FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni,

upam, da sem temo uvrstila v pravi podforum.

Moj problem je strah pred moško bližino, natančneje telesnim stikom. V najstništvu sem bila posiljena, vendar sem zadevo nekako potlačila. Nikomur nisem govorila o tem. Kasneje sem imela nekaj neprijetnih izkušenj s fanti. Nasploh, čim sem videla, da je fant takoj "zagrabil" in prešel na telesni stik, se je meni vse skupaj uprlo. Od tega dalje se nisem ravno vezala, saj se mi je zdelo, da vsi iščejo le telesni stik, če pa bi želela odnos vzpostavit na višjem nivoju, pa bi najprej seveda morala podreti ta zid, za katerim skrivam svoje srce, v strahu pred bližino in ranitvijo. Čim se mi kdo želi telesno približati (objem, pobožati..) otrpnem in se umaknem. Ta blokada je zelo močna in mi preprečuje, da bi začela uživati v odnosu z moškim. Vem, da bi morala nekako počistiti s tem...vendar ne vem ravno, kako naj se tega lotim...saj se mi zdi, da bi morala takrat več storiti glede situacije, skratka obtičala sem, sedaj pa se zavedam, da z vso težo pritiska name.
Če ima kdo podobno izkušnjo ali kakšen nasvet, lepo prosim...

Lp

lady s

kaj naj rečem, mogoče bo prešlo,  jaz sicer nisem bila posiljena, ampak, do moške bližine čutim enako.Najbrž zaradi slabih izkušenj, pa veš kaj sploh se ne sekiram, ti si najbrž mlajša.Po mojem, tako ti želim, bo prišel pravi, pa bo v tebi zbudil zaupanje v nasprotni spol.
že itak imaš tako slabo izkušnjo, pa še to, da bi celo življenje nosila v sebi takšno breme.Je pa res, po mojem, da večina moških ne zna ali noče ali se jim ne zdi vredno imeti potrpljenje z pristopom.
TIsti, ki se bo vata zaljubil ga bo že našel, verjami, bo tako dolgo vztrajal, da mu boš odprla svoja vrata v čustva in čutnost.
zagotovo si zelo privlačna ali pa tudi to je po mojem možno z obnašanjem, mimiko ali pogledom sporočaš, svojo temno izkušnjo.
Poizkušaj spremeniti izraz, bolj korajžnega pokaži ali pa tako, flegmatičen pogled, pa se bo spremenilo.
Moški nas vidijo drugače, te rane jih večina opazi, nekateri pa ob tem celo uživajo.Saj veš kaj mislim.
Korajžno punca, pa bo, boš videla, da je tako.
 

Pozdravljena lady s  :rozicodam: Glede na tvojo grozno izkušnjo v najstništvu, ni čudno, da čutiš odpor do telesnega stika z moškim. Telo se upira, ker je v tebi zakopana ta travma in je nisi še predelala. Moram povedat, da so meni po 30. letih tlačenja določenih spominov v sebi, sedaj priplavali ti spomini na plano in jih rešujem tudi s pomočjo psihoterapije. To so težke preizkušnje, ki jih ne moreš kar tako izničiti, pozabiti in zato pritiska teža na tvojo psiho...dušo...telo, kajti to je vse povezano med seboj.

Jaz ti svetujem, da si poiščeš psihoterapevtsko pomoč (dobro bi bilo, da bi bila terapevtka ženska, saj se ji boš lažje odprla v tej občutljivi temi) in počasi predelaš to travmo.

Zagotovo se ti bo potem tudi na telesni ravni zadeva uredila, ko boš pa spoznala moškega, ki ti bo sedel v srce, pa sploh.  :rozicodam:

Tulipanka in Slavka, obema hvala za odgovor :rozicodam:

sedaj imam 21 let in vem, da vsekakor moram začeti delati na sebi, drugače lahko ves čas le bežim. Tudi kakšna terapija, verjetno bi bilo res dobro, da dam to iz sebe nekomu -iz oči v oči-. Vendar mi je tako neprijetno govoriti o tem.. :'(

Spremeniti moram tudi odnos do moških. Saj se zavedam, da so dobri fantje, ki bodo imeli potrpljenje, vendar si včasih sama škodujem z mišljenjem, da želi le seks in, če le-tega ne bo dobil, bo pač šel drugam. In spet postanem le -telo.

nihče tega ne ve?

Med prepirom sem mami omenila, da se mi je zgodilo nekaj groznega, vendar nisem mogla povedati vsega, začela sem jokati in se zaprla vase. Tako delujem, vem, da ni prav, da tlačim stvari vase. A enostavno nisem mogla govoriti o tem.

Lady s, razumem tvojo bolečino in razumem tvoj molk. Meni se je zgodila spolna zloraba v otroštvu in sem tudi šele sedaj spregovorila o tem, šele sedaj po 30 letih sem pripravljena se soočit s tem dogodkom...mami, ki je že pokojna, nisem nikoli tega povedala, čeprav sem ji želela, očetu tudi ne, tudi partnerju ne, do nedavnega...sedaj ve.
Seveda so to zadeve o katerih je težko govorit, krivimo same sebe, da se nam je to zgodilo...čeprav to zagotovo ni res. To je zloraba, ne samo telesa, tudi duše,otroške nedolžnosti....to je zločin, ki bi moral biti kaznovan....kaznovane pa smo me...s trpljenjem in neustreznim čutenjem do moških.

Res ti predlagam psihoterapijo, da ustrezno predelaš to svojo travmo, je pa res, da so psihoterapevti po večini plačljivi, ne vem koliko si lahko privoščiš....pozanimaj se.

Nisi sama lady s  :rozicodam:

ja, pišuka, ampak ... starši bi pa vendarle morali opazit, da je z otrokom nekaj narobe... da je drugačen... al kako  ??? :o ...

Jaz bi opazila pri svojima otrokoma, Arwen,ker ju imam rada, ker me zanima kaj se z njima dogaja, kako se počutita, ker jima želim nuditi varnost..... moji pri meni niso, ker sem jim bila španska vas...zadnja v vrsti otrok...nebodigatreba...tko je, zato pa sem na tem forumu...

Hm ja...glede staršev, je čisto odvisno od odnosa. Pri nas je bilo vedno bolj tako, da je mami zelo občutljiva in čustvena in sem že kot otrok imela slabo vest, če se je zaradi mene žalostila. Zato sem svoja negativna občutja večkrat skrivala, zamo zato, ker nisem marala "drame" v hiši. Probleme sem tako vedno reševala sama (no, v kolikor je bilo to mogoče). Sedaj pa tudi malo pozno, da povem, saj si bo verjetno očitala in se zasekirala, kako to, da mi ni mogla pomagati, da takrat ni opazila, da se nekaj dogaja z mano...

No, to je tko kot pri meni...vedno sem se bala, da bi se mami sekirala in nervirala zaradi mene, da mi ne bi umrla zaradi srčnega napada...sama  sem "reševala" svoje stiske tako, da sem jih potlačila kar se je dalo daleč vase...ampak to je kot stiropor...dokler ga tiščiš pod vodo bo tonil, ko pa ti zmanjka moči in popustiš, bo splaval na vrh...kot naše travme...ne moremo jih večno tiščati v sebi, slej ko prej nam zmanjka energije in telo nam pove, da nekaj ne delamo prav...potem pa je potrebno stvari ozavestiti in jih predelati.
Moja mami je zdaj že 3 leta pokojna in sedaj mi je žal, da ji nisem povedala za zlorabo..ampak popravnega izpita ni.. s tem se je potrebno sprijaznit ter iti naprej.

ja, res je. A če je tolele zdrav odnos, potem sem jaz...  :kiselnasmeh:

Arwen, nikjer nisem napisala, da je to zdrav odnos. Vem, da ni... A hkrati, kaj lahko spremenim... tako delujemo, nevem več niti točno, katera od naju bi morala narediti spremembo, odnosi se ne spreminjajo čez noč. Sem na poti, da počasi zapustim "gnezdo", družinski odnosi pa navzven izgledajo ok.
Glede mojega problema (posilstvo) pa mislim, da bi bilo res najbolje, da o tem spregovorim s terapevtom- ker ni čustveno vpleten, hkrati pa je seveda strokovno usposobljen. Čutim notranjo stisko in verjemi, da je zadnje kar si želim videti, jokanje in žalost mame.

Ja občutek sramu...
Vedno sem hotela imeti stvari pod nadzorom (na več področjih življenja) in se mi zdi, da, če bi konkretno naglas spregovorila o tem, bi postalo še bolj resnično (malo hecno se sliši a tako čutim). Bojim se tudi odziva, kako bi me gledali prijatelji, starši, bodoči partner, če bi vedeli za to. Ne želim si imeti te "nalepke" po drugi strani pa več kot očitno to je del mene, predstavlja mojo preteklost in s tem povezane težave, ki se ne bodo prenehale, dokler to ne ozavestim in končno prebolim...
Dokler je to v meni, je nekako pod "nadzorom", čim pa dam to iz sebe, s tem izpostavim svojo najšibkejšo točko in tega se bojim.- Nevem...da bi me ljudje potem gledali s pomilovanjem v očeh...da bi se njihov odnos do mene spremenil... Tega pa nočem. Vendar pa s sedajšnim odnosom kot, da se samozanikam.

Praviš, da ti je žal, da nisi povedala mami, zakaj, misliš, da bi to vplivalo na vajin odnos, bi se kaj spremenilo? (če ni preveč osebno vprašanje) :-[

Ja Lady s, kako te razumem...v tvojih besedah se skrivajo moji občutki. Tudi jaz sem to zadevo potlačila in ne govorila o njej iz istega razloga kot ti...da ne bi postala "resnična". Letos novembra me je pa nekaj pripravilo do tega, da sem pogledala resnici v oči in povedala svojemu partnerju, psihoterapevtki, tudi na skupini za samopomoč in sedaj tudi tukaj na forumu.
Če bom dobila s tem svojim priznanjem nalepko "žrtve" ne vem...pa tudi me ne briga trenutno...vem samo to, da mi je sedaj lažje, ker sem obelodanila to mojo moro.
Vedno želim imeti stvari pod kontrolo in postanem izredno anksiozna, če vidim, da ne zmorem vse držati v ravnovesju...itak je življenje eno samo prilagajanje in ne moreš vedno vsega predvideti in kontrolirati.
Očitno sem ustvarila obrambni mehanizem, da sem nekako preživela...

Glede tvojega vprašanja...ja, če bi povedala svoji mami, bi jo prvič kot prvič prizadela, drugič kot drugič bi ji dala vedeti, da ni dovolj dobro skrbela zame (kar je res, vendar nisem želela, da bi to mislila), ne vem kako bi reagirala do osebe,ki me je zlorabila, kako bi gledala mene potem...kaj pa vem...Velikokrat sem ji nameravala povedati ali pa napisati v pismu, pa nisem. Zadnja leta, ko je bila bolna pa sem itak domnevala, da je brez veze, da ji to govorim po tolikih letih.
Pa vendar je sedaj zamujeno in ne nimam popravnega izpita...nje ni več, jaz pa se sedaj počutim dovolj varno, da lahko na glas povem kaj se mi je zgodilo. Moj partner me razume, sočustvuje in pravi, da je celo sumil, da se mi je nekaj takega dogodilo, saj se to pozna na odnosih.

V zadnjih 14 dnevih sem predvsem žalostna, izbruhnem v jok, čutim v sebi kako se je nekaj premaknilo...pa vendar se mi zdi, da sem lažja, da je tisto težko breme, ki sem ga nosila v sebi toliko let, malo popustilo... Sedaj še sama ne vem kaj me še vse čaka in upam na ugodne učinke psihoterapije...zaenkrat se res počutim bolje, pa čeprav mi je hudo, vendar bolečina je drugačna...

Ti si že storila 1.korak, ko si opisala svojo izkušnjo tu, na forumu...o tem si spregovorila z nami, pomagala si tudi meni, ki sem že leto in pol na forumu, da povem "na glas" kaj se mi je zgodilo...Sedaj si začutila, da te ta izkušnja tako močno bremeni, da jo moraš dati ven iz sebe...Poslušaj svoje občutke in se ravnaj po njih...če boš začutila, da lahko nekomu zaupaš, mu daj (jaz npr. sem svojemu partnerju to povedala šele po 15.letih, pa čeprav mu vse povem...tega mu nisem mogla)...le tako bo tvoj strah izgubil na intenziteti...

Pogumna si, draga lady s  :rozicodam:

Poznam to s kontrolo... se z izkušnjami učim in opominjam, da pač vsega enostavno ne morem kontrolirati. Lahko pa naredim spremembe tam, kjer je odgovornost in moč, da nekaj spremenim, v mojih rokah. Korak za korakom...
verjetno je tole na forumu res 1. korak, da začnem intenzivneje reševati situacijo zavesti in podzavesti. Ne vem, če sem ravno pogumna, prej bi trdila, da nisem imela poguma, da se s tem soočim. Mislim pa, da sem ga malo pridobila, da vsaj končno nekaj naredim in spremenim...
Da sama naredim prvi korak in se zavestno ter "varno" pogovorim o tem, ker čene, se mi lahko zgodi, da bo to tlačenje doseglo višek in izbruhnilo ob popolnoma nepravem času, kraju in osebah...

Hvala, da si podelila svoje občutke glede mame. Želim ti, da bo terapija pozitivno vplivala nate in, da boš po njej spet "celota" :rozicodam:   Jaz pa se bom tudi pozanimala kam in kako...

Mogoče kdo tu pozna kakšno res dobro knjigo za delo na sebi, po možnosti povezano s tovrstnimi blokadami?

Zakaj se molči o bitju, ki je zlorabljalo? Zakaj se vse ljudi okoli nas poimenuje - mama, oče, dedek, babi, sestra, brat, stric, teta, partner, otrok, prijatelj, znanec.... bitje pa ostaja "oseba", "človek"?? Čigava sramota je sploh to??








PS     Ellen Bass in Laura Davis: Pogum za okrevanje

Kako to misliš?
Zlorabljeni velikokrat krivijo/krivimo sebe, čeprav je to sramotno in poniževalno dejanje povzročila druga oseba.

(hvala za info. glede knjig :))

Rečt hočem, da se pogosto storilca ne imenuje s pravim imenom oz. ne povemo, kdo je bil, v kakšnem odnosu je do žrtve...tud na anonimnem forumu ne... kot da s tem zaščitimo sebe, v resnici pa ščitimo storilce.

Ja dejansko je res tako... hm... Čeprav jaz do tega človeka, ki mi je to storil, občutim prezir in gnus, mi je pa na nek morbiden način nerodno zanj, da je bil zmožen česa takega. Obenem nočem, da bi me kdorkoli povezoval z njim. Nevem čudni občutki so to...večplastni.

Tukaj imam iste občutke kot ti, Lady s....pa sram me je, ker sem v sorodu s tem človekom, kot, da imam tudi jaz to v sebi....kaj pa vem...raje ga ne imenujem...

Če bi bil kak smeško, ki bi dvignil roke od vsega, bi ga prpopala gor.

Nič konstruktivnega nimam za povedat zdej v tej temi čeprav si želim; vseeno se silim, a ne gre ... in pride na dan moja frustracija... In jeza... Ki ne vem, kam naj jo usmerim! Pol pa tu po forumu razsajam... mi je žal, da sem sploh napisala prejšnje poste!

Želim vama, da vama uspe vse na vajini poti.

Libby, tud tale smeško bi bil dober....:predaja:

Ma sem neki narobe stisnila pri citiranju,upam da bo vseen razvidno kaj sem napisala jast in kaj Libby!! :D

Saj je ok libby, včasih je treba dat ven iz sebe občutke in vprašanja, ki se nam ob tem stalno sprehajajo v mislih, vendar siliti se ni potrebno, v kolikor ti to škoduje...
Verjamem, da občutiš jezo, jaz sem jo tudi in to kakšno uff... tekom let so bila obdobja otopelosti in potem spet jeza, ko sem prišla v stik s kakšnim fantom in zamrznila, spomini so privreli na dan in preplavili moje telo. In sem se zavedala, da nisem dobro, ne glede na čas, ki je minil. Začaran krog.
in si počasi priznavam, da čisto sama ne bom mogla preko tega in, da je ok, če pri tem prosim za pomoč.

Tudi tebi želim vse dobro, da zbereš moč/da zberemo moč/ in nakopičeno jezo preobrazimo v nekaj boljšega...!

Mislim, da ravno zaradi takega razpredanja in odzivov, neradi govorimo o tem naglas...zaradi večnih vprašanj, zakaj...kako to...kdo je bil...potem se vsuje kup opazk in nasvetov...pa vendar moram jaz osebno to predalati sama pri sebi in s sabo razčistiti in upam, da bom tudi to storila ob pomoči terapije. Saj živim dalje, saj sem preživela, sem dosegla nekaj v življenju, sem si ustvarila družino...po zunanjih standardih sem "skoraj normalna", pa vendar sama v sebi vem, da nisem odraščala v urejenih razmerah, zaradi česar imam težave z anksioznostjo, saj me je strah vsega...še same sebe...  :kiselnasmeh:

Lady s, tebi pa pošiljam en velik objem  :rozicodam:

Zdej ne vem, al sem jaz zmešana in ne razumem postov, ampak čutim neko nenaklonjenost (če je to sploh prava beseda).

Slavka,

napačno si razumela in se postavila v defenzivo.
Vprašanje 'zakaj' se drugače tudi glasi 'kdaj bom zmogla brez sramu na glas poimenovat stvari in ljudi(!) z njihovim pravim imenom; kdaj se bom že naučila, da sem dolžna prevzemati odgovornost samo za svoja dejanja in ne tudi za grobijanska dejanja drugih; zakaj imam še vedno občutek, sem jaz zguba in on zmagovalec; zakaj je on v grobu neomadeževan, zakaj mu ni kdo rekel v obraz tistega, kar mu je šlo?' Ne razumi zopet narobe, ta vprašanja postavljam sebi. Veš, ko se mi vrtijo v glavi tudi takrat, ko se jih sploh ne zavedam, moram odpret en ventil, da sprostim bolečino, da sebi manj škodim. Tokrat sem pač ponovno izbrala forum, pa mi je kar malo žal, ker se počutim še slabše, ker čutim, kot da sem prisiljena upravičevat svojo jezo in svoje misli in jih podpirat z dokazi. Vem od kod to izhaja to moje čutenje, ampak to je že drugi del zgodbe...


Razpredanja, opazke, nasveti? Zakaj.... kako to... kdo je bil?   Prebrala si stvari, ki niso bile napisane ne mišljene. Ker tudi sama včasih slišim stvari drugače, kot so bile mišljene, te lahko razumem, če si tudi ti moje pisanje tako vzela. Ne vem, morda se postavimo v bran že v naprej, ker smo se tega morali naučit, da smo preživeli? Ali pa je razlog kje drugje. Kakorkoli, tvoj odziv me je malce prizadel. Mislim, da delno tudi zato, ker sem sama še preveč ranljiva na tem področju in si stvari preveč ženem k srcu.
To, da moramo predelati sami, je 1x1. Zato sem tudi tebi iskreno zaželela vse dobro na tej poti, ki je zelo težka.




Suzy,

nisem prepričana, da sem razumela, kaj si želela sporočiti. Spomini ostanejo, živi so, s časoma je bolečina manjša, vse to lahko potrdim iz svojih izkušenj. Še vedno pa pride kaj, kar te lahko pošteno rukne ob steno in prestavi par desetletij nazaj, kot se dogaja meni zadnje dva dni, odkar se je odprla ta tema. Sam tistega 'sory' ne razumem. Veš, sprašujem se, če bi bilo zame drugače, če bi tudi po mene prišli v vrtec itd. Pa sem bila sama, še vedno sem in najbolje da svoje upanje položim v kovček in ga pošljem na drugi konec sveta, ker bom sama tudi ostala - vsaj kar se družine tiče. Hvala bogu, da si prijatelje in partnerje lahko izbiramo sami.

Še par stvari sem mislila napisat, pa sem pozabila, ker imam trenutno preveč zmede v glavi.

Lep dan vama želim  :rozicodam: :rozicodam:

Lady S,

hvala za podporo. Razumem te, kako je, ko zmrzneš. Meni se dogaja, da zapustim telo on me enostavni ni tam. Otopelost in jeza se tudi pri meni izmenjujeta, me pa že nekaj let muči to, ZAKAJ lahko čutim jezo do vsega in vseh, še najbolj do sebe, ne morem je pa čutiti do unga tipa. Počutim se krivo, ker drugi prenašajo tisto, kar bi v resnici zaslužil on. V glavnem, z jezo sem od vedno imela težave, vedno jo je bilo v izobilju. Mislim, da delam korake naprej, da se na manj destruktiven način spopadam s težavami in čeprav so ti koraki majhni, ko se ozrem nazaj vidim, da sem prehodila kar nekaj poti. Kolikšen del jo moram še prehodit, pa ne vem in to me straši. Ampak ostajamo pozitivni, a ne? Sem vesela, da si se odločila poiskati in sprejeti pomoč, veliko lažje ti bo, ko ne boš več sama s tem bremenom. Ko sem jaz spregovorila, se - glej ga zlomka - svet ni porušil, kot sem pričakovala :) Pogumna si!!  :rozicodam:

Libby, oprosti, če sem te užalila  :rozicodam: ni bilo namenoma in nisem mislila nate v svojih postih, govorila sem nasplošno...taka je reakcija ljudi in seveda se potem še bolj počutimo "žrtve". Tudi jaz sem to držala v sebi 3 desetletja in se šele začenjam spopadati s tem dogodkom...ne vem, morda mi uspe, morda pa tud ne...
Napisala sem pa pod to temo, ki jo je odprla Lady s, ker sem tako čutila...sem že kar nekaj časa na forumu, pa tega nisem še nikdar omenila nikomur...tudi zame je bil to velik korak, saj kar nekaj ljudi iz foruma poznam, so moji prijatelji in nisem več anonimna, zato sem tudi razmišljala ali o tem sploh pisat, ali ne...no pa sem...pa mi je že žal  :'(

Vse dobro Libby ti želim  :rozicodam:

S to temo nisem želela nikomur vzbuditi slabih občutkov, a sem vseeno jih :'(

A obenem ko berem, dejansko PRVIČ občutim, da sem razumljena in tudi jaz nekako razumem vaše občutke, ker imate za seboj podobno izkušnjo. V moji okolici se glede tega nikoli nisem odprla, niti najbolšim prijateljicam ne, saj se mi je zdelo, da ta moja težava presega njim znane občutke in izkušnje.- ob tem se mi pa poraja eno zanimivo vprašanje in sicer, koliko se dejansko poznamo med seboj, ljudje smo res kompleksna bitja...
Je včasih dosti lažje za začetek pričeti PISATI o tem, se ob tem soočati z občutki, hkrati pa še vedno obdržati "nadzor" koliko zaupati in ali se sploh odzvati. Iz oči v oči zna biti bolj neprijetno- ne moremo se kar tako umakniti in lahko pride do direktnih soočanj, ter "siciranja" v podzavest... kar pa mislim, da enkrat je potrebno, a naj do tega pride postopoma, ko se počutimo stabilnejše in je okolje varno in pomirjujoče. Takrat smo verjetno tudi bolj pripravljeni na možne reakcije ljudi...

libby- glede tistih vprašanj, ko si rekla, da ti je žal, da si sploh kaj napisala- verjemi, da mi je tvoje vprašanje dalo kar za misliti in odprlo nek nov vidik. Tako, da mislim, da je ok popolnoma vse, kar se komu poraja v mislih in to podeli takole. Ker da s tem za misliti mnogim, ki berejo.
Ja koraki, tudi majhni so v redu, da sploh pride do premika... In ja, ostajajmo pozitivni :oki: (vem, da pridejo kakšni slabi dnevi, ko obtičimo na mestu, a tako je življenje...važno, da ne delamo korakov nazaj)

Še enkrat hvala vsem za vzpodbudo :rozicodam:

 :rozicodam:
Lady_S. vse čestitke za tvoj pogum, ko si odprla tole temo in poglej s tem si
pomagala še nekaterim, da se odprejo, da dajo na papir vse to, kar mori tebe in še veliko deklet na tem forumu, ki si do tega trenutka niso upale ali želele
priznati svoje breme, ki ga nosijo kot eno skalo s sabo v življenju.

Dekleta, ki ste zgoraj z nami podelile svojo hudo izkušnjo, vedite, da smo z vami,
da vas podpiramo.
Osebno pa želim vsem , da postane ta skala manjša in lažja, pogumne ste,
VSA ČAST VAM....  :poljubnjej:

Se podpišem pod tojo.O teh zadevah bi bilo treba glasno govorit.S tem sebi pomagaš ker ven daš,pa mogoče še koga opogumiš,da pove hudobijo ki mu je bila storjena.Čisto preveč tega ostane za zaprtimi vrati in brez kazni! :'( :jok:
Kje so pravice in zakoni,da se take izprijence javno,pred očmi ljudstva hudo kaznuje!!! >:(

Ojla Punce!

Sem prebrala vsa sporočila tukaj in ker nimam izkušenj s posilstvo, razen mogoče s posilstvom dušem, bi vam sam rada rekla, da razumem stisko, nemoč, obup, jezo, poraz, silo teže na dušo, zmedo v glavi, osamljenost, sovraštvo, in ne vem katera občutja še.

Pot do vsaj malega miru je trnova, ozka, navkreber, polna prepadov in pasti. Ampak moramo iti po tej poti, kajti nazaj, v črni svet ne želimo, saj po tej poti le nekak vidimo sončni žarek, ki nakazuje, da bomo kmalu prišli iz teme. Čas je relativen. Step by step po poti zmage in tokrat mislimo nase!

Pozdravček od Sofie  :rozicodam:

Slavka,
nisi me užalila, izgleda da sem si jaz tvoj post napačno razlagala in ga vzela preveč osebno. Hvala, da si povedala, kako je bilo mišljeno.

Glede uspeha pri razreševanje te travme... uspeh je relativen. To, da si pogumno povedala partnerju po toliko letih je po moje velikanski uspeh. Glede tega, da ti je žal, da si pisala na forum... meni se zdi to pogumno dejanje, tudi sama sem že nekaj pisala, vendar nikdar direktno, ker me je sram, strah kako bodo ljudje, ki jih poznam osebno s foruma, reagirali, kaj si bodo mislili. Razmišljam tudi, ali si ne delam s tem pisanjem medvedje usluge... Še teden dni nazaj sem razmišljala, da bi dala odstranit nekaj, kar sem pred časom zapisala tu gor, ampak sedaj je prepozno. Kakršnikoli odzivi pridejo, jih bom sprejela, morda tako postanem še močnejša, čeprav me je strah. Jaz sem bila vedno zelooo previdna, komu kaj povedati, na srečo sem imela od teh redkih izbrancev več pozitivnih izkušenj kot negativnih (čeprav mi človek, po katerega potrditvi in sprejemanju najbolj hlepim, ni dal skoraj ničesar, empatije  :( ). Mislim, da si je res treba ustvariti varno okolje, kjer smo lahko odkriti in kjer si lahko vzamemo ves čas, ki ga potrebujemo, da odpremo svojo dušo. Niso pa vsi ljudje pripravljeni brez nasvetov, pomilovanja, stigmatiziranja, zgražanja, poizvedovanja, tudi norčevanja sprejeti teh dejstev, žal. Jaz sem si zavestno vtisnila v spomin iskrene odzive, ki so mi dali moč in si jih zato lahko prikličem spomnim v najbolj črnih trenutkih. Kljub temu, da nekateri bližnji mislijo, da sem šibka, spoznavam, da sem močnejša, kot sem si mislila in to me vodi naprej.

Lady S,
v meni si zbudila občutke, ki so tako ali tako že bili v meni, le da sem jih zadnje čase potiskala v ozadje. Prepričana sem, da vse kar pride, pride z namenom.
Popolnoma se strinjam s tabo, biti moramo dovolj sočutni do sebe. Dodala bi še, da obstaja možnost, da so reakcije ljudi tudi pozitivne, ko jih ne pričakujemo. Že zaradi tega se splača tvegat z odpiranjem. Seveda pa vse ob svojem času, nič na silo.

Vsi, ki ste se oglasili, ste mi s pisanjem pomagali  :rozicodam:, malce sem se pomirila od razburjenja prejšnjih dni. V bistvu je bila tema dobra spodbuda, da delam na razreševanju naprej, ker porivanje glave v pesek ni konstruktivno. Bila sem spet jezna, mislim pa, da je tokrat bila moja jeza usmerila tudi na pravo osebo. Ne vem, nekaj si moram še izmislit, da jo bom kanalizirala v pravo smer. Kakšen predlog (razen kričanja, pretepanja blazin ali boksarske vreče :-[ )? Hvala punce za vse vaše besede!

Pazite nase  :rozicodam:

Hvala vsem, ki ste se oglasile zgoraj in izrazile podporo in prijazne besede :rozicodam:



Dobro, da si sedaj že malo bolje... tudi jaz sem spoznala, da le soočenje me bo osvobodilo, ker v nasprotnem primeru bom vseskozi naletavala na "sprožilnike", ki me bodo iztirili, težava pa bo ostala oz. se bo nakopičilo še več frustracije.
Z jezo pa tako...nikakor je ne smeš/ne smemo usmeriti vase. Jaz sem si takrat hotela škodovati, kar sem v eni temi tudi napisala (želela sem zaspati za vedno)- vendar sem tisti post nato raje zbrisala. Pri meni je minilo že nekaj let in občutki so sedaj drugačni. Ne občutim več take močne jeze kot takrat, motijo pa me posledice in to je, da nisem sposobna ustvariti normalnega odnosa z moškim, ne prenesem misli na intimen odnos in ne morem zaupati. Ampak preko tega moram. Problem je v meni in dokler tega ne presežem, ne bom sposobna nikogar pustiti blizu.
Hm, vprašanje ostaja- kam z jezo?
...kaj pa, če bi mogoče poskusila s kakšnimi ravno nasprotnimi tehnikami, npr. meditacija, dihanje, joga? :)

Slavka,Lady_s., Libby iz srca vam želim veliko moči :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

Res ste prijazni ljudje na tem forumu in vesela sem, da sem ga našla.
Hvala tudi vsem tistim, ki ste se oglasili preko osebnih sporočil in mi pomagali z mnenjem, nasvetom, kontaktom. :rozicodam:

Odkar sem se bolj odprla in ozavestila to, naj povem, da sem si poiskala strokovno pomoč, mi je lažje...

se pa spoprijemam z drugo težavo glede *iskrenosti* in ugotavljam, kako nekatere to odbija...
nekomu sem zaupala zadnje mesece, sva se zbliževala, skoraj sem se zaljubila, skratka kar na jok mi gre kako zelo sem se mu lahko odprla in, ko sem mu zaupala moj problem...se je občutno spremenil :'( in postopoma prekinil stik z mano. kaj naj rečem..strlo me je. kot bi bila umazana.

Lady S, na žalost te ni bil vreden :rozicodam:
Večkrat te berem in mi je  tvoje razmišljanje in pisanje zelo všeč. Občudujem te, ker si močna ženska, ki se sooča s svojimi težavami in problemi. Seveda, ne vem kaj čutiš, ker sama nisem nikoli doživela posilstva, verjamem pa, da to pusti na ženski globoke in težke travme.
V življenju smo dostikrat razočarani, ker smo preveč naivni, pošteni, zaupljivi, ker se nekomu odpremo...pričakujemo, da bodo enako sočutni in razumevajoči, kot smo mi sami. Takrat te resnica močno prizadene, ampak, veš, niso vsi ljudje taki, ki ne znajo poslušati , te razumeti. Zaradi razočaranja ne smemo metat puške v koruzo, še so dobri ljudje, moški, ženske....
Drži se, pošiljam ti močan objem in verjamem, da boš tudi ti spoznala tisto pravo osebo, ki te bo poslušala in te cenila, ljubila, te razumela. :rozicodam:

Ni pa stvar tako črno-bela. Jaz pepelka, on zver. Za vsak odnos sta potrebna dva in vseeno mislim, da je krivda deloma tudi deljena. Pri posilstvu ne, vendar, ko se človek odpre napačni osebi pač je. Samo povem, ne mislim nikogar napadati.

Kako to misliš noname? Punce govorijo o odporu/strahu pred telesnim stikom kot posledici spolne zlorabe.

Hotel sem reči samo to, da če se ženska moškemu prehitro odpre, je lahko krivda deloma tudi na njenih plečih.

joj, NN, kok ti kompliciraš. Take pač ženske smo, ne vse, ene se ne bodo odprle, tako kot moški. Zakaj pa bi bila kriva???To je samo ena od pozitivnih lastnosti človeka, zaupanje in odkritost in to je treba ceniti!!

Krivda za kaj? Da jo tip prizadene, ker mu je zaupala? Hočem samo razumet, kaj točno hočeš povedat, ker tole je zlo občutljiva tema.

Hvala trzinka za prijaznost... saj tudi sama podobno razmišljam...skratka vem, da je to MOJA težava oz. blokada in tega ne poskušam več "prenašati" na fante; skratka kljub izkušnji ne mečem vseh moških v isti koš...! in ja, še vedno verjamem v ljubezen, ki ni osnovana le na seksu in morda sem naivna, ampak jaz želim ob sebi človeka, kateremu bom lahko zaupala in pomembno mi je, da ta oseba ve kaj je moj "problem". ker ne želim, da si moje obnašanje kakorkoli po svoje razlaga.
in ne, ne zaupam kar vsakemu. ta fant je bil prvi po dolgem času, da sem mu pustila blizu. ker je bil vztrajen in sva se zelo dobro ujela, pridobil je moje zaupanje. ampak očitno je bilo to zanj preveč. prizadelo me je pa zato, ker sem dejansko imela čustva do njega. ja, vedno je tako, da, če smo iskreni pač tvegamo ne ravno nam všečen odziv. boli pa toliko bolj, ker on sedaj VE. in glede na njegov odziv...še sama ne vem, najprej sem skušala razumet, sem ga opravičevala, sedaj pa me jezi. želela sem se pogovoriti še enkrat z njim, dobit vsaj nek zaključek, da mi pove v obraz, kar bi bilo fer, pa mi ni dal priložnosti. po izogibanju stika je rekel, da me bo poklical a me ni.


ja, noname, prevzamem krivdo. ok? no resno, nimam se za nikakršno žrtev tega odnosa a boli vseeno, veš. saj bi kaj več napisala, a trenutno sem preveč pod vtisom in nimam energije za to...

Evo to sem želel slišati. Pohvalno lady_s, da del krivde prevazem nase.  :oki:

Tole pa je res izraz nedojemanja težave in milo rečeno čiste odsotnosti sočutja do osebe v stiski. Noname, kar praviš. Ona je težko nekomu pustila vendarle do sebe, ko pa mu je vendarle in mu povedala za posilstvo, pa se je ta človek naredil, kot da je kužna ! res ne vem, česa bi bila ona tu sama kriva???

Lady-S, v k* ga pošlji, nima te rad, ni te imel - na srečo se je pravočasno izkazal, očitno ima predsodke in kaj veš, kaj se mu po neumni glavi plete. NI vreden tvojega časa ne ljubezni.

In če nazaj k tebi hotel, ker ne bo imel nobene ženske na broju namesto tebe, da ne boš slučajo tekla nazaj, je prepozno, za kaj takega ni opravičila, kar je storil, ker bi v prihodnje bilo spet kaj, kar bi te v zvezi z njim v stisko spravljalo, saj se je izkazal. Ja eni so pa res neotesani.  :o

NN, četudi se ženska razgali in reče NE za spolni odnos, je to posilstvo! Napačno je tudi mišljenje, ja sj je v minici, ni čudno, da je bla posiljena. TO JE NAROBE! Nihče nima pravice poseči v tvoj osebni prostor, telesno intimo, če tega nočeš, pa ne glede kaj je bilo prej in potem.

Če si človek, boš to upošteval in se oblekel in šel. Ne pa si vzel kar ti pripada, ali še huje, saj je deljena krivda!

Tudi tebi če bi stal, pa ne bi želel spolnega odnosa, in bi te ženska vseeno zajahala, bi bilo to posilstvo.

Ker je bistvo v tem, da nečesa nočeš, drugi pa to zanemari in to vseeno stori!

Sofia

Popolnoma brezčuten človek si, res, ostala sem brez besed, tvoje razmišljanje lahko samo zaničujem...
Če je otrok ali ženska zlorabljen, si je sam kriv? Potemtakem si si tudi ti sam kriv, ker se čuti zloraba v tvojih besedah, sedaj pa prevzemi krivdo za tvojo osamljenost in odbijanje tebe, ker si res nemogoč!!

Jst pa mislim, da je nn izredno inteligenten človek, samo preveč bere in premalo uvršča prebrana stanja v realni svet.
Kot je dejstvo, da je posilstvo kruto dejanje edino človeka storilca nad drugim, se lahko še vedno kak bumbar najde (pa s tem ne mislim neporesredno na nn), ki reče, da je posilstvo stvar, ko ženska reče NE in misli JA.
Vendar, ljudje prehitro vzamejo pravico v svojo roko in ni potem čudno, da se najde tudi takšen, ki vzame življenje posiljevalcu, ker ga je sodstvo oprostilo.

Čez čas pa se izkaže, da je bil napačen človek umorjen!

Čustva včasih zameglijo razum!

Kaj hočem povedati?

Zelo, zelo previdno je treba podajati mnenja, še posebno, ko gre za občutljive zadeve, najbolj pa takrat, ko sam nimaš teh izkušenj in govoriš zgolj iz teorije! Kajti nn, če boš enkrat to doživel, ti ne bo samo duplo žal, da si tega doživel, ampak tripl, če/ko boš spoznal, kaj si istim žrtvam kot bi bil ti, govoril danes!

Zlorabe so zelo huda reč! Tako huda, da človek izgubi razum, in vzdigne roko nase. Če pa že ne, pa trpi v tem življenju! Dokler ne najde kanček duševnega miru. In z njim.................... trpi še njegova družina, primarna družina, skratka, vsakdo, ki ga ima rad!

Iz enega dogodka, se razvije celo sranje in polno žalosti, negativne energije ipd.

Zato NN, ne filozofirat iz občutljivih tem. Imej svoj krožek, diskusiraj s podobno mislečimi, tukaj, pa s tovrstnim dejanjem samo spet posiljuješ in odpiraš rane po nepotrebnem!!!!!!! Že tako so odprte!!!!!!!

Lahko obstaja svoboda govora, vendar z izjemami mar ne. Če ne bi si vsak vzel pravico govoriti karkol mu paše. Tako pa mislim, da NN, tvoj namen ni še bolj frustrirati ljudi, ki so doživeli zlorabe s strani sočloveka, in bodi človek, ter razumi stisko! Razmišljaj kaj govoriš, ne govori kaj misliš! Lp-Sofie  :rozicodam:

Sofi, ti si to malo bolj strokovno povedala, se strinjam :oki:

Sofi  :oki: dober odgovor

 Sofi, v popolnosti se strinjam, v razmislek :oki:

Jaz pa mislim, da ste me povsem narobe razumeli. Nisem govoril ozlorabah, posilstvih, tmveč o spustih v odnos z nepravo osebo. Ko si zlorabljen res nimaš moči in takrat ni POMOLNOMA NIČ odvisno od tebe. Takrat si absolutna žrtev.

Če se spustiš v napačen odnos iz naivnosti pa JE del krivde na tebi. Če prehitro zaupaš in če se prehitro odpreš.

Analogija: Biti umorjen je eno, družiti se z morilcem je pa drugo. A razumete razliko?

Lady-S ni ena tistih, ki bi prehitro zaupala, ampak je zaupala po zelo zelo dolgo časa in zato ne spada med naivne in prenaglo zaupljive žrtve in je ni treba mešat mednje!
Zato nima za kaj krivde za karkoli v grdim odnosom tega fanta nase prevzemat, saj se je nenadoma spremenil ravno po njeni izpovedi o preteklosti ! Tega pač ni mogla predvidet. Nič nisi kriva, LADY-s  :rozicodam:

V bistvu ne poznam zgodbe lady S, govoril sem "in general". :kiselnasmeh:

Ja, se mi je zdelo, da sem prav razumela P, mislim sori, NN. Ne, žrtev ni kriva za lasten umor, če se druži z morilcem in naivnost, mladost, neizkušenost partnerja ne daje izkoriščevalcu niti najmanjšega alibija ali opravičila za storjeno škodo! Gre za neravnovesje moči (kot med otrokom in odraslim) in da se poskuša na tak način prenest del krivde na prizadetega je totalno sprenevedanje in učinkovita strategija tistih brezjajčnikov, mučiteljev ali preprosto navadnih kretenov (pa ne mislim s tem zgolj na moške in ne govorim nujno o posilstvu, dovolj je navadno čustveno poigravanje), ki nočejo sprejet odgovornosti za lastno ravnanje.

potem pa temo preberi od začetka in se ne vključuj nekam, kamor ne paše tvoj komentar NN

Zgodbe je potrebno prebrat...vsaj jaz tako mislim...in šele potem komentirat,
ne pa komentirat, kot da si padel iz neba1 :zardevam:

Mal prespala...

"Ko se človek odpre/zaupa napačni osebi"... dostikrat tega ne ve, dokler ne pride do tega. Saj nihče nima ravno fetiša se odpirat napačnim osebam, menda. Nimam se za naivno bitje (nasprotno, zaradi preteklosti sem precej previdna, lahko bi rekla, da je to skoraj večkrat moja "ovira") in več ali manj vem, kaj pričakujem in kaj mi vzbuja občutke zaupanja pri partnerju. No, tokrat sem se zmotila in to ravno pri človeku v katerega sem vlagala največ upanja in s katerim sem dejansko začutila, da bo vse ok, da bo razumel.
Krivda je malo močna beseda, jaz bi rekla bolj, da lahko sprejmemo odgovornost. Za naivnost?
Ljudje imamo svoje ponotranjene vzorce in, ko prihaja do odnosov si dostikrat zgradimo "sliko" na podlagi teh vzorcev. Torej, dejansko so naša pričakovanja in hotenja tista, ki nas pustijo na cedilu. Kar pa ne spremeni dejstva, da on v mojih očeh sedaj pomeni blizu nule. In martinca, ni nobene možnosti, da prideva zopet skup, tega si niti pod razno ne želim več. Edino kar mi je žal in ne razumem, je to, da gre brez pojasnila. Da nima toliko vesti, pogledat mi v oči še enkrat- če ne zaradi mene pa zavoljo in iz spoštovanja do vsega kar sva si zaupala. Pa tega očitno ne premore. Jaz sem oseba, ki želi imet stvari razčiščene. Tako odrezat pa...brez besed sem. :closedeyes:


Piši kar te je mila volja noname, saj tudi v realnem življenju naletavamo na take ljudi/grenke izjave.

Puncam tule pa hvala :rozicodam:
Sicer vem, kako je noname mislil "in general". Saj nihče nima nič proti /teoriji/, a, ko se le-ta zadeva oseb, ki jim to vzbuja grde spomine in občutke /na prakso/, žal vse postane malo drugače.

Lady_S. ... :rozicodam:

Z eno fajno forumašico sem govorila o moji vrsti zlorabe. Ko mi je dala tale link, se nikakor nisem mogla strinjati z naslovom, ker se pod tak naslov moj zapisek nekako ne more uvrstiti. Ampak je prišel mimo nn, in usmeril tok ravno na moj mlin. Tako, da zdaj pašem sem. :oki:

Da, jaz sem se zelo intenzivno družila s svojim morilcem. Eno leto sva bila srečen par.  :sesmejem: Kako me je ljubil! Kako me je objemal! Kako mu je bilo žal! Koliko rožic sem dobila.... po dejanju. Začelo se je ob hudo depresivni mami, ki me ni nikdar videla. Naučila sem se, da nisem pomembna, da sem pač nič. Pa pride gimnazija, največji frajer na šoli.  :-* Kemija u iber. Tako sem čakala princa in je le prišel. Dokler... Ne vem, kako se je začelo. Bil je zelo jezen človek. To sem takrat razumela kot odločen moški, ki ve, kaj hoče.  :kiselnasmeh: Mama me je ob svojih napadih jeze večkrat premikastila. 1+1=? Torej, če bom dovolj pridna, me ne bo natepel/a.  :oki: Ker pa sem se na nek način že začela boriti za svoj prostor pod soncem, se je začelo. Prepiri, pretepi, grožnje, da me bo ubil... (zapustila sem ga šele, ko me je hotel ubiti na javni prireditvi in so ga redarji odvlekli stran.  Kadar sva se borila na samem, kot da ni bilo nič, tokrat pa ga je bilo sram in me je potem pustil pri miru.) Po vsakem prepiru pa prekrasen strasten sex. Pri sexu pa sem le lahko pokazala moč nad njim na nek način. Hotela sem še in še. Še bolj močno in še bolj močno, da začutim, koliko me ljubi. Včasih je šlo predaleč, najbrž do tam, kar bi stroka imenovala posilstvo. A jaz sem neskončno uživala. Kako ga premagam, kako sem vendarle jaz superiorna.  :kiselnasmeh:
Kasneje sem iskala same take moške. Ko sem imela nekoč nežnega... za crknit. Kaj naj s takim počnem?  :kiselnasmeh:
Zdaj se mi zdi vse jasno: nizka samozavest, kako samospoštovanje neki?, nevidnost, nepomembnost, še ena ovca v vrsti za odstrel...
Zdaj se učim novih reči, a sem vesela, da sem tole pogruntala, ker me od nekdaj preganja, pa nisem niti znala povedat, kaj mi je. Ko pa je Slavka nekje  objavila post o ljubezni, me je zadelo v srce, ker sem videla z druge plati. (ali pa sem v situaciji: več kot berem, več simptomov imam)  :kiselnasmeh:
Zanimivo mi je, da čustva, ki jih ob vsem tem imam, nekako niso več pomembna. Pač se je zgodilo, nikakor se ne obtožujem, ne jokam na to temo... nič. Gledam racionalno. In čakam na priložnost, da začnem vse znova.

kako te razumem, sploh to zgoraj

Točno vem, kaj misliš, libby, a je težko to priznati, ker je kot neka sramota. Depresijo priznati? mala malca!  :kiselnasmeh:

Edit: brišem smajlije.  :pomezik:

Sinuska  :rozicodam: saj sva se že itak o tem pogovarjali, pa ti tudi javno izrazim podporo ob tvoji zgodbi... :oki:

Včasih rabimo res samo en drobec, nekaj, kar v nas osvetli temne kotičke, kamor so se zavlekli naši strahovi. In ja...vsi konec koncev nekaj kompenziramo...največkrat v odnosih z nasprotnim spolom.

Jaz še pred enim tednom nisem vedela ZAKAJ se tako obnašam, kot se...zakaj imam take potrebe...saj imam vendarle doma VSE kar rabim. Očitno pa je še nekaj več...znotraj mene...  :unsure:

Tako, kot je tudi znotraj tebe...ko si dobila namesto objema udarce si bila šele "zadovoljna"... zato ti tudi nežnost ne prija in rabiš nekaj, kar ti povzroča adrenalin in vzbudi v tebi moč po dokazovanju....




Sinuska...prvi korak je priznanje sama sebi...potem se prične klobčič čustvene zmede počasi odmotavati, ko uvidimo zadevo v novi luči in jo znamo tudi pojasniti....vsaj pri meni je tako in želim ti, da bo tudi pri tebi  :rozicodam:

Zanimivo mi je, da v vezi vendarle pričakujem demokracijo, spoštovanje, medsebojno sprejemanje... In če gledam od daleč, so to samo besede. Vedno hočem imeti premoč. Točno tako, kot si ti pisala.
Demokracija = ko je tako, kot jaz hočem.

Teorijo res obvladam, potem me pa obsede zli duh. Zdaj me vsaj ni več strah pogledati v svojo temo. Sploh pa ni tako hudo, kot sem mislila, da bo. Nobene jeze. Morda zato, ker sem temu tipu 10 let vračala trpljenje (na vsakem žuru sem ga žalila, prav izživljala sem se nad njim, besedno mi pač ni mogel biti kos). Prava bič sem bila. Najbrž sem s tem že pokurila tisto jezo, ki je vezana na vse vrste zlorab.  :oki:

Jp...točno tako je pri meni. S "podrejanjem" moškega dosežem pri sebi občutek moči, ki mi je bil nekoč odvzet...ko so se drugi izživljali nad mano...si me podredili. Neke vrste maščevanje...

Ampak vidiš...sva že dve...torej ni to nekaj neobičanjega...norega...še vedno sva ok  :oki:

Da ne govorim, kako besno reagiram, če mi kdo reče: moja. Nisem od nobenga pa pika. Zdaj sem svoja. Ko bo čas, bom pa mrbit spet od koga. Še vedno verjamem v sva.
Slavka in Libby, res hvala za podporo. Upam, da bo še kateri koristilo.  :rozicodam:

babe, tlele vam pošiljam samo rožico, ker nimam izkušenj s tem in ste mi best!!!

                                                               :rozicodam:

sofie

Sofi, sej zdej vemo, da smo kuuuul (je pa trajalo 30 let, da smo pogruntale). Ti si kuuuuuul?  :huhu: :rozicodam:

jst nism ql

sm spet laminat

Razmišljam...če dolgo gledaš v črno noč, se tudi oči privadijo in počasi znova zagledamo obrise, dobimo orientacijo... in nato spet lahko nadaljujemo svojo pot.

Očitno je prišel ta čas, Sinuska  :rozicodam:

Pa se zna zgodit, da te prestraši sonce, ko zopet zasije. Vsaj pr meni je tko, da kar ne prenesem bit srečna, ker mi je to tako tuje. Se bo treba počasi navadit tud na veselje brez prežanja, od kje bo kaj skočilo in zagrabilo  :sesmejem:
Drugače pa to temo sama večkrat obravnavam z malce nasmeha, ker drugače postane vse preresno. Obrambni mehanizem, da ne bi preveč bolelo  :kiselnasmeh:

Točno tako, Libby.  :oki: Jaz sem se recimo nekako sprijaznila s tem, da imam pač rada bolj grob sex.  :kiselnasmeh: In se ne obtožujem zaradi tega (večino časa). Je pa zoprno, ko najdem kakega, ki bi se kar nekaj crkljal.  :o Zanimivo, da tudi jaz si crkljanja sicer želim, a kad padne mrak....  :huhu:

Ej sinuska, js mam še eno dodatno sramoto za priznat, ampak mater da je noro težko.

Če v vse, kar si ti napisala, vmešam še lik očeta .... postane moja sramota popolna. Moj moški mora biti hkrati moj oče. In obratno, moj nesojeni "oče" mora biti moj ljubimec  :o Itak, da sem pol razočarana, ker ni.
Vem vse, zakaj, kako, od kod izvirajo ta hrepenenja, 1000-krat zgrizeno in izpljunjeno...sam je pa še vedno prisotno.
Ne vem, jaz se počutim oropano, ker se nimam možnosti "izživljati" nad svojim morilcem  :sesmejem: (sori smajliju) in svojim fotrom.
Sem ful vesela zate, da si bila aktivna in pokurila jezo!!

Ti rabš enga orto bosanca, da te prepriča da te demokracija sploh ne zanima kolkr si prej mislila  :sesmejem:

Libby to ni sramota, to je breme, ki ga nosiš...in glede na tvoje pridno delo na sebi, na tvojo vztrajnost,
pa če boš še neštetokrat izpljunila, enkrat se bo stvar razjasnila...oddaljila ali postala sprejemljiva
in takrat boš zadihala s polnimi pljuči...upam, da bo to kmalu... :oki:

Vidim, da imaš tudi ti neke izkušnje na tem področju.  :rozicodam:

Ja tojči  :-*, tudi jaz upam. Prvi del zlorabe se mi zdi sem že predelala, vsaj sodeč po čustvih, ki jih imam do moškega storilca. V nasprotju z marsikom drugim, jaz do njega sploh ne čutim neke jeze, morda sem jo čutila 2x ali 3x odkar rešujem problematiko. Pa še to ni bila "sveta jeza", ko bi tepla in kričala. Ene par solz je priteklo, to je blo vse. Najbrž sem vse tako potlačila in jo pretvorila v jezo nase. Ah da, to pa obvladam v nulo :sesmejem:. Do njega sem bolj čutila strah in odpor, pa sem šla počasi tudi čez to. Ostalo je le nek neprijeten občutek, ko pomislim nanj, kaj več pa ne. Ampak...........ko vidim, slišim ali berem o kom, ki zlorablja otroke...jao, takrat pa bi ne samo kričala in tepla, takrat bi celo državo in sistem pognala v zrak! Takrat mi tako zakuha, da bi resnično bila sposobna pretepsti storilca, če bi se znašel v moji bližini! Le da take priložnostiše nisem imela in sem zato s sveto jezo sebe poškodovala  >:(
No, mislim, da mi je pri predelovanju težav pomagalo tudi izpostavljanje v intimnosti. Jah, kolega Lost vedno predpiše sotrpinom terapijo izpostavljanja  :sesmejem: in  nikdar si nisem mislila, da jo lahko jaz apliciram na področje intimnosti. Za strah pred ljudmi že, ampak strah pred moškim spolom....kakorkoli, stvari gredo počasi na bolje. Sicer nisem prepričana, ali je moja večja sproščenost v spolnosti posledica predelave zlorab ali razlog, da sem zlorabo predelala. Konec koncev niti ni pomembno.

Sedaj predelujem drugi del spolne zlorabe, ki še ni za javno obravnavo. Me je pa enako, če ne še močneje, zaznamoval. In tu imam veliko zamer in potlačenih čustev za predelat :seznojim:.

Je pa tako, da se ubadam le z enim področjem zlorabe naenkrat, torej ali s področjem telesnih, duševnih, spolnih, čustvenih, socialnih, zdravstvenih ali družinskih posledic. Ne morem vse naenkrat, ker postanem vsa zmešana. To sem sproti opazila, nisem se sama odločila, da se bom ukvarjala npr. s telesnostjo. Žal pa čisto vsa področja mojega življenja prežemajo uničujoče posledice, ki jih še dojemam, vzpostavljam povezave, tako kot sta Sinuska in Slavka napisali. Če me najdejo nepripravljeno...pol me pa zna vržt fino na tla.
Sem se razpisala, sedaj me bo pa skrbelo, da sem bila preveč odprta in odkrita. :ojoj:

Nič ne skrbi Libby, saj je vse anonimno. Najbolj pomaga pri takih zadevah ravno to, da se tkole otreseš teh stvari, pa tud če jih kasneje zbrišeš, samo da daš ven. Pridobiš spet malo občutka kontrole nazaj.

Ti pa iz lastnih izkušenj povem, ker sem mela iste probleme, da ob pravem temperamentu in pristopu partnerja s sproščenostjo pri spolnosti ni skoraj nobenih problemov, pa si lahk še tko "zašuštran", I should know. Kdor zna, pač zna.  ;D

Zelo se strinjam, da jeza poškoduje tistega, ki se jezi.  :oki: Drugi itak ponavadi ne ve za to jezo.  :kiselnasmeh:
Glede na to, da si prvo rundo nekako obdelala, bo drugi paket lažje odviti in prezračiti gnijočo gmoto, ki te ovira, kajne?  :rozicodam:
Pogumno poglej v svojo temo.  :wav:

Libby  :rozicodam: Sinuska  :rozicodam: Slavka  :rozicodam: zelo zelo ste pogumne. In na pravi poti k uspehu...

Arwen  :rozicodam:

Urssska in Arwen, hvala.

Veš Sinuska, da nisem prepričana, da bo drugi del lažje predelat :ojoj:. Zaenkrat to obdelujem le na terapiji in nikomur nisem še povedala resnice, razen terapevtki. Sem se pa zelo dolgo pripravljala, da sem paket odvila  :sesmejem: in smrad že močno vije ven. Predelat bo med drugim pomenilo sprejeti dejstvo, da moje osnovne potrebe po varnosti in slišanosti, ki jih ima vsak otrok, niso bile zagotovljene (ok, to bo šlo) in potem sprejt dejstvo, da družina nikdar ne bo prinesla manjka noter (to bo pa veliko težje, opustiti upanje). Pa da moram za svoja hrepenenja najdet v sebi način, da jih zadovoljim, ker jih ne morejo zadovoljiti niti partner, niti prijatelji, niti morebitni otroci. Pa tudi fer ni, da od njih to zahtevam.

Zanimiva je ta stvar z jezo. Trdim, da do storilca nisem nikdar čutila neke jeze...v resnici pa sem že skor celo življenje jezna, sam sem tlačila  :kiselnasmeh:

potem je pa čas, da se ventil odpre, izpiha vso jezo, bolečino, žalost, strahove, ... da se lahko potem v celoti posvetiš sebi....

Ja, žal je res...Tistega, kar ni bilo dano, vsa ta hrepenenja po nečem... to boli... še bolj pa mogoče zavedanje, da tega nikoli ne bo.... vsaj od tistih ne, ki naj bi to nudili... ki naj bi to dali otroku takrat, ko je čas za to... Ja, težko se je s tem sprijaznit... a tudi za to se najde način, a to mora pač najti vsak sam zase... ni nekega recepta. Žal. Je pa izvedljivo... čeprav neko hrepenenje ostaja v nas vedno....

Libby  :rozicodam:


...tole je moj največji problem...iščem in iščem, pa ne najdem znotraj sebe...drugi pa tudi nimajo te moči, da zapolnijo to ogromno praznino znotraj mene...


Arwen...točno tako  :(

A vendar jaz še vedno upam, da bom nekoč tudi srečna...zadovoljna...varna in sprejeta od same sebe.  :unsure:

pa saj si lahko! in tudi boš! manjko je treba na drug način kompenzirat - kar pa ni vedno lahko... in včasih kljub vsemu še vedno nekaj manjka... tisti ščepec soli..., ki pusti v človeku sled.. a ko se človek dokoplje do spoznanja, da je sreča dejansko v nas samih, tudi tisti manjko nima več prevelikega vpliva na nas..

Ja, se strinjam Arwen, je pa tudi res, da imam tako "avtomatično" delovanje v smislu iskanja potrditve, da zelo težko drugače sploh delujem...

Uh, jaz si želim biti nekoč kot naša Aslan  :rozicodam:...pomirjena, zadovoljna s sabo in z življenjem, razumna in modra...Ko berem njo, čutim moj "ideal človeka", ki ga poizkušam doseč tudi sama.  :angelca:

 :) Aslan je Aslan, Slavka je Slavka... in Slavka naj doseže lasten ideal  :pomezik: (ki ga ima, je v njej... le na plano ga je treba zbezat)

Slavka =  :slabost:

 :ne: samo še eno tako, pa sfrčim ta moment do tebe in te  :nene: :boks:

Slavči, glede na to koliko se trudiš in delaš na sebi, boš kmalu našla svoj ideal v sebi... :rozicodam:

Res je. Vsak je drugačen. Ne bi bilo dobro, da smo enaki. Aslan je Aslan, Slavka je Slavka, Arwen je Arwen. In jaz sem jaz. Jaz imam rada matematiko, fiziko, kemijo, biologijo, književnost. Aslan ravno tega ne mara. Najbrž še kakšna druga ne. Matematika ni ravno priljubljena med populacijo.:sesmejem:

Rada imam matematiko, ker je vedno a+b=c. Ni veliko prostora za manevriranje. In v izid sem sigurna. Med tem ko pa je imeti rad sebe+psihologija = še pa še variant, odvisno od posameznika :kadim:

P.S. Jaz se bojim marsičesa Arwen, kot si včeraj vprašala. Predvsem prevelikega zaupanja v ljudi. Ne želim več biti prizadeta. Sem v življenju že velikokrat bila. Če prav vem, kako dobre ste punce, in vas imam neskončno rada, mi moji notranji demoni ne dovolijo pokazati svojo ranljivost. Razočaranja zelo bolijo. Nočem biti več razočarana. Zato tudi ne dovolim preblizu k sebi.

Psihoterapevt bi imel veliko dela z mano. Če bi ga spustila zraven jasno. :sesmejem: :jok:

Dekleta moja  :rozicodam:, lepo, da verjamete vame, a jaz še vedno čutim, kot, da "me ni"... Neskončno rada bi bila nekdo drug...sploh se ne morem sprejeti tako, kot sem, ker se ne čutim.  :ne:

Ne vem sploh, kako to obrazložit, da ne bi bilo slišat samopomilovalno...  :unsure:

Jaz te enačbe Slavka = Slavka nekak ne sprejemam...mi njen rezultat ni všeč, zato še vedno iščem novo enačbo Slavka = ? ... in trenutno mi je najbližje Aslan in njen pogled na življenje, ljubezen, težave in reševanje le-teh.

No...ampak to že ne spada več v to temo...

o, spada, spada. Je namreč vse povezano  :pomezik:



(Vem, Alexx, vem!  :poljubnjej: ma, samo, veš... mene se ne znebiš kar tako) 

Vse tri (Libby, Slavka in jaz) bijemo isto bitko (pa še ene 150 drugih, no).
Preteklost nam daje neko nevidno utež, ki je nočemo izpustiti. Ampak enkrat jo bo treba,če nameravamo ŽIVETI. Če HOČEMO živeti.  :oki:
Srečnega otroštva nam ne more nihče vrniti. Aaaaaampak. Smo pa tukaj in zdaj, ko se lahko resetiramo. Pomenimo s seboj na tak način, kot same rabimo (ok, objemčki in poljubi drugih koristijo, a nočem biti ves čas odvisna od tega, ali me bo Arwen, Alexx, ali kdorkoli drug, objel, potolažil, brcnil v rit,pač način, ki mi v tistem trenutku ustreza).  :kiselnasmeh:
Tu je naša moč.  :wav: :wav:

 :oki:

Razočarana si, ker si to dopustiš. Ker ne pustiš ljudem, da so, kakršni so. Ko nekdo reagira drugače, ne pa po tvojih predstavah, misliš, da to naredi, ker hoče tebe prizadeti, ali da ima nevemkak evil plan s tabo.  :kiselnasmeh:
Ampak fora je, da on pač tako naredi, ker je to ZA NJEGA najbolje. Tuki nimaš kej praskat.  :oki:
Živi in pusti živeti.  :wav:

Draga moja alexx!


ravno zaradi par osebkov, ki te je razočaralo, si zaprla srce in zaupanje za nas ostale!!!! ljudje nas bodo še razočarali in to je dejstvo.

dejstvo je tudi to, da odpreš srce zaradi sebe, ker ti bo lažje, čeprav misliš da ne bo in si se tako zavarovala namreč z zaprtjem zaupanja, da ne bo več razočaranj; a potem to nosiš v sebi! V sebi nosiš razočaranje, strah, nezaupanje, stisko in morebiti celo željo po tem, da bi spet zaupala ljudem!?

jst osebno poskušam odpreti srce za vse in vsakogar; kdor pa me bo grdo prizadel/razočaral, bom samo za njega zaprla svoje srce/zaupanje, ne pa do vseh ostalih, ki so fairplayers! življenje je tudi svetlo in temno, dan in noč -----------> mogoče ti tak človek, ki te razočara, celo naredi uslugo, da gre ven iz tvojega življenja in narediš prostor za drugega, srčnega, ljubečega človeka.

raje doživim razočaranje, kot da imam za vedno zaprto srce za ostale ljudi!

lp sofie :rozicodam:

Hvala bogu, da je tako Arwenček moj zlati. RTM  :-*


Sofika...saj se bom potrudila. Hvala ti.  :rozicodam: