se konstantno mešajo navodila kaj in koliko jemati tablete od navodil psihiatrov do navodil zdravnice do navodil v škalti za zdravilo, ker nočem biti poskusni zajček in hočem spraševati, zakaj to zakaj ono, in če vidim skupno sodelovanje potem sem pomirjena, če pa dam vse obveznosti na zdravnike in jamram tukaj na forumu.... seveda to ne gre! Vsaj pri meni ne! Zato, toliko cincanja pri meni: ker ob downih hočem dat priliko medicini, pa sem do zdaj vedno napol ostala preskrbljena.

In ker bom sedaj že tretjič nehala z ad, ker mi je mar služba veliko več kot mi tlele učitate, da se igram, a pojma nimaš alexx, namreč, da sem ena od zelo redkih ljudi od tam zaposlenih, ki mi je mar za službo in ne izkoriščam bolnišk, ter sem vedno na standby-e če bi kaj potrebovali, pa nimam službenega telefona, ipd.! Zato, sem hotela še enkrat dobro premisliti o napredku glede ad in možnosti bolniške - a ste mi dali vsi, vsak sleherni posameznik drugačno zamisel, za kar sem hvaležna:

vztrajala bom naprej lajf, brez ad in če mi je uspelo premagati anksioznosti, bom pa še depresijo, pa PST! Kar naj me tolče psiha in slabe izkušnje s svetom (ne vsem valda); vse to bo moj učitelj in dodtaen vzrok, da ne bom klonila.

Ker bom vztrajala na sebi in kot tudi to mi je všeč bilo, da kljub temu da izpade, da sem zmešana s temi potmi od ad do psihiatrov - to vsaj pove o meni, da sem šla v to z glavo in ne v smislu vse obveznosti predam zdravnikom ali še huje, si nadenem status "uboga".

Raje preveč razmišljam kot premalo!

Lp Sofie :rozicodam:

Ma...zakaj ne poskušaš izdržati en mesec stranskih Sofie. Verjemi, da se splača. Saj vsi smo šli skozi. Ven kako sta trpele Aslan in trzinka ko sta začenjale...pa kup drugih s foruma, ki jih poznaš tudi ti. Jaz sem bila  mesec pa pol "zrolana" do konca, a ampak srečna, da je začelo iti na bolje.

Prosim Sofi...ne nehaj.  :rozicodam:

alexx.....tnx!

veš, če bi bla tokrat brez joba.... bi lažje šlo.

ker imam job in ne morem povedati, da bom spet na bolniški zarad depresije (vidla, da vsi to ne sprejmejo kot nekaj normalnega), mogoče za 1 mesec bi se lahko izvlekla s "kakšnim zvinom", .... samo enostavno ne vidim več nobene možnosti!

kot če grem res po štengah dol v petkah in z zavezanimi očmi, in bom res lahko ob gibsu še rehabilitirala duševno zdravje!

zaenkrat pa ostajam brez rešitve, brez ad in brez podpore od najbližjih!

Lp Sofie

Sofi mogoče res nimaš take podpore doma,kot si jo želiš,...imaš pa podporo vseh
nas tukaj.Jaz sicer nekih velikih stranskih učinkov nisem imela,čeprav sem tudi čez noč menjala ad
in ne postopoma četrtinke,polovičke,....kar s celo tabletko sem začela.Morda sem bila v službi tako zaposlena,da enostavno sploh nisem imela časa premišljevat ali je kaj slabše,boljše,... :kiselnasmeh:
Me depra bolj muči sedaj,ko sem doma,...a je veliko močnosti kako se spoprijeti z njo,je pa tko
čist od tebe odvisno al boš kaj storila sebi v prid ali pa stokala v nedogled. :pomezik:
Vedno si govorila,da so rešitve povsod,da se ne predat,da se je treba borit,...kje je zdaj tista Sofi??? :A)

kinto ....... nočem bit drama-kvin, res ne; sem predolgo vsa čustva držala v sebi zaradi takšne vzgoje, v smislu, čustva so za v dušo ne izven duše,.... zato pa imam sedaj vso to sranje. Prav mi je. Jokati še danes ne morem pred ljudmi - nazadnje sem se skoraj v čakalnici psihiatrinje pred 1 tednom od obupa, ko pa sem šla not, pa hopa maska "Everythink is ok, la vita e bella" ips. (in podobno sranje). Ampak, tukaj na forumu sem se prvič znašla v reševanju tega psiho zosa, prvič sem dala ven iz sebe, ven iz duše, prvič sem zaradi foruma začela malo zaupati najbljižjim okoli svojih težav, še v službi (idiot!), zato pa tako mešam zadeve. Ker nisem vešča v tovrstnem reševanju vsega tega, ker imam do zdaj edino enega človeka prijatelja, ki se spozna na zdravljenje psihe z zdravili, ampak je trenutno zaseden, pa ne morem moriti, ker hočem zase najboljše kot vsak izmed vas za sebe! Ne pomanjkljivo zdravljenje in informacije, ampak best of treatment.

suzy........ in ja, če vztrajam z ad, pa me prime tista anksa, ko ne grem več niti ven? Kaj naj potem naredim?! Že danes mi je zoprno ven, čutim tisti strah, ampak je še na meji obvladljivega, kmalu pa ne bo več! Kaj potem? Kaj naj potem naredim? Grem res samo še v bolnico? Pa fotru ne bo treba lagat in bo lahko govoril v službi da sem v bolnici (ni must kateri)? Mogoče me pa od tega sranja na koncu še predčasno upokojijo?!

SOFI tudi mene je anksa pošteno a sem se morala odločit in postavit pred dejstvo al v službo al manj
keša pri plači(nam se je stalež krepko poznal),pa imela sem delo s strankami,včasih sem komaj izdržala,
da nisem slekla plašča in enostavno sred šihta odšla ali pa koga poslala v tpm.Moraš se prisilit it ven,vse
oz.veliko je samo v naših mislih,da ne zmoremo in si hkrati postavljamo tisoč zakajev,ki sprožajo posledično
še večji strah.V bolnico pa tud kr tko ne prideš,vsaj po mojem ne,....he na upokojitev pa kr pozabi,meni
še manjka 14 let pa niti pomislit ne upam,če jo bom vsaj dočakala.Sicer pa časi kakršni so,se je niti ne
veselim.
Me pa zanima zakaj imaš AD Asentro,...ta je edini ad,ki meni ni ogovarjal pa sem jih zamenjala kar nekaj,samo ne že po enem mesecu.Drži se in pozitivno razmišljaj,...za dežjem zmerom posije sonček,sicer že obrabljena fraza a drži!!! :rozicodam: :rozicodam:

Sofie  :rozicodam:
Jaz verjamem, da je uvajanje ADja izredno težko...stanje se poslabša in šele po nekaj tednih se pričnejo zadeve normalizirati. Z ADjem namreč dodajamo serotonin, kar pa vpliva na našo občutljivost...še bolj smo občutljivi in ker smo pač depresivni in prestrašeni, se to naše počutje potencira.

Kot sem že enkrat povedala, sem jaz rabila 8 tednov, da mi je Asentra prijela...sedaj jo jemljem že 3,5 leta in jo tudi počasi zmanjšujem, ker čutim, da bom zmogla tudi z manjšo dozo.

Jaz sem vseskozi hodila v službo...imam računovodski servis in moja anksioznost je bila na višku ravno v času bilanc (mami mi je umrla decembra...januarja, februarja in marca, ko sem jaz imela najhujše panične napade in depresijo, sem imela tudi kup dela v službi). Delala sem izredno težko, ker je bila moja koncentracija na psu...imela sem tudi hudo derealizacijo...izventelesne občutke...zdelo se mi je, kot, da jaz nisem jaz....v glavnem totalna beda.
Vsako jutro mi je bilo kar slabo ob misli, da moram v službo...ampak ni bilo druge variante...narejeno je moralo biti, kajti drugače bi lahko firmo zaprla...pa ta firma daje naši družini kruh, kajti v njej sva zaposlena oba z možem.
Najhujše panične napade sem doživljala v službi okrog 12.00-13.00 ure, ko sem bila že zelo izčrpana....
a sem preživela. Malo s pomočjo Helexa (ko je bilo najhujše), na vsake toliko sem šla na wc, se malo osvežila in nekajkrat globoko zadihala...
Vztrajala sem pri Asentri, ker sem zaupala, da mi bo pomagala....Takrat še nisem bila na forumu in sem se dejansko zanesla samo na svojega psihiatra, ki mi jo je predpisal in ni mi žal.
Vse kar počneš OB jemanju ADja pa je zate samo velik + ... torej branje pozitivnih knjig, sprememba prehrane, sprehodi ali pa kakšna druga telesna aktivnost, sproščanje, meditacija, joga, pisanje dnevnika...a vse to prinese rezultate le, če vztrajaš.

Kogarkoli boš vprašala, je šel skozi pekel v začetnih tednih uvajanja ADja...ampak potem je boljše....
Pa sama razmisli ali je bolje trpeti 4-6 tednov pekla...ali pa se mučiti v nedogled...Če bi vztrajala prvič, ko si dobila AD, bi bila sedaj že na konju... :oki:

Bodi močna  :rozicodam:

sj sm zdj tud na konju - z glavo navzdo, in nogami gor.

hvala slavka in suzy in ostalim!

-------
--------

POMEMBNO se mi zdi, zakaj tako težim s to bolniško in ad je to, da bi vse stranske učinke lahko premagala v službi... nisem taka jokica;

ne morem in ne zmorem pa anksioznosti, ko me ohromi in ne morem več hodt. slabo ob ljudeh, vrtoglavica ipd. To je tisto, kar me najbolj bega, ko bo str.uč. na višku, in ne bom šla iz avta al pa komaj čez vhod službe, kje je šele pisarna in 8h preživetja, brez da bi šla ven iz pisarne (wc, kopiranje,...)

Sofie....vse to razumem...dala sem čez vse mogoče sranje....grozne vrtoglavice, občutek nerealnosti, strah, da padem skupaj, strah, da se mi zmeša, strah pred strankami, pa strah, ko je zazvonil telefon....strah vozit avto....strah bit sama v pisarni...ama vse.  :o
Domov sem prišla totalno izmučena....ampak point tega je to, da SEM DOČAKALA IZBOLJŠANJE...Za to se je splačalo potrpet vse tiste tedne...pa čeprav mi takrat ni nihče povedal kako dolgo bo trajalo in če sploh kdaj bo bolje.
Tebi pa lahko mi povemo, da BO BOLJE, samo vztrajati moraš pa sama  :rozicodam:

Morda si pomagaš s tem priročnikom (prenos knjige Obvladajmo anksioznost)...zelo dobra zadeva, sem bila na predavanju  :oki:
Tu je marsikaj razloženo in tudi sama lahko narediš vaje, ter tako vzameš "ankso" pod komando  :pomezik:


http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=871&Itemid=84

Punce!

Nekaj sem spoznala (spet, vem ja :kiselnasmeh: )!

Včasih sem tako prekleto fuknjena!  :( Vse hočem sama, nobenemu ne zaupam, včas mi gredo vsi na k.... in bi bla kar sama...

... a hitro spoznam, da brez ljudi ne morem!  :-[ Kljub vsem tem drekom, ki ga mam danes, sem lahko nekaj cajta sama, potem pa pogrešam folk, pa če so to neznanci, sam da kerga vidim in da rečem "živjo". Za tale forum pa bom itak rabla tablete Antiforum  :happy:

GLede na to, da sem bila zjutraj sila obupana, ko nisem vedela kaj in kako, a kar neham z ad (itak, jih nisem vzela zjutraj), a s starši bomo pa zdj tko na ostro, zdravnica me bo nekam poslala, psihiatrinja tudi,... pa spet bi vse sama...... zakaj? ? ?

Ko sem le vzela mobi malo prej in se pogovorila s starši, sem prišla do sklepa:

- ne bom več za vse sama ampak lepo je poslušati kdaj tudi druge
- upoštevala bom zdr. oz. psih., in se tokrat le predela strokovnjakom na tem področju, ker sama se že zafurala; konec koncu tudi sama bi bila užaljena, če bi moja stranka delala kontra, kot sem ji naročila
- prepustila se bom življenju in zdravljenju in nadaljnjemu delu na sebi
- vzela sem tabletko  :pomezik:

Se opravičujem vsem za moje izpade, ampak včasih mi je tako težko! Ampak nisem edina, ki ji je težko, zato bom v bodoče pazila in se ne tako zelo jezila.... najbolj sama nase!

Pozdravček Sofie  :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

Sofie  :rozicodam: drži se teh svojih sklepov in boš videla, da BO OK  :oki: Samo ne obupat ob poslabšanju  :nehvala:...bodi močna in trmasta, saj znaš...  :oki:

Bom!

Z mislijo, da mi le pomaga pri PTS!! to mi zdaj dela največje preglavice... mah, pa še depra, pa anksa pod vplivom ad, ni da ni.... pa pejmo naprej!

Super Sofi :wav:

Hvala Suzy...  :poljubnjej:

Js tut hočm vse sama pa sem trmasta pa trmasta da me noben ne premakne niti milimetra,ker sm že tolk enih slabih izkušen dala skozi da se mi z drugimi sploh neda več ubadat kot sama s sabo pa še to me mineva počas :kiselnasmeh:

na splošno: nihče nikogar ne premika - premaknemo se lahko le sami....

Arwen prau imaš,jaz sem še nekaj let kot steber,ki ga je en postavil na enem mestu in zdej tam stoji

hja... torej ti očitno ustreza stat na enem mestu...

limonca........ tud jst sm trmasta;

potem pa sem spoznala, da ne bom zavoljo svojega zdravja, in bom poskusila še to pot - naj strokovnjaki me vodijo do pomoči oz. uspeha, nadalje bom pa sama.

veš, nonsense se mi je matrati 200%, ko pa se lahko samo 100% v začetku, in potem % sam še padajo!

od medvrstnišega nasilja v OŠ, nisem več nosila pladnjev za kosilo v menzah, zaradi tresenja rok, tud gužve nisem marala. Ko sem 2 leti nazaj vzela Laxaurin za obisk v zdravstvenem domu, kjer je valda ful folka, sploh v Lj-Bežigrad, sem takrat prvič bila sproščena med folkom in ne samo to: še kofi sem si znosla med folk.

Veš kaj je to meni pomenilo??!!?? LAJF!!! Kar je drugim samoumevno, je bilo meni smrtna groza. Zato pravim nič več, ne bom več arogantna in če obstajajo zdravila, potem bom poskusila VSE! Ko bo zmanjkalo poti, pa je lažje zagnati svojo notranjo moč, ker ti nič več ne preostane!

Skratka limonca pazi samo, da se ti ne bo tako zelo poslabšalo, da bo že orng kriza; men se je tko v januarju, ko sem še prepozno glede na stanja vzela ad, vztrajala 2,5 mesca, se počutila OK, nehala 1 mesec, spet down, spet ad, spet nehala,......... total kaos v meni........ danes pa sem odločena do konca iti!
Sam iti skozi vse to je predolgo zame ob vsem tem stresu, zato izbiram lažjo pot. IN zakaj bi težje, če obstajajo lažje? Življenje je za uživanje in živeti, in ne za večno trpeti!!!

Dost mam trpljenja! Odločila sem se za življenje!

Lp Sofie  :rozicodam:

Sofi,

lepo napisano in vedi, da si  :oki:..torej, skupaj se borimo in zmagamo!

Trma ne pripelje daleč ali ko je del nas, jo je trebi sprejeti oz. se je zavedati in če je moteča, malo omiliti, da potem lažje stečejo drueg stvari...


                                                        Dušica

Sofi...tudi jaz sem po svoje zelo čudna. V nekaterih rečeh sem malo podobna tebi. Mislim, da bom sama vse zmogla, a ne gre. Nisem navajena prositi za pomoč druge, in mi to zelo narobe hodi. Pa imam z ljudmi dobre izkušnje. Brez trine, Tona, Arwen, Aslan, Losta...(vrstni red je naključen) pa še koga, kdo ve, če bi bila še tu.
Dajva se zmeniti...ti boš v tem mesecu vstrajala na AD-jih, jaz pa bom v tem roku spet pokukala v zunanji svet. Predolgo se skrivam, tudi ker sem se zredila, če prav vem, da ljudem tu gor moja teža malo mar, in me imajo radi neglede kakšna sem.  :)

he, Alexx, tu te pa jaz rade volje za besedo primem! sem že rekla, da en dan ta teden lahko v Lj. uletim - ajde, reci, kateri dan  :A)

alexx... tnx, pa duši tud.

alex - deal!

ti pojdi ven, jaz bom pa not ostajala (to so tud bli eni od str.uč. ravno pr asentri  :sesmejem: )

Meni so že pomagali strokovnjaki, 4 leta sem hodila k psihiatru bila v bolnicah pa to pa so me po hitrem postopku odpikali reku da se enda nič narest naj še najprej jemljem zoloft 100mg naj hodim vn se malo zamotim , jem zelenjavo in sadje.....Pa sm rekla OK bom pa probala sama če mi dohtarji nočjo pomagat.Mi ful pomaga tale forum usaj vem da nisem sama in da zmorem če le hočem  :zardevam:

100% DRŽIM S TABO!!!

Sofie  :rozicodam:

ja... si že omenila to... pa kako to, da niste našli skupnega jezika? te mogoče zarad starosti niso resno jemali? al je kaj drugega posredi?

Nevem,vedno ko sem ke pršla mi je dajala neki za risat ene metulčke pa sončke pa drevesa pa hiške pol pa mi začela govor da vidi ona v teh risbah da se js bojim da bi mi kdo od domačih umrl pa sem ji rekla da logično da vsak človek se tega boji ampak ne v tem smislu da bi skos na to študiral.Pol mi je dajala ene kartončke k so ble ene pa cke gor pa je rekla kaj vidm na teh kartončkih pol sem ji rekla da če mi lahko pač pomaga s tem da mi kake ad-je predpiše pa to mi ej pa začela da sem anoreksična (tkrt sem zarat depre v 14 dneh zgubla 8 kg) pa da me bodo dal za en mesec v dom za anoreksične in sploh ni razumela bistva kaj ji želim povedat oz. kaj je moj problem.Tko da sem samo leta zapravljala s tem in ko mi je rekla ''se ti neda več pomagat je že zakoreninjeno v tebi'' pa ''jemlji zoloft 100mg,hodi ven,delaj kar te sprošča'' sem pol rekla da tut sama zmorem in ko se izkopljem s tega bom šla nazai do nje pa ji lahko samo še sredinca pokažem  >:(

 ??? torej se zlorabe in vsega ostalega sploh nista dotaknili?  ??? ja, žal so tudi taki "kerlci" med strokovnjaki... si poiskala drugo mnenje mogoče?

So me imeli skozi 4je, osebni zdravnik,psiholog in 2 psihiatra pa newem kaj je to sam tu pri nas da je najlažje rečt se neda nič pa te pošljejo domov

Poslušala sem samo o anoreksiji pa dala mi je vprašalnik kolko jem pa če grem po kosilu tečt da kalorije zgubim pa sem ji rekla da anoreksija tu nima veze da jem normalno pa to da imam probleme s psiho in paničnimi pa je kar začela ''to je samo v tvoji glavi, ker si šadla v šok ko si zgubila kg'' kaj mi je druzga preostalo kot odpikat takega psihiatra

se strinjam  :oki:... a - niso vsi taki....

kako lahko nekdo reče, da je nekaj zakorinjeno v tebi?! mmožno, da je v njej zakorinjena blokada čustev do sočloveka, ampak kaj takega.... In zakaj potem zoloft, če niso hoteli slišati o depri?!  ??? ??? ???


 :sesmejem: :sesmejem: :sesmejem:

 :oki:

Samo veš limonca, bi ti pa vseeno priporočila, da si drugega ok strokovnjaka najdeš; niso vsi slabi. Jst sm tud začela z eno veščo, potem pa sem le naletela na metulja!

Lp Sofie  :rozicodam:

hvala SOFIA bom prečekirala malo naokoli  :P

iz kerga dela slo si?

Mam eno vprašanje:

Men se sploh ne lub jest!

Ok, včer nisem hotela, ker sem bla neki zdeprisirana zaradi dogodka v soboto, potem smo zgladil zadeve, sem se zvečer prisila jesti (sicer sm solato), pa itak driska, tak da je vse šlo ven,...

danes mi sploh nič ne paše!

niti kefir, niti juha, niti toast, kaj šele kej bolj močnega...
jajce z ocvirki  :slabost: krompir :slabost: :slabost: ribe (pa jih obožujem) :slabost: :slabost: :slabost:

ponavad je tko, da jst poleti ne jem pred 17h, upam pa, da ni to zdj zarad ad? sicer se ne spomnim januarja kako je blo glede hrane pr men. dobra stran je edina ta, da potem na šihtu ne koristim malce  >:(

pozdravček :rozicodam: sofie

Sofie, jaz tudi nisem imela apetita  :ne:...pa driskala vsako jutro... sem shujšala ene 5 kg v tistem času. Moj dragi mi je kuhal jedi, ki jih drugače obožujem, jaz sem se pa prav silila, da sem zaužila vsaj malo tistega, kar je bilo za kosilo....sem prav resno razmišljala, če bom slučajno umrla zaradi podhranjenosti  :kiselnasmeh: ker mi je še voda šla težko po grlu, ko sem jo pila.

Mi je pa zapasalo jest zvečer (kar prej nisem nikdar počela), ko mi je tesnoba popustila in sem začutila lakoto...Sem pač jedla zvečer...npr. čokolino, jogurt, kakav, kruh s kakšnim namazom, palačinke...

Mislim, da se ne rabiš obremenjevat s hrano, ne mislit, kaj in koliko moraš pojesti, glavno je, da dovolj piješ. Pa sedaj je tudi veliko sadja na voljo...lahko pa dodatno tudi kakšne vitamine  jemlješ, da boš imela  odpornost  :oki:

aha, pol smo asentrarke idealne za Lagerfelda  :sesmejem:

 :sesmejem:  :oki: jaaaaa.... :sesmejem: :sesmejem:

Joj sem že misla da bom mela dobr dan dons pa še sončk je pa toplo mi pa fant živce poje,neki je slabe vole pol pa se na d mene znese ko se pa umiri pa pride  s sladkimi besedami ''srčk,sj veš da te lubm'' spoloh nevem več kaj nej nardim ker ni dneva da ga nebi kaj spraulo u slabo volo in pol se name znese potem pa pride ves sladek, in evo  spet mi je slabo in mi ne paše jest  :jok:

  :o ??? :o

Limonca, reč mu, da nisi ribežnik, da te lohk riba, pol bo pa še sok pil!!!

Če ima slab dan, je partner tisti, ki ti sonček da,..., ni pa partner potem še predpražnik halooo. To mu kar povej! In če se ne bo začel spoštljivo obnašati kljub slabi ali dobri volji vatever, bo mogu drugo ovco najdt, da bo lajal na njo in potem volno gladil!!!  >:( >:( >:(

Jst mam pa ta problem KOT VEDNO OB AD... in mi ni jasno WHYYYYYY

vedno, ampak res vedno, pa naj bo to asentra, paroxat, polovička, četrtinka,........ mi po 3 dneh prime ------->

---------> na slabo in to V ANKSIOZNOSTI!!!!!!!!!!!!!!!!!

Jst tega ne razumem!!! Če sem uspela predelati ankso, jo 1 mesec uspešno premagovala, mimo ljudi komot, če je bil zaznan strah, sem ga utišala............ obvladala u nulo, res!

zdaj... me prime naenkrat tah strah, da sploh ni to neke vrste opozorilo ampak že friza (otrpnem). Zato pravim, da sem danes v službi 3x friznla in 2x uspela shodit!

Zdele ko sem bila s kužko zunaj, sem se prav opazovala in navijala, da srečam kazga človeka......aha, sj sm ga.......... pa smo meli v našem naselju eno drevo več (mene). Ej ne morem mimo človeka - pa si rečem, da je ok, ne gre!!! Mogoče bom morala bolj miselno vpiti da je OK, pa še sproščena bit al kaj?  >:( :( >:( :( >:( :(

Je pa res, da sem v službi danes dan preživela z 1 helexom, kar sva s psih. zmenjeni, da kadar bo najhuj, lohk 3 vzamem. In zdele zvečer, glede na to da je jutranji helex verjetno že izginil, je potemtakem to to.

Sam res mi pa ni jasna ta nemoč ob maloprejšnji fulll moči!!!

Lp Sofie  :rozicodam: p.s. ne bi govorila, da mi zdr. ne verjame, ampak jst mam zdj dokaz, ko sem uspevala ankso premagovat, in 3x, ko mi ni ratvalo ob ad - ampak ne bom nehala z ad  :ne: tokrat grem do konca  :A)

Sofija... :rozicodam:   :oki: :clap:

hja.... hvala tojči  :-*

mislim, da bo asentra potem jemala antisofiev  :sesmejem:

SOFIII drži se, uspelo ti bo  :plesalec: :poljubnjej:

To pa res, na vsako spremembo fizičnega ali psihičnega počutja, ki ga prinaša uvajanje AD, se anksiozna oseba odzove z začasno povečano ankso. Vse dokler AD ne prime. Helex je  anksiolitik, ki prime počasi, drži največ 5 ur in učinek nato mine, kot bi odrezal. Ko pa enkrat AD prime, pa Helex ne bo nič več potreben. Če je pa potreben kljub jemanju AD, pa ga je bolje zamenjati s kakšnim antipsihotikom.

Če ti je psihiatrinja rekla, da ob slabšem počutju do 3 Helexe vzami, jih vzami. Glej, saj to bo samo na začetku. Zakaj se vendar mučiš?
Tudi jaz sem v največji krizi imela le 14 dni bolniške, potem pa sem hodila v službo, čeprav sem bila komaj še živa. Helexe sem si na četrtinke razdelila in sem vsaki dve uri eno četrtinko pojedla, da nisem bila zaspana, da sem lahko delala in da se nisem tresla kot šiba na vodi. Ko sem prišla domov, pa celega. Najdi nek način, ki bo tebi ustrezal, da se pretolčeš skozi to obdobje in zdravila so TOČNO ZA TO! Zato si jih dobila, da si pomagaš, ne da jih gledaš in umiraš ob njih. V nekaj tednih še nisi zasvojena, tudi če po 3 Helexe vzameš na dan in TI TO VEŠ.
ves čas spremljam tvoj boj in hvala bogu, da si se končno odločila za AD-je. Zdrži, dekle drago, zdrži, boš videla, da bo šlo.

Ribica

Mučim? .... Ne vem. Mogoče zato, da se pršparam za ta najhuj, ne da bo to kao danes, pol bom pa vidla, da bo še huj.

Recmo, včer sm mela sila napet (anks.) dan; danes pa je ok, kar mi spet ni prov, ker se zgleda ne morem kontrolirati ampak kot bodo ukazovale tablete  :(

Drgač pa ja.... bom zdržala, čeprav zdj prebiram ene poste o zasvojenosti z ad - pa sm spet čist zmedena  :o
sj, če bom po 20 letih spet ql, zakaj bi šla pol dol z ad, če mi bodo dali energijo in razum na gledanje neupravičenih strahov,...

ma ne razumem nič več.... kaj hočem, kaj želim, kaj skrbim,...

aja, repeat vprašanje: je kdo po jemanju ad začutil v str.uč. po manj kot tednu dni?

Predčasna ukinitev AD po manj kot 6 mesecih jemanja kljub navidezni ozdravljenosti vedno prinese precejšnje poslabšanje stanja in vse možno. Zgodilo se je tudi meni. Začasno samo, že kmalu AD znova dvigne.

Pa saj to ni res, da če jemlješ AD, da to nisi ti. Ne vem, od kod nekaterim to razmišljanje. Ravno takrat sem jaz lahko jaz, ker zmorem čustva, ki jih v depri ne zmorem, ker jih ni, ker sem mrtva.
In, Sofie, zdi se mi, da ti tako dolgo iščeš, da najdeš nekaj slabega o AD, da se lahko potem spet samo sebe moriš.
Jaz lahko povem le svojo izkušnjo: ko sem jaz prvič začela z AD, nisem imela pojma, da obstajajo str. uč. in jih tudi nisem imela. Ko sem pričela tretjič, v res zelo hudi depresiji, sem jih sicer mogoče imela, a sem bila v takem stanju, da je vse skupaj bilo kot en dolg stranski učinek, sama depra je bila takšno trpljenje, da slabše več ni moglo biti. In takrat bi zato, da preživim in se izvlečem, požrla karkoli... da bi postala spet jaz.

preveč se samo sebe moriš in preveč razmišljaš.

Ribica

Men tud ni jasn, kva je s folkom, da strela take izjave?  :o Kdor je bil v depri itak ve, da to ni res.

V depri si dobesedno čustveno mrtvilo, rastlina ki vegetira, in ravno s pomočjo ad-jev začneš ponovno pridobivat čustva.

Pa še to: ad ima tud mal placebo efekta. Če si zelo proti in ne verjameš v njihov učinek, je čisto možno, da ti res ne bo pomagal.

http://med.over.net/za_bolnike/mosko_zensko_zdravje/mosko_zdravje.php?full=1&id=19703&title=Serotonin_-_hormon_za_sre__o

Enako kot noradrenalin, tudi serotonin prenaša signale od živčne celice do živčne celice. Brž ko prejme nevron električni dražljaj, proizvaja na svojih sinapsah (na mestih, kjer je povezan z drugimi nevroni) serotonin in ga izloča. Receptorji na zunanji ovojnici prevzamejo hormon in prevedejo kemieni impulz naprej v notranjost celice, kjer se pretvori v elektrieni potencial. Več receptorjev ko je zasedenih, močnejši je signal.

http://sl.wikipedia.org/wiki/Serotonin

Če je v možganih premalo serotonina, se naše razpoloženje dokaj hitro poslabša, če je pomanjkanje preveliko, lahko postanemo celo agresivni

ČE je SEROTONINa premalo, ni OK. ČE pa ga je PREVEČ pa spet ni in so tukaj stranski učinki ki jih
povzroči ravno začetek JEMANJA ADjev.

http://www.cosmopolitan.si/zdravje/s-hrano-in-pravimi-prehranskimi-dodatki-nad-depresijo/

Ampak, ko pa si enkrat v zivljenskem "ciklu" spanje-tesnoba-hrana-spanje-tesnoba-hrana-spanje..... ne pomaga nič drugega kot ADji da se to ravnovesje vsaj malo normalizira.

Sigurno pa nas v DEPRESIJO ni pripeljala HRANA ampak BAZIČNA PREPRIČANJA in napačni miselni vzorci in nezmožnosti in neznanje soočanja se z njimi.Katere pa lahko rešimo samo z psihoterapijo in spreminjanjem SVOJIH miselnih vzorcev. Način in intenziteto pa si določamo sami, glede na naše želje in zmožnosti.

 :oki: :oki:

Kinto: "Pa še to: ad ima tud mal placebo efekta. Če si zelo proti in ne verjameš v njihov učinek, je čisto možno, da ti res ne bo pomagal."

To pa ne verjamem!

Ker če mi je že zdj na ankso udaril, pa se jo otepam enkrat z borbo, drugič z iskanjem ljubezni, tretjič na tretji način, pa bolj odmaga kot pomaga,..., pol majo kar močan učinek!

No, jst kot sm že rekla, sem se predala tokrat asentri in naj opravi svoje delo  :)

Sam skrbi me pa res, ko vas je kar lepa večina po več let na ad-jih. Mah, raj 5 let OK lajfa, kot 30 let matranja; se pravi, če mi pomaga ad, bom vesela! Oz. živela!

jp

Kaj konkretno te pa skrbi? Okvara ledvic?

Jaz bom po letu ali dveh počasi prenehal, seveda postopoma. Če pa se zadeva kdaj ponovi, pa grem pač nazaj gor. In če se bo to večkrat ponovilo, si bom pač vzel eno daljšo kuro jemanja, več let. Nikoli pa ne bom več izgubil enega leta, kot sedaj.

Kinto, se strinjam s teboj.. :oki:

Sofi, ničesar nimaš za izgubit in nihče od nas...dokler nismo dovolj močni in prepričani vase, da zmoremo tudi brez zdravil in ni ravnotežje še pravšnje, treba še počakati in si prisluhniti, potem pa naprej... :clap: To ti povem ponosno : nekdo, ki je že ali pa samo (!!!..eni so celo življenje!) sedem let in malo več... :P na Ad, pa se ničesar ne sramujem oz. nasprotno..ponosna sem, da se tako vztrajno borim proti svoji depresiji in občasnemu strahu pred nadaljno nemočjo, da vedno iščem nove poti kot ti,..da še vedno najdem ljudi, ki me imajo radi in si me želijo iskreno ter me sprejmemo tudi z depro in...sem poniosna nase! :pomezik: Ko jo bom premagala - torej, ko bom brez Ad, pa čeprav vem, da bodo ostale še "brazgotine" in določena smotana nihanja, bom napisala knjigo in..brezplačno pomagala ali pa odrpla Društvo za depresivne ljudi..društvo, ki jih bo motiviralo v življenju in iskanju sreče, ker..si jo navsezadnje vsak zasluži, marne?


Navsezadnje pa sem pri sebi spoznala slednje:
- potem, ko vas veliko najde depresijo oziroma njene simptome na mišicah, hrbtu, bolečinah v nogah in pd, je pri meni le in najbolj izrazita pri samih živcih in organih..tukaj me vse opozarja! Zanimivo, ne? :closedeyes: Npr. opažam, da me moti kaos, ko 3 ljudje naenkrat in navzrkiž govorijo/kričijo otroci, ko kakšen bedast sosed drdra s strojem ipd.. :nehvala:..takrat se moram umaknit v naravo ali nekej kjer je mir, sploh pa name dobro delujejo duhovni, modri in bolj umirjeni ljudje, v smislu..nić nočnega življenja, ker mi je odveč ali ljudje, ki so kot jaz zaljubljeni v preproste stvari..narava, živali, cvetlice, zelišča, branje knjig in Bog..brez njega mene ni in ne bo!
- v zadnjih 3 letih sem glede potrebe po spanju, hrani, počitku in delu ostala enaka..torej, nimam nikoli manije..kar je super! :A) ... ko nastopi depra, pa si najprej vzamem čas zase in prisluhnem notranjem glasu..skoraj vedno sem zadovoljna z njim...jaz sem prva in ne tisti, ki me želi voditi po svoje ali spremeniti..ne, hvala!





                                                      Dušica                                                     
                                           

Dragi moji ravnokar sem sama doma poslušam musko še malo pa bom šla narest nekaj za jest pa še fanta nebo do 17:00 ure in se počutm super mega fino.se mi zdi da me okolje ubija,ker so ljudje zelo nesramni  :ne: domači pa skos neki težijo vedno jim nekaj ni prav  >:(

Se mi zdi da bi mi pomagalo če bi  živela na kakšni mirni vasici,čistim zrakom,ker tu namreč vedno po 18:00 uri spustijo kanalizacijo vem pa še s tovarne Svilanit ene pline  :o :o :o kako bo potem človek šu ven pred 18:00 je pa itak pasja vročina

Ehhe, Limonca,

jaz tudi sanjam življenje v planinah, obdana z rožicami... :-*..nekdaj tudi to, namreč je to moja sanjska idila in me pomirja v tem noremmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmm svetu!


                                     Dušica

Nekak ne vidim smisla v prihodnosti....

Vidim samo trpljenje in da temu ne bo konca....

Mar mi je samo za kužko..... ampak to je premalo..... žal....

Ne vidim sonca v prihodnosti, vidim samo stres in delo, obrekanje,....

Vidim nekakšno nezadovoljstvo in nerazumevanje s strani staršev do mojega stanja...

Kdo bi si mislil, da lahko duša postane težja od železa? Da so solze kot kamen? Da sta strah in obup tvoj plašč "zavetja"? Ko vse dobro izgine s tebe in se nate lima samo še slabosti? Ko hočeš iz svoje kože in bíta, kot perutnička z žara?

Ko življenje postane mandarinščina in občutki za lepoto globoko neznanje?

Ko preprostost postane ena orng zakompliciranost;

Z eno besedo, ko si tujec na tem planetu in v svojem telesu!?  :jok: :jok: :jok:

Sofie, to so še vedno stranski. Zdrži še kakašen teden ali dva.  :rozicodam:

Sama sebe dobesedno ne prepoznam kdaj pa kdaj, sem čisto druga kot sem bila pred 5imi leti ,polna energije,nasmejana,živahna,nagajiva

 :rozicodam:

Sofija...tako kot je napisala Jagodka, JA stranski učinki, zdrži saj si močna, veliko
imaš znanja in vse to se ti bo obrestovala...poskusi mislit, da si boš s tem naredila
pot v lepše življenje....sicer pa imaš pomirjevala ... pomagaj si z njimi... :poljubnjej:

 :rozicodam:


Limonca...pred 5-timi leti si bila še otrok in si vse to drugače sprejemala,
zdaj razmišljaš drugače in vse to bolj izstopa ven...boš pa še takšna kot si bila pred leti... :pomezik:

hvala toja, si želim biti spet stara Limonca  :A)

Boš...boš....samo ne še jutri, samo vem da boš...samo volja in pot... :poljubnjej:

Ti stavki so mi pa dobro poznani.

Sofi drži se,prihajajo svetlejši,prijaznejši,sončni,....dnevi. :rozicodam:

Limonca,

TO JE TUDI MENI ZNANO ALI SAMA SEM SPREJELA OZ. SEM NEKAKO VESELA SVOJIH SPREMEMB, KER PO ENI STRANI, ME JE DEPRESIJA NAREDILA BOLJ HRABRO, RESNO IN ODGOVORNO ZA SVOJE ŽIVLJENJE IN..LJUDJE ME IMAJO RAJŠI, KER SEM SE SPREMENILA IN ŠE BOLJ POGLOBILA V DOBRE STVARI...TO ME  :A), SPET DRUGI ME SPRAVI V  :jok: ALI TO JE ŽIVLJENJE..

Sofi, namenjam ti tale stavek, ki meni pomaga KAR GRE GOR, GRE TUDI DOL (IN OBRATNO).  :poljubnjej:

                                                 Dušica

Danes sem zmogla v službi... se iskreno pogovorila na šihtu... zaenkrat(!) kaže ok... lahko vsaj malo lažje delam... zdržat moram še 2 tedna, pa ne vem če bom...

... v sredo grem pod must k zdr. - počasi se mi vse podira....

doma je vse drugače.... vse narobe... ne pogovarjamo se več prijazno... tisto kar se, pa je ali očitek, ali obračanje hrbta ali pa napad... vse, samo razumevanje ne. še na morje me nočeta s sabo (res sm drek, hvala starša, zdj verjamem v to!!!)  :jok:

dva tedna, kar mi bo muka zdj na šihtu zarad str.uč.+še drugih zadev na šihtu, bom sam prespala dneve in hodla na šiht, pes ven in spanje. jest,... se mi ne je... čemu?  :slabost:

čez 1 mesec ko imam dopust, pa kam bom šla... nikamor.... spet sam spanje, pes, spanje,.... samo da minejo te fukiš dnevi, pa da telo omaga od stradanja,... vatever....

vatever

Sofia mi smo stabo zapomni si da nisi sama,js molm usak večer za vse nas da bi nam bilo enkrat bolje.

Js doma nimam podpore nobene najlaži je rečt ''v bolnco pejt''
Dons k sm mela 2 napada enega za drugim mi je bilo res terrible ker sm sam upala da se mi sanja use skup, take doze še res nism dobla.

Vsi so bli v kratkih rokavih, mene je pa tok zeblo da so mi zobje skupi tolkli,da ne govorim kok mi je blo slabo,da sm mela tok mrzle roke da sploh hladilnika nebi rabli doma imet,mraulinčasta bla od glave do pete.1. napad je biu predn sm šla v trgovino pa sem vseeno rekla da grem saj mi nič nemore bit,no pa se vsedem v avto,zravn sta šle še sestra in mami se peljemo blo use ok smo šle še po atija v službo da ga peljem odomov, me zagrabi sm rekla 'shit ne že spet' smo pršli do doma sem rekla da nemorem več naprej naj gresta sami pol pa je ati neki zagodrnou pr sebi češ da nikoli nikamor nemorm da nikoli nikamor nebom mogla ..... podrlo se mi je vse res sem šla samo v kopalnico pod tuš se zjokala da  sem dala s sebe.K sreči me je potem fant spravu v bolj volkjo,mi pomaga ful res da swa se vidla samo preko spletne kamere ker živiva ful daleč stran on je iz Gabrovke jaz iz Kamnika prevoza pa nimava da bi se videla.Mi je sprintau (js nimam printerja) vaje od avtogenega treninga,mi nabrau belo deteljo da nebom mela več tolk menstrualnih krčev in mi poslau.Edin njemu in vam sem lohka ful hvaležna da mi stojite obb strani ker drugače se nebi mogla vedno znova pobrat.

HVALA VAM IZ SRCA  :rozicodam:

Mam eno vprašanje:

s psih. sva zmenjene, da lahko jemljem 1 mesec 3x/dan, vsakdan helex, 0.25mg če bodo str.uč. hudi in če bo stresno na šihtu.

zdj jemljem 1 teden asentro 50 mg, zaenkrat folglam z 1 helexom na dan, razen zdj 2 tedna bom 2-3 res vzela.

vprašanje je, da med vikendom, ko sem doma in mi ni treba v družbo, sicer ne vzamem helexa, čeprav sem cel dan tesnobna pa težko v psihi, muka mi je živet, kaj počet, skratka skoz napeta in izžeta.... pa ker šparam helexe, jih nočem vzet, zdj, doma.

a bi jih mogla tudi tko, ko sem sama doma, da mi bo vsj mal lažje živet? ne vem no, ... te helexe res jem ko mi je neznosno, in to je v slubži, v zdravstvenem domu, pač povsod kjer je folk in mi je zdj anska spet povišana...

lp sofie  :rozicodam:

Sofi mogoče prašaj psihiatrijo kaj meni pa je najbolje da se po njenih navodilih ravnaš  :oki:

Sofi glede pomirjeval bodi previdna,kar hitro te zasvojijo in telo za ist učinek potrebuje zmerom več.
Tako,da res vzami po potrebi,...sama veš kdaj je največja kriza.Doma pa lahko odmerek
izpustiš,vsaj jaz bi ga.
Jaz sem tudi jemala nekaj časa Lexaurin,vsak dan preden sem šla v službo zjutraj 1,5mg.
Nekaj časa je zadostovala ta doza,kasneje sem pristala na 10mg dnevno.Ker ga pa je
zmanjkalo sem bila prisiljena bit brez in povem ti,da mi je bila teden dni muka.
Zdaj ga vzamem res ko je potrebno,doma pa zelo malokdaj.Čuvaj nase!!! :rozicodam:

Dans mi ne paše ful jest pa sem malo pojedla pa mam prec bolšo energijo,sem šla tut v središče Kamnika imajo kolesarji nekaj gor je folka ko mravelj in haval bogu me ni noben napad stisnu  :oki: ponosna sem nase  :wav: počasi pa bom premagala :clap:

Sofija z psihiatrinjo sta zmenjene...super...torej jih imaš zato, da ti je lažje... :oki:

Sama pa boš začutila kdaj jih rabiš in takrat tudi vzami...ne planiraj naprej kdaj jih boš
in koliko vzela...morda kakšen dan nič...drugič tri.... :oki:

Kadar si sama doma in čutiš, da ti je hudo...vzami...lej dogovor s psihiatrinjo je eno, tvoje jemanje pa po počutju...ti pa svetujem, da ne prekoračiš predpisane doze... :oki:

Ko ti jih bo zmanjkalo ti jih bo še predpisala, tako da si jih ne shranjuj in ne trpi, če imaš pomoč.

 :rozicodam:

Limonca.... :clap:

Sofi

Če ti je psihiatrinja tako predpisala,potem jih jemlji tudi če si sama doma,se boš bolje počutila. Verjemi, Helex rules  :pomezik:...jaz sem jih jedla dva meseca skupaj in se nisem navadila  :)
Zaupaj psihiatrinji  :pomezik:
Držim pesti zate, da se boš čimprej bolje počutila

hvala memi.........si me potolažila!

Matr me to mori (poleg miljon skrbi):

zdj že 1 teden jem 50 mg Asentre in bi mogla že prešaltat na 100 mg - mogla zato, da prej prime glede depre, kot imam izkušenj v januarju. nisem pa višala še, zato, ker bodo potem tud str.uč. močnejši - ali pa ne? ker tukaj pa mi januarske izkušnje bolj malo pomagajo, ker si takrat nisem pomagala s helexom, zdaj pa jih,... pa že zdj jih vzamem sicer resda 2 na dan, sam od jutri mislim da bo kar na 3. (sm se zdj čez vikend šparala in jih nisem jedla)

ne mislim pa do prve kontrole, to je 1.8. jest 50mg, ker mi itak ta doza ne pomaga (kokr se vidi po mojih postih zadnje cajte >:( ).

mah, jezna... na vse skp... pr men mislim

Punči, to so stranski.

Mene je asentra metala 5 tedenov, potem pa prijela. 14 dni 50, potem 100mg.

Zdrži!!

hvala jagodkica

En predlog (ja, nisem dohtar, ne mi spet očitat, nevemkdoježebil, da doziram zdravila): mogoče napreduješ na višjo dozo bolj počasi. Recimo en teden 75mg. Eno 50ko daš na pol in tako počasi prideš do 100tke.
Če bom še kdaj šla na ADje bom dozirala bistveno bolj počasi, kot sem prvič. Tako izkušnjo imam z opuščanjem, sem drobila tiste tabletke na četrtine.....

Sofi,

glede Asentre in pomirjeval, ti ne znam kaj veliko svetovati, ker imam še skoraj polno škatlico Apaurina, ki mi ga je preminuli Marušič predpisal leta 2008, ko sem tedaj imela občasno kakšen panični napad, sicer sem jih od tedaj vzela le 5...bo prej pretekel rok! V bistvu je to: da sem se na srečo naučila spopadati s najhujšimi travmami, tako da PN ni in ko me prevzamem kakšen stran, žalost, tremor, najprej posežem po BALDRIJANOVIH KAPLJICAH + GLOBOKO DIHAM..in potem, če v roku 3-4 ne pomaga, vzamem en APAURIN..pa seveda  :spim: da se odpočijem od tega, zame "šoka"...

Računaj tudi name...sem s teboj!  :rozicodam:


                                                         Dušica

hecno.... ko sem novembra/dec./jan./feb. brala poste nekaterih, ki so bili total down v poletnih časih...sem si mislila, da kako to, ko pa je ja sonce, vroče ipd., pa čeprav sem bila sama total v pi... takrat pozimi.

danes vem kako je to!

muka mi je.... sita sem teh vzponov in padcev, tega teženja, tega stalnega sranja.

sita sem depre, socialne fobije in anksioznosti.

sita sem življenja, dihanja in trpljenja v sebi.

sita sem neprestanega jamranja, sita sem, da ni več lajfa v meni, pa ad gor ali dol.

sita sem, službe, ko se špogam po več kot 10h, ko naredim več kot 2/3 dela, pa noben tud hvala ne reče; dobim še več dela! ni problema, pa dejmo še to oddelat, ampak tudi drugi v skupini.

sita sem upov, upanja, pozitivizma, ipd.

najbolj pa sem sita, ne ko sem v dreku s počutjem in z neprestanimi mislimi na samomor in zakaj hudiča ga še nisem izvršila, ampak tega, da ko se dobro počutim, imam slabo vest in prekleti občutek krivde za nazaj, ko sem se slabo počutila in zamudila tisto lepo, kar sem takrat trenutno, v dobrih filingih čutila. no sj nextday je blo itak spet vse tema in strah.

zarad mene se lahko ta tema zaključi, mi je vseeno, tud tema, ki jo imam v Prvi pomoči.
Ni mi pa vseeno, da se ne bi zahvalila za vso podporo tukaj in da obstaja to društvo.
Vendar žal, sama sem ujeta v prevelik zapredek strahu, tak, da mi tudi zunanji pomagalci ne morejo več pomagat.

HVALA VAM VSEENO! STOKRAT!

ne bom se še totalka predala, prav dolgo pa tudi ne bom zdržala! who care...

Sofie

Sofi nehaj nas strašit,veš da te mamo tu vsi radi..verjamem pa da imaš med temi temnimi dnevi vsaj kakšen trenutek ki ti je posijan s sončkom.Ne Obupaj!!! Mi smo s tabo,pomagamo si med sabo po najboljših močeh,mogoče bi morala do svoje psihiatrinje se pogovoriti glede tega,da dobiš kakšen nasvet ali pa da ti zamenja AD-je ampak prosim ne razmišljaj v tej smeri da bi naredila samomor.Js sm stara 17 let še dobro živet nisem začela pa dobim velikokrat misli,da je bolje če se ubijm ker od lajfa tko nimam nč pa še šolo sem zavozila pa totalno se vase zaprla,ampak sem rekla da sem močna in da zmorem tko da že nekaj časa delam na sebi in napredek se že opazi.Od zadnjega paničnega napada je približno 3 tedne HVALA BOGU in upam da sem se vsaj paničnih rešla,pol bo že lažje šlo naprei.Sem se pa  3 dni nazai odločila in sem šla s kolegom na kavo,bar je biu res nabito poln in nisem doživela ne napada ne tesnobe sem bila prijetno presenečena in ponosna sama nase ker sem se počutla res sproščeno edino vroče je blo za znort.


Sofi samo trdno voljo morš met,se odločit da boš pršla skozi to.Pokliči kakšno prijatlco pa se malo izpovej,pojdi v družbo,mogoče se lahko zmeniš v službi da bi bila par dni frej da prideš malo k sebi??

 :poljubnjej: Vso srečo ti želim iz srca <3

Sofia nevem kaj naj ti napišem,ker ti je bilo ogromno napisanih postov v katerem kar
mrgoli vzpodbude,nasvetov,želja,.... in od katerih bi lahko marsikaj sprejela
v prid sebi,....a ti se vedno znova in znova predaš,...zakaj,ne razumem??!!!

Je pot,če imaš voljo,...je luč,če jo želiš uzreti,...je ljubezen,če jo želiš sprejeti,...
so sanje,če jih želiš sanjati,....obstaja hrepenenje,veselje,strast,...tudi solze sreče,..
a ti vse to nekako odrivaš od sebe,se zapiraš,predajaš in predvsem nočeš upati,da bo
bolje še prej kot si misliš!!
Vedi,da ti želim vse dobro in še več,...objem!!!

 :poljubnjej: :poljubnjej: :poljubnjej:

Sofie! :rozicodam:

Kako zelo te razumem...

Ampak to ni rešitev, veš.

Vem, da je hudo, ko je polno vzponov in padcev, ko ne zmoreš živeti tako kot bi si želela, ko se trudiš, pa rezultatov ni in ni, ko poslušaš, kako je drugim uspelo, tebi pa ni.

Sofie, jaz nikoli nisem tukaj gor opisovala mojih resničnih stisk, mojih padcev, mojega životarjenja, moje žalosti, ker nisem vedela, kaj mi je, ko nisem mogla v življenju doseči tistega, kar sem si želela, ko nisem zmogla imeti otrok, ker je bila motnja prehuda, ko mi je šla veza narazen, ker partner tega ni več zmogel, ko deset let ni in ni bilo v redu ne glede na moje veliko vlaganje, ko sem jokala od žalosti, ko so drugi hodili na morje, smučanje, jaz pa tega nisem zmogla. Če sem kam šla, je moja simptomatika udarila na polno in enostavno nisem zmogla nikamor...

In še bi lahko naštevala...

Moja najlepša leta so šla mimo mene...

Vsa ta leta sem nosila masko in prav nihče ni vedel za moje stiske razen mojih najbližnjih.

In sedaj po 23. letih zopet začenjam ŽIVETI. Z ogromno dela na sebi, s psihoterapijo in AD-ji se spet veselim življenja, spet stopam v nove odnose, spet se veselim lepih stvari.

Pa to ne pomeni, da bo tudi pri tebi trajalo tako dolgo. Saj veš, da je že zadosti dolgo trajalo tudi pri tebi. Pri meni je trajalo tako dolgo, ker sem pač zbolela v napačnem času. To je razlaga dr. Dernovškove.

Če bi jaz z vsemi temi tehnikami, s psihoterapijo in AD-ji začela že takrat, ko sem drugič zbolela (prvič sem v otroštvu), potem ne bi zamudila toliko let. Ampak očitno je moglo tako biti...

Zato daj priložnost vsemu temu, ki ti bo pomagalo do tega, da boš začela spet živeti.

Jaz verjamem vate in vem, da boš spet taka kot si želiš biti.

Objem. :srce-utrip:


Janja

Sofi...kje si. Javi se vsaj na FB.

ne bom se še totalka predala,  - to mi deli punca, bori se.. kot sem se jaz, in vsi ostali tukaj gor ..
prav dolgo pa tudi ne bom zdržala! who care... - we care [/font]


sofi, ne daj se .. vrni se..

danes sem za silo... počutje 2/10... ni vsaj -10/10

se mi dogajajo same težke stvari, poleg vsega tega sranja z depro....

če že ne razmišljam 24h na dan o samomoru, pa da grem potem spat za 16h, in itak nisem za nikamor, peljem samo kužko ven, in ji dam za jest, men se itak ne je in sm spet shiujšala... pa otipam bulo na kužko  :jok: jutri grema k vet.  :(

v sre. grem jst k dr., neki je govorila o hosp., sam nč več ne vem... mi je vseeno zame!

v službi, ko sem pregurala najtežjih 14 dni, pa ne zaradi uvedbe ad, ampak še drugih zadev, ko sem se veselila novih 14 dni od jutri dalje.... ker bo drugače... spet samo razmišljam, kako bi med malco šla na avtocesto in bi bil kreš.....

ko se pogovorim s svojima glede težkih dnevov in spanja, da ne razmišljam o samomoru.... mi oče prvo reče:
- ja, razmišljaj pozitivno pa bo!

(hvala! ker butl, ko se nism prej spomnila!!??!!)

drugo pa:
- zadaj si en cilj in boš hepi (in to je?) -----> vadi hojo v visokih petkah!!!

prvo sem mislila, da se norca dela iuz mene, potem mu je pa mami lepo rekla, da naj to reče sosedi, ko ima kolena zjebana in hodi z berglami!!!

vidim, da nisem vredna življenja!

Sofi...vse tole je že preveč. Saj sem jaz tudi že naredila nekaj neumnosti, a tole je čez vsako mejo. Če ti bo zdravnica predlagala bolnico pojdi. Kaj pomeni 2-3 tedna v primerjavi z leti pred tabo. In verjamem, da imaš še lepo prihodnost. Samo malo pomoči rabiš. Daj...prosim... :rozicodam:

Sofija tule se tudi jaz podpišem...zdrži... :rozicodam:

Tudi sama sem navajena takih nevmesnih pripomb...vendar pravijo, čeprav tega nikomur ne privoščim...
bog ima dolgo šibo... :pomezik:

Ni res!

tale tvoj oče ne razume. resno ne. razpolaga samo s svojimi izkušnjami, kjer pa ni izkušnje depresije in ne šteka. tvoje težave očitno povezuje s pomanjkanjem smisla, vendar hoja v visokih petah ni noben smisel. nasprotno, idiotizem. eden od tistih idiotizmov, ki smo si jih ženske zmislile, da bi ugajale nasprotnemu spolu, al kaj jaz vem. takih idiotizmov je še nekaj, pa v redu. narediš to, če ti paše, verjamem in gotova pa sem, da če nimaš volje in moči za živet, na hojo v viskoih petah še pomisliš ne, kar je normalno. ne pozabi, da greš septembra z mano na morje. resno. doma sem že dogovorjena. super bo, boš videla.

glede bulice, boš videla, kaj bo veterinar rekel, upam pa, da ne bo predrag ta pregled. da maš kazga v redu veterinarja. to se da vse urediti in še enkrat te prosim: jej normalno! tudi če ne paše, se malo potrudi. jej tisto, kar ti da čimveč energije. sploh če ješ malo. pa kaknš čokolado in sladoled si privošči. upam, da se danes z Danijem kaj vidita. pa tudi upam, da se medve čimprej ugledava. trenutno sem malo broke in moram delat, da zaslužim nekaj denarja - ta diploma me je čist potegnila vase namreč v preteklem mescu. potem pa greva v kino. v nizkih ali visokih petah, kot želiš, haha. Dani, ti pa jest, a prav? če pa te prime se že prej lahko kaj oglasita s štefi pri meni. pazi nase ;)

Vse bo o.k. še.

maja

Sofi... veliko nas misli nate in držimo pesti, da preguraš te najtežje dneve. Ko bodo AD-ji prijeli, ti bo lažje, boš videla. Potrudi se res vsaj malo pojest - kaj lahkega, zdaj poleti je tega veliko na voljo, pa kakšen jogurt ipd.; tudi meni je bilo grozno mučno jest, ma sem se trudila.
Od staršev pač ne moreš pričakovati preveč, ker očitno ne znajo in ne zmorejo, kot tudi v preteklosti niso ne znali ne zmogli, pa to nima nič opraviti s tabo, še manj s tvojo vrednostjo. Potrudi se ti imeti rada samo sebe, poskrbi zase, naredi kaj malega dobrega zase ... in res, Sofi, če ti je ponujena hospitalizacija, sprejmi - je oblika pomoči, ki ti bo olajšala trpljenje.
Oglasi se še kaj, če ti ni preveč zoprno. Tu te imamo zagotovo radi!!!

Tačka...  :( Sj se trudim.... ampak dirkati z zavorami in ročno, se ne da.

Lp Sofie

juliette....... ne vem kje naj začnem s pisanjem, o ad, starših, ali hospi.... vse mi gre na žolč!!

sploh nimam ideje kaj napisati, zato se bom samo opravičila in zahvalila za podporo!

Lp Sofie
p.s. mi veliko pomeni vaša podpora - ker dokler ne znam hodt v štiklah, bo s fotrove strani bolj malo podpore (čeprav hoče samo dobro, me je pa zadel v nulo s tako izjavo  :jok: - sam da se še bolj sovražim!!!)

A da bi jst šel v petkah v kino? Ma ni problema :) T. nea ga srat petke nej on sam obuje pa nej vadi hojo v njih če mu je že to v tako veselje!
Itak pa kokr je naša mami rekla če v njiju ne vidiš podpore potem se ju raje izogibej oz. jima pač ne zaupej... aja pa pozdravlja te nazaj ;)

majči, prvo, bi te opozorila, da naju bodo imeli moderatorji pohn kufer, ker jih stalno opominjam na tvoje poste, kjer zapišeš moje pravo ime.  :-[

drugo... glede petk je tak, da kot bi rekel paraplegiku, naj shodi, človeku s poškodbo glave, kjer je največkrat prizadeta motivacija, pa, da naj se motivira!!! ne gre tko! in ne bi o tem nadaljevala, ker me je to ful prizadel in sam še bolj dotokl, da kok sem nesposobna, pa čeprav ni moja krivda, da ne zmorem hoditi v petkah.

tretje... ta teden, če izvem, da bo z mojo kužko najslabša diagnoza, kar jo je lahko, namreč, nima bulice ampak kar bulo.... bo takoj byby sofie in kužka!!! pač, se bova obe poslovili s tega sveta, kajti do danes, me je samo kužka za silo ohranjala pr življenju, pa še to sem 2x rekla, da ni več zadosti - a verjetno še vedno za silo, da še nisem storila samomora, al pa sem preštorasta! ne vem. skratka, ta teden bo ubitačen!

lp sofie

ja veš sej važno je to da si vsaj iz bajte prišla da bi te mogu po sobi lovit :zardevam: hm glej sej sem reku počas... počas bolje tako kot stara lokomotiva - počas pa zanesljivo, kot pa hitro pa nevarno da nič ne rešiš! Dnevov je še dovolj, kavo tudi še delajo, sladoled tudi še čeprav mi je najbolj bed zaradi sladoleda :unsure: sam bom že preživel ti boš pa tudi zbrala voljo da te bomo lahko peljali na kavo! Pa mogoče pogledat kje strežejo sladoled ;)

Danijel lahko pa vzameta ledeno kavo pa mata sladoled in kavo vse v enem  :oki:

sej tle je govora o ledeni kavi :) problem je sam v tem da mam jst "čuden" okus in bi mel to kavo z borovničevim sladoledom :) me prov zanima če se da to zment... verjetno me bo malo čudno gledala al pa gledu kdor kol bo že stregu takrat :sesmejem:

kava z borovničevim sladoledom

 :slabost:

 :sesmejem:

no no sam da mi je pol ne bo zmanjkalo tak kot samga sladoleda  :zvizgam:

HeHe Danijel če te pa čudno pogleda pa rec ''kaj me pa tko čudno gledaš, kava z borovničevim sladoledom je zdej v modi''  :sesmejem:

haha...joj sofie, to pa je, ker pišem impulzivno. nisem vedela, da sem to storila že večkrat, groza, škoda, da me nisi prej opozorila. ko preberem tvoj post v katerem pišeš o tem, da bi si vzela življenje me katapultera in zdrdram tri strani v eni minuti in pol ne napišem Sofie, ampak kej druzga. sory. dobro, da si rekla.

smejim pa se Danijevim postom, ko se menta kako pa kaj. ma naj se jebejo ti tipi vključno s tvojim fotrom (oprosti mi), ki težijo za petke. mislim fuck off, k da je to kak kriterij dobrega izgleda. kar neki. očitno te je hoti zaposlit, da bi se ubadala s čim drugim kot z mislijo na smrt, al kaj jaz vem. al pa se je spomnil svojih sanjarjenj iz časa pubertete. mladina osemdesetih so naredili ženskemu spolu eno ogromno škodo, jaz mislim. al pa še kako desetletje prej, ko so spromovirali sherane velikanke na še večjih petah z linjami 60-90-60....ja pišuka no, to ni naravno. take life as it is. in ženske blesave še zdaj gagamo, da bi tem bolanim kriterijem ustrezale, današnji čas pa nam je samo še kazga zraven dodal, k da nimamo lastnega mozga. bonsai rules on, Sofie, naravne barve, roza ali zelen. čeprav zdaj ga že tud jaz nimam več. ajej. z razlogom, da me ne bi slučajno prijelo se vrnit nazaj v napačen objem, ker on pa itak ne mara brez teh grmovji. obup. tko da. človek nikol ni zadovoljen, če tko razmišlja. tvoj oče pa se mi je zdel fejst možakar, ampak ne žalost je pa mal nespreten, kt kak hlod. za začetek naj taki fantje gledajo kaj ven mečejo, pol nej pa postavljajo neke elegantne kriterije in pričakovanja spretnosti in hoje v petah. obup.

ampak to je na njem, njegova napaka, ti Sofie se za to sploh ne sekiraj. ;)

maja

mah............ majč!

počasi mi že prihaja v to zaprto tikvo, da kaj naj sprejmem vase in česa ne; kar pa pride "pomotoma", pa naj že skompostiram zadeve! :-[

trenutno mi je najbolj pomembno to:

- da obstanem tokrat nad vodno gladino dlje časa in že pridem na obalo

- da zasadim svoj "bonsaiček", ki je resda majhen, ampak zaenkrat, če mi ta rata, da preživi, lahko počasi napredujem do hrasta, lipe in tistih dreves, ki merijo v višino 200m  :happy:

- da se zopet vrnem tja, kjer sem začela v tej temi.... da se depresija dojema drugače.... lahko se dojema in razpravlja, vse, samo, da obstaneš na življenju in kot vedno, v iskanju svoje notranje moči.
meni so pomagali ad...zaenkrat kaže ok. zaenkrat.. repeat! :kiselnasmeh:

lp sofie  :rozicodam:

p.s.
čeprav je moj fotr včas res premaknjen kot katrca v ovinku, in tudi par napak, ki jih je storil v moji vzgoji - ga vseeno zelo zelo zelo spoštujem! Imel je težko otroštvo, zaradi katerega, se mu še danes tresejo roke. Tudi jaz sem njemu marsikatero zagodila,tak da tudi sama nisem tak biser.... važno, je, da se imamo mi trije neznansko radi! kljub napakam. in včas izredno težkim trenutkom...ampak vsi smo ljudje! ki lahko odpuščamo - če želimo!

Sofi,

mogoče pa bi res potrebovala kakšen stabilizator?  :unsure: Namreč, kar razbiram, precej niha to razpoloženje..sicer dobronamerni predlog!

Drži se! :rozicodam:


                                Dušica

strah me je stabilizatorja...

skoz mislim, da ni tok grozn, oz. da je to nekaj normalnega....

ne vem.... danes sem ok, pa ne v višavah, ker se zadržujem, hkrati pa bojim, kaj bo jutri, pojutrišnjem... bom faking good al faking shit

Sofia, da se boš bolje počutila in bila up, je treba za to tudi kaj narediti. je treba premagat strah in probat, kar ti zdravnica priporoča. če se boš branila, boš samo odlašala dobro počutje ali celo poslabšala stvar. če ne probaš, ne boš vedela, kaj ti pomaga. sama moraš probat, nihče drug ne more namesto tebe, ker je vsak drugače ustvarjen.

kaj pa če nimam teh nihanj, in bom "zastonj" jemala stabilizatorje - mi lahko kaj škodijo?

priznam, da še sama ne vem več, kakšni primeri so "najboljši" za tovrstno zdravilo!

itak mi bo pa zdravnica rekla, da mamo vsi pluse in minuse.... in kaj naj pol spet!?

če ti jih je ponujala, potem ti jih ni ponujala zastonj.

ČE si samo prebereš svoje vpise, boš videl da imaš nihanja.
http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,25.msg224002.html#msg224002
http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,25.msg224158.html#msg224158
http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,25.msg224231.html#msg224231
http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,25.msg223973.html#msg223973
http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,25.msg223431.html#msg223431
http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,25.msg223024.html#msg223024

In spet...lahko trpiš brez zdravil ali pa kot je bilo pri zgodbi z ADji da pač zaupaš zdravnici
in našim izkušnjam in nasvetom.

đisz.... :zalostno: (glede linkov)

sm se mal zamislila

tnx L.

lamictal rules on Sofie! sej ne grize ;)

mogoče si pa naša ;D Mal bipolarna ;D

Stabilizator je res pri nihanju razoloženja bistven. Uvedba antipsihotika pa je to, kar odvzame odvečno in zelo naporno nenehno razmišljanje o vsem možnem. Zadetek v črno je jemanje vsega trojega : pokojni dr. Marušič je glede na tip osebnosti znal človeku v prvo ali v drugo dati kar vse, antidepresiv, antipsihotik in stabilizator, zadel je prave doze in zdravilni učinek. O tem je pripovedoval njegov pacient en novinar, ko je od depre obležal, ta mu je dal AD, AP in stabilizator. Morda sta se poznala od prej, zato je doktor vedel, kaj mu dat, saj vse ni za vsakogar..  Rezultat je bil tak, da je tale prej kot v letu dni izplaval, je ozdravel. In največ vredno : da se celo po več kot 2 letih depresija po ukinitvi naštetega vsega trojega ni nikoli več ponovila, kot se sicer rada ponovi !

Me zanima, če je kakšna razlika pri ozdravitvi glede na vrsto jemanja zdravil. Konkretno to : ali so ponovitve depre/ankse  po že končanem zdravljenju pogostejše v primeru samostojnega jemanja antidepresiva, kot pa v primeru jemanja vsega AD, AP in stabilizatorja ? :A)  

Ne vem še, ali stabilizator vpliva na ravnovesje nivoja čustev ali na ravnovesje navala misli.
Če gre pri človeku za miselno iztirjenje, za navale različnih med sabo nasprotujočih si misli, ki ji oseba vsakič verjame, preden jih zamenja in nato verjame tistim prepričanjem in ne opazi nenehnega izmenjavanja : ali je   bolje ostati na mali dozi antipsihotika ali  stabilizatorja ? ALi oboje? Če ni niti anksioznosti niit depresije, ni treba AD, ker na dolgi rok jemanje AD pri ljudeh, k temu nagnjenih, dodatno celo povzroča izgubo ravnovesja.

************

Zase vem, da me isto muči neravnovesje in sem prav na AD  postala nestabilna (manična, po ukinitvi pa v hudi depresiji in nestabilnosti, miselno izmenjevanje....),
Zato na samostojni AD ne bi šla nikoli več, niti ne smem.
Pač pa bom za izboljšanje jedla samo AP v nizki dozi in to takega, ki  deluje tudi antidepresivno.  :oki:

Če pa mi bo kdaj nastopila spet huda anksioznost, potem pa je glavna izbira pri vsakem seveda AD, toda samo skupaj s srednjo dozo AP ! Torej mala doza AD in srednja doza AP v preprečitev navala osnove - anksioznosti, pa v preprečitev preveč misli + preveč nerealnih načrtov - te zadnje nastane pri enih na samem AD...

Morda zame velja, da na srednji dozi AP skupaj z malo dozo AD sploh ne bi potrebovala stabilizatorja....

Pride enkrat čas, da si lahko po vseh izkušnjah z več vrstami zdravil sam priznaš, kaj je zate dobro, da vržeš svoje predsodke stran. Če si bolan, rabiš pomoč, pa škoda je vsakega dneva matranja. Sebe že poznam in vem, kaj mi najbolje rabi in kaj mi pomaga le delno.

V ZDA je v zadnjih 5 letih strmo narastla poraba antipsihotikov vzporedno z razvojem farmacevtske industrije strmo narastla, antipsihotiki se množično predpisujejo in predstavljajo kot boljši od navadnih pomirjeval, daje se jih celo samo proti napetosti ali v primeru odvisnosti, če Persen ne pomaga. Po isti poti pa vztraja tudi zdravnica ambulante za motnje spanja v Sloveniji, kljub dokazom, da je po ukinitvi antipsihotikov enako nekaj težav kot po ukinitvi pomirjevala, ampak v drugi smeri. Brez pomirjevala padeš v anksioznost, brez antipsihotika pa postaneš vrvežav, preveč ustvarjalec milo povedano.

Glavna skrb pri pomirjevalu je tudi zaradi razvoja tolerance, posebno v primeru , da človek jemlje pomirjevalo namesto antidepresiva v primeru anksioznih motenj ; anksiozne motnje se ne morejo zdraviti s pomirjevali, pač pa anksiozno motnjo dokazano poslabšajo, v hujšem primeru je glavno zdravilo seveda AD! Kdor se začne zdraviit zaradi strahu s helexom, ima odprto pot na AD, ker ga bo kmalu potreboval, pa čeprav ga sprva ne bi in bi bila boljša pot sprememba življenjeskega stanja, pogovor, psihoterapija, obiskovanje skupine in uporabljanje vsega možnega za zadržanje zdrave pameti.

Litijeve soli v vodi in hrani na določenem območju v ZDA so dokazano zdravilne, litij je močan stabilizator razpoloženja. Dokazano je, da kjer na nekem področju hranilne snovi in voda vsebujejo nekaj več litijevih soli kot običajno (ponekod tega ni), tam živeče prebivalstvo sploh ne pozna depresije, zelo malo pa je tudi drugih duševnih bolezni!!!  :clap:  Torej če tam živiš 1 leto, ne boš imel učinka, ker so dozev naravi prenizke. Če pa bi tam živel, pil in jedel  10 let, pa bi bil očitno skoraj vsak na dolgi rok zavarovan pred duševnim trpljenjem. Torej je nekaj na tem, da je to vredu!

martinca, pusti antipsihotike in jih prišparaj za nas, ki poznamo psihozo. lamictal je pa zlo na izy zdravilo, ki dvigne mal uz depre in stabilizera, da ni nihanj. moj stric ma po možgnaski kapi 15 let po tem mal epi težav (težav z epilepsijo) in je bil po drugih antiepileptikih mal depresiven. pri lamictalu se pa super počuti. mi duševci pa uporabljamo antiepileptike v funkciji stabilizacije razpoloženja, če je to potrebno. in menim, pa upam, da sofie antipsihotika ne bo res nikdar potrebovala. stabilizator je pa pomagu tudi enemu drugemu mojemu kolegu, ki je bil depresiven. in to ponovno lamictal.

maja

martinca, tegratol pa litij pa pusti za naju, ki sva občasno privzdignjene, drugače nama ga bo zmankal :P ;D

Še nekaj o antipsihotikih. Strašno dragi so. 300 mg Kventiax stane nekaj čez 130 €. Uspavalo Sanval pa za isto količino (60 tab.) manj kot 10€.  In mislim, da je to kar breme za zdravstveno blagajno.

Sofi...saj AP pa res ni ne vem kakšen "baubau".  Jaz ga vzamem ko ne morem spati. Kot uspavalo.  Je dobro zdravilo, ki služi svojemu namenu. Še sploh pri BM pa je skoraj nezamenljiv za manične faze.:kiselnasmeh:

Sem že tudi bila psihotična, pa manična, čeprav je to blo stresno pogojeno zaradi selitve, jemanja AD ali kake ljubezni, tako da nekaj tega poznam. Sem bila na blagem antipsihotiku od 14. do 18. leta z nekaj prostimi meseci od njih . Če nisem imela nič AP, takrat pa norela kot otroci ali postala anksiozna, zato so mi jih dali nazaj, vmes pa sem bila včasih samo na navadnih pomirjevalih (anksiolitkih). Ne izključujem, da so vse duševne motnje  odgovor na kakšne strese ali travme, ali celo da gre za "takšno življenjsko obdobje", vendar jih je nekam dosti, zato jih ne morem vseh opravičiti in jim odvzeti pomen. Vsaj ne toliko, da bi se lahko imenovala za duševno zdravo osebo.  Lamictal je za čustveno neuravnovešene osebe in z BMR super. Točno za nas je pravi.Nekoga brez BMR pa lahko vrže v depresijo, saj mu deluje prav nasprotno kot se pričakuje.

Moja izkušnja z AD in brez stabilizatorja in AP je tipična za čustveno neuravnovešene in osebe, nagnjene k BMR. Pred 2 letoma se mi je zaradi hujših stresov pojavila močna anksioznost in sem si "zdravila" anksiozno motnjo kar s pomirjevali. Anksiolitiki seveda ne zdravijo hude anksioznosti, potreben je AD!  Zato sem po nekaj tedenskem jemanju helexa pristala na robu panične motnje.
S pomočjo AD sem se učinkovito rešila ven iz ankse, saj ne rečem! Če ne bi šla takoj na AD, bi padla nazaj v panično motnjo (tega pa se bojim ko hudič križa). Toda za kakšno ceno!  :seznojim:  Cena je bila pa poslabšanje na čisto drug način ; že na AD in takoj po ukinitvi AD sem močno padla v miselno in čustveno nestabilnost, iztirila sem se po domače, o dejanjih sploh ne bi raje.....

In to se mi je zgodilo zato, ker nisem AD jemala skupaj z AP in s stabilizatorjem za vzpostavitev ravnotežja - to bi bilo zame nujno v preprečitev takega vrženja iz sebe! In potem pa Depakina chrona, zelo močnega antimanika nisem hotela sprejeti, na srečo. Po ukinitvi AD sem razen te razštelanosti pristala v hudi depresiji, Depakine pa te v depri še bolj zamori, primeren je za stanje manije. Ker nisem jemala poleg AD še AP in ali stabilizatorja, sem sestavljala velike povedi iz po dveh ali več medsebojno nasprotujočih si stavkov, vsakikrat sem vsakemu nalsednjemu stavku verjela, pa čeprav je vsak naslednji stavek spodbijal drugega, pa tega nisem videla, pa spet tretji in četrti in naslednji, brez miru, veliko miselnega dela sem imela, podobno kot če se hočeš na antipsihotiku risperidonu  spommniti, kaj bi rad povedal, a ne gre. Bil je napooor, ampak nisem mogla dojemati celotne slike in si dati mir! Skratka nikoli več na samostojni  AD.  Zdaj pa je to vse prešlo.

pa kdo govori, da bi sofie jemala antipsihotike, od kje vam to?!? govora je o stabilizatorju razpoloženja. tale debata o apjih se je pričela pri martinci. dajte no, lepo vas prosim.

maja

sofie, nič ne škodijo, je pa obvezno postopno uvajanje in postopno zmanjševanje, če jih pozneje ukineš, ker zgolj zaradi odtegnitvenega sindroma v primeru, da nehaš jemat v šusu stabilizator (antiepileptik) lahko fašeš kak epi napad, nikakor pa ni tko, da bi mela potem kar epilepsijo in bi se ti epi napadi lahko ponavljali. stranskih učinkov pa skoraj ni pri stabilizatorjih. fajn se človek počuti po njih. boš vidla ;)

to ko govorimo o lamictalu. medtem ko tegratol in litij, ki jih dajejo bolj maničnim pa mata mal vpliva na jetra in je treba kri pregledat pol na tri mesece. tvolj potencialni lamictal tega ne mo tirjal.

boš vidla, da bo gut.

maja

maja

Majč, ti imaš vse prav :pomezik:

V bistvu sta tudi osebna zdravnica in psihiatrinja Sofie predlagali stabilizator!

Pa tudi kakšen AP človeka stabilizira, ampak sama v tej temi ne navijam za nobeno zdravilo, jaz  samo klepetam. Nič ne bomo mi določali.

Razen tukaj sem veliko o zdravilih izvedela tudi na Trininem forumu : www.bipolarna.si    :oki:

jst mam eno vprašanje in sicer, ali je možno, da po 4. tednih, kar jemljem asentro, dobim (nov) stranski učinek, ki je vrtoglavica?

navadno je nisem imela oz. se sploh ne spomnim, zadnje dni pa kar. nazadnje sm se skor zvrnila v kužkin drek, ko sem ga pobirala s trave (ja, ja, hecno, ja...). pa v službi se mi tud dostkrat zadnje cajte.

lp sofie  :rozicodam:

pomojem je to posledica nerednega prehranjevanja sploh če to traja 4 tedne se enkrat more poznat

tud to možno....

pa vročina.....

pa enkrat insomnia.... drugič koma....

 :o :o :o

sofie, koliko pa ješ in piješ? da nisi sestradana in dehidrerana in koliko spiš? to kontroliraj in spravi v red, morda bo vrtoglavica prešla in ne ven v ta hud sonce od 12:00 do 16:00 če se da. kaj ti jaz vem....prvo to skontroliraj pa daj v red in če bo še problem pa k dohtarju. morda maš mal nižji pritisk kak zelen ali drug pravi čaj bi znal pomagat, v osnovi pa dovolj tekočine in valda redna prehrana ;)

maja

Hehe...ej vse je možn. Jz mam tud občutek, če npr. iz dolgotrajnega počepa na hitro vstanem, da me precej bol zamede v glavi, kot pred jemanjem asentre. Ampak kaj je ta stranski učinek v primerjavi s pozitivnim učinkov Sofie? Važn, da ti prijemlje in da se ti začne izboljševat. Pa sčasoma, ko se telo navadi, res večina teh stvari mine. Ene pač prej, druge nekoliko kasneje.

No, tudi jaz imam vrtoglavico, morda je zaradi Asentre...imam pa tudi nizek pritisk in ko na hitro vstanem, se mi precej zavrti v glavi. Je pa zelo zoprna ta vrtoglavica, kajti daje občutek nesigurnosti.  >:(

zdj sm že parkrat opazila, da je začela asentra delovat, da sem spet ok, na momente imam še padce, bolj pomembno mi je pa, da čutim vzpone!

samo....

danes bi se zjokala!  :jok:

BILO JE SUPER JUTRO, MOJI FILINGI OK, NAVKLJUB DEŽJU (to se mi zdi pomembno, zato sem napisala z velikimi črkami, kajti v depri, mi je blo za sonce ravno, ob dežju pa krivulja še bolj dol kot jo-jo, ob ok počutju, se pravi, da mi ad pomaga, pa sem kar stabilna in se lahko ubadam s stvarmi, ki mi z razlogom dotolčejo razpoloženje, in ne zaradi pomanjakanja serotonina; no in to se je zgodilo--->)

v jutro, današnje, kljub sivini in dežju, sem vstala ok razpoložena, neobremenjena, da ne rečem vesela, ker če ne bom spet slišala za AP. Pa je fotr težil celo jutro, najprej neki matki, pa skoz sma se probali lepo pogovarjat.
Počlo pa je, ko je kar naenkrat zarjul proti meni, da sm jst vse kriva, da sam drekam zadeve,.... niti ne vem več kaj je rekel, ko sem si zapomnila sam njegov grd pogled in jezo.....

sem zlila kofe stran, pomila šalco, popokala psa in hotla it domov. pa me mat na štengah  prosi, da naj ostanem zakaj?? če jima grem na živce. pa itak celmu svetu! pol je šla pa ona v sobo in se zjokat. aja, še prej mi je rekla, naj helex vzamem. A JST?! sj sm bla najbolj ok v kuhinji!! zdj, ko sm jst na tabletah, bom jst za vse kriva, pa vsakič mi bodo rekli, da naj  vzamem helex, ali pa, če še nisem vzela asentro?! sj tisti, ko smo na talbetah, najbolj delamo na sebi in za dobrobit družbe, da ne rečem, medtem, ko tisti, ki ne, rizkirajo slabo voljo ali zaradi pravega vzroka ali pa zaradi pomanjkanje serotonina in prepočnasnega dela na se bi! pa tle ne govorim za forumovce, pač pa npr. konkretno za mojga fotra, k je včas itak tok prf...., da bi res rabi kako obravnavo (že z občasnim odnosom do naju z mami, kot da sva najbolj neumne na svetu, pa zabite, pa kr laja na naju pa tak,...-pol pa obvezno oddigra kot da je on največja žrtev na svetu)!!

no glede tablet sm ji odg. da naj fotr vzame helex - da z mano ne bo nihče tko ravnal, ker nisem kompostnik ampak človek in tko se bo tud z mano pogovarjal!

med vožnjo domov sem seveda razmišljala o vsem tem dogodku in edino kar mi je pametnega padlo na pamet je to, da sm pomislila odhodu z vstopom v avto, da me fotr ne bo več omejeval, ker mi je že tko pol lajfa uničil in DOST JE TEGA!!!,  ter, da sem se postavila zase! Rekla sem mu STOP, kajti tko degensko se ne bo do mene obnašal več in če ne more spoštljivega odnosa, potem tudi jst ne premorem obiskov pri njemu, dokler ne bodo najini odnosi v smislu človek-človek in ne kompostnik-podivjan orangutan!

mah, sm vseeno žalostna, ker se sedaj tako borim za to, da najdem ljubezen do sebe, da se ne krivim za napake bolj kot je smiselno, da se sprejmem v celoti,.... pa vedno dobim oznake: nesposobna, debilna, štorasta, težaška,  ....

saj mogoče res, samo vseeno si zaslužim še par pozitivnih pridevnikov!

dons nisem depresivna, samo zelo, zelo žalostna - pa tako lep dan je bil navkljub dežju! bilo je sonce v duši!

Sofie  :rozicodam:

Zelo je očitno, da je velik del krivde za tvojo anksioznost ravno v tvojih starših. Glede na to, je moj nasvet takšen, da se jim pač izogibaj...Glej, stara si dovolj, imaš svoj flet, klimo po tanovem, svoj ritem, svojo službo, svoj denar....zakaj za vraga hodiš tja, kjer ne dobiš razumevanja, kjer poslušaš očitke in kritike???  :unsure:
Jaz zase vem, da sem se brez slabe vesti odrekla obiskom doma, kajti vedno sem doživela en kup žalostnih občutkov, krivde, smiljenja....Raje sem se z mojo mami pogovarjala po telefonu...z očetom se itak nikdar nisva in še sedaj, po mamini smrti, se ne.
On živi svoje življenje, jaz svoje...ve kje me dobi, če me rabi, drugače pa ne mislim svojega počutja in živcev žrtvovati za nekoga, ki je zapravil svoje življenje za alkohol. Žal...morda se sliši kruto, a tako je.
Staršev si ne izberemo sami....če bi si jih, bi imel namreč Donald Trump veliko, veliko otrok  :sesmejem:
Ja, staršev si ne izberemo sami, lahko pa si izberemo prijatelje... izberemo si lahko naše življenje....Izberi si mirno življenje...bodi z ljudmi, ki te napolnijo z energijo, ne s tistimi, ki ti jo pijejo...
Dovolj si stara, da lahko  :oki: in verjetno boš tudi morala, če boš želela, da se ti počutje uredi....samo Asentra tega ne bo storila.  :ne:

Objem od mene  :rozicodam:

Te oznake, ki praviš, da jih dobivaš, res niso realne niti resnične. Nikar si jih še sama ne pripisuj.
Poznaš koga, za katerega meniš da je nesposoben, debilen, štorast pa še težaški povrhu, najbrž ne. In tudi ti seveda nisi takšna. :ne:

Se sploh zavedaš kako sposobna, topla in srčna ženska si? Jaz te poznam samo iz postov in te občudujem. :srce-utrip:

Močno ti želim, da bi se tudi sama občudovala!

Sofie, vi pa ste danes imeli doma "šolo". Prav si naredila, ko si žaljivemu fotru postavila meje!  :)

Izgleda kot da on res ne vidi vzročne povezave med svojim obnašanjem in tvojim  stanjem in se gre nate še v času depresije dret. Svojih izpadov ne zna kontrolirat, ampak to je njegov problem.

Mogoče če bi malo spustila svoja pričakovanja glede njunega odnosa do tebe, potem bi te taka stvar manj prizadela. Prezahtevno je glede na njuno razgledanost, ki ne razumeta nečesa, kar sama nista dala skoz, zdaj pričakovati neko umevanje in sprejemanje. (posebej ker tudi prej tega vedno ni bilo...Najbrž je to zaradi vaše različnosti - za to različnost med vami pa ni nihče kriv )

Npr. oče ti je v premaganje depresije predlagal celo nošenje petk lol. Depresije ne razume, če je sam ne doživi, saj zato pa take govori, kaj češ. Če te res mori, stike nekoliko zreduciraj, toda ne z materjo. Kar berem, se ona zaveda resnosti zadeve in te ima rada  :-* Če je ne bi skrbelo, ne bi preverjala, ali vzameš asentro, to je zato, ker se  boji zate! Vsaj materi oprosti kar je takega. Razen če le ne bo začela z očetom držat. 

Za zdaj ti mama hoče samo pomagati, tudi z vabljenjem k njima domov, da bi te zamotila z družbo. Pa je zdaj spet vidla, da ga je samo polomila, saj se je zgodil spor! Ve, da nisi kriva ti in je tudi sama kdaj očetova žrtev in okrivljena tega ali onega, ampak to je njuna medsebojna stvar.  Posebej pa mora bit zanjo hudo, če se zdaj v sebi tiho zaveda, da do tvojega stanja ne bi nikoli prišlo v primeru varne in sprejemajoče družine, ker prav toplina doma pomaga osebi okrevat.

Meni je ena starejša oseba povedala nekaj težko verjetnega, ampak je možno. Je rekla, da je pravo razumevanje en drugega v družini celo v času bolezni redko samoumevno, je rekla, da je to samoumevno  le, če  gre za kakega raka. V glavnem pa zase od drugih vsi pričakujemo veliko več kot smo jim sami sposobni dajat. Odnosi se lahko izboljšajo, super pa ne bo, ker ni popolnosti na tem svetu.

 :nevem:


hvala!!!    :rozicodam:


hvala. tudi jst!

danes imam spet jebo.......

ta teden, moram  :( v službi  :( spet premagovat anksioznost! utišati svoje grde misli o sebi in shoditi po doooolgem hodniku med ful folka, pisarn,.... kar so meni HODNIKI ---> HALLFOBIA!  :seznojim:

1x sm že šla danes in komaj pregurala.....

čaka me še ob 14h..... anksa me premaga, ...... nisem več tok močna kot pred ad, ko sem lahko kontrolirala ankso........... ma tok me je strah, da mi je kar slabo....... še bolj pa se bedno počutim, ko vem, da ni to nič takega, ampak vseeno je to zame kot vhod v zmajevo votlino.....

ne vem zakaj taki filingi do same sebe.... bolj ko si dopovedujem, da sem ok, da sm ql, da nisem slaba... manj verjamem!  :jok:

strah, na strah, vsak dan strah, veliko porazov in le nekaj zmag............ težko je!

glava me boli zarad strahu in živčnosti, trebuh me boli, vrti se mi..... pa že čist se tresem. Navkljub helexu, 2.

žalostna, žalostna  :'( :'( :'( :'(

če kaj pomaga - pa jaz verjamem zate  :oki: :rozicodam: :poljubnjej: :srce-utrip:

mah sm preživela........ sam to ni to.

še zdaleč ne!!!!

moram zvišat to asentro.... pa ne vem kk.

Tudi jaz :rozicodam:

samo še  :jok: lohka dan in noč dokler me od solz ne odnesejo  :egocentrik:

Našla sem prvinski vzrok svoje depresije - dolgoletni nerešen problem v zvezi z lastnim položajem v družini. (Seveda je mojo sepresijo sprožil niz visoko stresnih dogodkov - huda bolezen v ožji družini, eksistenčna ogroženost, laganje bližnjih), a ko sem to končno uspela ubesediti in sem naletela na pozitiven odziv in pripravljenost za reševanje problema, je moja depresija preprosto minila in spet se čutim sposobno spoprijemati se s problemi in jih reševati, ne glede na to, kako hudo je še zmeraj vse skupaj.
Tudi če se bo kaj izjalovilo na poti reševanja vsega tega, ne bom več zapadla v stare vzorce in ne bom posegla ne po pomirjevalih ne po antidepresivih - pred kratkim sem bila na tem, da jih začnem jemati.
 8) Iz svoje lastne izkušnje lahko povem, da zapademo v depresijo zaradi nerazčiščenih, pod preprogo pometenih problemov že iz otroštva in kasneje v življenju.
Seveda človek nikoli ne ve, kaj ga bo doletelo - zarečenega kruha ....a trenutno sem premagala stisko - dovolj je bilo, da sem znala povedati, kaj me muči in da nisem naletela na gluha ušesa.  8)

Nekako te razumem sopotnica...

Primer moje zgodbe je:

depresivna babica, 20 letni alkoholizem in depresija pri mami (materi), alkohol in dolgoletna (10 let cymbalte) depresiven stric (mamin brat), alkohol drugi stric (drugi mamin brat), alkohol oba bratranca,...

mene so dotolkli razni dogodki, predvsem pa nisem imela podporo s strani bližnjih, še več, kvečjemu še v domu, kjer bi človek moral biti najbolj sprejet v ljubezni, sem prejemala več kritike kot zunaj, zunaj pa samo posmehovanja, zato je tudi še zadnja podpora izginila, t.j. moja lastna podpora do same sebe.

Padec.

Iz daljše anksioznosti in deloma depresije (od leta 1992 dalje oboje konstantno), je vrhunec dosegla anska 10/2010, kmalu zatem pa še depresija. Konec.
Predno sem pristala na ad, sem šla k dežurnemu psihiatru, dr. Rejcu. Njegov pogovor je bil zame čudež! V 1h pogovoru, sem povedala skoraj vse kar me bremeni, sprostila sem se, deloma cenila in predvsem počutila sem se uslišano, vredno, cenjeneno in da sem človek! Pa pazi, šla sem k njemu pod must, ker če ne bi šla do njega, bi se šla takoj ubit.
Žal, je bilo pri njemu samo ta pogovor, drugi ni prišel na vrsto, pa tudi v njegovi obravnavi nisem bila. Za psihoterapijo nisem imela denarja, pa tudi na ta prvo sem naletela napačno, druga mi je bla kar ok, samo vseeno je bilo zame predrago.
Po treh poskusih z AD, sem le v tretje vztrajala in danes se spet počutim ok - ne še čist, ampak nisem pa ravno na tleh.

Kaj hočem povedati?

Lahko je depresija organskega ali socialnega izvora....vseeno, četudi veš, katerega izvora je, če pa si ne znaš pomagati. Ko najdeš rešitev, pa je to najbolj pomembno, da prideš ven iz luknje in spet začutiš življenje! Kasneje svojo notranjo moč, in nenazadnje še svojo ljubezen do sebe!

Lp Sofie  :rozicodam:

Poročam naprej v vezi s trojčkom: jaz + motnja + zdravila   :sesmejem:

Skratka, bila sem spet na dnu; tokrat ne zaradi depresije (saj jemljem že skoraj 1,5 mesec asentro 100 mg), temveč zaradi nihanj razpoloženja.

Up, down, up, down,.... potem pa down, down, up, pa down, doown, dooown, pa miceni up,... in tko nonstop. Pa ne po dnevih, tudi po urah. Počutila sem se čist preč in preveč! Izčrpavalo me je, utrujalo in predvsem begalo. Kaj se sedaj dogaja?

Se mi res obeta stabilizator?? Z grenkim priokusom grem na kontrolo, ki sem jo imela 1.8.2011. Komaj sem jo dočakala, da se izpovem psih., da mi pomaga glede nihanj. Povedala sem ji čisto vse - itak ji ful zaupam, pa še rešila me je s pravo terapijo, da sem lahko vmes hodila še v službo, in to ne ob normalnem tempu, temveč clo nenormalnem, sem uspela. In še ob uvedbi ad!!! Bravo jst!!!

Predpisala mi je neko novo zdravilo, predvidevajoč, da stabilizator. Povedala sem ji tudi kaj si misli sploh o stabilizatorju in Lamictalu. No iz tega sledeč mi je predpisala ta novi lek.
Čudno se mi je že zdelo, da ga nisem dobila v 2 lekarnah, v tretji pa so ga tudi šli iskat bogve kam v katero polico tam daleč zadaj. Končno ga dobim. Zvečer jasno, Sofie bere navodila, vendar tokrat nisem več dajala poudarka na stranskih učinkih, temveč zgolj informativno kaj to je, kako se jemlje in da je to...............

ANTIPSIHOTIK!!!!


Kap me je!

Že tako sem komaj sprejela ad, potem sčasoma le v celoti, deloma sem prežulila stabilizator, ap-jev pa nisem mogla. Pa sem mogla! Kajti zdaj je bil tukaj! In zdaj!
Nekaj časa sem potrebovala, da sem kaos v glavi umirila in alarm v možganih ugasnila. Pa sem si rekla: Sofie, vem, da bi raje cianid spila kot ap, vendar, a bi res raje umrla kot živela? Seveda sem vedela odg., da bi raje živela oz. če nisem še sprobala vseh poti (zdravil), bi bilo škoda delati nekih napačnih sklepov zaradi pomanjkljivih informacij. Pa sem si rekla; enkrat me je že rešila psih., zihr me bo spet. Če ji zaupam, zaupam tudi ANTIPSIHOTIKU ZOLRIX-u!

In sem se pogumno podala na pot zdravljenja z ad, pomirjevali, antipsihotikom; v ponedeljek 1.8.2011 sem prvič vzela Zolrix...............

.................. do danes, ni bilo niti enega nihanja!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!  :) :) :)

Zopet me je rešila moja draga psih. in hvaležna sem ji tako zelo, da ne bom mogla opisati z besedami. Verjetno pa ve, če je s srcem predana poslu. Hvala Višji sili in moji dragi Majči, ki sta me popeljali k dr. Šeričevi!

31.8.2011 imam spet kontrolo, jaz pa sem danes stabilna, ne preveč žalostna, in anksiozna, ampak furam od pon. brez helexa! Sicer ga lahko vzamem 1 na dan, če bo prehudo, ampak zaenkrat mi kar gre - ni tko izi kot se sliši, saj sem v službi kar živčna oz. zelo živčna, ampak ne tako, da bi me strah pobiral. Zaenkrat. Spet bom začela z delom na sebi, preko knjig in sproščanja, kajti do danes tega nisem mogla, saj sem se mogla prvo pobrat iz teme, potem pa še iz nihanj, bemti svecega!!!

Tak, da, sem OK, zdj mam 2 tedna dopusta in bom delala tisto, kar si želim: 2 dni naspavanja, potem pa branje knjig in še vse ostalo!!!

Lp Sofie  :rozicodam:

 :) Ful sm vesela zate!!!  :)

Hvala, J.!  :rozicodam:

 :oki: no, zdaj pa menda bo, ne Sofie...ti privoščim, da se ti že enkrat počutje uredi in ustali.  :rozicodam:

Uf... Slavči, če ti rečeš "no, zdaj pa menda bo že".... pol veš, kakšen menda je šele pr men!!

Trenutno sem ok v psihi, razpoloženju, depri,....a sm še kej pozabila.... sam še ankso moram znižat. Pa še kak drek, če se bo nalimal name, da ga odstranim!

:sesmejem:

Sofie nč tko razmišljat, temveč uživaj v danem počutju...naj traja čimdlje...Pred nalimanim drekom pa ni nihče imun...tudi name se nalima mimogrede, ta teden se je kar krepko limal, pa sem si ga šla v morje sprat dol  :sesmejem:

Ugotovila sem, da sem srečna!!!

Ok, sem dolžna obrazložitve.  :sesmejem:

Tko bom rekla; verjetno že poznate moje želje, namreč, da bi delala v fohu, za katerega imam izobrazbo, delam pa v drugem fohu. In vsak dan sem zato iskala oglase na ZRSZ, ki so ob torkih in petkih. Pa seveda preko exsodelavcev, če se bo kje spraznilo delovno mesto.

Odkar jemljem Zolrix, to je od ponedeljka dalje, ne le, da sem končno stabilna v počutju, da spim kot mumija, da sem poleg stabilnega počutja tudi na sončni strani v filingih, da se počasi umirja nemir v meni..... od pon. do danes nisem pogledala oglasov!!!! Pa ne, da bi bila gužva v službi - sploh ne! Še tak dolgčas je bil, da ko smo dobili delo, smo si ga nagrabili in varovali vsak svoj kup, da mi ga ja ne bi sodelavka odnesla in da bom lahko delala ter mi bo tako hitreje minila ura  :sesmejem: Če smo navadno si ob delu razdelile kupe in si nudile vrhunsko pomoč med sabo, je bilo ta teden obratno!
In nisem šla gledati oglasov niti jih ne bom. Zadovoljna sem postala tako s službo kot sama s sabo. Me še daje anksa, ampak saj bom kmalu zvišala asentro na tisto mero, ko bi moglo delovat proti anksi.

Da ne omenjam, kako dobro spim  :spim: !!! Resda sem že ene 3x mela tok morbidne sanje, da se sam čudim možganom, odkod take ideje  :smehko:

Pa tudi jem že kot se spodobi,.... skratka, lajf se mi počasi ureja. In tako sem srečna, da nisem končala svojga lajfa!!! Ne le zaradi svojih staršev, kužke in prijateljev, temveč zaradi možnosti, da lahko še kaj naredim v tem življenju, kaj lepega, produktivnega, konstruktivnega in predvsem, da ga še doživim! Za umret je še vedno čas, za (pre)živet pa je velikokrat odvisno od drugih dejavnikov in ne samo zgolj od nas samih!

Pozdravčke vsem........sofie  :rozicodam:

Js sm že 3 dni v moškemu spolnemu organu,....Predvčerajšnim pa je bla taka kriza samo še za na britof  :jok:

kaj če bi povedala malo več

V lekarni mi je farmacevtka svetovala naj za 14 dni prekinem z AD-ji in poskusim jemati šentjanževko,..pa sem nehala pa je blo prvi dan ok drugi dan sem bla omotična tretji dan pa taka da mi je blo slabo,pritisk v glavi, slika se mi je premikala k da bi bla na vrtiljaku,apetit pobralo čist sploh nisem bla zmožna it ven, da ne govorim da se zjutri nisem mogla s postle dvignit tko da sem ustala ob 14:30  :o In sm se zvečer predn sm šla spat zjokala da mi je usaj pritisk v glavi mal uplahneu.Dons pa učer sm mal bolš ampak useen za en drek v primerjavi s prejšnjimi dnevi k sm mela same pozitivne misli pa vse zdej pa same negativne pa newem kako bo s šolo pa nevem kako bo z zdravjem pa nč  :'(  :jok:

Sm začela nazai AD-je jest ker pomoje bi se mi v 14ih dneh zmešalo,da ne govorim o tem da tisti dan k sm mela tako krizo sem se dopisovala z enim kolegom pa sm ga zamešala za nekoga drugega pa me je blo tok sram kako se mi lah zgodi kej tazga da sploh nevem s kom se menim,pa sprot pozabljam stvari.Pred kratkim mi je ati neki reku pa čez 5min nisem vedla al se mi je sanjalo al je blo res pa sem ga še enkrat prašala al mi je to reku al se mi je sam zdel.

POLOM!

Bravo Sofika. To rada slišim.  :rozicodam:

Limonca, od kdaj je farmacevtka kompetentna za tvoje zdravje??!? Ona je tam, da pozna zdravila in njihovo delovanje, ter, da jih prodaja. Se pravi, tebe ne pozna, niti tvoje diagnostike niti te ni obravnavala mar ne? Torej, ali prekiniti ali jemati, mora za te zadeve vedeti tvoj psihiater ali vsaj os.zdr.!

Vem, da maš neke probleme okoli psihiatrov, ampak vseeno bi se dalo kaj najti, navkljub tvoji starosti. Kako maš pa tega sedaj?

Ti jemlji ad naprej, če se ti stanje izboljša, še bolje pa bi bilo, če bi si našla ok psihiatra in se z njim dogovarjala kako naprej v vezi z ad oz. tvojim zdravjem!!!

Lp So :rozicodam: fie

Hvala, A.!  :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

Sofi :oki: :oki: :wav:

suzy.......  :poljubnjej:

Menjave AD-ja ne rabim,, sem opazila da če jemljem tako dozo kot mi je reku os.zdravnik 100mg pa zraven sprehodi,branje,rolanje,sproščanje in avtogeni trening da se počutm OK.

Mogoče me je malo s tira vrglo še to ker nekdo ni sprejeu mojega mnenja,mi zabrusiu da ni pričakovau od mene da sm taka in da je najbolje da je vsega konec.To me je malo šokiralo ampak počasi se bom dvignla.
Upam.

Limonca, torej vztrajaj v tem načinu, če ti pomaga  :oki: In ne poslušaj farmacevtke, kajti ona je pristojna za to, da ti pove kako doziraš zdravilo, ki ti ga je predpisal zdravnik in ne, da menja zdravila oz. jih ukinja.

En velik objem zate...naj se ti počutje uredi in umiri  :rozicodam:

Hvala Slavka.....

Moram dati z glavo par problemčkou k so čist odveč pa it nazai na stare tire z AD-ji,knjigami,Avtogenim treningom,hojo ipd.

zofka  :wav:.. res sem vesela, da berem pozitivne poste.. kar tako naprej punca  :rozicodam:

limonca.. drži se in ne prekinjaj jemanja AD-jev.. koliko časa jih pa jemlješ ?  veš, to ni tako hitro, da se ti stanje stabilizira..  :-*

oooooooooooooooooo Tačka ---------->  :srce-utrip: :poljubnjej: :srce-utrip: drgač pa mislim, da je Limonca kar dolgo na AD tak da jih že pozna oz. nj. delovanje

Na AD-jih sem 4 leta

Limonada!  :happy:

Lej, če ti ustreza ta ad, potem ne menjaj. Če ti paše iti na sprehod, brati, se sproščati, se pravi z eno besedo živeti - potem živi! Ne kompliciraj tam, kjer ni potrebe in se drži tistega, kar ti pomaga!

Jaz sem sprejela ad in druge zadeve, in ne bom spreminjala, če mi to pomaga!

Glede drugega odstavka v citatu pa bom rekla samo tole: če nekdo ne sprejema tvojega mnenja, ki ni škodljivo, potem je še nedorasel in mora dozoreti. Če hoče končati, potem končajta, kajti kočije ne zmore vleči en konj, medtem ko drugi crknjen leži, mar ne? Torej, ne bodi konj, ki vleče vse!

In........ seveda se boš dvignila; tako kot vedno do danes. Če pa bo težko, smo pa mi še tle, da te podpremo.... in boš potem ne samo se še vzdignila, temveč clo poletela  :smehko: :P :oki: :pomezik:

Lp Sofie  :rozicodam:

Limonca,

sama veš kaj in koliko česa najbolj potrebuješ, tako da..ne se pustiti zmest ali pa podvomit vase in v svoje zmogljivosti!  :nehvala: Če veš, da ti nekaj koristi in da se ob tem dobro počutiš, nadaljuj naprej in išči poti navzgor, ker zmoreš..iz vsega kar pišeš, razbiram, da si zelo pridna!  :clap:


                            Dušica

Sofia,

danes sem se vrnnila z dopusta in prebrala tvoje dobre novice. iz srca čestitam za pogum, ki je vodil k uspehu!
Ribica

ooooooooo, hvala ribica!!!

mi veliko pomeni pohvala - si delam srčke na svojem srčku  :sesmejem:

kako si pa kaj ti drgač?

 :-*

Ja res Sofia, prav vidi se da ti ad-ji prijemljejo in da si boljše volje. And it will only get better and better... Kok dobr bo šele čez kak mesec ali dva kajne?  :pomezik:

hvala!!

zahvala gre bolj antipsihotiku, saj brez njega, bi bla kot 100 letni traktor, ki se poskuša vžgati, pa samo nekaj brunda.  :)


bomo še vidl! nč ne upam stavt, sploh pa ne na svoje razpoloženje  :sesmejem:

je pa res, da če zdj pomislim na november, ki mi je vedno bil mukotrpen (se opravičujem vsem, ki imajo novembra roj.dan), sploh pa mi je to v depra stanju kot slonica s slončkom v sebi na mojem hrbtu;
če danes pomislim na mokro in sivo jesen, mi je OK!!! Clo upam si trdit, da se mi zdi lepa  :kiselnasmeh:

lp sofie

p.s. ko bom začela govort, da mi je best na pogrebih - je treba nehat z nečim; čim? ne vem še!   :smehko:

Ja, Sofie, sem kar v redu. Tudi meni počutje še zaniha, v glavnem če se mi sicer kaj zapleta, npr. v službi ali pa doma. Takoj se mi pozna na počutju, na pomanjkanju energije in tisti brezvezni tesnobi, ko ti je naenkrat vse tako odveč in te prične stiskati v grlu. Pa želodec, ta je moja šibka točka. Za vsako malenkost me prične boleti....
Včeraj sem bila prvi dan v službi po dopustu in je bilo grooooznooooo. Tri tedne je bilo premalo, še vsak tri bi potrebovala :sesmejem:
lep dan želim!
Ribica

En lep članek sem našla in ga pokažem še vam :-* . To že vsi vemo, da je naša beseda lahko močnejša od orožja, ter, da je potrebno paziti, kaj govorimo. Premalo pa posvečamo pozornost prijaznim besedam, ki božajo naše srce in vzdigujejo našo dušico! Lp Sofie  :rozicodam:
_______________________________________ ___________________________

Prijazne besede     

Najpogosteje se odločam za prijazne, vzpodbudne, tolažilne besede, seveda pa med njimi hlastno iščem tiste besede, ki so nabite z močjo in bogatijo s plemenitostjo svojega pomena, torej predvsem vsebinsko in ne toliko lepotno.

Pa tudi k iskanju lepega lahko ogromno prispevajo, ker zagovarjam načelo, da je nekaj, kar je resnično plemenito in kar plemeniti, lepo in občudovanja vredno že samo po sebi in torej v skladu s tem, kar bi veljalo za neminljivo, popolno oziroma vsaj dovršeno lepoto, ki pa se zdi bolj ko ne duhoven pojem, ker že presega vse do sedaj (po)znane in priznane čutne zaznave in miselne predstave.

Beseda je po mojem samo izrazno sredstvo svojega resničnega pomena in njen pomen stavim pred samo melodiko zvena posamezne besede. Zelo pomembno mi je, da najdem prave besede, s katerimi lahko ubesedim sama sebe in se na nek način dam prebrati oz. spoznati – enim bolj, drugim manj, kolikor se mi pač zdi, da se lahko določeni osebi približam. Predvsem dvoje se mi zdi, da opisujejo moje besede: mene in življenje – toda obojega ne le iz nekega izključno objektivnega zornega kota – izbiram namreč tudi besede, za katere bi želela, da me prekvasijo, okusno začinijo, poplemenitijo, resnično poživijo – to so besede, brez katerih si ne morem, nočem in ne znam predstavljati resnične vrednosti in smisla življenja. Te plemenite besede imajo zelo močno sporočilo in globoko v sebi sem prepričana, da prav te besede ohranjajo in širjo v svetu pozitivno energijo, sočutje, ljubezen, sprejemanje – to so pomensko lepe besede, ki v življenje prinašajo blagoslov.

Mednje sodijo tudi nepogrešljive drobne vsakdanje besede, kot so srečno, zbogom, prosim in hvala; rad/a te imam; oprosti, in podobne besede pozornosti. In nenavsezadnje tudi besede čudenja, občudovanja, s katerimi izrazimo, da nas je nekaj ali nekdo zelo prevzelo, nagovorilo. In ko iščemo izhod iz kakršne koli stiske, nam lahko te pomensko lepe besede pomenijo mnogo več kakor kar koli drugega, saj ne pravijo zaman, da lepa in dobra beseda ponavadi naleti na prijazen sprejem. Takšnih besed pa smo vsi potrebni vsaj toliko, kakor je izsušena zemlja potrebna obilnega dežja.

....... in prijazne besede pomanjšujejo depresijo in žalost v nas, a povečujejo naše dobre lastnosti, ki jih imamo vsi! Sofie
 
http://www.pozitivke.net/article.php/Prijazne-Besede-Vzpodbuda-Tolazba

Ja, moč in zdravilnost besed je nepojmljiva, pa tudi nebesedna komunikacija, ki jo spremlja ..Včasih ti en sam v pravem času na pravem mestu izrečen stavek dekodira ponavljajoči se vzorec, v katerem se nezavedno vrtimo in ga ne moremo prekiniti. Če smo sposobni to ozavestiti, je to lahko naše sidro za težke čase. Največje bogastvo je imeti nekoga, ki mu lahko necenzurirano in neobremenjeno povemo prav vse, in nas ne bo presojal ne moraliziral - le poslušal do konca. Mene je tako prijateljstvo velikokrat rešilo iz temnih globin in hvaležna sem za to. Trudim se, da vračam po najboljših močeh - enako velikodušno in pripravljena sprejemati - pomagati drugače tako ne moremo.  :happy:

Razmišljam, da se bom počasi spet vrnila k začetku te teme :)

S to razliko, da sem alternativo združila s farmacijo in sedaj imam obe!

Februarja, ko naj bi nehala z ad, in če mi uspe, ok, če pa ne, bom pa potem razmišljala kaj in kako - definitivno pa bom izbrala tisto pot, ki mi je pomagala!

Že dolgo časa razmišljam, da mi manjka duhovnost oz. duhovna hrana. TV in novice, pa bedasti filmi (zelo malo je dobrih filmov ali dram kot je bila Prozac Nation, v slovenščini so prevedli Narod Prozaca) in zdaj ko sem ravno ok, bom začela to, kar sem zapisala v prvem postu te teme: za foro 1 mesec res nič TV (a PC-ja tud?), brati sem itak že začela, danes začenjam z barvanjem mandal, itd.

Ugotovila sem, da naša soseda (tista, ki mi je super frizurco nardila) s tipom sploh nimata tv in tisti dan sem razmišljala, kako bi bilo brez TV preživeti noč.... in začutila sem takšen mir v sebi, kot tudi to, da bi se takrat s tisto osebo, s katero bi živela pogovarjala ali bi se kartala, skratka, odnosi bi se še bolj poglobili. To kar včas počnemo na morju (razen zdaj, ko so v hotelskih sobah že Tv-ji - če izbereš hotel z 1 ali 2 zvezdicama, prišparaš na $$$, pa še TV-ja ni :sesmejem: ).

Ven sem itak že začela hoditi, mal mi je še muka v službi, ampak bom kmalu zvišala ad, al pa mi sploh nau treba hehehe. Kar veliko sem spremenila na seb, najbolj pa odnose: do ljudi, do bolezni, do vsega, kar me obkroža!

Lp Sofie  :rozicodam:

počasi bom začela po korakih, ki so bili opisani v začetku te teme, o dojemanju depresije malo drugače; do zdj sm jo spoznala v porazu brez zdravil, v zmagi z zdravili, sedaj pa bom vključila še alternativo, kot piše v uvodu te teme; ne bom ravno brala Biblije ampak drugo kakovostno čtivo, ne bom več jedla pic, kot sem to počela zadnji teden in se ful nezdravo prehranjevala, pa predvsem kar ogromno količinsko (mam že 60kg), in je čas, da se stabiliziram in normaliziram :laughing:

bogve, kakšen nauk bom potegnila iz vsega tega; ko bom začela bosa hoditi in bom avto prodala, potem veste, da sem zgrešila bistvo dojemanja  :smesno:

no nau tok hudo, samo res pa je, da mi trenutne življenjske navade ne sedejo več toliko in lahko clo pripomorejo k večji anksi, nezadovoljstvu ipd. (nezdrava prehrana, cigareti, litre kofeta,...)

pozdravček vsem in mir v duši vam želim!!!

sofie-ki-živi  :rozicodam:

Sam res, prava bajsika si že :ojoj:

pri 163 cm sm še mini bajsika :sesmejem:

Sofi pazi, da ti ne uide izven kontrole tko kot je meni ;D skoraj 70 kg sem dosegla :)

 :o js pa nikakor nemorm na 50kg pridt,..mam jih 45kg pa 162cm pa bi kao mogla nazai na svojo težo pridt (50kg) pa jem normalno oz. ni ure da nebi mela kaj v ustih  :smehko:tko da kaj pa vem,grem kilo gor pol pa pou dol pa pou gor pa 2 dol tko da brez veze  :ne:

Ti  jaz odstopim 5 kg, Limonca   :pomezik:

Limonca jaz ti jih tud takoj dam,pa še kateri drugi kej,odkar sem anksa sem se zredilo ko prase,hehe. Ja 15 kilc,meni stres deluje v obrazno smer. eni hujšajo ,jaz pa se redim. Šit!!!

no vidš julija,lih obratno imava ti se rediš men pa kile kr grejo mim zdej pa redit se ni dobro shujšat tudi ne tko da newem,js še vseeno upam na kaki Mcdonalds kle v Kamniku čeprou vem da redit s hitro hrano je strup ampak kakšn burger na usake tolko časa pa prou dobro dene  :clap:

bom hvala ♥

limonca naredi si eno redilno kuro. Jaz sem tudi imela enkrat 45 kg in sem si iz ene knjige izpisala kok ma določena hrana kalorij, si štela kcal, da sem prišla vsak dan na 2500 kcal in vsak teden šla eno kilo gor tako, da sem dosegla 50 kg. Sam se je treba ful basat jaz sem pa bila totalno brez apetita in mi je bilo res težko tolko pojest. Sam je ratal.

Limonca,

ker sem se sama nekdaj bojevala z anoreksijo, ti lahko povem, da je najboljši recept, da ješ še vedno ZDRAVO IN URAVNOTEŽENO HRANO in to 5 krat na dan..

                                 Dušica

Aja še to: moja kolegica se je zredila, ko je začela kontracepcijske tablete jemat.

Js skos neki jem,pa zvečer ob 22:00 pou piskra testenin pa čokolade pa oreščke pa svega i svašta sam  :kiselnasmeh: sej na ven nočem da se me prime pa da se začnejo kolobarčki pa obročki sam notr se mi pa zdi da bi moje telo bolje funkcioniralo če bi imelo 50kg na 162cm višine

mah, zdj moram nadaljevat v to temo, ki mi ni ravno tako ljuba kot una zaklenjena, ni pa tudi tako slaba, saj ima naslov z malo drugačno obravnavo kot sicer;

skratka, še vedno se mazohistično trudim z lajfom (tko mi je nazadnje rekla os.zdr.), ampak ni hudega, ker me misli na xxx pomirijo in dajo upanje, da bo enkrat konec trpljenja.

danes mi je rekla os.zdr., da naj grem direkt v bolnico brez napotnice  :seznojim: How!!??!! ne morem! enostavno ne morem! neki mi govori,da bi se raj yyy kot bolnica pa pojma nimam zakaj taki filingi!

do psihoterapije še vedno nisem prišla,ker me je spet neki tako zelo zablokiralo, da pojma nimam kaj naj sedaj.

vse to, kot bi življenje bežalo od mene in jst od njega - kot bi ratala sovražnika!!

v službi še vedno teram kot osel svoje, delam čez in čez sebe, zato, da bi me zmanjkalo, pa me nikakor noče, iz službe grem skoraj takoj spat, zjutraj pa spet vstajat kot bi imela bizona na sebi. november bom še nekak zdržala, december pa mi bo ubitačen .... lučke, lučke, srečke, jst pa grem lahko praznovat kar na Žale, ker bo tam še najbolj podobno mojemu vzdušju: svet tišine, nekoč lepe preteklosti in miru!

ob rivotrilu še nekak sfolgam med ljudmi in sploh ne vem, kaj bo, ko ga enkrat več ne bo - mogoče je to to, da sem se začela ogibati življenja kot da mi hoče slabo, kot da je moj nasprotnik, kot Hulk, ki me tepe in sedi na meni. Jutri se mi ne ljubi k staršem, ker spet nisem za pogovor, niti ne več za iskren, lažen, nič!

kaj me je doletelo? totalen odpor do življenja. ne vem. pojma nimam! zadnjič sem razmišljala, da bi tablete dala sebi in psu  :o vem, toomuch

mogoče sta mi pa prijatelja prav povedala, da sem naporna, saj eden ne govori z mano, drugi pa izgoreva zarad mene - a sem vseeno 90% sama in ne vem, kako mi uspe v tistih borih 10% zašuštrati prijateljstvo.

skratka, z os.zdr. sva skoz v kontaktu, zdravila še vedno jemljem, v pon. imam psih., na psihoterapijo še zbiram pogum, SF pa vsakdan zmaga nad mano - službo teram, imunost na žalost tudi, samo zapirat se bom začela nazaj, ker imam slabe izkušnje v izpovedovanju - spet!

lp sofie  :rozicodam:

ja in??

sofia!misliš da bi lahko nehala jemati ad ki jih jemljem že kar nekaj let in sem odvisna od njih.enkrat sm že nehala,pa sm bla čisto na tleh.se mi zdi da ne znam razporedit časa za službo, družino,hodit v naravo in za kuhat,kr so večkrat drugi skrbeli zame,zato mi je še težje.prosim,javi čim prej glasba

Sofie ni več na tem forumu ....

www.bipolarna.si