FORUM Nebojse.si

Amm lep pozdrav vsem skupaj. Sem se odločil da še jaz malo napišem o sebi in kaj me muči, če ima kdo kakšen dober nasvet. V glavnem za uvod: star sem 25 let, faksa je konec, hodim v službo katere ne maram ampak denar je pač treba služit (čeporu me bodo odpustili ker zaradi zamorjenosti ne morem delat), na zunaj zgleda da je vse v redu ampak niti približno ni tako. V glavnem že celo življenje sem slabe volje, skoz imam občutek da me noben ne mara razen družine, punce si ne znam dobit, kadar je kdaj na temu da bi imel s kakšno globjo vezo se ustrašim, se kar ne morm sprostit, nevem kaj mi je. Čeprou si najbolj želim da bi mel eno. Me močno frustrira to že vse.  Sem preveč prijazen, skoz gledam da drugim ustrežem na koncu  pa js nasrkam, ker prijaznosti noben več ne ceni. Moje razpoloženje v enem dnevu neizmerno niha od največjega zadovoljstvo do totalne potrtosti, tesnobe res sploh nevem kako je možno da preživim. Nevem kako si pomagat berem te motivacijske knjige pa mogoče za minutko pomaga, pol pa vse po starem. Vem da če se kmalu nič ne spremeni je moja življenska pot zagotovo 1985-2011 (do tega novga leta bom še počakal), ker res ne morem več zdržat vsega tega. Pač sej ni panike nismo vsi za ta svet. To je neka zelo groba verzija, čist bedn napisana še to ne znam, ampak zdele ne morem več pisat, ker me je spet čist sfukal. Edin kar ratam vesel je ko gledam na uro pa vidim kako se sekunde pomikajo pa si mislim wiiiiii pa sm že par sekund bližje smrti.

  Hudo mi je , ko berem, da si želiš smrti. Veš koliko ljudi bi rado živelo, pa so na smrt bolni. Moja sestra je bila stara 32 let, pa je morala umreti in zapustiti 2 otročka in vse nas. Pa veš kako bi rada živela.  Zakaj si raje ne bi kako pomagal, najprej recimo s kakšno strokovno pomočjo, zdravnik, psihiater, razni pogovori, tudi tukaj na forumu, kjer smo vsi s takimi in drugačnimi problemi. Psihiater ti bo mogoče predpisal antidepresive, ki ti bodo pomagali in , ko se boš počutil bolje, boš začel delati na sebi.
 Prosim, ne razmišljaj tako črno. Vedno, res vedno se lahko oglasiš tukaj. En kup čudovitih ljudi ti bo prisluhnilo. Lahko tudi kakšnega spoznaš, če se vključiš v skupino za samopomoč, ki mogoče obstaja v tvojem kraju ali okolici. Boš videl, da bo tudi zate posijalo sonce.

Rvd, srečala te je depra, to je vse  :kiselnasmeh: in tako kot mnoge bolezni, se tudi depresijo uspešno zdravi (z zdravili in/ali psihoterapijo). Obrni se na svojega osebnega zdravnika, poišči strokovno pomoč, v sklopu društva delujejo skupine za samopomoč http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=433&Itemid=66, obstajajo knjige na to temo, med drugim tudi http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=754

Splača se!

Rvd, saj si v sebi NE želiš res umreti...poiskal si ta forum, napisal svoje težave, rad bi pomoč...Vem, da te obhajajo te črne misli zaradi nemoči in nezadovoljstva s trenutnim stanjem. To se da popravit....Tudi jaz sem razmišljala o smrti, o tem, da me ne bi več bilo in s tem tudi moje notranje bolečine in praznine.
Ampak ne želi si smrti...še prehitro pride sama  :( Raje si poišči pomoč, kot so ti napisale že moje predhodnice...obstaja več načinov....obisk pri psihiatru, psihoterapija, antidepresivi, skupina za samopomoč...vse to in še več uporabljam tudi sama in povem ti, da se je moje počutje popravilo oz. izboljšalo. Tudi moja samopodoba se krepi in z njo tudi ljubezen do same sebe, kar posledično pomeni tudi zadovoljstvo z okolico...mojo družino, prijatelji...

Napiši še kaj, boljše se boš počutil, če boš izpovedal svojo žalost in nezadovoljstvo.

Pošiljam ti objem  :rozicodam:

Jah seveda nočem umreti ampak ko par stvari ne more človek poštimat pa res nevem zakaj bi še živel, pač brez enih stvari ne morem in če se jih ne da poštimat ni vredno živet.  Ful hvala drugače za spodbudne besede. Pa ta občutek osamljenosti, obkrožen z ljudmi ampak kljub temu sam k da bi bil na samotnem otoku. Glede antidepresivov, ne mislim jih jemati, ker vplivajo na spolno moč, ki pa že tako ni pri meni nevem kok močna in z  zdravili bo še slabše se bom pa res fentu. Pa nevem zakva mene ljudje ne marajo, k sm res prjazn do vseh pa čem pomagat pa use tega ne zastopm,kaj me vsi tok sovražijo. Boste vidl tudi vi, da me boste zasovražil še zmerm je blo tako ne glede na to kok se trudm razmišlat kaj je z mano narobe, vedno isti scenarij pri vseh ljudeh. Tako da bi potem, če bom še več gor pisal, da mi iskreno poveste kaj ste začutili pri meni, da vam nisem všeč. Pa na živce si grem sam, naprimer ko berem kakšne probleme imajo drugi, ki so res hudi, pa se mi zdi pa kaj se živcirate življenje je ja lepo dej pejt kej počet kar vas veseli pa je...sam pr seb pa tega v glavi ne morem razpucat.  Sej drgač se znam kr kontrolirat sam se pa res bojim da enkat k bo spet res hudo da enkat bo šlo pa do konca. Tok sm živčen da me vsak dan še srce boli pa sam upam da bo ta infarkt čimprej ampak kokr mam srečo bom infarkt fasu, ampak me ne bo ubil ampak bom rastlinca ratu, da mi bo še bol bedn. Pa kadar se dobr počutm se lahko s popolnim tujcem spoprijatlejim v sekundi, sam ene obične ženske pa ne znam zapecat. Katastrofa.

Valdoxan in Coaxil ne uplivajo na libido. Wellbutrin pa tudi zelo malo, kot vem.

P.S. Zakaj bi te zasovražili, saj nam nisi nič naredil.  :kiselnasmeh:
     

Rvd, niso vsi ADji taki,da ti zbijejo libido  :ne:...obstaja več vrst in zagotovo bi zase našel takega, ki bi ti ustrezal  :oki:

 Ne vem zakaj imaš občutek, da te ljudje sovražijo....morda zato, ker sam sebe nimaš rad? Sigurno te ne sovražijo, to je kar težko čustvo...še jaz ne sovražim nikogar...morda mi kdo ni simpatičen ali pa ne čutim energije, pa vendar to ne pomeni, da ga sovražim.
Predlagam ti, da se najprej spoprijateljiš SAM S SABO...potem se ti bodo odprle tudi poti do drugih.
Za začetek lahko morda prebereš kakšno knjigo o samozavesti, osebni rasti, tudi Premagovanje anksioznosti za telebane oz. Depresija za telebane so fajn knjige, kjer izveš marsikaj in dajo ti en kup nasvetov kako naprej.
Seveda te špika pri srcu..tudi mene je in še me (ravno danes me  :kiselnasmeh:) ampak to počne tesnoba...psiha.
Kaj te pa drugače veseli...morda kakšen šport, umetnost, glasba...? Počni tisto, kar te vsaj malček zadovolji in vsakič boš dobil večje veselje.

Pa piši nam...si dobrodošel  :rozicodam:

Rvd pozdravljen!

Življenje je težko ni kaj, obstajajo pa trenutki sreče, za katere je vredno živeti...Poišči pomoč, ko imamo nekoga, ki nas razume, ki nam je pripravljen pomagati, je vse lažje...Najbrž ne bo lahko, a izhod iz tega začaranega kroga vendar obstaja. Poglej okoli sebe, sigurno boš našel kaj kar te bo veselilo...Pomisli na vse tiste ljudi, ki nimajo možnosti izbirati živet ali umreti, na tiste, ki so obsojeni na smrt. Umirajoči bi dal vse svoje premoženje in vse kar ima, da bi le lahko živel še kakšno leto več.
Mislim, da si zašel na pravo stran, med prave ljudi, ki ti bodo znali svetovati, ti na nek način pomagati...Tudi sama sem tu našla ogromno podpore...

Nikar ne obupaj in kar piši kaj se dogaja s teboj, lažje je če občutke z nekom delimo!

Lep pozdrav,
Mariposa

Ma glede tega da sam sebe ne bi imela rad nevem no, mogoče je blo to bolj včasih prisotno sedaj pa ne več toliko. Pa saj se ukvarjam s hobiji pa se mam fajn, sam ko končam s hobiji je pa spet še težje, ko pomislim kok se imam fajn ko počnem tisto kar me veseli ne pa pač stvari ki jih moram (in ne niti približn se nebi mogu preživljati s hobiji verjemte mi). Pa tut športam dosti, pa mi ful paše se premigat, sam sem po koncu treninga še bolj živčen kot pa prej, tako da zame niti približno ne velja da bi me rekreacija pomirjala. Sicer sem pa tudi tak po naravi da vedno iščem stvari, ki me motijo in sem potem zarad tega zamorjen...pač očitno ne znam bit srečen. Očitno rabim žensko da me k pameti sprav sam to se ne bo zgodilo, ker res ne morem bit v zvezi čeprou si jo želim. Kokr zdele pomislim za letošnje leto pa res nevem kdaj sem se res sploh dobro počutil. Mah grem rajš spat, spat je pa zmerm luštn. :)

 :) v to pa zelo zelo močno dvomim  :pomezik: :rozicodam:

Hja no hvala ampak bomo vidl.

Ok eno vprašanje še prosim, če mi odgovorite. Tisti, ki imate partnerje oziroma ste jih imeli. Kako se vi zaljubite? Mislim a je možno da vam je bil partner sprva pač čist en običajen člouk pa ste ga potem sčasoma totalno vzljubili ali je bilo že pri prvem stiku neka ful kemija? Pa resno sprašujem. K jaz mam očitno glede tega največjo katastrofo v glavi na svetu.

rvd...neverjetno podobna situacija pri meni

jah, vsekakor ob prvem srečanju (pa ni važno, a je to randi al pa delovni sestanek al pa kar pač že...) občutiš do sogovornika ali simpatijo al pa antipatijo... ena oseba (katerakoli in kjerkoli) ti je na prvi pogled ok, druga pa totalno anti (pa ti ni nič slabega naredila, nikol se nista srečala, še spregovorila nista, pa je kr neki..)

Moje mnenje: prvi vtis je sicer pomemben, ni pa sedaj alfa in omega vsega, zato nikoli ne grem na prvo žogo, ampak prepustim času - čas.

To potrebo, da bi ljubili in bili ljubljeni, imamo v sebi vsi. Jaz npr. trpim za kroničnim pomanjkanjem ljubezni in se včasih prav bojim, da bi me v primeru, če jo dobim, od silne sreče kap kot Meto iz Cvetja v jeseni...ne hecam se, velikokrat ko mislim na silna čustva, ki so v meni in ki pridejo ob zaljubljenostih na dan, imam občutek, da bi mi srce odpovedalo sodelovanje. Ne znam čisto dobro opisati, bom še delala na tem. Hočem rečt, da je potreba po ljubezni v nas, da nas dela lačne, hrepeneče po tem, da svojo lakoto zadovoljimo in da nas to dela nesrečne, tudi v depresijo lahko pademo.

Meni je lažje kot včasih in tudi tebi posredujem naprej eno razlago tukajšnjega člana, ki sem jo prebrala lani na tem forumu. Vsi ljudje smo vredni ljubezni, vendar nam ne pripada, saj nikjer ne piše, da bomo srečali pravega partnerja...ta dejavnik ni odvisen od nas...enim se zgodi pravi, enim ne.

Forum je torej eno od orodij za delo na sebi. Nimaš pojma, kak kamen se mi je takrat odvalil od srca, ko sem se nehala kriviti, se sama sebi nisem zdela več nesposobna, kriva ipd za to, da nimam partnerja. Forum, klepetalnica, knjige, psihiater, psihoterapija, skupine,...to še npr. dodaš v svoje že zelo bogato življenje..bogato je, ker imaš ljubečo družino, službo, zdravje, hobije...in moč, da si poiskal pomoč..forum je začetek, z veseljem ti bomo pomagali na poti, če se boš odločil z večjim ali manjšim tempom delati na sebi.

Drži se!  :)

no, tudi to mi je zelo zelo znano

To mi je pa znano.  :o

Hočeš reči, da nekaterim enostavno ni usojeno najti partnerico/ja?

Mislim, da ni tako mislila. Partnerja že najdeš, a tisto veliko ljubezen, o kateri nas večina sanja, pa ni tako lahko. Druga polovica jabolka pač pogosto ni na dosegu roke. :kiselnasmeh:

Tukaj bi morali bolj podrobno opredelit, kako je mišljena ta ljubezen. Je to partner/ica, ki jo/ga resnično ljubimo in on/a nas?

Moralo bi biti tako. Da nekoga resnično ljubiš. Z napakami vred. A vem, da veliko ljudi ima partnerje, kjer gre za nekak izhod v sili. Da nisi sam. Da lahko imaš z nekom otoke. Vsaj za silo "normalno" življenje.

Jaz vem, da na take varjante ne bi nikoli pristala.  :kiselnasmeh:

Je pa res, da tudi, če najdeš svojo "polovico jabolka" slej ko prej tista huda ljubezen in evforija sčasoma pojenja...ostane ti človek s katerim ti je prijetno,lepo, pa tudi naporno in zoprno na momente  :kiselnasmeh:...tudi pri silni ljubezni so potrebna prilagajanja in vlaganja v odnos. Človek se skozi življenje spreminja in s tem se tudi spreminja odnos do ljudi, tudi do partnerja....jaz sama pri sebi razmišljam, da sem v 15 letih partnerstva "zamenjala" že kar nekaj prijateljev...v različnih obdobjih sem imela različne potrebe po druženju...partnerja nisem menjala, sva pa šla skozi vpone in padce...skozi rast in boj...in takrat ugotoviš, če je TO tisto PRAVO.

Ja, ko zaljubljenost mine, se prične dejansko kazati, ali je to tisto pravo.

Sicer pa ne verjamem, da nekaterim ne bi bilo usojeno najti boljšo polovico. Menda je treba biti le potrpežljiv.

Sej to je problem pač a biti z eno k ti je pač v redu pa čutiš da si malo zaljubljen pa jo imaš rad al čakat da te res zadane totalno, kar je pa malo verjetno tako dobit in pa da so še z njene strani taka čustva. To mene bega. Sej drugač ni panike si že človek najde partnerja, ki mu kokrtok ustreza. Pač očitno bo treba še par let počakat, pa upat da človek dobi tist kar išče, pol se bo treba pa sprijaznit pa neki najdt približn v redu, da ni človek sam. Sej se mi zdi da zelo veliko ljudi prej al slej podobno naredi. Pač tiste filmske ljubezni se mi zdijo pa res redke,...ja sej ene zadane, eni tut na lotu zadanejo samo takih je res izredno malo, tako da na to se ni preveč za nanšat.

Pa kar je meni čudno je to, nevem a vi isto občutite, ampak kadar sem dobre volje si niti pod razno ne želim imeti punce. Mi ful oviro predstaula.

Lahko se ti zgodi eno ali drugo. Nekatere trešči ob prvem srečanju, drugi pa se zaljubijo, ko človeka bolje spoznajo. Počasi.
Kakorkoli...ko bo prišla taparava, boš že občutil. Sicer pa tudi biti sam, brez partnerja, ni slabo. Če se imaš rad in si sam sebi prijatelj.
Drugače pa...obstajajo tudi veze, ki so le zaradi seksa, pa malo več kot prijateljske veze brez seksa, pa veze zaradi koristi....idr. Vsak si poskuša najti tako, ki mu (trenutno) ustreza.


 :sesmejem: :sesmejem: :sesmejem: Vidiš, očitno začenjaš spoznavati, da je tudi sam biti luštno.

Hejla. Dobrodošel med nami, smo tukaj vsi s podobnimi problemi. S puncami je pa tako, mlad si še in imaš še čas da si dobiš tisto ta pravo. Morda si malo nesamozavesten??? LP

Hejla. Mislim da se tako danes počuti večina ljudi, ne samo ti, ampak tudi tisti ki sploh nimajo depresije.

Ja vem ja, mah problem pri meni je da sem čisto preveč scrklan in ne znam poskrbeti zase. Fak cel dan sem bil ful v redu zdele me je pa spet trgat začel. Zdele že vidim da bom dva dni spet čist v pizdi. 

Starši nas preveč zavijajo v vato potem pa krivijo mladino češ da je preveč razvajena

Sicer pa če znaš v pravi meri uporabit razvajenost, je lahko prav ljubka lastnost :pomezik:

Ja če znaš, če pa ne znaš je pa hudič...pa tukaj ne mislim da bi bil razvajen pa nič delu, sam v malo težjih življenjskih situacijah se človek ne znajde. Pa tut zato je težje partnerko dobit. Nevem bomo vidl kaj bo.

Ja saj vem kako je to, jaz niti ne da sem scrkljana, sam doma se me vzgajali v tem duhu poštenosti itd. in potem kljub temu da sodelavka na katero bi lahko dobesedno pljunila psihično maltretira ne rečem nič, sem tiho in si mislim pa kaj je z mano narobe...se mi zdi kot da oddajam ljudem te signale moje nesamozavesti in da mi piše na čelu da me lahko ljudje maltretirajo. Jaz vseeno mislim da nisi scrkljan, ampak da ti manjka samozavesti..morda to pri ljudeh z depresijo pride še bolj na plano. Kaj vem. Pri meni se mi zdi, da bi mi lahko kdo ne vem kaj rekel pa bi bila samo tiho, v sebi bi se pa grizla.

Saj to je problem pomanjkanje samozavesti...kako si jo zvišat? Pa po pravici povedano res ne vidim razloga zakaj bi imel nizko samozavest. Fak sej mam drugače praktično vse, jaz sem pa vseeno zamorjen pa samozavest v minusu. Zato mi ne rata dobit ženske.

 :) materialno, domnevam...kaj pa čustveno?

Ja materialno mam use, z druzino se fenomenalno razumemo pa mamo radi ze od vedno, prijatelji mi pravjo da jim dost pomenm pa oni men ceprou imam dostkrat obcutek da jim nc ne pomenm, edino punce nimam. Tko da samozavest na  nuli. Nevem u cem je fora. Pa ko sem biu mlajsi doskrat slisu da dobr zgledam, denar nikol problem, sola ni bla panika, js pa skoz ta obcutek da kaksne ki mi je vsec ne morm dobit ces nisem dost dobr. Krneki vse skp.

A mora bit doma vse v nulo pospravljeno? Pa starsi- so bili ves cas na razpolago al vecina sluzbeno odsotni?

Mislis s tem pospravljeno na kontorlo al kaj? Drugače ne niti najmanj, pravzaprav si želim, da bi me starša bolj na strogo vzgajal. Pa skoz sta bila na razpolago. Saj pravim glede staršev ne morem nič slabega reči. Ok v času vzgoje smo se kdaj pa kdaj malo sporekli kar je normalno ampak res nič slabega ne morem reči. Mogoče je res to da mi je bilo vse k riti prinešeno in ne znam zase poskrbet, da bi si znal punco, ki mi je všeč najti. 

Si edinec?

Če sta bila starša tako vredu, od kod ti potem prepričanje "da si scrkljan", "da ti je bilo vse k riti prinešeno" itn? :pomezik:

Ne nisem edinec. Starša sta pa pač vedno hotela samo najboljše zame in v tem smislu sem scrkljan. Nevem js res ne morem več, dnevov ko se slabo počutim je čezdalje več res samo še umreti si želim.

Prevzemi odgovornost za svoje življenje.

Življenje ustvarjaš sam in nihče drug, ne tvoji starši ne tvoja okolica. Če si scrkljan pač si, izkoristi to najbolje kakor znaš; če česa ne znaš se pa naučiš; če rabiš pomoč pa prosiš za pomoč. Tvoje življenje živiš ti sam in samo enkrat, če ga ne izkoristiš je pač tvoj problem. Živi se danes, ne včeraj ne jutri. Nikoli ne veš kaj se bo zgodilo jutri in zato tudi ne moreš biti nikoli povsem pripravljen na jutrišnji dan.

Jah prav mate...bom probal kaj spremenit. Res je pa problem, da kadar se slabo počutim nič ne morem.

To ni čisto res. Res je sicer, da je v življenju ogromno stvari odvisnih od tebe, vendar človek je ustvarjen tako, da vidi smisel življenja v svoji okolici. Rvd pač išče srečo v "živeti v dvoje", čuti da mu to manjka in ta želja in potreba je popolnoma normalna in sprejemljiva.

Najprej moraš na sebi delat, da lahko potem imaš izpolnjujočo zvezo.

Dokler iščeš odrešitev v zvezi, bo vedno vse šlo po zlu.

Jp, resje + se strinjam z Mieaid

Se strinjam Mcmurphy.  :oki:

Citiram zadnja stavka v eni knjigi: "Svoje življenje živimo polno le, če smo srečni, uspešni in ljubljeni. Ne zadovoljite se z manj!"  :oki:

.. in življenje je brezvezno ker ne morem dobit ženske..

Če bi bil res v pizdi (ker med drugim odštevaš minute do smrti) bi sprejel zdravila ali vsaj podal kak normalen argument za odklon ne pa to da vplivajo na spolno moč katera naj ne bi bila tvoja prioriteta v tem primeru, sploh pa ko še nimaš partnerke. Kar neki

Ja dobro čem se na tem forumu pogovarjamo če ne o odnosih in družini. Saj je družina v prvi vrsti ta, ki te oblikuje v nekaj s čem potem moraš živeti celo življenje beri sam s sabo, vzorce katere ali naprej goniš ali jih moraš spreminjat, če ti otežujejo življenje a spremenit nekaj kaj je del tebe leta in leta ni lahko in če bi bilo vse simpl kot ti navaš tu gor ljudje sploh ne bi imeli težav!?

In okolica tudi da nima nobene vloge?? Mislim škoda besed.

Bravo Coraline :oki:

nisem napisala, da družina in okolica nima nobene vloge.

Sicer se pa opravičujem, nič tukaj ni moja tema, moj problem tako da se vsem skupaj opravičujem ker sem pametovala o nečem o čemer očitno nimam majmanjšega pojma. Ne bom več pametovala.

Prav nič se ne rabiš opravičevat in bit užaljena. Ti si povedala svoje mnenje, jaz svoje. Nkjer ne obstaja pravilnik, ki bi ocenil kdo ima prav. Samo cel post mi je mimo, kaj čem

Meni se ne zdi post nič napačen, če ga pogledaš v ustreznem kontekstu.
Vprašalec se je opisal pod črto tako, da je vse fantastično in ga moti "le" to, da nima pičke in da občasno zafura safr.

Kaj boš takemu človeku rekel: joj, ljubček bogi bogi... kok si ti uboga živalca...?
Ne rekel mu boš: lej stari, vzemi stvari v svoje roke in nehaj pritoževat. Od nič ne pride nič.

Če pri 25 še vedno travmiraš zaradi tega kar sta ti očka in mamica naredla si si pač sam kriv.  :kiselnasmeh:

Ti pa si napreden in neodvisen vrste tič  :oki:  Eni namreč s tem furanjem safra pri raznih opsihiatrih in prishopterapevtih začnejo šele pri 30 ali 50 letih in nato o tem celo govorijo na TV, pred vsemi , v iskanju svoje tolažbe in obračuna s storilcem trpljenja.

Danes je moderno verjeti, da vse neozaveščeno povzroča samoškodljivo življenje, napačne poteze itd, moderno je ozaveščanje težav, ampak, eni tukaj tudi ostanejo.

Po moje je  koristno vse hudo ozavestiti, dobit tolažbo, vsemu dati ime, predznak, priznati nek vpliv nate in se strezniti, da si "tudi takšen s takimi izkušnjami upravičen do vsega najboljšega v življenju prav tako kot vsi drugi ljudje brez travm ".

Sicer pa po moje velja, da  bolj kot d*ek  "brožaš", bolj smrdi. 

Spontano življenje, osvoboditev, je lahko včasih koristnejša, ipak pa živi z nekaj posledicami, napakami, živčnostjo, zaradi preteklosti.

Nismo enaki. In se ni dobro vsem povprek zaupati, ker ljudje s srečnim otroštvom ne razumejo. Celo na tem forumu ne ...

Zato je ipak koristno imeti dobrega človeka za zaupnosti. Vsi nimajo starejšega modrega prijatelja, pa je zato na mestu psihoterapevt, ki kot plačan pove, kaj je res in kaj ne . In kaj je prav in kaj ne. Da lažje živiš. 

Se strinjam s tem, kar je povedala Martinca. Jaz se lahko vidim v Rvd-jevi zgodbi in lahko osebno povem, da mi 'kao spodbude' v slogu "pa sej tebi nič ni....samo len si, len" niso pomagale. Samo vase se zapreš in vsakič, ki ti kdo kaj reče v tem stilu, je tvoja samopodoba še za odtenek nižja.

Ta izjava posledično leti na vse forumaše ki so se pa prav zaradi svoje preteklosti, vsaj večina, znašli v težkih situacijah. In s takimi besedami izražaš nič drugega kot zgražanje in obsojanje.

Ta izjava leti na vse, ki se samo pritožujejo nad tem kako so vse drugi krivi, namesto, da bi premaknili svojo rit, prevzeli odgovornost za svojo življenje in dejansko začeli nekaj delat.

Če bi kdaj prebral, da je začeti težko, praktično nemogoče, dokler ne padeš na podn, ne bi pisal tega. Ker če iz otroštva prineseš slabo samopodobo, te je strah...imaš (podzavestno) občutek, da boš umrl, če boš moral komu priznati, da je s tabo nekaj narobe. Katera je prava pot za ven iz dreka? Teh je toliko, kolikor je psihiatrov in psihoterapevtov, zdaj se pa odloči  za eno! Pa še strokovnjaki sproti spreminjajo svoje mišljenje skladno s svojo poklicno potjo pač. Zdravila, poti, ki bi bila preizkušena in bi pri vseh delovala, ni.

In ne mislit, da človek, ki je imel take starše kot avtor teme, ne more biti zavožen. Sem spoznala eno, ki ji starši niso dovolili butati ob stene. Ven je prišla z občutkom totalne nesposobnosti. Seveda je lahko začela rasti, dokler ni padla čisto na tla. No, nekateri pravijo, da se da tudi drugače, a RVD je sedaj tam čisto doli, od koder se da vstati, a s pomočjo, z oporo okolice, z nasveti...s kritikami po mojem mnenju bolj težko....al pa ne...kdo bi vedel...recimo sem vprašala mojega pulmonologa, kaj uradna medicina priporoča ljudem, da bi nehali kaditi, pa mi je naštel 9 stvari, ki ljudem pomagajo ponavadi, vsakemu svoja, da nikdar ne moreš vedeti, kaj bo komu pomagalo..tako da..ne bodimo preveč pametni..največ veš, če veš, da ne veš...tako da vsaj škode ne delajmo ne... :oki:

Res vidite v napisanem samo tisto kar želite videte.

Govoril sem o tistih ki se VEDNO, SAMO, KONSTANTNO, ŽE DOLGO ČASA pritožujejo, ne o tem, da je pritoževanje per se napačno.


In za tvojo informacijo: Dobro jaz vem kako izgleda, ko prineseš "odlično" samopodobo iz otroštva.
Hvala lepa.

Se strinjam  :oki:

U pismu ste se razpisal. No ena stvar je, da na stvareh, ki me motijo resnično probam kaj naredit, da bi jih izboljšal ampak ne gre to čez noč. Druga stvar, ki je, je to da je težko napisat vse kar človeka teži. Punce so problem ja, ampak bolj je problem v tem, da si želim veze toda kadar pride do tega, da bi lahko s kakšno kaj bolj resnega začel, kar ne morem in res ne vem v čem je fora. Ne rabim pomilovanja od vas, rabim kakšen nasvet, če je imel kdo podobno težavo in verjemite da delam na tem. Drugače pa vsi imamo neke težave, ki so za drugega težko razumljive pa zato se ne sme drugega obsojat kok je bedn. Verjemte tudi meni se zdi pri komu naravnost čudno kakšne težave ima, pa mu/ji ne bom zato napisal nehi se smilt samemu sebi pa nared to pa to pa bo. Na žalost tko simpl ne gre.   

Me po eni strani zelo spominjaš name. Tudi sam si želim, da bi imel dekle, vendar tu se vse konča, saj imam kup stvari, ki me pri temu omejujejo: ne vem kje jo najti, ne verjamem v to, da so ženske različne, ne verjamem v to, da bi bil kateri všeč in... ja, ne vem kje je fora... Ne razumem jih. Ali pa tudi jih, vendar kadar povem kako jih razumem, potem slišim, da jih razumem narobe.

Morda pa bi nehal razmišljati NN, in počakati, da se zgodi. Se sprostiti.  :) Nisi ne prvi ne zadnji, ki pri 25-ih nima dekleta.
Prav to tuhtanje, te vodi v izolacijo. Ženske niso matematična enačba, ki jo je treba preštudirati. :P  Pusti, da se zgodi. Seveda pa se ne bo zgodilo, če boš ves čas doma.  :kiselnasmeh:

Razen, če bo akviziterka... :zardevam:

bi kaj bolj resno začel....po moje se ljubezen ne začenja...ampak pride sama...s spoznavanjem...lani je izšla ena knjiga slovenskega avtorja...pravi, da je osvajanje vsak korak, ko se dva spoznavata..korak k boljšemu poznavanju drugega..

in potem se zgodi...poljub...objem...seks   ;D

všeč mi je nekaj, kar je pisalo v knjigi Ženske, ki preveč ljubijo: seks ni razgalitev telesa, je razgalitev duše..

ko pride tako daleč, da se upaš razkriti drugemu, se razgaliti pred njim...takrat si si blizu z njim...

zato nikar nikamor hitet..

Zakaj se mi dozdeva, da imaš neke izkušnje ljubica.  Znam te puško, dok si pištolj bila. Ali pa je obratno. :smehko:

Enak problem sem jaz imel v srednji šoli in na začetku študija. Proti koncu študija sem pa premagal ta strah.

Tukaj se ne bi strinjal. Meni je uspelo najti punco brez da bi sploh hodil ven.  :zvizgam:

Recimo kdaj je pa čas, ko naj bi si bil z nekom tako blizu, da bi potem šle stvari tako daleč? En teden, en mesec, pol leta...?

Brez iti ven? Jau...a si jo naročil kar po katalogu... :sesmejem:  ;D

Pisec te teme,  pač začneš na novo in spremeniš svojo usodo trajno samske osebe : namreč to ti grozi.  
Upanje o ničemer ne odloča.
O tvojem življenju odloča tvoje ravnanje, tvoje odločanje.  8)

Pri 25 letnem trajno samskem je težko pričakovati neko spontano ljubezen, ki da bi naj prišla.  :-[   Ok recimo  da bo : ampak ženska bo v teh letih morda zasedena - saj nimaš 17 let več, ko bi blo več prostih kot pa vezanih. Nimaš nobene garancije.

Kako se pa obnašaš do žensk? Ali živioš aktivno socialno življenje, vsako soboto v disku, zbirališču mladine ?

Če doma samevaš, ne bo ...  Sam spoznavaš, da te spontana sreča ni ujela, torej, bi pomagala le akcija, ne pasivnost.

:sesmejem: :sesmejem: Ja, je bila ena Strela iz Jasnega...... :sesmejem: :sesmejem:

Alexx, jaz te imam preprosto rada! Res!
Hvala, ker si!
In res sem pogrešala tvoje poste!
Tiste dni, ko se bova spraševali, ali sva sploh komu ljubi, se dajva obvezno spomniti druga druge.
Ok?

OK ljubica moja. Tudi jaz imam tebe rada. Saj itaq veš.  :-*

 :-* :rozicodam:

Vista, ne bi se strinjal, da ljubezen pride kar sama. Če nič ne narediš zato, da se vse skupaj začne, potem ne bo nič iz tega. Kaj pomeni narediti, to je drugo vprašanje. Samo še zdaleč pa ni racionalen odgovor: "Ne se sekirat, bo že sama prišla." Sama pride samo smrt. Če nismo protagonisti na določenem življenjskem področju, ne bo nič na tem področju.

Jaz mislim, da bo lahko temo preimenovali v "Kako in kje naj Rvd (in še kdo drug) pride do punce."

Kaj pa npr. 25-letnik, ki je imel le eno punco, resno zvezo?

Ravno zaradi tega sem pred nekaj leti vzel stvari v svoje roke, ker se je izkazalo da stavek "Ne išči, ampak pusti da se zgodi" ne drži ravno. Po drugi strani sem pa punco spoznal ko sem najmanj pričakoval. Gre za splet okoliščin, ko si preprosto ob pravem času na pravem mestu.

;D  :oki:

Ta ima več več možnosti  iz več razlogov :  praviloma ni pasiven glede punc, saj že ima za seboj izkušnjo o prehodu znanstva/srečanje/prijateljstva v ljubezensko razmerje. Zato že pozna korake (prvega, drugega, tretjega, vse). In ima v zvezi s puncami več samozavesti, kot nekdo neizkušen pri 25 letih.

Verjamem pa, da se neizkušen 25 letnik počuti dosti bolj izgubljeno, ne ve, kako se obnašati, kako realizirati svoje želje.

Začni aktivno iskati punco, Rvd. Občutek vrednosti bi se ti dvignil predvsem, če bi bil v dvoje, če prav razumem.

Sem tud sama trajno samska, čeprav že imam 34 let, ampak druge vzroke.
Pravim pa, da imaš VSE možnosti, posebno zaradi tvoje mladosti. Nujno ti je samo redno socialno življenje !  :)

Zdravo Rvd,

Evo nisem bral vsega ker se mi ne da in mi tudi ni do tega da bi bral neke ideje oz. nasvete od kogar kol ki ni bil v taki situaciji. Ker kdor tega ne doživi tega ne more vedet, sploh pa tisti ki ima partnersko vezo v rani mladosti (govorim v letih 16>) pa čeprav je to zgolj zato da jo ima, ne more vedet kako se ti ali pa jst počutiva. Zato ti dam nasvet in prve roke. Vse kar delaš delaj za sebe, išči samega sebe, ker ko se boš našu boš z večjim veseljem hodu ven, počel boš stvari ki te veselijo, in posledično boš spoznal pravo osebo ki ti bo nudila tisto kar si želiš in tudi iščeš pri partnerki.
Praviš da bi rad nasvet in ne tega da bi te imeli za zgubo. To maš čisto prav, res nisi nič slabši kot recimo tisti ki podre vsak dan drugo punco. Ubistvu si veliko boljši. Res je da družba sili v tej smeri da se spolni odnosi ali pa partnerske zveze začenjajo zelo zgodaj (mam skor občutek da bo to kmalu v vrtcu) in če gledaš zgolj iz stališča da se tako naučiš socialnih stikov potem je to res. Je pa tudi res da se v tako zgodnjih vezah lahko naučiš tudi veliko napačnih stvari... in najbolj neugodna je ta da se ne naučiš živeti sam biti sam svoj gospodar, živeti kot tebi paše. Ker če se tega naučiš je tudi ko pride do partnerske veze in potem lahko tudi posledično do končanja te veze, veliko lažje zaživeti ponovno ker nisi toliko vezan na partnerjeve hobije partnerjevo potrditev. Enostavno veš kaj si in kako živeti sam.
Zato nasvet nikar ne hiti v neko vezo kjer boš "srečen" raje se poglobi v sebe, počni in raziskuj nove hobije, ustvari svoj svet kjer boš ti gospodar in ne boš potreboval potrditve drugih da si srečen. Srečen si takrat ko ljubiš sebe, in če ljubiš sebe tudi lažje ljubiš vse ostale :oki: LP Danijel

Pri 25 letih je razvoj osebnosti človeka že zaključen. Zato je nesmiselno čas vlagati vase, v škodo druženja z ženskami ! Bolje da se toliko star odrasel samec spravi v akcijo glede življenja v dvoje.  Ni več najstnik niti adolescent, da bi se šel polaganja glavne pozornosti samemu sebi, saj je razvoj njegove osebnosti že končan. Ta sistem življenja je STRANPOT OD ŽENSK IN OD LJUBEZNI ! Tud če bi se kakšni ženski dopadel,  ji na tak način ne bo znal priti blizu, lih zato, ker se je skozi glavna leta mladosti naučil brigati predvsem zase ! Raje se naj samski človek  uči prilagajanja sočloveku. Razen če ima namen ostati samski do smrti? Kar dajte si zdaj neizkušeni 25 letniki še dodatno zapreti vse poti v dvoje s podajanjem v samsko kolesarstvo in druge samotne športe, namesto v skupinske izlete,  skupinske peš- pohode preko kluba mladih ali kaj imate   :A)

Tisti ki pri trajno samskih 25 letih mislite, kako da ste vi fajn in kako je še vse pred vami in vam nič ni treba, ne vem, če imate prav. Trajno samska oseba po svojem 30. letu brez izkušnje zveze pa je že tako zelo vpeta v svojo trajno samskost/samovoljnost in "lastno gospostvo", h kateremu ti pozivaš, dragi Danijel, da je to njen nespremenljivi del njene osebnosti. Namreč, drugačne kot samske, se ni nikoli spoznala ; zato jo   ogroža vsako, celo nujno prilagajanje sočloveku. Tako da sploh ne more pustiti drugemu do sebe, kot mlajši bi ji morda še zneslo! Največjo škodo pa delajo današnje življenje v virtualnem svetu, kadar človek obenem nima družbe tudi v živo  :seznojim:   Z leti postane trajna samska oseba v živo ob stikih, vse bolj plaha in tudi pretirano kritična do morebitnega partnerja/partnerke.  Ob vsakem poskusu - navaditi se na dvojino - nenavajena bližine v dvoje, občuti ogroženost, tako da celo zaljubljenost ne uniči premočnega občutka, da je  napadena njena neodvisnost, samostojnost in lastno odločanje...  Prehod iz samskega stanu v življenje v dvoje doživlja kot nekakšen vrtoglavi preskok v drugi svet, česar se zboji. Zato umikanje postane iz navade železna srajca. In sterega konja težko učiš novih manir.
No z leti je vse manj možnosti, ker so vsi vezani in poročeni...

Da bi utišal vse glasnejše spoznanje o svoji manjši nesposobnosti  prejemanja/dajanja/deljenja svojega telesa/srca  z drugim,  trajno samski srednjih ali zrelih let za neuspeh krivi nagledane partnerje, češ da niso nikoli pravi ali vredni. Stremi  k z-idealizirani podobi partnerja, nekje tam daleč zunaj, s katerim da se kao čakata, e poznata se še ne..  In celo ob že dopolnjenemu 30. ali 39. ali 42. letu takšni sami sebi lažejo s tolažbo,  da "še ni pravi čas " . Podobne  neumnosti mu tupi tudi kakšna mamica, pa 80 letna soseda in še kdo zaradi tolažbe in tudi naivnega optimizma, ki vsaj začasno malo uniči frustracijo zaradi samskosti. Poznam več takih, obeh spolov, sicer ne bi pisala.

Preprečitev trajne samskosti se začne s priznanjem, da je to rešljivi problem, imenovan spolna zavrtost/čustvena zavrtost, ki mu je glavni boter praviloma kompleks manjvrednosti, napačna prepričanja, predvsem pa odpoved socialnim stikom v tej smeri že v najstniški dobi ! Torej, ZAČETI NA NOVO, še enkrat, pri 25 so še VSE možnosti, saj bo pri 35 težje.

Tudi jaz večkrat pomislim na smrt, samo se bojim delat samomor. To pa zaradi razočaranja v ljubezni. Včasih je bolje bit sam, kot da te ljubljena oseba zatolče na dno, zato jemlji to samskost za boljšo zadevo kot slabo zvezo. Samo pri tvojih letih še vse pride, saj si še deček skorajda! Danes se ženijo moški do 40, tako da kar počasi, mogoče poskusi za začetek dobti punco na ona-on portalu.

No sej neizkušen sem na tem da resne punce še nisem imel, to ne pomeni, da nisem imel nič z njimi pač po domače povedan mutil sem, samo resne pa še nisem imel, čeprau je na trenutke zgledal, da jo imam. No v glavnem dva problema sta. Sem totalno preveč izbirčen, drug problem je pa da sem preveč prijazen in sicer, če že na začetku do punce ful ne čutim, nočem začet z njo, ker obstaja res ogromno velika možnost, da jo bom zapustil, kar je pa problem, saj nočem biti prasec in jo prizadet. Veliko jih vidim si izbere enega malo za res malo za šalo in po dveh mesecih fuka ajde dijo in jih boli moški spolni organ. Js tega pač ne morem  dejansko bi se sekiru, da bi eni tako krivico naredu. Pa ta izbirčnost, nevem kaj narediti, sam men jih ma res ful malo žensk lep obraz (brez zamere), kar mi je najpomembnejše in me dejansko ful nervira, ker brez tega ne morem globjih čustev razviti, kljub temu da ima osebnost fenomenalno. Bedno ampak kaj čem, verjetno bo obup svoje naredil in se bo pač treba sprijznit, samo občutki pa ne bodo takšni kot bi mogli biti.

Se strinjam s tem postom. Res je sicer, da tudi pri 25 letih še vedno poteka socializacija. Ampak prav tako poteka pri 80, vendar vsaj nek fundamentalen značaj pa je pri teh letih že davno izoblikovan. S tem, ko posvečamo čas sebi, pravzaprav izničimo možnosti, da bi svoje življenje posvečali iskanju ljubezni, ki jo potrebujemo. S tem, ko se posvečamo sebi, se zapiramo vase in si kvarimo možnosti za spoznavanje potencialnih partnerk. Vse izjave, kot so "saj si še mlad" so gola, iracionalnla tolažba.

Prav tako je res, da starejši, kot smo, bolj se nam zapira možnost, da spoznamo partnerja, ne samo ker so vsi poročeni, temveč tudi zato, ker se nam z leti socialni krog oža.

Rvd, ful mi je všeč tvoj stil pisanja. Imaš talent izražanja (notranjega) počutja. :oki: To sem želel povedati že prej pa nisem vedel kako in če bi bilo prav. Pa sem kar storil! :kiselnasmeh:

Rvd ... a ti je kdo že dal ta nasvet: POJDI NA POTOVANJE V TUJINO. Dvigni se izza zapečka, vrzi nekaj cunj v nahrbtnik, dodaj kak dišeč body-šampon in paket kondomov pa pojdi. Destinacij je cel kup, prijazni ljudje so povsod, diskačev in podobnega je ko listja in trave ... In če ne bo nič, boš imel doma vsaj temo za pogovor s potencialno punco. POGOVOR O DOŽIVETJIH V TUJINI VEDNO VŽGE! (Pa "noname-a" ne jemlji s sabo, da ti ne bo s svojim kvazi-analitičnim filozofiranjem vseh punc odgnal  :P

Ja sej vem da sm bedn... ;), sam zmerm kadar pride do punc dobim ta občutek, da morm bit spoštljiv, pa resen, pa čim se z eno začne kej bolj konkretnega se ustrašim fak a bo mislila, da zdej se morva pa kar poročiti pa tako naprej, bedn sam sej upam da se bom počas spremenu. Pa tut po diskačih se mi ne da gont preveč, sem se že naveličal po vsejh teh letih žuranja, rad bi se ustalil počas in to je to.

Bravo !!! Se strinjam s povedanim. Mislim da so nekateri malo zašli v tej temi, čisto po slovensko so že začeli žaliti. Tudi mene so imeli za leno, pa to sploh nisem, le s puberteto je prišlo to, da nisem imela do ničesar več volje, nič se mi ni dalo, v vsem sem videla vse samo slabo, pa to ni lenoba, saj sem v službi zelo pridna, delam na ful, tako da pridem domov čisto izmozgana.

Sama v mladosti tistega 'the one' nisem dobila, drugih pa nisem mogla imeti. Nisem se mogla zaljubit. Glavni razlog je tudi panična motnja in odpoved socialnemu življenju takrat. Izšla sem iz tega drugačna, kot da bi zgubila pot in odnos do drugih in sebe. Tudi če bi hotela, ne bi mogla najti partnerja, ne čutim sorodnosti in  začudena gledam brezskrbne ljudi na portalih za stike, sama nikoli ne čutim nič in me ne gane nihče, prazne slike in prazne besede. Ne moti me, če sama ostanem. Glavno da imam nekaj prijateljic.

Hmm ma sj jst se bom šel pa h komu malo pogovorit, zakaj imam tak strah pred vezami pa zakaj toliko časa traja da do kire sploh kaj čutim pa še potem se sprašujem a to kar čutim je ljubezen al kar nekaj. Je pa res da sem določene stvari predelal v glavi in naredu načrt oziroma, naredil sem si časovni okvir v katerem moram določene stvari, ki mi otežujejo življenjem spremenit in tudi delam na tem, v nasprotnem primeru se bom pa fentu. Sej to še ne pomeni danes ali jutri ampak čez 10 let pa tudi ne. Tako da sem prav vesel, ker vem da bom po določenem datumu happy al me pa pač ne bo več in bo vse v redu. Kdo pa prav da mormo pa vsi visoko starost dočakat.

Ej no, pa menda ne boš šel samomor delat...  :-\

men se pa zdi da ostaja nek vzrok zakaj ne maraš življenja. nek vzrok mora bit. morda imaš celo vzorce staršev da tudi kdo od njiju ni maral življenja in je pesimist in si kot posrkal njihov vzorec (to sem namreč jaz od mojih staršev).
veš, tudi jaz sem si hotela vzeti življenje pri 20ih letih. Zato ker sem bila v državi ki sem jo sovražila in ker me noben fant ki mi je bil všeč ni maral in sem na podlagi tega tudi sebe sovražila.
Tudi jaz nisem videla smisla v tem bednem življenju saj nimam ne staršev in tudi naj frendice imam na drugem koncu sveta ( za tak life sta mi pa kriva moja starša).
Zdaj ko imam fanta sem v NJEM našla smisel, rada živim zaradi NJEGA, zaradi živali, zaradi narave.
Kaj tebi pomeni? res ni NITI 1 stvari v tem lifu ki bi ti pomenila? Pes? Mačka? Prijatelj? Prijateljica? Glasba? Narava? Morje?
Meni pomeni tudi dosti morje. Živim za poletje da se vržem v toplo morje in se potapljam, to mi veliko pomeni v življenju in mi da SMISEL. IN glasba. tudi zaradi nje sem se odločila da si ne bom vzela življenja. Glasba dela čudeže in ta popelje v svoj čudežen svet. NEKAJ ti sigurno pomeni v tem življenju? kaj pa starši? brat sestra? Če pa res ti NIČ ne pomeni potem pa ti res ni rešitve.
samo sem prepričana da nekaj stvari ti sigurno nekaj pomeni!
Tudi jaz sem bila na tem. IN 100% razumem ljudi z samoto, čustveno bolečino samote in neuslišane ljubezni. Upam da najdeš pot iz tega pekla. Drugače pa se obrni na kakšnega psihologa. Lahko mi tudi pišeš za pogovor. Srečno!

Saj je rekel, da mu pravzaprav nič ne manjka, razen ženske. Njegova sitacija je takšna, da se mu zdi življenje brez ljubezni brezveze, pa če ima 100 morji. No... Morda so takšne pogoji za srečo vseeno malo radikalni, saj naz izpopolnjuje še kaj drugega, kot ljubezen. Pa vendar...  :zvizgam:

Ravno o tem Rvd ves čas govori - iskanje partnerice, da bi partnerska zveza osmislila njegovo življenje.

Se opravičujem samo se samo meni zdi ali še komu drugemu zveni sledeča izjava malo mimo:

Ali se ne živi zaradi samega sebe? Ali nima vsak svojega življenja za živeti? Ali ni res, da moraš biti najprej zadovoljen sam s sabo in živeti sam zase ne pa zaradi drugih....? (ali pač ne :kiselnasmeh:)

Meri je napisala, da je smisel življenja našla v svojem partnerju.

Hja, bi bilo res enostavno, da bi bil človek srečen sam s sabo med štirimi stenami. Pa vendar, če nisi nek mutant je jasno, da ti bo zelo težko uspelo. Lahko se zapolnjuješ na drugih področjih, samo čez čas se čudiš kaj nekaj te žgačka v prsih. :zvizgam:

Zakaj ne more biti človek srečen sam s sabo?(pa nisem mislila ravno med 4stenami) Razumem, da je človek družabno bitje, ki teži k temu, da bi imel družbo pa vendar se mi zdi izjava-živeti zaradi nekoga drugega too much-kaj pa ko slednjega ni več-bodisi se razideta, umre ali te prizadane ali pa karkoli drugega že bodi....??

Ko se je moj znanec razšel s svojo punco, je na FB napisal: kako postane vse težje v življenju, ko nekdo odide stran. Prav tako vidim pri nekaterih mojih prijateljih, vse dneve visijo s svojimi puncami, pa punca to, pa punca ono (skoraj fašeš diabetes). In res, kaj bo pa potem, ko bo zveze konec? Jaz sem na srečo našel uteho v svojem hobiju po tistem, ko sem postal samski. Zato je pomembno, da imamo neko svoje življenje.
Je pa očitno nekaj na tem, da smo v dvoje popolnejši, srečnejši, saj tako imamo svojevrsten (intimen če hočete) odnos, ki ga ne more nadomestit odnos posameznik - starš, posameznik - brat/sestra, posameznik - sosed itd.

Ma sej mam stvari katere me res razveseljujejo, samo pr ženskah se zatakne. Pa bolj problem je to da si želim eno imet sam ful težko začnem čutit do kakšne, kar ne morm samo praznino čutim. Ok problem je v tem da tudi ene še nisem prebolel ampak dobr no pač se zgodi. Čeprou še vedno ne morm dojet da med nama dejansko ne bo nič ampak je bilo pri tej isto res dolgo časa do nje nisem nič čutil potem sem pa kar začel in mi je čudno a morm bit z žensko prvo 4 leta skp da jo bom začel imeti rad, ker jaz dejansko drugače nič ne čutim in je prou bedn občutek to.

Če sem prav razumel, si ti čez čas do nje začutil nekaj več, toda ona tebe ni videla kot potencialnega fanta?

Ona me je prej videla kot potencialnega fanta pol pa ne več, ko sem ji pa začel vračati čustva pa sej veš sem ratu dosegljiv pa potem človek ni več zanimiv.

To je potem bilo kr neki. Te igrice z neko nedostopnostjo, pa da nisi več zanimiv ko pokažeš interes.... Očitno si imel opravka s punco, ki ji laska če ji fantje izkazujejo pozornost.

Rvd, napake delaš. Ženskam ne smeš nikoli dajati preveč pozornosti. Ženske privlači prav to, da maš ti svoje življenje, da se ukvarjaš s svojimi stvarmi, da si malo egoističen. Jasno, ne preveč. Naslednjič punci probaj raje namignit, da ti ne pomeni kaj dosti, da tudi če gre, ne boš nič razočaran. Skratka, bodi dedec. Ženska te bo vedno zapustila, ko se boš spustil na raven njenih prijateljic, ne pa na raven njenega tipa.

rvd ne mislit na smrt pa ti bo veliko bolje tudi jaz sem imel podobne misli samomor in pa misli o smrti sam to spremen in se odloči za življenje...in ti bo veliko lažje
res da je v življenju veliko preizkušen ampak z samomorom ne boš nič naredil razn svoje familije pahnu v bedo po domače povedano...
res ti priporočam da nehaš s samomorilnimi mislimi in se odloči za življenje!!!


vse dobro
Domen

nn, opet !?  :A)

Jap.  :)

Veš kaj, NN, se sploh ne čudim, da si sam in da nimaš punce ob takem razmišljanju o ženskah in o odnosu fant:punca.
Že dalj časa berem tvoje odgovore in vedno znova pridem do tega spoznanja. In tudi ostal boš sam, če ne boš postal malo bolj pozitiven, prijazen in ljubeč do nasprotnega spola.

Ribica

Ona me je prej videla kot potencialnega fanta pol pa ne več, ko sem ji pa začel vračati čustva pa sej veš sem ratu dosegljiv pa potem človek ni več zanimiv.

Rvd, pozdravljen

Prebrala sem vse tvoje misli napisane na tem forumu in moram reči, da mi je res žal in te razumem,  kako trpiš. Zdi se mi, da imaš ranjena čustva. S tem v zvezi je cel kup raznih težav in muk.To sem prepoznala, ker je šlo za isto pri meni. Sama sem se zdravila za depresijo kar 3 leta, sedaj že kar nekaj časa nimam zdravil in jih tudi ne bom več. Dobro bi bilo, če bi se oglasil pri zdravniku-psihiatru, ki bi ti eventuelno predpisal zdravila za začetek. Zdravil je kar nekaj, mogoče bosta najdla kaj takega, kar ti ne bo vplivalo na slab libido. To je prvo, kar moraš narediti, saj tvoja črnogledost traja že kar nekaj časa in po izkušnjah svojih in modrosti, ter znanju, ki sem si ga nekaj pridobila, lahko rečem, da zdravila res potrebuješ, saj tvoji simptomi, kažejo na to. To je začetek. Ko se bo kemija v telesu postavila na "pravi tir" boš lahko delal dalje. 

Prepričana sem, da si prekrasen moški z veliko dobrimi vrlinami. Takih je danes malo. Težave, ki jih imaš kažejo, da si globoko ranjen.

Pomembno je, kakšno si imel otroštvo oz. mladost do sedaj? To je zelo pomembno. Očitno obstaja razlog za tvoje zdajšnje stanje. Verjetno trpiš zaradi pomanjkanja ljubezni v zgodnji otroški dobi, manj ali več, vsi trpimo za tem, vendar pri nekaterih ljudeh so rane večje in globje. Vsak zakaj ima svoj zato.

Najprej je dobro, da stvari razumemo, da bi si lahko pomagali.

Meni osebno je zelo pomagala kombinacija obojega- obisk pri zdravniku-psihiatru in v Centru za duhovno pomoč v Zagrebu. Ne vem od kod si, vendar ti toplo priporočam. Jaz sem slovenka, ta naslov sem tudi slučajno dobila od svoje kolegice iz Slov. Ne slučajno misliti, da je to za verne ljudi. Sploh ne. Za vse. Z njimi sodelujejo zdravniki in psihologi. Uspehe imajo zelo zelo velike, še hujše primere so rešili, tako, da res toplo priporočam. Meni je sama psihologinja rekla, da so na tem področju na Hrvaškem daleč pred nami in naj se jih kar držim. Govorim ti iz izkušnje in ker mi te je kot človeka zelo žal. Vsi hrepenimo po sprejetosti, ljubezni, razumevanju in vsem dobrem. Ker se preko foruma tako fundamentalno tebi ne bi dalo pomagati, le blažiti, ti res svetujem, obrni se na omenjeni naslov. V Sloveniji žal tega še nimamo. Naslov v ZGB je Vodnikova 6 (III. nadstropje), telefon za naročiti ali pa dobiti pomoč preko telefona-tudi to je možno pa je 00385 1 4829 829.

Vem, da boš zmogel nekaj narediti zase, saj že to, da si pisal sem nakazuje, da je v tebi še upanje in želja po pomoči. Ker sem depresijo premagala, bi želela tudi sama pomagati ljudem tako, da jim z veseljem pomagam, kot je bilo pomagano meni.

SREČNO in VSE DOBRO

Pa še tole v vednost. V ZGB je pomoč brezplačna.

Ojla spet se jaz mal oglašam tako da vidte, da se še nisem ubil. ;)

No v glavnem mary5 kokr sem napisal jaz sem imel zakon otroštvo, ma preveč ljubezni sem dobil kokr premalo. Pač tist k starši težijo zarad šole pa ko te v puberteti malo daje pa so tečni ok ampak to je normalno drgač pa res sta mi vedno dala vedt, da sem jima na prvem mestu. Sej to je edini razlog da se ne fentam, ker jih nočem prizadet. Ja sej se bom šel zdravt. Sam Zagreb je predaleč tak oda to ni možno. Problem je v tem, da se ne morem zaljubit, ok v to tazadnjo sem se pa še zdej nevem a zato ker jo pogrešam al zato ker jo mam dejansko rad, pa še to je trajal ful dolg da sem kaj čutit začel. Mislm u svojmu lajfu bi lohka hodil s kar precej žensk sam zmerm kadar pride do tega se počutim ujetega in to je problem kako to spremenit. Pa pri vsaki napake opazim in pol ful to skoz gledam pa o tem razmišlam. Nevem al ma čudn mozolj, a ma spodnjo čeljust prevelko pa tako naprej. Zdej sprobavam, da sam lepe stvari na ženskah opazm. Ne morem se čist sprostit. Pa kr nevem kaj bi s sabo v življenju mam ful hobijev, ki so mi všeč ampak se vseeno praznega počutim.

Pa eno vprašanje kako se pa vi zaljubite? Tle gor berem kakšne fobije ima kdo, da ne more iz bajte, da ne more tega pa tistga ampak kljub vsemu pa ja moj prvi partner je bil tak, drug tak,...., ta zdej je pa tak, mislm kako si najdete partnerje, če je z vami res tok narobe? To ful ne štekam. Pa sej je kul da si jih najdete hvalabogu ne me narobe razumet, sam čudn se mi zdi.

V glavnem da povzamem, ne morem bit z žensko, če mi že na prvi pogled ni res res ful všeč. Če mi je pa že ušeč je pa ne morem dobit, poleg tega se mi zdijo take pa itak preveč važne. Zdej kako to spremenit, da nebi tako gledal ženske nevem, če mi rata bo v redu, če mi pa ne se bom pa predčasno poslovil iz tega planeta pa kr neki vse skp.

Pa spet sm ful napisu pa krneki.  :(

No ajt.

Rvd ti se res ful preveč sekiraš s tem. Vem da je laži rečt sam probi preusmert misli na neki čist druzga, pošlihti sebe in svojo samozavest, taprav partner se pa itaq pojavi takrat ko najmanj prčakuješ

To načeloma drži, toda zanj ni nobena taprava. Ni problem v tem, da on ne bi našel taprave, ampak v tem da ima težave z zaljubljanjem. Vem kaj to pomeni, tudi jaz sem imel take težave do 22. leta. Na vsaki punci sem našel kakšno napako.

ko boš spoznal tisto pravo, ne boš nobene napake videl oz te ne bojo motile. takrat boš vedel, da je to to in boš sproščen

To pač ne drži. Spremembe se bodo zgodile šele, ko bo v njegovi glavi naredil klik, da mu zunanji videz punce ne bo več edini pogoj.

Rvd pozdravljen ponovno

Mislim, da se le preveč obremenjuješ z željo po spoznanju ta prave osebe. Umiri se, vzljubi sebe. To je prvi pogoj, da boš lahko tudi druge. Ker to se zaznava. Kdor sebe dovolj  ne spoštuje, tudi drugega ne more. Delaj na tem. Bojim se, da ne boš zmogel sam, ne zato, ker ne bi znal ampak ker to preprosto včasih ne gre.  Vseeno je dobrodošel posvet v ZGB. Poskusi po telefonu. Jaz le nisem tako strokovna, da bi znala kje je pri tebi v tvoji notranjosti nastala neka blokada, "okvara". Po razmišljanju sodeč, jo imaš. Zato ti želim, da se to pri tebi postavi na pravi tir.

Dokler boš na silo želel spoznati ta pravo, verjemi ne bo nič. Zasigurno. Super mlad si, za vse je še čas. Ne prehitevaj na silo, da se ne ujameš v še večje probleme. Ti moraš najprej sebi pomagati. Vse drugo bo prišlo spontano.

Glede tega, da pri vsaki opaziš neke pomanjkljivosti, bi ti svetovala, da vedno glej v človeku samo tisto, kar je dobrega. Ker vsi imamo napake, pomanjkljivosti. Če gledaš tisto, kar ni dobro, te potem to uničuje. Zlo se potem ukvarja s tabo. VSAK ČLOVEK ima v sebi tudi veliko dobrega, to odkrij, o tem razmišljaj, to občuduj. Boš videl, da se boš takoj lepše počutil. Meni osebno je to zakon. Nikoli, ampak res nikoli ne gledam v človeku tisto slabo. Sem človekoljubna in to je tista plemenitost v človeku. Nimam problemov potem takih, da bi me take negativnosti vrtinčile.

Na svetu je sigurno veliko dobrih ljudi in žensk. Zasigurno boš tudi ti tako dobil, ampak prvo se moraš ti spremeniti. Svet okoli tebe se začne spreminjati, ko začneš najprej pri sebi. Drugih ljudi ne moremo spremeniti, še sebe težko. Sploh pa mi ne vemo zakaj je nekdo takšen in takšen, kaj nosi v sebi, kakšna je njegova osebna zgodovina, kaj je doživel,.. in zato nimamo pravice soditi, obsojati. Sami sebi smo skrivnost, kako potem, da bi druge ljudi spreminjali.

Rbd, daj povej s katerega konca SLO si, mogoče ti lahko tukaj svetujem pri nas kakšnega dobrega terapevta.

Jah js sebe že spoštujem bolj kakor kateregakoli drugega tako da tukaj ni problem. Poleg tega poznam kar precej folka še bolj depresivnih in še z nižjo samozavestjo kot pa jaz pa majo vsi ene partnerje tako da nevem no. Pač ful praznga se počutim. Pa to da se partner pojav ko najman pričakuješ ok neki je treba rečt no sam ja pač čez par let bo prepozno če se misl pojavt. Pa ta lajf se mi čudn zdi kr tko krneki vse skp, morš u službo hodt k je itak bedn, pol je človk mal frej pa to pa je nov dan, pa spet v službo,... Narjajš bi dal odpoved, zagonu ves denar, ki ga imam na drogah pol k bi mi pa zmankal bi se pa fentu, to se mi zdi najbolj kul ideja. ženski spolni organ ne da se mi bit več slabe vole skoz, najbolj bedn je pa to da kadar sm pa dobre volje sem pa vsem všeč pa kok sm simpatičen pa zabavn pa pozitivna oseba fak. Pa utruja to da morm vsako sekundo mislt na to da ne mislm slabo, da skoz razmišlji pozitivno, rad bi enkrat da bi že normalno tko razmišlju ne pa da se skoz silm tko mislt.

Aja neki sm se spomnu a je kakšna osamljena tuki gor? Če če kvazi fanta naprimer (s tem mislm sebe)? Pač medtem k iščeš pravo osebo, da maš enga tko mal za se zaupat pa suffer skupi furat, ok pa tut kej lepga poment.  :) Tist filing da ma človek nekoga. Tko da let me know. Če kakšna rada gobca kar nej ful rad poslušam.

Pičim js zdej jest. :)

hihihi isti primer sem bil jaz bres veze vse skupi sam moreš poiskat še pozitivno stran življenja po mojem je res treba mal premislt pa najdt tut pozitivno stran življenja...
no pa vevlik sreče kakor kol se že odločiš

vse dobro

Rvd, to tvoje razmišljanje se mi nikakor ne zdi na mestu. Zame bo v četrtek minilo 1 leto, odkar sem se nazadnje poljubljal, pa kljub temu da to zelo pogrešam, zaradi tega ne mislim naredit samomor.

Zdele če bi mel pištolo bi se pa milijon procentov ustrelu. Js res nimam več moči se skoz tok slabo počutit. Zdej se pa  res sam še sprašujem a trpet pa ostat živ zarad staršev, al bit sebičn pa se ubit sam se bo staršema zmešal.

Rvd :rozicodam:
napiši kaj te (treutno) moti, daj ven tisto kar imaš v sebi

A te tako močno žre to, da še nisi imel resne zveze?

Ne. Pač velik stvari v življenju. Najbolj me žre to, da ne morem ene prebolet, pa ne dejstvo, da ne bova skupi ampak to, da je tok slab, sebičn človek in da sem se pustil tako "nategnit".

Kaj naj ti rečem, nisi edini. Tudi mene je ena pred 3 leti uspešno vrtela okoli prsta, dokler se nisem po 3 mesecih "zbudil" (oz. je čas pokazal, da me ima ona za norca).

Ja no pr men je pa to par let trajal, sej sploh nočem napisat kok. Tko da dost mam js bab, če bom pa še kakšno hotu met jo bom pa prvo po zobeh poču, da pokažem kdo je moški, pač dejansko če si prjazn se ne splača, si en šibek človek. To se je zdej pa že pr tokih ženskah pokazal, da ne verjamem, da je slučaj, da js na take naletim. Škoda ampak tko je, js tega ne bom spremenu se bom pa prilagodil. Sem rajš svina pa ga najebem, kokr dat še enkrat čez da se za eno žrtvujem pa vse zato da na konc takole najebem.

Težko verjamem, da bi kaj pomagalo.  :kiselnasmeh:

napačne punce privlačiš??

Sicer pa ne moreš vse dat v isti koš...previdnost pa tako ali tako nikoli ni odveč

Fizično interveniranje ne bo kaj dosti pomagalo. Je pa res da je včasih treba "udarit po mizi", oz. pokazal da si oseba ki se je ne da vrtet okoli prsta. Sem se sam prepričal v to.

No js mam dost sm se odloču, da grem k psihiatru, da vidim, če bo pomagal. Glede na to da se sto let čaka mislim iti samoplačniško, me pa zanima čisto okvirno koliko stane individualno srečanje in koliko časa traja, če mi lahko prosim kdo pove? Hvala.

uuuuuuuuuuuuuuuuulala!

ti pa si en pozitivko, bravo!  :clap: Le tko naprej!! Sam a teb so lepe ženske brez zob? Ker ko boš počil, prvo, ki jo boš mel, sicer ne vem zakaj bi jo :mah: , bo seveda estetsko "popolna"!?

praviš, da če si šibek, se ne splača, če si pa grobijan, je pa vauuuuuuuu. Lahko ti garantiram, da normalne potem ne boš dobil, če pa že, ti bo hitro ušla. S takšnim odnosom boš dobil prepirljivke, take ki se derejo, ki tudi mahajo, z eno besedo primitivke, in boš spet mogu dat za nove zobe..... kajti prvič jih bo izgubila, koj ko bo s tabo, drugič pa ob kreganjih, kajti do tega bo velikokrat prišlo v takšnem negativnem odnosu.

In praviš, da si jih že toliko dobil, bab namreč, ki so ti pokazale, da je bolje biti baraba, in da ni to slučaj, da si same take dobil........... poglej, takšen kot si, takšne dobiš. Takšna kot je tvoja energija, takšne ljudi privabiš!

Glede tvojega zadnjega stavka, da si rajši svinja..... poglej, kokr si boš postlal, tak boš spal!

Sofie  :rozicodam:

Meni pa ni jasno, kako je mogoče, da te je ena punca vrtela okoli prsta več let.

Pa poročaj, kaj si uredil.  :pomezik:

Meni se brezvezno življenje zdi, da se moram vsak mesec sekirati kako skozi položnice. V mojem naselju so stroški bivanja zelo visoki. Imajo nas za "bogato" naselje, pa ni več tako. Tudi "reveži" sedaj tu živimo. :jok:

Ja res je Alexx,te položnice me delajo kar depresivno...še eno službo rabim. ??? ???

No spet se oglašam po dolgem času pa spet rabim kakšne koristne nasvete, če bi kdo lahko pomagal. V glavnem na splošno sem zelo v redu, mislm tko imam življenje res poštomano tako da bi moral biti skoz vesel, kar tudi večino časa sem ampak vseeno ni pa še vse v redu. In sicer glede punc, kot sem že omenil, da imam težave, je še zmeram problem, da sem preveč izbirčen, do tistih ki mi niso pa takoj na prvi pogled všeč pa ne čutim nič tko čist nč pa nevem kako si pomagat. No to je prva taka stvar, ki bi rabil nasvete in sicer kako je možno, da jaz tako čisto nič ne čutim? K res nevem tle slišim kako pravite, kako intenzivno čutite ob ljubezni no tega pri meni ni...pa zdj ne vem kaj narediti? Štala. Kar me pa res matra je pa še vedno glede ene punce, ki sva si bila dolgo časa blizu in je ona potem kar prekinila to najino "romanco" in ji pomenim manj kot tazadnji drek, če se tako izrazim. In mene to razjeda. Imam razpucano v glavi, da punca nažalost ni "gladka" in zato tudi nisem hotel biti z njo, čeprav sem ji bil/sem ji še vedno pripravljen stati ob strani, če bi se odločila za zdravljenje ampak se noče. Problem je v tem, da ma fanta in to me tako moti, ko pomislim, da sta intimna in vse pa nočem na to misliti ampak vseeno mislim na to. Ne morem si pomagat imel sem šanso biti z njo ampak ker mi vizualno ni dovolj všeč in tudi vedel sem, da bi me prej ali slej zapustila tako kot je že mnogo fantov pred mano in si takoj poiskala novega. In tut ne čutim več nič do nje ampak me vseeno še tako žge ko pomislim da je z drugim/i. Tako da plis za kšn koristen nasvet, k mi je butast da takole življenje zapraulam k drgač mi je ful v redu. No tako kratko poročilo kar me daje in sem dostikrat zelo slabe volje zarad tega tako da res za kšn koristen nasvet plis. No zdj grem pa spat.

drži se tega --->


pa bo vse ostalo kar samo prišlo.

ti sam živi življenje in ga ne zapravljaj za stvari, na katere ne moreš vplivati!

Če ne čutiš nič do nje je čudn, da te moti ko je z drugim. Si prepričan, da ne čutiš več nič? Al pa te moti, ker  si je našla novega ti pa si sam. Predvidevam, da si sam, če se še vedno ukvarjaš z njo.

Pravilno predvidevaš da sem sam, ampak kljub temu nočem bit slabe volje zarad nje pa si ne znam pomagat. To je problem...pa drug problem, ker če mi ni ženska že na začetku res leeepa ni šans da bi lohka bil z njo sploh nevem kaj naredit. Takšne ki so mi pa všeč jih je pa zelo malo tako da nevem kaj narediti da bi bil manj izbirčen.

Verjamem, da nočeš bit slabe volje in tudi verjamem, da ko si boš našel drugo, boš v hipu pozabil na to punco.
Tudi jaz sem zelo izbirčna in mi mora bit tip res lep, da bi se ga sploh lotila spoznavat naprej. Včasih pač traja, da nekoga spoznaš ,ki ti bo všeč in je treba bit potrpežljiv in predvsem verjeti v to, da bo prišel tisti pravi. Mene je vedno "zadelo" iznenada, nikoli ko sem iskala.
Mogoče pa ti bo kakšna punca karakterno tok odgovarjala, da ti zunanji videz ne bo tok pomemben. In se boš zaljubil.. tudi jaz sem se zaljubila v tipe, ki niso bili ne vem kaj po izgledu pa so imeli krasen karakter, vendar me je ta izgled čez čas vseeno začel motiti.

Rvd,

ko sem prebirala tvoje nedavne "spise", sem ugotovila, da se je morda depresija pojavila tudi zaradi vseh teh srčnih razočaranj, občutka nesprejetosti in nepomembnosti..kaj meniš? Morda se preveč obremenjuješ z zunajim svetom in premalo gledaš/skrbiš za svojega notranega?  :A)

Jah, moj partner je kot ti..ker v družini se niso učili in niso pokazali izražanje čustev, niti on tega ne počne. Na začetku me je to strogo motilo, ker sem preveč odprta in čustvena oseba,..potem pa sem ga sprejela takšnega, ker imam druge lepe vrline..No, nihče ni popoln in tudi napačni miselni vzorci so lahko dobra ovira za doseganje res pravih ciljev...

Kakorkoli,..čas ti bo pokazal, da nisi sam in da zmoreš si ustvariti svet v lepši podobi...


                                Dušica

to je big problem, še posebej, ker si ga ustvarjaš popolnoma po nepotrebnem, kajti na situcijo verjetno ne moreš več vplivati; torej, zakaj bi se sekiral?!?! nonsense, čisti!


 :o :o :o


pejd na "eci peci pec" pa bo  :sesmejem: :pomezik:

Nisi edini.

Zakaj bi se zapletal s punco, ki leta od cveta do cveta?

1. Ali vendarle nekaj čutiš do nje

ali

2. Te žre ker ona ima fanta in zlahka najde novega, ti pa si samski

Zakaj si se zabljubljala v njih ko si pa vedela, da sčasoma ne boš mogla preko nekaterih stvari?

sem mislila, da me ne bo zmotilo.

Pravijo da se le nasmehneš, in se dan spremeni (tebi in tudi tistemu,ki mu ga podariš)
pravijo,da  moraš bit potrpežljiv, ker se ne mudi (tudi v ljubezni,ker slej ko prej pride)
Morda je res,da če se ti lepo godi(plačani računi,..brez skrbi kako do naslednje plače,..)
potem ne bežiš življenju v katerem te vse mori ampak te tudi malenkost razveseli,..
ampak če tega ni je res,da vse dobro zbledi, ker ujet si v kruti svet realnosti,... :kiselnasmeh:

Rvd, je kaj novega?

Uaaua kje si se pa name spomnil/a?!?  :)

Hehe drgač pa morm priznat, da že več kt pol leta nisem bil na tej strani gor, sem šele včeri prišel mal pogledat.

Ma nč, drgač sej se ne spomenm več kaj sem vse pisal takrat, zdele sem pa preveč zaspan, da bi šel vse nazaj brat. V glavnem ammm glede une ene ženske, k sm bil bogi zarad nje, nisem več, pa res ne štekam zakaj sem bil slabe volje zaradi nje, ker mi res ni bila nikoli všeč ampak pač tako je bilo.

Drgač pa nič novega, pač čakam da me pobere do takrat je pa tut kej lepih trenutkov. Še vedno ne vem kaj početi v življenju, osreči me čezdalje manj stvari, zaljubit se ne morem v nobeno, ampak drgač pa gre. V bistvu čakam kdaj se mi bo do konca sfukal. Krkol probam nič ne pomaga, tko da delam bolj na tem, da se sprijaznim da pač tko je in to je to.

Nč zdj pa pičim spat

Nihče ne komentira?  :-\

      ja prosim nekdo, ki zna!
sem tudi podobno slabo, ne vem kaj naj rečem

drži se Rvd